Pogovor z Ingo Remeta, producentko in vodjo programa pri Gledališču Glej.
Danes se v Ljubljani prične že sedma edicija festivala študentskih avtorskih predstav ŠtudenTeater 7.0, ki nastaja v sodelovanju Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Gledališča Glej ter Hiše otrok in umetnosti. V treh dneh – festival se izteče 14. aprila – se bo na festivalu predstavilo 45 ustvarjalk in ustvarjalcev v osmih predstavah, ki so jih pod vodstvom mentorjev in mentoric ustvarjali skoraj pol leta.
Festival ŠtudenTeater je osnovan na istoimenskem projektu, ki poteka skozi celo leto, o njem pa nam je več povedala producentka in vodja programa pri Gledališču Glej, Inga Remeta.
Iz kakšnega vzgiba oziroma potrebe je nastal ŠtudenTeater? Kako je model zasnovan?
Projekt smo začeli že leta 2016, ko smo v Gledališču Glej skupaj z JSKD ugotovili, da obstaja velik krog študentov negledaliških programov, ki si želijo ustvarjati in udejanjati na področju kulture in umetnosti, še zlasti na področju uprizoritvenih umetnostih – gledališču. Tako smo oblikovali program za študente, ki niso študentje /ali niso še študentje AGRFTV-ja, in ki želijo nadgraditi svoje gledališko in ustvarjalno znanje in živeti oder.
Model izobraževanja se spreminja vsako leto. Njegovo nadgradnjo in izboljšave izvajamo na podlagi evalvacije dela preteklega leta. Evalvacijo izvajamo na treh ravneh, in sicer z udeleženci, z mentorji ter med producenti. Tako zagotavljamo kakovosten premislek in natančne izboljšave za vsako naslednje edicijo programa.
Pri izvedbi projekta sodelujete z JSKD. Kako to sodelovanje poteka?
Gledališče Glej z JSKD sodeluje že mnoga leta, na konkretnem programu, kot rečeno že od leta 2016. Gre za vsebinsko in organizacijsko-produkcijsko sodelovanje. Idejne vodje programa smo skupaj zaznali manko v kulturnem prostoru, ter ga s kakovostno vsebino dopolnili, zapolnili in ga nenehno izboljšujemo.
Rezultat kakovostnega premisleka obeh producentov so zagotovo pokazatelj, kot so: številne nagrajene predstave, vedno večje število prijav udeležencev, vedno več pridruženih partnerjev projekta, s katerim zagotavljamo tudi decentralizacijo vsebin kot tudi številni uspehi, ki se vidijo skozi same udeležence programov.
Kakšen uspeh, če smem to tako imenovati, ste zabeležili v sedmih letih projekta? Koliko predstav je bilo ustvarjenih, koliko študentskih avtorjev je v modelu sodelovalo?
V sedmih letih smo na oder postavili kar 27 predstav v Ljubljani, 8 v Mariboru, 3 v Novi Gorici, 1 v Kopru in letos prvič tudi 1 v Novem mestu. Kar nekaj predstav je prejemalo tudi nagrade na slovenskih festivalih ter obiskale odre v tujini. Med njimi lahko izpostavim: Une druge tri sestre; Pod Uro, Predstava o Doris ter Vitki študent.
Zagotovo si kot uspeh programa lahko štejemo še uspehe posameznih udeležencev, ki so program uporabljali kot predpripravo za vpis na AGRFT ter sprejemne izpite uspešno opravili. Sedaj so redni študentje umetniških programov. Številni izmed njih so postali člani ansambla Šentjakobskega gledališča, številne pa lahko videvamo v slovenskih nadaljevankah in filmih. Tovrstni rezultati ne samo, da kažejo na uspešnost programa, ampak tudi na aktualnost in sodobnost vsebin, ki jih razvijamo znotraj programa.
Vsako leto se na program prijavi do 90 študentov. V letošnjem letu smo dosegli naš rekord. Prijavi sta bili kar 102. Dejstvo pa je, da nekateri med programom odpadejo, saj gre za intenzivne procese dela, ki se nemalokrat križajo s študijskimi obveznostmi.
Vsa leta prilagajate program glede na izkušnje prejšnjih let. Kako ste oblikovali aktualno izdajo? Na čem je poudarek?
Ob snovanju aktualne izdaje smo imeli kar nekaj izzivov.
Pretekli dve sezoni programa je močno zaznamovala epidemija covid-19 in z njo ne zmožnost dela in ustvarjanja v prostoru. Gledališče je prostor skupnega skupnostnega dela in ga je težko prevesti v internetne platforme in zoom sestanke.
Naša osredotočenost zadnjih dveh let je bila prav gotovo na neformalnem izobraževanju teorij gledališča in gledališkega ustvarjanja. V ta namen k programu povabimo profesionalne umetnike in poznavalce polja, ki svoje znanje skozi teorijo prenašajo udeležencem.
Udeleženih je mnogo in je nehvaležno poimensko naštevati, da ne bi koga izpustili.
Želja po tovrstnem spoznavanju in učenju o gledališču se je izkazala kot zelo velika, zato smo tudi v letošnjem letu proces dela razdelili v dva modula.
Prvi modul, ki zaobjema skupinske delavnice in teoretska predavanja /v letošnjem letu so bila online/, in drugi modul, ki zaobjema praktične delavnice in ustvarjanje predstave pod mentorstvom profesionalnih mentorjev. Gre za aktivno delo skupin v gledaliških dvoranah.
S svojo profesionalno in strokovno podporo oblikujemo in vodimo ideje študentov v okvirih avtorskega, plesnega, lutkovnega, performativnega in glasbenega gledališča.
Model ŠtudenTeatra ste v zadnjih letih razširili tudi po Sloveniji. Kako detektirate lokalne potrebe?
Res je. Producenti iskreno razmišljamo in delujemo na decentralizaciji programov ter skušamo vsebine pripeljati tudi v druga mesta, kjer bi lahko bogatile ne samo kulturno umetniško polje, temveč tudi ponujale neformalno izobrazbo študentom, ki jih zanima polje umetnosti.
Izhodiščna ideja nas je peljala v univerzitetna mesta, torej Maribor, Koper, Nova Gorica, a smo v zelo kratkem času ugotovili, da je potreba po aktivnosti mladih tudi v Kopru in Novem mestu. Gre za lokacije, v katerih aktivno delamo že nekaj let ter se z deležniki s področja pogovarjamo o potrebah skupnosti. Potrebe targetiramo ter jih poskušamo s preverjenimi in dobrimi praksami zadovoljiti.
Tako v letošnjem letu Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) in Gledališče Glej, program širimo v konzorciju s KUD Momentom v sodelovanju z GT22 – Maribor, Hišo otrok in umetnosti – Ljubljana, Zavod za mladino, kulturo in turizem Koper v Kopru in JSKD Novo mesto ter ZKD Nova Gorica.
Lena Kreutz
