Leta 1990 je Tajči osvojila Evrovizijo s pesmijo Hajde da ludujemo, ki je zaznamovala številne generacije, njen hit pa še danes živi v srcih poslušalcev.
Letošnje leto zaznamuje 35-letnico ikoničnega nastopa hrvaške pevke Tatjane Matejaš Cameron – Tajči na Pesmi Evrovizije, kjer je s pesmijo Hajde da ludujemo v Zagrebu zastopala Jugoslavijo. Ta zgodovinski nastop je številnim ostal v spominu kot eden najbolj energičnih. 5. aprila 2025 bo obletnico tega pomembnega dogodka Tajči proslavila tudi v Ljubljani, kjer bo nastopila v sklopu dogodka Children of the 90s v Cvetličarni, kjer bodo poleg nje nastopili še Sandi Cenov, Babilon, Lepi Dasa in Dr. Silvano DJ.
Ob tej posebni priložnosti smo se pogovarjali s Tajči, ki je delila svoje misli in tudi poglede na glasbeno potovanje, ki traja že več kot tri desetletja. Med drugim je razkrila tudi ozadje svojega odrskega nastopa in pojasnila, zakaj je v zadnjem hipu morala zamenjati opravo za nastop. Z nami je obujala spomine na otroštvo v Sloveniji in spregovorila o načrtih za prihodnost.
Za pevce in glasbenike ni večjega uspeha kot ta, da njihove pesmi še dolgo živijo v srcih poslušalcev in da se prenašajo na mlajše generacije. To lahko brez zadržkov rečemo za pesem Hajde da ludujemo. "To je noro in čarobno, da pesem še danes živi. Vsakemu izmed nas, glasbenikov, je to največji kompliment in največji uspeh – da pesem živi tudi brez nas, a da smo ji mi dali življenje. Jaz vidim to tako, da pesem najprej nekdo napiše, nato pa izvajalec, ki jo odpoje, ji da sebe in podari srce ter ji vdihne življenje. In ko se to življenje prenaša naprej, pomeni, da sem v pesem vložila nekaj, kar so nato tudi drugi začutili in vanjo vtkali del sebe, da lahko živi naprej. To je res nekaj izjemnega. Včasih, ko kam pridem, me celo majhni otroci prepoznajo in pojejo mojo pesem. Vedno me gane, počaščena sem. Čudovito je in v čast mi je, da lahko to doživim," je za Metropolitan povedala pevka, ki je v vseh teh letih postala simbol pozitivne energije in glasbenega navdiha.
Marsikdo se še danes dobro spomni njene rožnate in oranžne obleke, v katerih je prepevala svoj nepozabni evrovizijski hit. "Še vedno hranim obleke. Imam rožnato in oranžno oblekico ter celo zeleno, ki je bila nekakšna rezerva. Ampak zgodba ima še nadaljevanje, o katerem se ni veliko govorilo. Podjetje Mura mi je izdelalo celo garderobo za Evrovizijo. Naredili so prekrasen moder komplet za evrovizijski nastop. Ko sem na vaji plesala, sem zaradi koreografije imela z garderobo nekaj težav, ker je bil komplet iz dveh delov. Nismo vedeli, kaj narediti, ker je bilo to dva dni pred nastopom. Na žalost smo morali garderobo zamenjati. Bila sem zelo žalostna. Ta modri komplet je bil izjemno čudovit," z nostalgičnim glasom pove Tajči, ko se spominja teh dragocenih trenutkov.
Ob tem smo jo povprašali tudi, kaj bi svetovala svoji mlajši verziji, tisti Tajči, ki je leta 1990 prvič stopila na evrovizijski oder. "Edino, kar bi ji svetovala, je, da si čim prej najde dobro podporo. Takrat tega nismo vedeli, ampak da bi nam lahko že takrat pomagal nekdo – morda 'life coach' ali psihoterapevt. To bi primerjala s čiščenjem zob: če nenehno ješ sladkarije in si ne umivaš zob, se ti pokvarijo. Vsi hodimo k zobozdravniku na pregled vsakih šest mesecev, kajne? Enako bi moralo veljati za mentalno higieno. V tistem času se o duševnem zdravju ni govorilo, prav tako ne o postavljanju mej. Ne moreš biti v nedogled potrpežljiv, ne moreš dajati vsem vsega – moraš vedeti, kdaj reči ne. Zato bi danes vsakomur svetovala, naj si poišče nekoga, ki mu bo v oporo, ga opremil z orodji za soočanje s pritiski in mu pomagal rasti," je dejala, s tem pa poudarila pomen duševnega zdravja, ki je v glasbeni industriji pogosto spregledan.
