Nista le izvrstna, večkrat nagrajena igralca, ki vsak po svoje briljirata na odru ali pred kamerami, ampak tudi oče in sin, med katerima se tudi med intervjujem čuti tovariška energija, pa tudi pristna, topla družinska vez.
Skupen jima je priimek Šturbej in strast do igre. Trenutno v ljubljanski Drami, svoji matični gledališki hiši, igrata vsak v svoji uprizoritvi – Branko Šturbej stoječe ovacije prejema kot zabavljaški Malvolio v klasični Shakespearovi komediji Kar hočete, Timon Šturbej pa je v absurdistični igri Tango mladenič Artur, ki se razpuščenim staršem in starim staršem upira s – tradicijo.
Timon in Branko seveda nista le izvrstna, večkrat nagrajena igralca, ki vsak po svoje (ali pa skupaj, denimo v seriji Reka ljubezni ali predstavi Jacques in njegov gospodar) briljirata na odru ali pred kamerami, ampak tudi oče in sin, med katerima se tudi med intervjujem čuti tovariška energija, pa tudi pristna, topla družinska vez. Drug na drugega sta ponosna, medsebojno se podpirata, pa tudi učita eden od drugega.
V Dramini kavarni smo se srečali v dneh med božičnimi in novoletnimi prazniki in med drugim sta za nas razgrnila svoje poglede na generacijska vprašanja, čare in pasti igralskega poklica, faktorje uspeha in še kaj.
Kako sta preživela praznike? Nekje sem zasledila, da ste vi, Branko, odličen kuhar, ki se za praznike potrudi tudi z malo bolj kompleksnimi jedmi ...
Branko: Hja, nič posebnega ni, pred leti smo si za božič zaželeli raco in od takrat naprej eksperimentiram, delam tudi kakšne račje paštete in take stvari. Zelo rad kuham, če imam okoli sebe kakšne dobre gurmane, ki to z užitkom pojedo. Moram reči, da oba sinova, tako Timon kot Svit, pri tem uživata.
Timon, pa so jedi res dobre?
Timon: Ja. (smeh) Dobro kuha.
Kaj vama sicer pomenijo prazniki? So kaotični in bučni, celo delovni, ali jih rada izkoristita tudi za mir in oddih?
Timon: Različno, dostikrat tudi delovno zaradi predstav. Če ne delam, pa praznike izkoristim za obiske družine, ki jo imam zdaj res na vseh koncih Slovenije, tako svojo kot partneričino, tako da med prazniki prepotujemo celotno Slovenijo.
Branko: Zdi se mi, da nam med božično-novoletnimi prazniki uspe vsaj malo ustaviti to vrvenje. Do zdaj nam je kot družini še kar nekako uspevalo, da smo bili skupaj, se obdarovali, pogovarjali, igrali igrice in tako dalje.
Timon, pred leti sem nekje prebrala, da ste dobili ime po Timonu Atenskem iz istoimenske Shakespearove tragedije. Sklepam torej, da ste vi, Branko, že v osnovi ljubitelj Shakespeara – najbrž je veselje, ko se zgodi uprizoritev, kot je Kar hočete, potem še toliko večje?
Branko: Kar se imena tiče, moram priznati, da ni bilo čisto zares po tej igri, ampak sva s takratno soprogo Ines pregledovala knjigo z imeni, do tega sva namreč čutila veliko odgovornost, kajti človeka z imenom zaznamuješ za vse življenje – jaz osebno sem bil zaradi svojega na primer zelo nesrečen. Tako da sva se malo spogledovala tudi z literaturo, kaj vse ponuja. Ko sem naletel na Timona, mi je bilo, jasno, takoj malo povšeči, da bodo ljudje mislili, da naju je navdihnil Shakespeare, ampak v resnici je šlo bolj za dobrozveneče zaporedje črk, ime mi je bilo zaradi tega takoj zanimivo.
Kar se Shakespearea tiče, pa ... komedij nisem preigral tako zelo veliko, mogoče kakšni dve, ostalo so bile bolj tragedije, ki so mi, moram reči, osebno nekako bližje. Tudi v svoji duhovitosti Shakespeare jasno ne ostaja zgolj na površju, ampak njegova globina po mojem mnenju zadene šele v tragičnosti. Sami pa vemo, da nobena tragedija ni zgolj in samo tragedija, ampak ima vedno v sebi še kaj komičnega. In to ravnovesje med tragičnim in komičnim je pri Shakespearu zelo prisotno.
