Naš intervjuvanec ne potrebuje posebne predstavitve. Filmski in gledališki igralec, režiser, pevec, avtor glasbe: Gojmir Lešnjak – Gojc. Ustvaril je toliko vlog, da jih ne moremo niti zares prešteti, se vtisnil v zavest vsakega Slovenca, nas nasmejal, zabaval, pa tudi pretresel.
Ni presenetljivo, da je človek, ki je vtisnil slovenski kulturi tako globok pečat, postal letošnji ambasador Tedna ljubiteljske kulture – to je vseslovenski projekt, namenjen popularizaciji ljubiteljske kulture, ki ga od leta 2014 organizirata Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) in Zveza kulturnih društev Slovenije (ZKDS) –, ki se v Novi Gorici začenja prav nocoj.
Zakaj je Teden ljubiteljske kulture pomemben – ne samo za ljubiteljske ustvarjalce, temveč za Slovenijo na splošno?
Slovenci slovimo po tem, da je ogromno ljudi vključenih v družino ljubiteljskih društev – v gledališke skupine, pevske zbore, filmske, fotografske, likovne krožke ipd. Konec koncev se v okvirih gasilskih društev oziroma gasilskih veselic dogodijo tudi kakovostni kulturni programi, ne le pivo in harmonika. Skratka, ljubiteljskih ustvarjalcev je v Sloveniji obilo. Ljubiteljska kultura omogoča nabor bodočih profesionalnih ustvarjalcev, drugi ustvarjajo v svojem prostem času za dušo, torej ustvarjajo iz strasti in z vedno svežim entuziazmom. Prav zato je skrb za ljubiteljsko kulturo tako pomembna! Kultura naj bi plemenitila človeka.
V Sloveniji je glede na evropsko povprečje največ ljubiteljskih ustvarjalcev. Čemu to pripisujete?
Bom odgovoril z retoričnim vprašanjem. Kako je mogoče, da ima narod, ki šteje dva milijona ljudi, ta trenutek dva največja kolesarja na svetu? Kako je mogoče, da imamo pri milijonski poplavi ameriških košarkarskih igralcev prav mi Dončića v svetovni špici? Kako je mogoče, da imamo med kulturniki in umetniki, denimo v slikarstvu, kjer gre za univerzalno umetnost – ki ni pogojena z jezikom –, toliko vrhunskih ustvarjalcev? Pa v številne jezike prevajani pisatelji, glasbeni virtuozi ... Ne vem. Mislim zgolj, da moramo biti ponosni, da smo Slovenci, da smo en zelo ustvarjalen narod.
Kako pa doživljate vlogo ambasadorja letošnje izvedbe Tedna ljubiteljske kulture?
Izjemno počaščen sem, da so se spomnili name. Dejstvo je, da se že vrsto let kot režiser in igralec, kot mentor, ukvarjam z ljubitelji v ljubiteljskih gledališčih po vsej Sloveniji, od Štajerske do Primorske. Pravkar v Šentjakobskem gledališču pripravljamo uprizoritev Za narodov blagor, jasno, po kultnem Cankarjevem gledališkem besedilu, ki sijajno razkrinka slovensko politično dušo, našo večno razdeljenost in razdvojenost.
Prav zaradi svojih izkušenj z ljubitelji sem povabila, da prevzamem ambasadorsko vlogo, izjemno vesel.
V čem pa je po vaših izkušnjah razlika med delom z ljubiteljskimi gledališčniki in profesionalci?
Če odgovorim grobo in malo za šalo, malo zares: profesionalci prihajajo v gledališče v službo, ljubitelji pa prihajajo z ljubeznijo, predanostjo, radovednostjo in s pričakovanjem. Resno pa: seveda tudi za nas profesionalce velja, da kdaj v postavitvah sodelujemo z enako strastjo kot ljubitelji, drugič pač ne. Sam sem skoraj vse življenje svobodnjak, tako da imam zlasti veliko izkušenj z užitkom pri študiju iger, saj si sodelovanje pri projektih lahko izbiram sam.
Bi pa ob tem poudaril, da so se, verjetno zato, ker JSKD tako kakovostno dela in skrbi za ljubiteljsko kulturo, začele meje med uprizoritvami profesionalnih gledališč in med amaterskimi produkti zabrisovati. Pri presežkih ljubiteljskih skupin ni več mogoče razločiti med ljubiteljskimi in profesionalnimi uprizoritvami. Ljubitelji včasih postavijo predstavo na ravni, ki ji zlahka rečemo profesionalna, naj gre za igralski ali uprizoritveni presežek.
Če bi vztrajal, da so meje povsem zabrisane, bi v bistvu trdil, da med menoj in denimo Dončićem ni nobenih razlik. Pa so: Dončić zadene skoraj vsako trojko, jaz pa sem lahko vesel, če mi uspe ena. Profesionalci imajo za seboj ogromno vsakodnevnih treningov, vaj, dela, in so zaradi tega, jasno, v veliki prednosti.
Dejstvo pa je tudi, da se je profesionalizacija rodila iz ljubiteljstva. Čas je prinesel potrebo po tem, da se ustanovijo akademije, da se začne neko resno, bolj zgoščeno, lahko bi rekli tudi znanstveno delo na področju ustvarjanja, izobraževanje na umetniških področjih in pridobivanje obrtnega znanja. Tudi ljubitelji se posvečajo ustvarjalnim tehnikam, ki jih vadijo tako kot profesionalci, torej dikciji, gibu, plesu, petju in drugim obrtnim spretnostim.
Koliko ljubiteljskih gledališčnikov pa se po vaših izkušnjah odloči za nadaljnjo profesionalno pot?
Težko ocenim natančno, koliko je takih, lahko pa omenim vsaj dva izjemna, sijajna igralca – to sta Jurij Zrnec in Nataša Barbara Gračner. Oba sta svojo pot začela v ljubiteljskem gledališču.
Kaj pa bi vi najbolj privoščili ljubiteljskim ustvarjalcev, specifično filmarjem, saj je letošnji TLK posvečen prav najmlajši v družini umetnosti, torej filmu?
V Teden ljubiteljske kulture, specifično v okviru festivala Vizije, je letos prvič polnokrvno vključen tudi festival FilmFreš, torej festival mladinskega ljubiteljskega filma, konec maja pa bo na sporedu še Festival neodvisnega filma v Slovenski kinoteki v Ljubljani. Da lahko sodeluješ na festivalu Vizije, ne smeš biti starejši od 30 let, torej gre za mladinsko gledališko in filmsko, pa tudi fotografsko ustvarjalnost. Rekel bi sicer, da sta Vizije in FilmFreš spet ena fantastična stopnica v ustvarjalnem razvoju, ki bo marsikoga odnesla tudi na profesionalno pot. Mladi ustvarjalci se svojih kreacij namreč lotevajo zelo profesionalno. Mentorji so profesionalci, ki jih vzgajajo v zavedanju, kaj sploh pomeni ustvariti film, koliko služb je vključenih v filmske procese itd. Želim si, da ustvarjalcem tako ljubiteljskim kot profijem ne bi bilo treba več životariti, ampak bi lahko kvalitetno ustvarjali, nam postavljali ogledalo.
Lena Kreutz
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec
