“Sovražim influencerje!” besede, ki sem jih v zadnjih petih letih slišala že vsaj stokrat. Na družbenih medijih, forumih in tudi v obraz. Ponavadi sledi še: “Neizobraženci, zastonjkarji, manipulanti, lenuhi, otroke nam kvarijo!” in kratek monolog z retoričnimi vprašanji o tem, kdo sploh to spremlja in kdo sploh to plačuje. Tipično posploševanje, posledica nepoznavanja in skritega strahu. Strahu pred drugačnim in novim. Žalostno je, da te besede prihajajo tudi iz ust izobraženih in razgledanih ljudi, od katerih bi vsaj včasih pričakovala malo širine.
Po prvem porodniškem dopustu sem se odločila, da se ne bom vrnila na delovno mesto učiteljice angleščine na osnovni šoli. Ob novem življenjskem obdobju sem čutila, da je čas za spremembe tudi na moji poslovni poti. Ker sem potrebovala spletno stran, sem ob njenem pripravljanju ugotavljala, kako ljudi pritegniti nanjo.
Odgovor je bil: kvalitetne, koristne vsebine in zapisovanje lastnih izkušenj. Takrat sem mislila, da ustvarjam portal, ki bo v podporo mojemu poslu, a sem kmalu ugotovila, da so ljudem najbolj zanimive moje izkušnje in lepe besede, ki jih osebno namenjam svojim bralcem. Zapise je kmalu začelo brati veliko ljudi in ne da bi to pričakovala, so ti zapisi kmalu postali moj glavni vir zaslužka.
Vem, da je stereotipiziranje poklicev prisotno povsod. To sem dodobra izkusila že kot učiteljica. A če sem mislila, da je težko najti poklic, ki bi bil bolj omadeževan in stereotipiziran v očeh javnosti kot je učitelj, sem se močno zmotila.
Prvič sem oznako “blogerka” dobila, ko sem se udeležila novinarske ture v Prekmurje.
Ko sem se je vsa navdušena nad tem, da me je nekdo opazil in da me ljudje berejo, udeležila, so me drugi udeleženci zelo hitro postavljena na svoje mesto: "A, ti si pa tista 'blogerka'". Najprej mi ni bilo popolnoma jasno, o čem govorijo in v čem se moj portal tako razlikuje od drugih, a sem kmalu ugotovila, da biti blogerka vseeno prinaša več prednosti kot dokazovanje, da sem izobražena, na nivoju in da vodim resen portal. Ponosno sem se odločila, da bom blogerka.
Ker takrat pri nas še ni bilo veliko blogerjev, sem si pogledala delovanje tujih in izluščila nekaj smernic, ki bi se jih moj blog ob stremenju po kakovostnih vsebinah in povezanostjo s sledilci, moral držati. Izdelala sem si načrt vsebin, urnik objav in se vrgla v spoznavanje delovanja družbenih medijev. Kdaj je pravi čas objave, kakšna fotografija naj jo spremlja, kakšen je najboljši naslov, kaj pritegne in spodbudi moje sledilce k branju in komunikaciji z mano. Število sledilcev je raslo in v nekaj mesecih je moj blog postal eden najbolj branih starševskih blogov v Sloveniji.
Ob rasti števila bralcev in uspešnosti mojih družbenih kanalov sem začela dobivati prve ponudbe oglaševalcev. Moj glavni vir dohodka so bili takrat tečaji in že sama misel, da lahko dobim dodatno plačilo tudi za vsebino, ki jo tako ali tako redno ustvarjam, me je navdušila. Sprejela sem vse.
Kmalu sem ugotovila, da bo moj blog s takšnim pristopom postal oglasna deska in da potrebujem jasen načrt. Obenem se je v tistem trenutku vsul plaz novonastalih blogerjev in blogerk, ki so začutili, da bi bil blog lahko tudi njihov vir zaslužka.
Ob tem sem ugotovila, da se za svoj del pogače ne borimo samo blogerji med sabo, ampak so tu še vlogerji, športniki, igralci, pevci, televizijske zvezde in udeleženci resničnostnih šovov. Ko se je pojavil še Instagram, je v isti koš padlo še kup radijcev, manekenk, popotnikov in ljudi, ki pač živijo bolj ali manj zanimivo življenje in so ga pripravljeni deliti z vsemi, ki so jih pripravljeni gledati.
Vsem skupaj so nam nadeli naziv “vplivneži” oz. “influencerji.”. Zaradi števila sledilcev, ki smo si jih eni na tak drugi na drugačen način prigarali, smo postali dovolj vplivni, da so se oglaševalske službe začele obračati k nam.
