Intervju z Milanom Vasiljevićom: "Videl sem priložnost, ki je drugi niso."

Sicer pa Milan meni, da še ni vse postorjeno in bo delal na tem, da Rožnovenski klanec ponovno zaživi.

Ste se odločili, da oživite svoje mesto Kranj?

Milan: Ne odločam se v smislu, da bom zdaj tako naredil, videl sem priložnost, ki je drugi niso.

Ste ekonomist po izobrazbi?

Milan: Končal sem srednjo ekonomsko šolo, sicer pa sem diplomirani inženir prometa. Ampak ko smo ustanavljali Zoofo, zadrugo oblikovalcev in ustvarjalcev in pozneje Teraso, so vsi govorili: "Korajžno, imaš pa jajca, noben pa ne ve, koliko boš zaslužil." Ko me vprašajo, zakaj sem se odločil za Zoofo in Teraso, rečejo, da zagotovo ne zaradi denarja.

Ustanovili ste dve zadrugi. Šteje to za posel?

Milan: Seveda je posel. Zadruga je ljudska delniška družba. Sam nisem imel dovolj kapitala, da bi to naredil, sem pa predstavil model, kako bi lahko vsak malo dal zraven, da naredimo skupaj.

So preostali člani videli v zadrugi priložnost tudi zase?

Milan: Seveda, ker zadruga nikoli ne maksimizira dobička, nikoli pa tudi ne maksimizira izgub. Se pravi, če nam gre dobro, vsi ne dobimo veliko, če je slabo, vsi ne izgubimo veliko. To je revolt trenutnega sistema. Po devetdesetih so ljudje hitro prišli do svojega podjetja, vzeli posojilo, kupili avto na lizing. Ogromno posla je propadlo, ker so podjetja zrasla na nezdravih temeljih. Denarja za sproti je bilo, ko pa ga je bilo treba vračati, ga je zmanjkalo.

Razmišljate zdravo v poslovnem smislu?

Milan: Opisal bi se kot pragmatičen. Veš, koliko je dolga odeja, da se ne pokriješ več, pogledaš vsak evro dvakrat, kam ga dati in kam ne. Vsak posel je uspešen, dokler obvladuješ stroške. Svojo stvar lahko na trgu ceniš ne vem, koliko, ampak če je ne boš prodal, ti nič ne pomaga. Če veš, da je prodajna cena toliko visoka, da je ne moreš doseči, greš pa v drugo smer, na dobaviteljsko stran. Maksimiziraš proizvodnjo, nabavo, poskušaš zmanjšati stroške, da imaš potem še vedno razliko v ceni.

Z zadrugo ste začeli v Ljubljani. Kako to, glede na to, da ste Kranjčan?

Milan: To je logično, ker bo trgovina, kot je Zoofa, prej zaživela v Ljubljani. Prodajamo obleke slovenskih modnih oblikovalcev, skratka, vse je narejeno v Sloveniji.

Je to, da prodajate obleke le slovenskih modnih oblikovalcev, presežek?

Milan: Ja in je prav fino, ker ljudje sprašujejo: "Kdo je to naredil?" Vse se da narediti po naročilu, ker ne naročaš na Kitajskem, je odnos pristen in vsak se potrudi. Najboljša reklama je, da gre iz ust do ust. Lahko oglašuješ in daješ ogromno denarja za radijske reklame, ampak to ni to.

Je Zoofa zaživela?

Milan: Leto dni je, odkar je ustanovljena Zoofa, in zaživela je, stalno je nekaj. Daleč od tega, da bi to bile mirne vode. Težava je ravno v tem, da zaslužijo vsi enako in niso vsi enako motivirani. Tisti, ki zaslužijo premalo, izgubijo motivacijo, tako se sistem prilagaja. Trenutno kaže, da nam bo kar uspelo, je pa daleč od tega, da bi to bila velika bogatija. Treba se je zavedati, da mora vsak vzeti malo, nikoli preveč, za kar je potrebnega kar nekaj usklajevanja.

Kakšna je vaša funkcija v zadrugi?

Milan: Usklajevanje in vodenje. Sem predsednik zadruge. Že na začetku sem se zavedal, da bo zadruga provokacija, da bodo ljudje 'zastrigli' z ušesi. V enem članku je pisalo, da smo najbolj seksi zadruga v Sloveniji.

Ker v Zoofi ponujate ženske obleke?

Milan: Moški smo zelo slab trg, imamo ene kavbojke in dokler jih ne strgamo, nosimo iste, ko jih strgamo, gremo iskat iste, če jih še imajo. Delamo vse po naročilu, tudi za moške.

Kavarna Terasa pa je morala preiti pod vaše okrilje, ker je v Kranju?