Kako to, da štiristo let stara komedija, kot je Kar hočete, še vedno uspe nasmejati polno dvorano Drame? Zgodovinarka Manca G. Renko je v gledališkem listu zapisala, da besedilu ne moremo odreči univerzalne zabavnosti, ki je preživela test časa, kar je resnično izjemen dosežek.
Timon: Sam si predstave sicer še nisem uspel ogledati, ampak če vseeno odgovorim na to vprašanje, mislim, da avtorjem, kot je Shakespeare, ne moremo odrekati virtuoznosti in vrhunskosti. Seveda je nujna tudi ekipa in režiser, ki so to vrhunskost zmožni kvalitetno posredovati publiki in prepričan sem, da se je v Drami to poklopilo.
Po drugi strani menim, da je zelo zahtevno kvalitetno uprizarjati tovrstne klasike v današnjem času, čeprav jamčijo tržni uspeh. Treba je paziti, da ne skušamo preveč razlagati sedanjosti s pretiranim pripisovanjem sporočilnosti in aktualnosti klasičnim delom. Ne slepim se s tem, da ima Shakespere zmeraj več za povedati kot pa HBO serija. Kot je nekoč rekel Antoine Vitez: "Zastrašenost s klasiki ima to čudno posledico, da jim odrekamo prav klasičnost, imamo jih za moderne in večno mlade, za kakršne imamo tudi sebe."
Branko: Meni se zdi, da je Shakespeare tako kompleksen in še danes aktualen, ker je izjemno dobro poznal značaj človeka. In od takrat pa do danes se človeška čustva vseeno niso tako bistveno spremenila. Ljubezen je še zmeraj ljubezen, strah je strah, vsa ostala čustva, ki jih človek poseduje, so enaka. Seveda so se pojavili novi strahovi, na primer pred atomsko vojno in tako dalje, ampak osnova je enaka. V nekaterih življenjskih okoliščinah, v katerih se je človek znašel takrat, se zlahka znajde še danes in ne vem, če se je v čustvenih odzivih na to bistveno spremenil.
Timon: To je res, ampak jaz sem govoril bolj o družbeno-zgodovinskih kontekstih, recimo, kaj pomeni spolna identiteta danes ... o neki aktualizaciji, ki jo pogosto na silo vnašamo v tekste, čeprav so bile te pozicije takrat čisto drugačne, posledično pa tudi humor. Politične korektnosti, ki preveva naš čas, takrat ni bilo.
Na splošno mlajši igralci in režiserji na drugačen način pristopajo h klasičnim besedilom ...
Timon: V dobi dekonstrukcije je težko pripovedovati besedilo in mu dati konherentnost, zaključenost … Mislim, da si predvsem mladi želimo biti relevantni za današnji čas, kar režiserje pripelje do tega, da se vsaj delno odpovedujejo fabuli, ker se bojijo, da bi s tem poenostavljali resničnost. To je možno samo, kadar gre za absolutni estetski presežek ali odkrivanje novih odrskih praks, kar je pa v našem okolju težko doseči.
Pa bi zase rekli, da so vam v izziv ali bolj uživate v uprizarjanju modernih tekstov?
Timon: Absolutno mi je vse izziv, seveda, ampak hkrati ne vem zares, kaj označujemo s pojmom klasika. Danes je to lahko vsako besedilo, ki je starejše od dvajsetih let. Morda so to besedila, h katerim se večkrat vračamo oz. o katerih se učimo v šoli?
Menim, da se je gledališka umetnost že zdavnaj pozicionirala nad avtorja in tekst. Ta dva sta danes zgolj element uprizoritve. Če izhajam iz tega, torej uživam, kadar imam občutek, da ima naše ustvarjanje nek višji smoter in večji pomen od golega postavljanja estetsko organiziranega.
Kaj pa vi, Branko? Če bi morali izpostaviti vloge oziroma predstave, ki so vam največ dale, najdlje ostale z vami, bi šlo za bolj kanonska ali sodobnejša besedila?