Priznam, v tistem trenutku se mi je absolutno zdelo, da nas je veliko preveč in da je 98 odstotkov vseh izredno nekvalitetnih. Potem smo se začeli srečevati na vedno več dogodkih in izletih, pogovarjali smo se prek zasebnih sporočil in si začeli nuditi oporo. Ugotovili smo, da ne samo, da je za vsakega od nas dovolj prostora, ampak tudi, da se vsak na svoj način spopada z izzivi, ki jih ni malo.
Tisti slabši, žal tudi odmevnejši, so se sčasoma tako sami porazgubili. A grenak priokus je ostal.
Mi smo se še bolj povezali, kar pa je na slovenski sceni nekaj do sedaj nepoznanega. Zaradi povezanosti in podpore smo postajali vse močnejši, kar je marsikomu postal trn v peti. V širši javnosti so temu ustrezno odzvanjale slabe prakse, ki so metale slabo luč na vse. Vsem, ki so se odločli zadevo pogledati malo bolj kritično, je bilo sicer hitro jasno kako in kaj. Večina si tega časa ni vzela in si je ustvarila mnenje na podlagi ene ali dveh bolj odmevnih zgodb.
Besede, ki v resnici izražajo kar močna čustva do nekoga, ki ga ne poznaš. Besede, ki jih ne bi smeli kar tako metati naokoli, brez skrbi za posledicami, ki jih nosijo. Besede, ki zadenejo široko skupino ljudi, ki so kljub podobni poklicni poti zelo različni in vsak zase človek. Človek s svojo zgodbo, svojimi čustvi, svojimi načeli, svojimi željami in ranljivostjo. Besede, ki odražajo strah pred nepoznanim, drugačnim in novim. Zakaj?
Influencerji smo medij. Ob televiziji, radiju in tiskanih medijih smo ob razvoju tehnologije in spletnih platform razvili vsak svoj način nagovarjanja publike. Tako kot pri vseh drugih medijih si je vsak izbral svojo smer: nekateri so zabavljači, drugi ozaveščajo o pomembnih svetovnih temah, nekateri so se odločili za resničnostni šov, spet tretji spodbujajo k zdravemu načinu življenja.
Nekateri obdelajo vsako fotografijo in prodajajo čaj, ki vsebuje same strupene snovi, drugi pa se trudijo spremeniti svet na bolje. Nekateri promovirajo vse od šminke do orodja za v avto, drugi se odločijo za ambasadorstvo znamk.
Metanje vseh v isti koš je nesmiselno. Očitki, da služijo z reklamami pa še bolj. S čim pa služijo drugi mediji?
Vsem influencerjem se je zaradi nekaterih, ki delajo slabo, nadela slabšalna konotacija. Jaz sicer težko verjamem, da kakšnemu od teh slabih dologoročno zares uspe. V ozadju je preprosto preveč dejavnikov, da bi nekomu uspelo brez truda in načrta.
Kaj vse mora influencer narediti, koliko priprav, načrtovanja in dela je potrebnega, da vse skupaj sploh steče, kolikokrat gredo zaslužki samo za kritje stroškov fotografa, udeležbe sestankov, bencin in ohranjevanje spletnega gostovanja.
Na koliko področjih mora biti nekdo iznajdljiv in kako mora skrbno razmišljati o vsem od vsebine do sodelovanj, je verjetno za nekoga, ki ni poskusil, nepredstavljivo. Sreča ali nesreča je, da lahko poskusi vsak.
Slab vpliv na mlade? Tako kot je ljudi nekdaj skrbelo, kakšen vpliv bo imela na mlade televizija in kasneje ženske revije, je tudi tokrat skrb odveč.
Če se s svojimi otroki pogovarjamo, z njimi raziskujemo, spoznavamo nove medije in jih tako, kot je do sedaj to vedno veljalo, naučimo kritičnega mišljenja, se bodo brez težav spoprijeli tudi s sodobnimi izzivi odraščanja in vplivom medijev.
Bolj nevarno se mi zdi zapiranje pred novostmi, stereotipiziranje in apriorno zavračanje nepoznanega. Kako smo lahko v današnjem svetu, ko imamo dostop do neskončne mreže informacij, ko lahko z enim klikom zrušimo vse stereotipe, še vedno tako zaprti in tako polni predsodkov.
Celo tisti, izobraženi in razgledani, ki bi po vseh pravilih morali biti odprti in pripravljeni na širjenje svojih obzorij. Ali pa ravno te najbolj moti dejstvo, da si nekateri ljudje upajo biti to, kar so in loviti svoje sanje, medtem ko oni kljub vsej svoji “širini” ostajajo na mestu?
