Pisatelj in režiser Vinko Möderndorfer: "Pred prvo vajo imam vedno blazno tremo!"

Vaše pisanje je zelo življenjsko. Kdaj vam sploh uspe živeti, glede na to, koliko delate?

Sproti. Moje delo je življenje in moje življenje je delo. Mislim, da je problem v tem, kako znaš doživljati življenje. Najbrž pisatelji, skratka vsi, ki imajo v sebi gon po ustvarjanju, na življenje gledajo bolj intenzivno. Marsikomu se v življenju dogaja veliko, ljudje potujejo, dogajajo se jim strašne stvari, velike, zanimive, vendar niso pisatelji.

Življenje lahko doživljaš zelo intenzivno, pa niti ni nujno, da kam greš. Ljudje so pisali blazno zanimive stvari, ne da bi kam potovali, je pač več načinov ustvarjanja. Proust je bolj ali manj živel svoje kabinetno življenje, pa je njegova proza zelo intenzivna v smislu notranjega doživljanja, saj vsebuje veliko dogajanja.

Vaši zadnji knjigi, ki je tudi nagrajena, ste dali naslov Kot v filmu. Kakšna je razlika med samim življenjem in življen­jem na filmu?

Življenje je pravzaprav bolj zanimivo in tudi bolj resnično. Film pa je zgoščena zgodba, ni življenje. Tudi junak knjige, najstnik, svet doživlja po svoje. Sprašuje se, kako je življenje film, in misli, da je film bolj zanimiv od življenja. Na koncu knjige pa le ugotovi, da je življenje zelo zanimivo. Tudi sam mislim, da je življenje nenadomestljivo zanimivo. Nobena umetnost ga ne more nadomestiti, lahko pa ga nadgradi, saj s filmskimi in literarnimi zgodbami življenje dopolniš.

Posvetite nanj z drugega zornega kota?

Tudi to. Življenje pa je absolutna inspiracija, saj ne more biti drugače, ker literatura ni življenje.

Velikokrat tudi rečemo, da življenje piše romane.

Umetnost, film ali roman je sporočilo iz življenja, zagotovo pa ni življenje, življenje se mi zdi dragocenejše, zanimivej­še in iskrenejše. To ne pomeni, da nas dobra knjiga ne more pretresti. Lahko nas tudi zelo nasmeji. Seveda se, ko gledamo film ali beremo knjigo, lahko vedno povrnemo k tistemu, kar nas žalosti, pretrese, nasmeji, v življenju pa te stvari prihajajo spontano in so neponovljive. Mogoče ima umetnost tudi to značilnost, da je lahko ponovljiva, če še enkrat preberemo knjigo, pogledamo film ...

Koliko ima vaše ustvarjanje skupnega z iskrenostjo?

Mora imeti. Ne mislim, da so moji izdelki umetnine, to bo pokazal čas. Zagotovo pa so stvari, ki jih delam, plod ustvarjalnega procesa. Pišem iz nuje, da bi dopolnil svet, samega sebe ... Avtor mora biti blazno iskren, predvsem do samega sebe, in tudi krut v tej iskrenosti, neizprosno iskren. V knjigi ali filmu moraš o sebi povedati tisto, česar nisi povedal še nikomur. Vedno moraš izhajati iz sebe.

To pomeni, da vedno pišete avtobiografije?

Sploh ne. Takrat se mi zdi, da je lahko stvar dobra. Tako presojam tudi kot bralec.

Kakšna je po vašem mnenju dobra knjiga?

Tista, ki ji verjamem, da ni konstrukcija, ki me prepriča, da si avtor ni nečesa izmislil.

Poznate konec zgodbe že na začetku pisanja?

Ne, imam le neki občutek o zgodbi, o nečem, nimam pa ne konca ne zgodbe, ju tudi nočem imeti. Treba je biti zelo sproščen in iskren, kadar hočeš karkoli napisati ali karkoli ustvariti.

Mar ne temelji vse na zgodbi?

Zgodba je zagotovo bistvo. Saj se imam za zgodbarja, ampak zgodba je najbrž lahko v vsaki stvar. Tudi če gledamo abstraktno slikarstvo, recimo ekspresionizem, absolutno mora imeti neki naboj. Nekaj je od zadaj, koliko pa je to prepričljivo in koliko pride do posameznika, je pa druga stvar in tudi stvar posameznika. Je subjektivno, vseeno pa umetnost ni tako neulovljiva, mislim, da lahko prepoznamo kakovosten umetniški izdelek. Pomemben je tudi gledalec oziroma bralec, ki prepozna neko energijo. Včasih je le-to in če se ga ta energija dotakne, potem je tista stvar najbrž dosegla svoj smisel.

Se vam z novo zgodbo odpira še več novih?

