V leto 2025 je vstopil z izrednim koncertom v Liverpoolski filharmoniji.
Po poplavi božičnih pesmi je čas, da prisluhnemo globljim tonom. Operno glasbo želijo številni slovenski pevci približati slehernemu poslušalcu. Malce drugače in čedalje bolj vidno to počne 'enfant terrible' glasbene scene Jure Počkaj, ki je že v mladih letih imel vizijo. "Kot mladi najstniki smo ustanovili hard rock skupino Forgotten Eden," se Jure Počkaj podrobnosti otroških rockstar sanj spominja z nasmehom na obrazu. Svoje znanje je nabiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani in v tem času s fanti užival klubsko koncertno sceno, na magistrski študij pa se je odpravil na UCLA, ki ga je uspešno zaključil, s ponosom pove.
Pred davnimi 26 leti je začel na odru v rodni vasi Veliko Ubeljsko, kmalu zatem pa je s pravkar preminulim pevcem skupine Iron Maiden, Paulom Di'Annom, zapel na koncertu v Ljubljani in Zagrebu. V leto 2025 je vstopil z izrednim koncertom v Liverpoolski filharmoniji za Raymonda Gubbaya, ki jih je nedavno prevzel Sony Music. Kako se je znašel tam, kako sicer preživlja novo leto in kdo pravzaprav je, smo se z Juretom pogovarjali na poti v domačo Slovenijo.
Znani ste kot eden najbolj dovršenih baritonistov v naši regiji, mednarodni mediji in kritiki so vas umestili med srednjo in južno Evropo. Kako pa bi Jure Počkaj opisal sebe?
Sem oče in mož, ki želi, da bi družina čim več časa preživljala skupaj. To zahteva izjemno veliko energije, načrtovanja in pogledov v prihodnost. Zlasti odkar je v najinem krogu tudi sin Patrik, ki nas vsakodnevno razveseljuje. Sicer pa sem pevec in umetnik, ki želi poslušalcem dati sebe in svoj glas, v okolju in stilu, kjer se počutim najbolj doma. Da jim podarim glasbo, ki jo čutim, izvajam in ustvarjam z izvrstnimi profesionalnimi klasičnimi glasbeniki in čedalje več tudi z glasbeniki, ki z mano potujejo, nastopajo in razveseljujejo tudi širše množice. Z občinstvom želim vzpostaviti stik in jim dati nekaj, kar nas bo povezalo. Da me bodo spremljali tako na koncertih v živo kot v opernih hišah, kjer redno nastopam. Včasih tudi z mikrofonom, ampak tudi takrat želim, da ljudje začutijo mene in moj baritonski glas, da v njih vzbudim občutke pesmi, ki jih skrbno pripravim z mislijo na publiko, glasbenike, družino in da seveda resonirajo v meni.
Glasbeniki ste pogosto razpeti med delom in družino, pa vendar je na družbenih omrežjih videti čudovite fotografije še bolj čudovite družine. Je to samo podoba za druge, ali je na voljo res dovolj časa za iskrene odnose z najbližjimi?
Res je, vedno smo razpeti med delom in družino in včasih me najbolj obremenjuje tisto skrito delo, ki je v ozadju, ko se osredotočaš na skladbe, na naslednjo novo vlogo, na urnike in na kombinacije nastopov. Sem pa zelo srečen in hvaležen, da sem celotno 2024, kljub novim obveznostnim v Reški operi (tam so me zaposlili marca) in snemanju albuma za nemško produkcijsko hišo CPO imel čas za ženo in sina. Patrika lahko večino juter kar sam vozim v vrtec, saj v operi začnemo delo razmeroma pozno, po 10. uri.
Kako si sicer razporejate delo? Pravite, da je kar nekaj skritega dela, ki obremenjuje … Ste kdaj zavrnili kakšen koncert zaradi družinskih obveznosti?
Glede razporejanja dela težko povem kaj konkretnega. Ni recepta za to. Dejstvo je, da živimo v času, ki je bolj kot kadarkoli prej tako tempiran in zastavljen, da moramo biti zelo prilagodljivi. To nas seveda dela še močnejše, še posebno, ko se je treba z naročniki dogovoriti o prilagoditvah. Vsekakor pa je to tudi izraz za naročnika, da si dober pri svojem delu, kar ustvarja tvojo vrednost. Zagotovo je bilo skoraj vse po 6. tradicionalnem koncertu v začetku avgusta bilo podrejeno planiranju poroke in tudi prvi septembrski tedni so bili rezervirani izključno za družino in prijatelje. Sledilo je veliko zabave in neprespanih noči, izredno naporno. Še posebej za ženo, ki so jo po treh dneh veseljačenja sredi noči ugrabile družice in odpeljale na jug Italije, midva s Patrikom pa sva morala stražiti hišo.
Jure Počkaj z družino
Novo leto ste začeli v Angliji. Je bilo tudi tako naporno kot priprave na poroko? Opišite nam, kakšen je občutek nastopati po silvestrovanju. Ste silvestrovo preživeli na letalu?