Branko: To je za igralca nehvaležno vprašanje, čeprav včasih res pomišljam o vlogah, ki sem jih v življenju odigral in se sprašujem, ali me je katera posebej zaznamovala, ali sem glede na vsebino kakšne drame tudi pri sebi spremenil določene stvari ... tiste, kjer sem se najbolje počutil v koži likov oziroma svoji preko njih, so bile absolutno vse tri uprizoritve Kafke, Amerika, Grad in Proces, v Ameriki kot Karl Rossman pa sploh najbolj.
Potem kot Sigismund v predstavi Življenje je sen Pedra Calderóna de la Barce, Mefisto v Faustu, sploh v prvi uprizoritvi Tomaža Pandurja, tudi Hamlet v njegovi režiji ... to so vloge, ki ti nekaj puščajo, pa ne samo besedilo ... zdaj govorim tudi o predstavi kot celoti, ne le o vlogi. Ostanejo ti neke misli, ki te potem spremljajo še dolgo.
Timon, trenutno igrate v predstavi Tango, ki na zanimiv, subverziven način prikazuje razkorak med generacijami: pripadnik mlajše generacije je v tej igri tisti, ki si želi vrnitev k tradicionalnim vrednotam, starejša generacija pa se vdaja kaosu in razvratu. O generacijah se ves čas veliko pogovarjamo. Najmlajši, milenijci in generacija Z, so denimo užaloščeni, ker so jim starejši predali svet, v katerem ni ekološke, ekonomske varnosti itd., nanje pa s strani starejših letijo kritike o nezanesljivosti, apatičnosti, razvajenosti pri delu ... kako kot pripadnika dveh različnih generacij to doživljata, se o tem pogovarjata?
Timon: Ja, pogosto se pogovarjava tudi o tem. Ta razkorak je opazen že samo v gledališču, ker te vloge, ki jih je oče ravnokar našteval, seveda lepo zvenijo, ampak našim generacijam je nepredstavljivo, da bi pri teh letih kot on odigral toliko različnih, pa tudi tako zvenečih vlog. Kot sem prej omenil, je tudi odnos do teh besedil in vlog danes čisto drugačen.
A po drugi strani imamo z njihovo generacijo tudi veliko skupnega. Ko govorimo o generacijah, od boomerjev do generacije Z, moramo torej paziti, da se ne zapletemo v neko prazno posploševanje, ker je seveda odvisno od posameznika, koliko se adaptira, koliko je v koraku s časom in tako dalje ...
Če pa se osredotočim samo na besedilo Tango Sławomirja Mrożka, ki je osnova za to predstavo: tudi ta tekst je bil napisan pred 60 leti, tako da sam po sebi ni več tako akutno aktualen. Neke teze še vedno držijo, nekatere pa so po drugi strani morda malo posplošene. Za našo generacijo, oziroma na splošno za postmodernizem, naj bi veljalo, da odpadajo vse norme, metanarative, da ni več v kaj verjeti, da se vrača nek novi nihilizem.
Ampak ne bi rekel, da to povsem drži. Kolikor imam stika z mlado generacijo, tudi na primer s srednješolci, s katerimi delam na gimnaziji Poljane v okviru gledališke skupine, se mi zdijo neverjetno artikulirani, zanimajo jih aktualne tematike, od politike, okoljevarstva, vojne. Čutijo na primer neznansko stisko ob spremljanju genocida nad Palestino ... mnogo bolj so aktivni kot generacija pred njimi.
Je pa edino res, da je starejša generacija imela ta privilegij, da je lažje prišla do pozicij, ki jih zaseda in od katerih ne odstopa in na ta način še zmeraj diktira potek sveta in stvari. Mlajših generacij pa te pozicije ne zanimajo več.
Branko: To je seveda res. In to ne velja samo na našem, gledališkem področju. To je povsem psihološko in je prisotno v vseh sferah družbe. Vsak sin hoče ubiti svojega očeta, o tem je govoril že Freud. Odnos med očetom in sinom pogosto generira prepire. In lahko rečem, da so se ti generacijski razkoraki ves čas dogajali.