Tudi. Pravzaprav velikokrat pišem iste zgodbe, le iz drugih zornih kotov. Napisal sem neko zgodbo, za katero se mi zdi, da se je posrečila, pa sem se čez nekaj let vrnil k istemu motivu. Nisem napisal iste zgodbe še enkrat, ampak zgodbo z drugega konca. To pomeni, da takrat v prvi varianti najbrž nisem povedal vsega čisto do konca. Ne da se drugače, kot biti oseben.

Kaj nam želite povedati s svojimi zgodbami?

Brez dvoma o svojem življenju, ampak to moje življenje je včasih zakrito z drugimi zgodbami, je spremenjeno v dramske tekste, pripovedujejo ga različne osebe ... V resnici gre za osebna doživetja, ki so cepljena z drugimi doživetji. Mislim, da se ustvarjalec najbrž mora znati vživeti v različne situacije, kar je poseben dar.

Kar gre vam zelo dobro od rok.

Obstaja zelo stara debata iz Aristotelovih časov, in sicer, ali je umetnost posnemanje, se pravi mimesis, ali mogoče kaj drugega. Prepričan sem, da je umetnost vživljanje. Pri romanopiscu vživljanje v različne psihologije, osebe, pri filmarju je isto, pri slikarju v neka stanja, ampak vedno gre za vživljanje. Igralec se na odru poskuša vživeti v lik hudobca ali kakršenkoli lik z besedami, ki jih je napisal nekdo drug. Ta postopek je pri vseh ustvarjalcih isti. Štos umetnosti ni posnemanje življenja, ampak nadgrajevanje, življenje pa je inspiracija.

Je vaše življenje okej, če se navežemo na prvi stavek glavnega junaka v knjigi Kot v filmu?

Seveda njegovo življenje ni okej, ker nobeno življenje ni povsem okej. Čeprav je samo življenje kot življenje okej. Vsekakor pa imamo ljudje različne ambicije in želje. Te želje niso vedno v skladu z nami, potem se nam pa zdi, da naše življenje ni okej. Je pa samo življenje po sebi dar, ki si ga nismo sami želeli, a je kljub temu dar. So tudi ljudje, ki ga sprejemajo kot dar, pa ga v nekem določenem trenutku odklonijo.

Govorite o samomorih?

Ja. To so že temačne zgodbe, hkrati pa niso, so zgodbe življenja.

Za vas ne moremo reči, da se bojite temnih stvari, stvari, ki gredo čez mejo ali so z obrobja.

Ne, to so tudi zanimive stvari, veliko bolj zanimive. Svet je temačen, ker ga sami delamo temačnega, življenje pa je lepo, je dar. Smo pa za vse krivi sami in tudi zanimajo nas temačne stvari. Samo poročila poglejte. Mislim pa tudi, da ni treba biti optimist za vsako ceno in vedno dobre volje. To je že skoraj nenormalno, kakor tudi, če je obratno.

Vaš novi film, ki ga ravno montirate, ima temačen naslov – Inferma (pekel).

Gre za socialno zgodbo, izrazito iz današnjega časa, in sicer o mladi družini z dvema otrokoma, ki poskuša preživeti. To je naša vsakodnevnica, ki je čedalje hujša, pa niti ne le slovenska, temveč globalna. Je socialnokritičen film, oster.

Pogosto gledate kritično?

Meni se kritičnost zdi smisel ustvarjanja. Ustvarjaš zato, da nekaj poveš o svetu. Sem zagovornik kritične umetnosti, katere cilj je, da svetu kaže zrcalo: kakšen je, da ga komentira, kritizira, seveda na umetniški način in ne na način pamfleta ali plakata. To veliko bolje počnejo novinarji, komentatorji. Umetnost ima še to nalogo, da v svetu pokaže na tiste stvari, ki so univerzalnega značaja, ni pa nujno. Umetnosti nikakor ne razumem kot zabavo ali kot izpolnitev prostega časa.

Želite povedati, da komedij ne bi delali z levo roko?

Niti slučajno, komedijo razumem bolj kot satiro, da skozi humor kaže na napake družbe, značajev in vsega. Zdi se mi, da je komedija prav poklicana za kritiko, tudi svetovna literatura zagotovo dobro komedijo razume kot kritično umetnost. Lahko je tudi zabava, ampak mene zgolj zabava ne zadovolji. Nimam nič proti izdelkom, ki so namenjeni le zabavi, lahko so tudi bravurozno narejeni, nisem pa zagovornik tega.

Moram tudi reči, da grem vedno redkeje gledat stvari zgolj za zabavo, kar velja za kompletno hollywoodsko produkcijo, v kateri so zgolj družinske teme. Zdi se mi, da je vse skupaj velika laž, da je zguba časa gledati uro in pol neke norčije, ki nimajo z življenjem nobene zveze, to je poneumljanje. Tudi to mora obstajati in najbrž je povsem prav, da obstaja.