Nič ni tako napornega kot priprave na poroko. (nasmeh) Zame je ta nastop izrednega pomena. Ne samo zato, ker sem se premierno predstavil liverpoolskemu občinstvu, ampak tudi zato, ker je to moja prva podpisana pogodba z Raymondom Gubbayem, ki ima v Angliji velik vpliv tako v klasičnih kot tudi v glasbenih spektaklih, ki so bližje današnjim poslušalcem. Končno se je pokazala priložnost za nove poti, nove začetke in gostovanja v Angliji, ki mi je kot dežela zelo všeč. Silvestrovo sem skoraj preživel na letalu, ampak se to ne bi zgodilo prvič. Tudi ko sem imel finale za LA opera young artist, sem čez novo leto letel na LAX in s kolegi iz UCLA preživel eno od bolj umirjenih praznovanj. Ženi sem, hvala internetu, novo leto voščil prek Facetima, Patrik pa je že spal, tako da sva se videla po koncertu.
Kaj vam sicer pomeni vstop v novo leto?
Novo leto mi je od nekdaj pomenilo čas za nove začetke, zato smo se doma vedno dobro pripravili na praznovanje. Opažam pa, ne vem, če zaradi vedno več obveznosti, da novega leta ne praznujem več tako na veliko, kot smo ga včasih. Vedno več je tudi dogodkov, koncertov in priložnosti za drugačna druženja kot nekoč, tako da silvestrovo ni posebna priložnost za zabavo, ampak ena od.
Kaj so sicer novi začetki za vas? Znak česa ...
Novi začetki mi dajo nov zagon. Dajejo mi energijo za nadaljevanje in upanje za napredek na različnih področjih. Odnosi v družini, prijateljstva, zagon za nove poslovne podvige. Mogoče so znak tega, kar smo, in nam kažejo, kam lahko gremo.
Če bi si lahko izbrali en dogodek v življenju, ki je bil neki tihi znak za nov začetek, kaj bi to bilo?
Noben dogodek mi ne bo ostal tako dobro zasidran v spominu kot rojstvo mojega sina. Prav vse se spomnim v živo, kot da je bilo danes, zlasti tiste noči, ko smo skupaj vsi trije drug ob drugem počivali do štirih zjutraj.
Kakšni pa so bili sicer vaši glasbeni začetki?
Glasbeni začetki segajo daleč v leto 1998, seveda še bolj nazaj, saj smo morali pripraviti program za tisti slavni večer v domači vasi pred dvatisočglavo množico. Tudi to je bilo rojstvo nečesa novega, takratne rock skupine Forgotten Eden, ki smo jo vsi še zelo mladoletni sprejeli z odprtim srcem in zrli v prihodnost, polni upanja za velike odre. Že prej sem odpel nekaj solo nastopov na koru v domači cerkvi in kak manjši dvoranski nastop, tisti veliki pok pa se je zgodil na legendarnem odru, kjer še vedno poteka že 46. Krompirjeva noč.
Se dobro spomnite tega prvega večjega javnega nastopa? Je bilo kaj treme?
Tistega večera 1998 je bil to za nas prvi ogromni javni nastop, ki so ga vsi sprejeli z odprtimi rokami, in dobili smo najlepšo nagrado, ogromen aplavz in veliko čestitk. Bili smo fantje iz domače vasi Veliko Ubeljsko. Tremo smo že tedaj znali rahlo zbiti s kakšno alkoholno pijačo. (smeh) To so bili eni popolnoma drugi časi, ki se jih bomo vsi spominjali z nostalgijo. Kdo ve, morda jih nekoč obudimo.
Zaključili ste zelo uspešno decembrsko turnejo z Božičnico (Christmas bonus) 2024. Kje ste našli idejo, ki se nekoliko oddaljuje od sicer opernih naslovov?
Božičnica (Christmas bonus) je postala "popularna", kar se kaže tudi z decembrskim nastopom na novem trgu v Ljubljani. Večje mestne občine nas želijo na svojih odrih že kar tradicionalno, in nas vabijo vsako leto znova, dober znak uspešnosti pa so tudi polne dvorane, kar je jasen pokazatelj, da nekaj delamo prav. Ravno zaradi zveste publike želim z njimi ustvariti pristen stik in prisluhniti, če le lahko, njihovim željam in besedam spodbude, ki so iskrene. Največji bonus Božičnice pa je čas, ki ga preživljamo skupaj z razširjeno ekipo Pozabljenega orkestra, ker bi brez njih težko izvedel osem ali celo več ponovitev v lanskem letu. Imamo odlične odnose, kljub temu, da nas spremlja dinamika, tako pred in po koncertih, pa se znamo tudi zabavati, da čas hitreje mine.
