Intervju s tremi generacijami žensk

Kaj ste se naučili od svoje mame?

Barbara: Bila je v XIV. diviziji, ujetnica v Auschwitzu, izredno pogumna ženska, o čemer seveda ni rada govorila. Prav veliko iz tega obdobja ne vem, mislim pa, da zaradi vsega hudega ni znala toliko pokazati čustev. Neskončno pa sem ji hvaležna, da me je naučila delati toliko stvari, vsa ročna dela, gospodinjenje ...

Ste tudi vi pogumni?

Barbara: Gotovo me je mama naučila, da sem vse, kar sem začela, poskušala speljati do konca, nikoli nisem obupala.

Kolikšen del skrbi za družino ste prevzeli vi?

Barbara: Kar precejšen. Z možem sva se dogovorila, da bo on malo več služil, ker je imel fakulteto in boljše izhodišče, jaz pa sem ostajala doma. Tudi v poznejših letih sem ugotovila, da je delo bilo v redu porazdeljeno. Imela sem redno službo, v kateri sem dočakala pokoj, a sem popoldne ostajala doma. Če hočeš, da so družina, dom in otroci kolikor toliko preskrbljeni, potem nekdo mora biti doma, kar pomeni, da je bilo veliko stvari odvisnih od mene.

In ker nisem naredila kariere, sem imela stalno željo po ročnih spretnostih in sem se ogromno ukvarjala z gospodinjstvom. To mi je dajalo svoje veselje in rezultate v smislu, da sem pletla za otroke in zase, urejala dom, se posvečala kuhinji, tudi na šiviljski tečaj sem hodila in šivala. Moja 'kariera' je bila doma, to je bila družina. Res je tudi, da so tisti časi bili temu naklonjeni, saj sem domov vedno prihajala ob treh, pol štirih in sem to lahko dosegla. Popoldne, ko sem počela, kar me je veselilo, me je čakal še en izziv.

Najprej ste rodili hčerko, Petro, čez sedem let še sina Miho in začeli graditi hišo ...

Barbara: Tudi to, da bi imela hišo, je bila moja velika želja oziroma bolj to, da bi imela svoj dom. Pretežno sem s staro mamo živela v Ljubljani, kjer je živela še njena hčerka s svojo družino in dvema sinovoma, se pravi v razširjeni družini in v stanovanju, ki ni bilo posebej veliko. Zato sem si želela, da bi imela bolj udoben dom in tudi lep, ker so me lepe stvari vedno navduševale, bile v izziv. Skoraj si upam trditi, da sem tudi sama imela željo po oblikovanju, to je potem Petra realizirala s študijem arhitekture, medtem ko sem sama končala bežigrajsko gimnazijo v Ljubljani. Nadaljnjemu izobraževanju sem se odpovedala, ker sva se srečala z Marjanom in poročila. Tako nisem dosegla izobrazbe, ki me je veselila, sem pa vse tisto, kar sem čutila v sebi, realizirala skozi družino.

Kako gledate zdaj na prebedene noči?

Barbara: Bilo mi je v veselje, saj sem pletla. Imela sem pletilni stroj, ki ga imam še zdaj, s katerim sem realizirala svoje fantazije, čeprav mi otroka zdaj očitata, da ju je vedno pikalo. Z družinskih fotografij je razvidno, da sta bila vedno 'pletena'. Te sposobnosti sem imela, gre za same praktične stvari, ki me jih je naučila moja mama. Hodila je v gospodinjsko šolo pri nunah v Ljubljani in imela priznano učiteljišče, pozneje je tudi učila gospodinjski pouk na šoli v Rogaški Slatini, saj je obvladala ogromno ročnih veščin.

Kako se spomnite obdobja, ko so vaši otroci odraščali?

Barbara: Bilo je zelo dinamično, ampak veliko bolj umirjeno, če primerjam z zdajšnjim načinom življenja. Vsi smo bili zadovoljni, ker se ni bilo treba bati za službe, kako boš plačal položnice, nekako smo živeli, ni bilo velikih odstopanj in ljudje so si večinoma lahko z delom plačali vse, kar je za osnovno življenje potrebno.

Ste pogrešali to, da niste imeli več časa zase?

Barbara: Ne morem reči, da mi je kdaj bilo res žal, ker sem neskončno uživala v tem, da se je družina res lepo razvijala, predvsem, da sta oba otroka bila toliko sposobna. Razmišljala sem le v smeri, ali je družina res tisto. Zdaj lahko rečem, da je bila in sem zadovoljna. Kratko obdobje, ko so v firmo prihajali mladi ljudje s fakultetami, sem mislila: Tudi to bi lahko dosegla. Enkrat pa sem ugotovila, da je papir pomemben, da dobiš delo, ampak človek z njim ni ne boljši ne slabši. Ko sem ugotovila, da je pomemben le človek, sem videla, da sem lahko povsem zadovoljna z vsem, kar počnem.

Se je vaše življenje spremenilo, ko ste šli v pokoj?

Barbara: Zame je bil novi izziv. Zdaj, ko sem že deset let v pokoju, vidim, da gre za najlepše obdobje. To, da imam štiri vnukinje in dva uspešna otroka, je največje bogastvo tega sveta. V teh letih sem začela tudi razmišljati, kako sem osmislila svoje življenje. Gre za naraven potek; če imaš otroke, imaš potem še vnuke. Lahko rečem, da sem imela lepo življenje.

Kaj to konkretno pomeni?