Ko smo ji omenili možnost preoblikovanja njenega evrovizijskega hita Hajde da ludujemo v kantri zvrst, Tajči ni oklevala in s skrivnostnim nasmeškom odgovorila: "Stalno me sprašujejo o kantri glasbi, ampak v resnici se trenutno najbolj veselim sodelovanja s fantastičnim glasbenikom iz Slovenije Janom Kusom. Je saksofonist, živi v New Yorku in igra džez, res je pravi genij. Že nekaj mesecev se dogovarjava za neko noro sodelovanje. Ne bom še razkrila podrobnosti, ampak verjemite, da bo res nekaj posebnega!"
Tajči se je že leta 1991 podala čez lužo v Ameriko, kjer je nadaljevala svojo kariero. Njena pot ni bila enostavna, saj se je tudi veliko selila po Ameriki. "Pet let sem živela v New Yorku, osem let v Los Angelesu, deset let v Cincinnatiju, zdaj pa sem že deset let v Nashvillu. V takšnih situacijah pogosto nimaš časa, da bi gradil dolgoletna prijateljstva," je iskreno priznala.
Nashville, ki velja za prestolnico kantri glasbe, je za Tajči postal pravi dom. Obenem je to mesto, ki jo izjemno navdihuje pri delu. "Tam glasbeniki zelo podpirajo drug drugega. Nisem občutila nobene pretirane konkurence, ampak ravno nasprotno. Ko sem prišla v Nashville, so mi vsi takoj ponudili kontakte, dali številke in priložnosti za sodelovanje. Tam se res veliko sodeluje, skupaj se ustvarja glasbo, piše pesmi. To je res zdravo okolje, kjer se lahko popolnoma posvetiš umetnosti in glasbi. Energija je neverjetna – glasba se igra povsod, ne le tam, kjer ti kdo plača, ampak preprosto zato, ker jo ljudje želijo igrati in nastopati."
Nashville ji je omogočil tako glasbeno rast kot tudi duhovno in osebnostno. "Pri nas se ves čas nadgrajuješ – tako kot glasbenik kot oseba. Tudi po desetih letih v glasbi se še vedno učim in rastem, kar mi je zelo pomembno. Res mi ustreza ta dinamika, ker ni vse samo v kantri glasbi. Trenutno v Nashvillu študiram tudi džez," je povedala Tajči, ki se ne boji izzivov in vedno išče nove možnosti za ustvarjanje.
Novembra leta 2017 je zaradi bolezni izgubila moža Matthewa Camerona, s katerim se je poročila leta 1999. Poleg glasbe njeno življenje izpolnjujejo tudi njuni trije sinovi, Dante, Evan in Blais, ki kažejo izjemen talent, čeprav se poklicno ne ukvarjajo z glasbo. Tajči je ponosna mama, ki ne skriva veselja ob uspehih svojih otrok.
"Najstarejši je animator, ima izjemen posluh za glasbo in vedno nekaj ustvarja. Trenutno se ukvarja s projektom za gledališko predstavo in s simfoničnim orkestrom, kar mu res ustreza. Srednji sin dela kot UX oblikovalec, ima čudovit glas, igra tolkala in klavir. Najmlajši Blais študira film in televizijo, prav tako prekrasno poje in rad igra klavir. Res so čudoviti!"
View this post on Instagram
Spomnila se je tudi časov, ko so glasbeniki še prejemali na roke napisana pisma po pošti, kar je bilo v nekem obdobju najlepše darilo, ki si ga bil deležen. "Da, še vedno imam veliko podpore, celo v Ameriko sem si vzela nekaj stvari. Mislim, da je to velik kompliment, ko ti nekdo podari del sebe – to je res nekaj posebnega. Ampak včasih je težko, ker jaz osebno nisem mogla odgovoriti vsem, niti prebrati vseh pisem. To je včasih res izziv, ko se soočaš z veliko pozornosti."
V mladosti je veliko delala z Davorjem Božićem, zdaj pa, kot pravi, ji je zelo všeč to, kar on počne. Danes se namreč ukvarja z realitetno psihoterapijo in ustvarja ambientalno glasbo. "Tudi sama se ukvarjam z meditacijo, sem certificirana, že nekaj časa se učim in jo prakticiram. Ne samo, da me zanima, ampak mi tudi pomaga. To je res nekaj, kar mi daje notranji mir. Ni koristno le za duhovno zdravje, ampak tudi za psihofizično dobrobit."
Na koncu je 54-letnica razkrila še svojo željo: "Želela bi posneti antološki album, zbirko starih hrvaških pesmi, hi jih je zelo zahtevno odpeti. Te pesmi so zame posebne, saj sem jih veliko doživela skozi svoje življenjske izkušnje. Želela bi jih posneti in ohraniti za prihodnje generacije."
Novo na Metroplay: Gašper Rifelj o družini, delu radijskega in televizijskega voditelja ter poti, ki mu je namenjena