Vam je bolj pomembno, da ustvarjate pod vsako ceno ali da ste si zvesti?

Zagotovo je zvestoba pomembnejša. Nekaj me sili, da želim pripovedovati zgodbe. Imam tudi to srečo, da se ukvarjam z gledališčem, ker bi od samega pisanja malo težje živel. Nikoli nisem bil preračunljiv. Stanovanje sem si kupil zelo pozno, vzel sem posojilo, in to šele po 40. letu, ker me prej to niti ni zanimalo.

Še danes me ne, ampak nekje je treba umreti. Vesel sem, da lahko delam to, kar rad delam, in da lahko od tega živim, kar je bistveno. To, da si lahko s svojim delom, ki je kreativno, zaslužim za življenje. Vzgojil in izšolal sem hčerko in nimam nobenih drugih potreb. Moje edino razkošje, ki si ga privoščim, so knjige.

Kupujete veliko knjig?

Največ knjig, počasi moram tudi nehati, ker jih nima več kam dati. To je pravzaprav moj edini hobi in hkrati moj poklic. Hitreje jih kupujem, kot jih lahko preberem, saj izide več zanimivih knjig. Nimam nobenih velikih apetitov. Tudi z denarjem kaj dosti ne znam, saj ga veliko razdam. Na svobodi sem že 35 let, kar je praktično vse življenje.

Ali je kakovost garancija za obstoj?

Žal ne. Bolj velja, koliko si v modi, kaj drugi mislijo, včasih ljudje o nekom bolj poslušajo govorice, kot da bi se sami prepričali. Z vsemi pač poskušam biti človeški, toleranten, ker sem od vsega tega odvisen, čeprav me kakšne stvari jezijo.

Je jeza močno gonilo v življenju?

Iz jeze ne smeš narediti nič.

Mar niste izjavili, da iz jeze lahko pride do revolucije?

To je druga stvar, jeza je lahko gonilo družbenih sprememb. Ljudje so jezni, ker se jim dogajajo krivice, za kreativnost pa jeza ni prava stvar. Jeza ni sproščeno čustvo, ker si napet, ampak ko greš na ulico, moraš biti napet in moraš jezo artikulirati, čeprav ne kar tako. Ti nemiri pri nas niso bili zanalašč narejeni, ljudje so šli na ulice zaradi ogorčenja.

Za ustvarjanje pa je treba biti sproščen in pošten. Jeza te tudi oslepi in potem včasih zaradi jeze ne vidiš kakšnih drugih stvari. Pisatelj, ustvarjalec mora biti odprt na vse strani. Tudi naivnost je do neke mere v redu, ker je odprtost. Naivni ljudje so včasih tudi prevarani in razočarani, ampak treba je biti naiven in verjeti v stvari, vendar s pametjo.

Kaj pa predsodki, jih imate?

Nimam predsodkov, so stvari, ob katerih me obhajajo moralni zadržki, ampak ne taki, da ne bi o teh stvareh razmišljal. Absolutno imam zadržke proti zločinu, kraji, izdaji, ki se mi zdijo hude stvari. Tega ne bi nikoli počel, čeprav nikoli ne vemo, kaj nam življenje lahko prinese, ne izključujem pa jih iz življenja. Vse, kar je človeško, mi ni tuje, ampak kakšnih stvari ne maram.

Ne maram fašizma, holokavsta, nacizma, pedofilije, umora, vojne, a te stvari vseeno obstajajo. To, da jih ne maram, ne pomeni, da na neki način ne razmišljam o njih. Pisatelj mora biti odprt za vse. To ne pomeni, da mora vse početi in odobravati, ampak mora imeti odnos do vseh stvari in svoje mnenje.

Mislim, da mora pisatelj imeti zelo izostren moralen in etičen čut. Dobri pisatelji običajno to imajo, zato se tudi ljudje tako zgledujejo po njih. Veliki ustvarjalci in pisatelji so hkrati bili moralne in etične avtoritete drugim ljudem. Ampak to tudi ni sveto pravilo. So tudi pisatelji, ki so se vedno gibali po temnih straneh življenja, kot sta Villon, Baudelaire ...

Življenje ni sestavljeno iz pravil. Pomembno je biti načelen, pokončen v svoji drži, humanist. Ne vem, ali mi je to velikokrat uspelo, ampak se trudim biti takšen, ker se mi zdi to pošteno. Zdi se mi, da le takšen človek sporoča nekaj naprej. Poznam nekaj ljudi, ki so res takšni. Taki ljudje so redki. Mandela je že takšen, Jezus Kristus je brez dvoma tak, pa sem ateist, verjetno tudi Gandi, tudi med umetniki je kakšen.

Napisala: Suzana Golubov 

Fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"