Torej ste imeli tudi sami podobne občutke?
Branko: Seveda! Spomnim se, da sem, kakopak absolutno nehote, užalil znamenitega Poldeta Bibiča. Šlo je za predstavo Antigona, ki jo je režirala Meta Hočevar in Bibiču ni bila preveč pogodu, je pa hvalil svojo predstavo iz leta 1957. Jaz sem najprej rekel, ampak gospod Polde, morate razumeti, da so danes drugi časi in da je pogled na isti tekst drugačen. Ta predstava je bila namreč precej sodobna za tiste čase. Vendar se nikakor ni mogel strinjati s tem, rekel mi je – ja, pustite me, saj grem!
Pa sploh ni šlo za to! Šlo je samo za povsem običajno konfrontacijo dveh generacij. In prav je, da se te konfrontacije dogajajo, če ne bi bil absolutni dolgčas. Tudi meni je bilo v obdobju, ko sem odhajal v mariborski teater, dolgčas, imel sem občutek, da se tu v Drami nič ne dogaja, nič ne premakne. Tako sem zapustil Dramo in šel v provinco. In hvala bogu, da sem šel, da me je tja zvlekel Tomaž Pandur, da smo tam lahko začeli ustvarjati za tiste čase izjemno zgodbo sedmih let.
Sicer pa imam občutek, da generacije, ki prihajajo iz srednjih šol, včasih mislijo, da bo faks zelo podoben srednji šoli, da jim bo vse dano. Zato me veseli, kar Timon govori o poljanski gimnaziji: da dela z mladimi, ki so kreativni, ustvarjalni, zainteresirani in da jih to zanima. Ker samoiniciative je včasih premalo in se je morajo študentje na akademiji v prvih letih priučiti. To pa je seveda proces, in tu ponavadi pri mladih nastajajo neke stiske, ker ne vedo čisto točno, kaj se zahteva od njih.
Na eni strani spodbujamo h kreativnosti, ustvarjalnosti, svobodi, po drugi pa poudarjamo pomen raznih obrtniških znanj, se pravi govor, gib in tako dalje. Tu nastane razkorak in po mojem mnenju so včasih po nepotrebnem malo nebogljeni. Ampak kot rečeno, to je proces in vsi smo šli čez to.
Timon: Seveda je pa ogromno odvisno tudi od mentorjev: kdo so, kaj predavajo in koliko so študenti kompatibilni z njimi, ker se to spreminja od letnika do letnika.
Timon, je bil vaš prehod iz gimnazije na AGRFT gladek ali ste se tudi kaj iskali?
Timon: Ne povsem. Poznam to, o čemer je govoril oče in je res kar razlika. Počutiš se izgubljenega, po eni strani ti mogoče manjka to neko obrtno znanje, išče se pa neka kreativa. Prehod v prvi, drugi letnik je zato kar težek, preden se toliko oblikuješ, da lahko zaupaš samemu sebi.
Zunanjemu opazovalcu se sicer zdi, da vam je odlično uspelo. Delo v ljubljanski Drami, številne vloge v serijah in filmih, med drugim v nagrajenih Posledicah, nagrada vesna, uvrstitev v deseterico Shooting Stars na Berlinalu ...
Timon: Pri tem se mora poklopiti toliko nekih faktorjev. Veliko je sreče … da si ob pravem času na pravem mestu in da znaš izkoristiti, kar se ti ponuja; vsako pomembno priliko. In iz nje potegniti maksimalno, se pravi krvavo in scela delati. Več od tega bi bil pa bolj blef. (smeh)
Branko: Res je, še Brad Pitt je rekel enako. (smeh) Pri nas igralcih je tako – ljudje nas gledajo, smo celostno izpostavljeni. Pisatelj se skrije za knjigo, slikar za platno, mi smo pa na odru. In mogoče se sliši že obrabljeno, češ, to vsi vemo, ampak vsaka generacija ima pravzaprav nek kliše junaka ali junakinje, ki ga potrebuje. To se v gledališču nekako zazna in se potem zavestno ali nezavestno usmerja proti temu. Tako se zdi, da imajo tisti mladi, ki ustrezajo merilom okolja, določenega zeitgeista, večjo možnost, da dobijo zahtevnejše naloge.