Milan: V resnici se je to zgodilo. Oblikovalka usnja Editta Zelolepo je šla ven iz hiše, izpraznile so se trgovine in potem je Petra Polak, ki je svetovalka v občini Kranj, klicala članico zadruge Zoofa Tino Pavlin z vprašanjem, kaj bi se dalo narediti. Tini sem kar rekel, da mi da Petrino telefonsko številko. Poklical sem jo ter šel na občino in predstavil projekt, kako bi bilo, koliko bi stalo, in so bili vsi zelo zainteresirani. Baje so že rezervirali sredstva in bi se naj začelo dogajati. Povabili so me tudi v komisijo in sodelujem pri dogodkih, ki jih organizira občina ...

Kaj pa oživitev okolice Terase, se je boste lotili?

Milan: Toliko pričakovanja je, najmanjšo stvar, ki jo narediš, vsi sprejmejo z navdušenjem.

So ugotovili, da ste človek idej?

Milan: Mogoče imam še eno dobro lastnost. Težava je v tem, da je ideje treba izvesti, samih idej je malo morje. Moraš biti zagnan, saj brez nič ni nič. Če bi preveč spraševal, ponovno ne bi prišel nikamor. Še žena mi očita, da grem naravnost proti cilju in se nič ne oziram, ne levo ne desno, ampak grem čez vse kot buldožer. A ko gre v človeške odnose, bi kdo lahko kaj pripomnil čez mojega. Se pa ne oziram preveč na to, kaj drugi mislijo in rečejo.

Ob kavarni ima vaša žena Simona modni atelje. Gre za naključje?

Milan: Žena ima atelje ob Terasi že sedem let. V tistih časih je ta klanec nekako še živel, zdaj pa vse odmira na obroke, tudi v mestu. Zdi se mi, da tisti, ki želijo oživiti, dajejo samo zato, da bi dali, noben pa ne daje, da bi nekaj ostalo.

Mislite, da nihče ne dela na projektih, ki bodo živeli dalj časa?

Milan: Rad bi delal tako, da dolgoročno ne bomo potrebovali subvencij, ki so dobrodošle in potrebne, ampak bodo čez čas vsi rekli, da več ne potrebujemo niti subvencij, ker posel teče.

Ste hodili k ženi v atelje in opazili, da v kavarni Terasa posel usiha?

Milan: Stalno sem bil tu zraven, Terasa je bila moj najljubši kafič. Že pred sedmimi leti sem imel idejo, da bi ga prevzel, in me je počakal.

Zakaj menite, da lokal ni zaživel?

Milan: Mogoče so ljudje prišli s programom, ki ni bil ravno za tukaj. Ljudi je treba prepričati, da pridejo k tebi, ker ulica ni mimohodna in mora biti ponudba takšna, da ljudje zaradi ponudbe ponovno pridejo k tebi. Pred leti je bila ulica prometna, a se je to spremenilo. Vse je živa stvar in se spreminja, treba se je prilagajati, le pravi čas je treba ugotoviti, kje manjka, in se obrniti, treba je tudi opaziti in vedeti, kdaj odnehati.

S čim vaša Terasa privablja goste?

Milan: Siti smo mednarodne ponudbe, ki jo imajo povsod. Čudno, da se tega ni nihče prej spomnil in imel le slovensko ponudbo. Odziv je fenomenalen. Še nobenega ni bilo, da bi čez to rekel kaj slabega.

Ste lokal preuredili?

Milan: Tako je, kot je bilo prej.

Ste spremenili le ponudbo?

Milan: Ja, sicer je to lokal z dolgo tradicijo, vedno je bil priljubljen, dober, tudi živel je, le da konstanta ni bila dovolj zanimiva.

Nakar ste prišli vi ter zaželeli dobrodošlico slovenskim dobaviteljem.

Milan: Ja, vsi so navdušeni in veseli, od dobaviteljev do strank. Imamo italijansko-francosko postrežbo, se pravi, da se ob alkoholni pijači zraven dobi tudi nekaj za jest, pa ne čipsa in palčk, temveč kruh, olivno olje in sol ali kruh, domače bučno olje in sol, kar super paše k pivu. Imeli bomo tudi kranjske klobase, ker je čudno, da se Kranj konča in začne z burekdžinico, mi pa bomo ponujali tudi kranjski burger s kranjsko klobaso, za katerega že imam recept.

Vam v glavi brbota od idej?

Milan: Včasih se malo prehitevam in sem se že dvakrat srečal, ker toliko hitim. Zdaj je toliko tega, da imam kar premalo časa zase. Drugo leto sem samostojen in to je moje tretje podjetje, ki sem ga odprl. Imam svoje podjetje, Zoofo in Teraso. Posel, s katerim sem začel, je malo upadel, teče toliko, da si lahko izplačujem denar, tudi nimam več interesa, ker sem se fokusiral bolj na Zoofo in Teraso. In ne bom se ustavil pri Terasi. Če se bom ustalil v teh vodah, bom šel v kakšno franšizo in naprej ali v kakšno drugo opcijo.