Ideja o Božičnici je zrasla v času, ko nam niso pustili nastopati v živo. Ustvaril sem glasbeno oddajo Božičnica, ki bi mladim glasbenikom pomagala prebroditi zblojene čase. V studiu, v domači dnevni sobi, so se med zvenečimi imeni oglasili tudi Nina Pušlar, Omar Naber, Simon Avsec (Ana Pupedan) in številni drugi. Zdaj, ko smo že tri leta na poti z Božičnico v živo, pa se rdeča nit koncerta vrti okoli trinajste plače (Christmas bonus) in govori o tem, kako se glasbeniki in umetniki na kreativen način znajdejo. Občinstvo to sprosti in znebijo se občutka, da so na gala koncertu, čeprav je začetek tradicionalno bolj klasičen.
Zakaj se vam zdi, da je operno petje treba približati ljudem? Opera dandanes tako rekoč ni več tako nedostopna kot včasih.
Operno petje je bolj kot kadarkoli treba približati ljudem, ker je na 'basic levelu' nekaj, kar na človeka učinkuje na globlji ravni. Že če otrokom zapoješ z opernim glasom, se ne morejo nasititi izdelanega močnega glasu, ki jih dejansko prisili, da poskačejo s stolov. Tega enostavno ne slišiš nikjer drugje. Ljudje so bili še pred 20 leti veliko bolj vokalni. Več se je prepevalo v družbah, ljudje so bolj razumeli, kaj pomenita glas in petje. Danes je vse veliko preveč fabricirano na nekem intelektualnem nivoju, ko pa vidiš ljudi, ki prisluhnejo pevcu, ti je v trenutku jasno, da je na delu nekaj večjega od nas. Me pa veseli, da imate občutek, da je opera bolj dostopna kot včasih. Drži, dvorane so vedno polnejše in obiskuje jih vedno več mladih, ki jih na neki način privlači tale skrivnostna fama okoli opere.
Ali vaš otrok posluša operne arije? Posluša tudi vaše petje, mu kdaj zapojete? Kakšna je njegova reakcija?
Kaj pa mu drugega ostane! (smeh) Posluša, posluša, in če ni zaposlen s čim drugim, uživa. Verjemite mi, imamo veliko posnetkov z njegovimi odzivi, ki človeka spravijo v dobro voljo. Patrik je trenutno bolj dirigent in harmonikar, ki vsej družini dodeljuje instrumente in pesmi, ki bi jih morali na njegov način peti skupaj. Na 3., zdaj že tradicionalni Božičnici (Christmas bonus) v Pivki, je celo nastopil z nami s harmoniko in pokazal, da ima pogumno srce in žilico za nastopanje pred polno dvorano.
Kaj ste študirali? Je bila to prava odločitev?
Študiral sem operno petje ter kompozicijo in glasbeno teorijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, za tem sem odšel na magistrski (masters) študij na UCLA, ki sem ga tudi uspešno končal. Glede na to, kako so se mi zložile stvari v življenju, bi lahko rekel, je bila to prava odločitev. Je pa res, da bi marsikaj v življenju s to zavestjo in znanjem drugače peljal, ampak – ali ni ravno to skrivnost življenja, da ne vemo, dokler ne poskusimo. Ko pogledamo nazaj, smo vedno najpametnejši.
Bi karkoli na poti spremenili, zamenjali?
Življenja ne bi spreminjal, ker potem to ne bi bil jaz - z najlepšo družino, prijatelji in res zdravimi ljudmi okoli sebe, ki jih imam rad, čeprav jim to kažem na poseben način. Ampak vidijo. Če življenje ne bi točno tako potekalo, ne bi imel sina, ki je točno tak, kot je, in žene, ki je prav taka, kakšna je, pristna in izjemna. Srečen sem in hvaležen za vse, kar imam v življenju.
Zagotovo bi marsikaj v karieri znal izpeljati drugače in o tem bo v prihodnosti zagotovo še govora, ker je o določenih stvareh treba govoriti zaradi drugih, da se osvetlijo stvari, ki so pomembne za zainteresirano družbo, ampak kljub vsemu … Sem v življenjski formi in se trudim, da bom še naprej ohranjal to kakovost in da bom z zvestim občinstvom rastel vsako leto.
Ne moremo mimo vprašanja ... 2025 - kaj si želite v tem letu?
Želim si, da bi se ljudje imeli dobro, da bi znali prisluhniti drug drugemu in da bi se znali zabavati, kot je treba. Da bi izgubili strah pred negativnimi in absurdnimi novicami, ki jih očitno nikoli ne zmanjka. Želim si moči, da bi s pogumom še naprej uspešno vodil svojo ekipo, družino ter da bi bil dober in še boljši v stvareh, ki jih počnem. Da bi znal dobro navigirati novo sezono 2025/26, saj je kar nekaj pogodb na mizi, vseh pa ne bo mogoče podpisati. Čaka me veliko solo koncertov in pa nadaljevanje projekta Tistega lepega dne (Duša Počkaj 100 let rojstva) family matters.
Novo na Metroplay: "Videli smo, da bi umetna inteligenca lahko bila odličen pomočnik!"