Pa saj v preteklosti je bilo enako. No, mogoče malo preprostejše, ker nas je bilo manj, tudi gledališč je bilo manj, manjši ansambli, vsekakor manj snemanj ... takrat smo se pravzaprav izobraževali izključno za gledališče. Filmska ali televizijska produkcija je bila šibka, povsem na levem tiru. In šola je sledila tradiciji, da je film nekaj postranskega, mi gledališki igralci smo pa "glavni" in akademija obstaja zaradi nas. Mogoče v resnici ni bilo tako, ampak jaz sem takrat to tako dojemal. Zdaj se veliko več povezujemo in združujemo s filmskim in televizijskim oddelkom in tudi študentje imajo več možnosti, seveda pa situacija niti zdaj še zdaleč ni idealna.
Timon: Mogoče je bil tudi medijski prostor rezerviran bolj za izbrance. Danes ima pač vsak svojih pet minut, tudi na družbenih omrežjih.
Pa se vam zdi, da so družbena omrežja faktor tudi pri igralcih? Vam kakorkoli pomagajo pri prepoznavnosti in promociji?
Timon: Zdi se mi, da niti približno nisem dovolj v tem, da bi to imelo nek učinek, vem pa, da ga pri tistih, ki se jim redno posvečajo, ima. Mogoče res ne pri nas, ker smo tako majhni, ampak v tujini recimo pa vem, da na avdicijah igralce lahko izbirajo na podlagi tega, koliko imajo sledilcev. Sploh če izbirajo med dvema igralcema in se ne morejo odločiti, bodo zagotovo vzeli tistega, ki ima več sledilcev na Instagramu.
Ni redkost, da se v igralskih družinah, sploh uspešnih, sinovi ali hčerke odpravijo po stopinjah staršev. Ampak vi, Branko, ste že večkrat povedali, da ste se tega najprej malo bali in se pomirili šele, ko je Timon uspešno opravil sprejemni izpit na AGRFT. Povejte po pravici, ste vedeli, da bo tako uspešen?
Branko: Sploh se nisem spraševal o tem, pomembno mi je bilo samo, da bo srečen. Skrbelo me je, da bo mogoče izgubil to željo po igri, ker to se lahko zgodi zelo hitro, ob dveh, treh neuspehih v življenju. Lahko že na akademiji, lahko pa, ko delaš prve korake v kariernem življenju. In ko se to zgodi, si nesrečen. Pa sploh ni nujno, da si slab igralec, lahko ti samo okoliščine niso naklonjene. Bal sem se tega, da bo izgubil vero v poklic.
Ampak mislim, da ni, celo nasprotno: zdi se mi, da še bolj raste in ima visoko postavljene cilje, med drugim se je šel že v tretjem letniku akademije šel izobraževat tudi v tujino, kar me je zelo umirilo in razveselilo. Že takrat sem si rekel: no, super, želja je še tu. Ker pri tem ti v našem poklicu ne more nihče pomagati, res je ogromno odvisno od tebe.
Timon, v kakšnem odnosu pa ste s preostalimi igralci svoje generacije, ste zavezniki?
Timon: Absolutno. Sploh tukaj v Drami imamo zelo močno navezo. Generacija je zmeraj tvoj referent. Najlažje se razumeš, vzpodbujaš, rasteš. Čeprav smo tudi zunaj generacijskih meja super kolektiv.
Branko, pa vi, imate občutek, da kot igralec še lahko rastete?
Branko: Ta poklic je tek na dolge proge. Če nimaš v sebi tega koda, gena, karkoli, se na pol poti lahko ustaviš. Mene je teater vedno zanimal, igra me je zanimala, nisem si dovolil, da bi se ustavil, čeprav bi se tudi lahko. Mogoče sem se malo ustavil s tem, da sem šel učit na akademijo, ampak nikoli nisem opustil prakse, ki mi absolutno pomeni veliko in me zadovoljuje, čeprav tudi neverjetno rad jamram. (smeh)
Brez igre ne bi mogel živeti, to je čista droga. Toliko odrekanj, kot jih je v tem poklicu, najbrž ni nikjer, čeprav jih nekateri razporejajo bolj pametno, drugi pa smo pri tem bolj naivni. Celo družine razpadajo ... marsikaj prinese ta obremenjenost. Pa učenje tekstov ves čas je seveda naporno. Letos imam tako nabito sezono, da ... včasih se mi je zdelo neumno, če me je kak novinar vprašal, kako se naučimo toliko teksta. Mislil sem si, pa daj no, vprašaj kaj bolj pametnega, zdaj pa bom v bistvu vsakega novinarja prisilil, da me že na začetku vpraša točno to. (smeh)
Kako se torej naučite toliko besedila? (smeh) Je zdaj, ko toliko časa preživimo pred zasloni in naša pozornost bega na vse strani, kaj težje?