Ste s slovenskimi dobavitelji našli skupni jezik?

Milan: Dogovorili smo se hitro. Težava je v tem, da je večina proizvajalcev majhnih in recimo, ko majhnim pivovarjem zmanjka piva, je treba čakati tri tedne, da dostavijo novo pivo. Stranke obrazložitev sprejmejo z razumevanjem.

Kakšne pijače ponujate?

Milan: Domače, zanje pripravljamo tudi cenik z malo več opisa, od kod so in iz česa so narejene. Vse pijače so lokalne, slovenske.

Tudi viski?

Milan: Ja, delajo ga nad Marmorjem Hotavlje, pa še zelo dober je. Najbolj pa mi je všeč, da imamo pošten odnos, vsi, s katerimi sodelujem, so iskreni.

Verjamejo v vaš projekt?

Milan: Seveda, ker so v to, kar izdelujejo, zlili vse, kar imajo, prav vidiš, kako dihajo s tem, kar delajo.

Katere pijače še strežete?

Milan: Žgane pijače in likerje imam od Krucefixa, tudi liker od Berryshka iz Šentvida pri Stični, ki delajo tudi zelo dober džin.

Premalo cenimo domače proizvajalce?

Milan: Enostavno jih ne poznamo. Posiljeni smo z reklamami in predvidevamo, da je heineken dober, v bistvu pa je drag in zanič. Nobenega smisla nima voziti pijače čez pol sveta. Zanimivost naše ponudbe je tudi ta, da po urniku delamo le ob sončnih nedeljah, ob nedeljah, ko bo slabo vreme, pa bomo hodili od pivovarjev do vinarjev z natakaricami, da se izobrazijo, in z zainteresirano skupino, gosti, ki bi želeli v pivovarno, kar bo obenem šolanje v okusih.

Želite, da so natakarice čim bolj pripravljene za goste?

Milan: Imam kar nekaj izkušenj in dobro je, da se lahko s tistim, ki streže, pogovarjaš normalno, da se ne nosi visoko ali je ošaben, se ne vtika preveč v gosta ali premalo. Treba je presoditi človeka in imeti inteligenco. Vse delam tako, kot bi želel, da bi drugi delali z mano.

Kaj pa domače brezalkoholne pijače, jih imate?

Milan: Imamo vipi colo in jabolčni sok, kot ga delajo babice. To je iz Brezij. Saj cola je cola, sladkor in voda, tu ni nobene visoke umetnosti, je pa domače. Imamo tudi dostopne cene. V vsaki skupini je ena pijača poceni, se pravi eno pivo, ena kavo in vino, zato ni nikomur težko priti. Raje vidim, da trikrat več obrnem, kot da prodam malo dražje.

Se ljudje obračajo na vas za nasvete ob ustanavljanju zadrug?

Milan: Celo honorar za predavanje sem dobil. V veselje mi je, da me ljudje kličejo: "Mi to delamo kot vi, kaj svetujete?" Vsaj šest drugih podjetij se je odprlo na podlagi našega, za šest jih vem, ker so me klicali.

Vas kaj trepljajo po ramenih, češ, da vam je uspelo?

Milan: Vse ima prednosti in slabosti. Ne morem reči, da se napajam nad tem, da mi vse uspeva. Vedno sem želel nekaj več in nekaj bolj izpostaviti. Bolj razmišljam, kaj bi še naredil, kot da bi se naslajal nad narejenim. Se mi zdi, da še ni vse narejeno, leto dni je premalo, da bi rekel, da je to to in da je dobro.

"Rastlino ste posadili."

Milan: V zemljo sem jo vrgel, bomo videli, kako bo, zdaj jo je treba zalivati. Terasa se je nehote razvila v pivnico in tudi vrt bom opremil v tem stilu, s tem, da separeji ne bodo razmejeni z grmičevjem, cipresami in macesni, ampak bom posadil paradižnik, fižol ... da bo nekaj živega in ljudje lahko utrgajo ter odnesejo domov. Morda si kdo lahko prisvoji kakšen paradižnik, ga zaliva, skrbi za njega, lahko mu damo tudi ime. Tako imamo tudi rednega obiskovalca, soseda, gospoda Francija, ki pije vodo in smo tudi dali v cenik, da en Franci stane nič evrov. Franci redno pride k nam, potem klepeta in pije vodo, vsi ga poznajo.

Napisala Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Za komisarja dati Janšo? | N1 podkast s Suzano Lovec