Branko: Je, čeprav mislim, da vsak igralec izumi svoj sistem, ki ga mogoče niti sam ne analizira. Imaš pač lasten sistem učenja, memoriranja. Včasih znam tekst samo, če se nahajam v nekem prostoru, drugače ga ne znam. Telo si marsikaj zapomni in da signal možganom in pravzaprav je neverjetno, koliko nekih tehnik obstaja.
Timon: Se strinjam. Mislim, da je to nek zelo specifičen kratkoročen spomin. Ki ga pač treniraš in takrat ko vadiš, ti gre dobro, ko pa tega dlje časa ne počneš, spet upade.
Branko: Ko smo snemali kakšne serije, smo snemali vsak dan od jutra do večera. In včasih sem dobil besedilo en dan prej. Saj ni šlo za neko blazno količino besedila, ampak včasih ga je pa vseeno bilo malo več. In tam se neverjetno zverziraš, ker se moraš to naučiti tako hitro, to je fenomenalen trening. Na koncu sem bil že tako dober, da sem tekst samo dvakrat prebral in ni mi ga bilo treba več ponavljati. Možgani so neverjetni.
Oba sta prisotna povsod: poleg gledališča tudi na filmu in v serijah. Igrala sta na primer v nadaljevanki Reka ljubezni, kjer sta upodobila celo očeta in sina. Vidita tudi komercialne serije kot dobro vajo za igralca, nimata pri izbiri projektov nikakršnih zadržkov?
Branko: Spomnim se, ko so me povabili k Reki ljubezni in sem spoznal režiserja Nejca Levstika. Moram priznati, da tako razčlembo teksta, kot sem ji bil priča tukaj, ko mi je v dvajsetih minutah razložil zgodbo in to na povsem dramaturškem nivoju, redko doživiš. In sem si rekel, zakaj pa s takim človekom ne bi delal? Pa še dobro si plačan. No, ne bomo si metali peska v oči: to vseeno ni bilo pretirano dobro plačano, je pa nek dodaten projekt, s katerim si lahko igralec poleg redne plače v gledališču kaj dodatnega privošči. Ker seveda delamo tudi za denar.
Timon: Vedeti je treba tudi, da obstaja kup režiserjev, ki preprosto nimajo prilik, da bi se lahko zares izrazili . Mislim, da povprečni celovečerni prvenec režiser pri nas posname po 35. letu. Če sploh. Pa potem mine veliko časa do naslednjega ... Veliko jih ima ambicije po umetniškem ustvarjanju, ampak enostavno ni priložnosti. V komercialnih projektih jih je več.
Res pa je, da se mora vsak pogovoriti sam s sabo in ugotoviti, koliko se je pripravljen izpostavljati v takih projektih. Odvisno je tudi, na kateri točki kariere je, koliko ga to osebno utesnjuje, koliko izpolnjuje ... nekateri imajo do tega močne zadržke, kar je čisto legitimno. Ker neke pretirane umetniške vrednosti te serije nimajo, kljub vsemu so še najbolj podobne 'žajfnicam'.
Branko, odkar je Timon v igralskih vodah, sta že nekajkrat stala skupaj tako pred kamerami kot na odru, poleg Reke ljubezni na primer v predstavi Jacques in njegov gospodar. Je to kakorkoli nenavadna, drugačna izkušnja?
Branko: Jacques in njegov gospodar je bila zame absolutno drugačna izkušnja kot snemanje serije. Tu se mi je zdelo bolj, kot da delam s kolegom, prijateljem, kot pa s sinom. Kdaj sem mu kaj predlagal, ga kaj vprašal al pa mu svetoval, medtem ko se na snemanju nisva nikoli pogovarjala ali pa da bi se jaz, starejši, vtikal v njegovo igro. Tukaj pa sem ga res jemal kot povsem sebi enakovrednega. Mogoče sem mu šel celo kdaj na živce, ampak vem, da se je zavedal, da je to neke vrste spodbuda, da ga sprašujem prave stvari in da ima on mene pravico vprašati isto.
Timon: Tudi zame je bila to lepa izkušnja. Na trenutke mogoče težja, ravno zaradi te vezi, ker smo vseeno bolj osebni in direktni z bližnjimi. Mogoče kdaj tudi rečemo kaj več, kot bi kolegu. Pri takem nivoju intime je to najbrž logično.
Kako pa funkcionirata na povsem osnovni ravni, kot oče in sin? Kaj rada počneta skupaj?
Oba hkrati: Pogovarjava se o teatru. (smeh)
Branko: "A si videl to? Kaj misliš o tem? To je novo, to je genialno ..." (smeh)
Najbrž je to, odkar sta oba profesionalno v tem poklicu, toliko bolj izrazito?
Timon: Ja, mislim, da naju je to tudi zelo zbližalo.
Branko: Res je, zelo. Čeprav večinoma se zdaj res srečujeva samo v Drami. No, vidimo se za praznike, drugače pa oba skoraj ves čas delava. Je pa zato v gledališču skoraj vsakodnevno srečevanje, najbrž nisva bila nikoli v življenju toliko skupaj, kot sva zdaj, čeprav sva v službi, kot se temu reče.
Timon: Ampak res se rada pogovarjava o tem. Všeč mi je, ker se včasih zdi, da sta se zanimanje in nora strast pri očetu skozi leta stopnjevala. To me navdihuje. Delno ker poučuje na Akademiji, delno zaradi lastnega interesa, ampak res ni eden tistih igralcev, ki bi zaspali in jim ne bi bilo mar, kaj se dogaja. Zelo je pozoren in užitek je poslušati njegovo mnenje.
Branko: In njegovo. Kako razmišlja o gledališču, kako gleda na kakšne druge predstave, tudi ko nisva midva zraven ... to me vedno zanima.
Ko že omenjata poučevanje na akademiji: Branko, sklepam, da vaša profesorska vloga lepo dopolnjuje vaš igralski poklic, da ste se tudi v tem našli.
Branko: Ko so me poklicali oziroma povabili k poučevanju dramske igre, zdaj je 23 let od tega, sem bil v veliki dilemi, če to zmorem, znam ... ker le zahteva celega človeka in sedeti na dveh stolih se mi je zdelo nehigienično. A potem sem si rekel, k vragu, zakaj pa ne bi poskusil. Zanimalo me je, pripravil sem se ... seveda pa ne obstajajo smernice, kako se tega lotiti. In samo neka izkustva so premalo, treba je imeti teoretično znanje.
Moram reči, da sem z leti ugotovil, da imam izrazito spoštljiv odnos do poučevanja. Težko je, če nimaš odgovora na neko vprašanje in hvala bogu so študentje, mladi nasploh, danes izredno zahtevni in želijo znati, želijo se preizkusiti, želijo še več. Naučil sem se tudi, da mora prenos energij potekati tako, da ni samo to, da daješ, ampak da tudi veliko dobiš nazaj.
Proces je torej obojestranski, moraš pa seveda nekaj narediti, da dobiš kaj nazaj. Zelo rad gledam mlade ljudi, ki so radovedni, ki jih zanimajo stvari, ki niso apatični. In pri nas na akademiji je ta radovednost seveda absolutno nujen nahrbtnik, ki ga mora nositi študent.
Katerih projektov pa se najbolj veselita v prihajajočem letu?
Timon: Snemanja z režiserjem Olmom Omerzujem in pa … a lahko poveva? (smeh)
Branko: Recimo, da še enega skupnega snemanja, za katerega upava, da se bo realiziralo.
https://www.metropolitan.si/scena/jernej-gasperin-intervju-igralec-mestno-gledalisce-ljubljansko/