Barbara: Zame to pomeni največ na svetu. Ko imaš namreč otroke, tako zelo čutiš z njimi, da ni treba, da kaj govorijo, že ko jih pogledaš, veš, kako se počutijo, s tem, da nobeno življenje ni brez ovir in preprek.

Ste se vmešavali v življenje svojih otrok?

Barbara: Mislim, da ne, čeprav si vsaka mama malo želi, ker ima za sabo svoje izkušnje, na katerih gradi. Ko pa enkrat spoznaš, da mora vsak človek imeti svojo izkušnjo, potem otroke spustiš, vendar si vedno z njimi, korake pa morajo delati sami.

Imate, odkar ste upokojeni, več časa zase?

Barbara: Ko sem šla v pokoj, sem začela razmišljati, da si lahko vzamem kakšno urico zase. Izredno ljubim svojo jutranjo urico, ko lahko v miru spijem kavo. Začela sem se tudi malo ukvarjati z jogo in ugotovila, da sem si vzela le tisto, za kar sem imela občutek, da mi koristi. Z ničimer nisem pretiravala, sem človek zmernosti, nisem menjala kakšnih svojih prepričanj, filozofijo, česarkoli. Mislim pa, da sem discipliniran človek, in to najprej do sebe.

Veljate tudi za negovano in urejeno žensko. Ste zgled imeli v družini?

Barbara: Svoj zgled sem našla v Rogaški Slatini. Tam, kjer smo živeli osem let, je bila neka gospa, ki mi je bila vedno všeč, in sem se zgledovala po njej.

Kaj ste želeli prenesti na Petro?

Barbara: Želela sem ji, da bi začutila življenje, kot sem ga jaz, v smislu notranjega bogastva. Z leti se čedalje bolj spominjam lepih občutkov, odnosa do človeka in vrednot, ki so izginile, moji otroci pa jih nosijo še iz časa, ko sem živela v razširjeni družini.

Kaj pa kot na žensko?

Barbara: Nehote mi je uspelo, kar mi tudi sama Petra reče: 'Mami, to imam pa po tebi.' Gre za urejenost. Če si urejen do sebe, si urejen do vsega. Petra je čudovit človek, nanjo ne gledam več kot na svojo hčerko, ampak jo gledam kot človeka, kot uspešno poslovno žensko in mamo. Želim ji, da bi ji bilo malo lažje, ker je vse, kar sem jaz počela skupaj z možem, morala početi sama. Grozno si tudi želim, da bi imela malo več časa zase in da bi v prihodnosti imela ramo za naslonit.

Imate štiri vnukinje. Kaj želite prenesti nanje?

Barbara: Babice hočejo vnuke razvajati in vsega obvarovati, tudi pogladiti nesoglasja med njihovimi starši in njimi. Pri vsaki vnukinji vidim nekaj svojega. Aika je začela šivati, zelo rada se ureja in crklja. Najlepše je, ko te vnučke pokličejo in rečejo: Babi, rada te imam.

Jih spodbujate k izražanju čustev?

Barbara: Vedno smo imeli ljubeč odnos. Mislim, da je na relaciji babica–vnuki odnos čedalje bolj ljubeč, ker je tudi več časa. Če so odnosi normalni, se ne da povedati, kako je to lepo, čustveno.

Ste zadovoljni s sabo in odnosi, ki jih imate z bližnjimi?

Barbara: Sem. Ne bi zamenjala, v svoji koži se dobro počutim. Morda smo s Petro, Aiko in Liu, ker so same, še bolj povezane. Res se čutimo kot ženske. S Petro se še vedno pogovarjava skoraj vsak dan.

Kako ste vi doživljali svojo mamo?

Petra: Najbolj se spomnim, kako so njene obleke dišale, njenega vonja, kako sva čakali očeta na oknu. Podstavila mi je pručko in čakali sva, kdaj bo prišel iz službe. Navsezadnje sem bila očkova punčka in ga tudi vedno branila pred mamo.

Je bila mama do vas zahtevna?

Petra: Zahtevala je zelo veliko in marsikdo mi zdaj reče, da sem tudi jaz zdaj zato taka, kot sem, zelo pridna in prizadevna. Zamerim ji edino, da je za šivanje, ročna dela, ki jih je obvladala, rekla: Bolje, da vlagaš v svoj poklic, ker to ni nič vredno. Zdaj razumem, zakaj je to rekla. Ni pa res, da ni vredno, je zelo vredno, preneslo pa se je na Aiko.

Kaj ste na njej občudovali?

Petra: To, da je bila zelo materinska, zaščitniška, vedno zelo ženstvena, nežna.

Se vam zdi, da ste kaj prevzeli od nje?

Petra: Na prvem mestu urejenost. Vse stvari, ki so povezane z materinstvom, vse, za kar se mora večina žensk boriti, recimo od tega, da je materinstvo naporno, da je treba menjati plenice ... To mi je šlo z lahkoto, ker je tudi mama to tako vzela. Vse te stvari so mi bile pač položene v zibelko prek nje in mi je bilo normalno.

Kaj je po vašem ženstvenost?

Petra: V primerjavi z mamo sem veliko bolj stroga in odločna, mama je bolj nežna na pogled, ampak občutek, da si ženska, ne izhaja iz okolice, ampak iz tebe. Se pravi, če ženska skrbi zase, pa ne gre le za videz, temveč tudi za ravnovesje, ki ga ženska vzpostavi skozi partnerstvo, otroke, kariero, svojo vedoželjnost ... ter urejenost. Za to se vsi borimo vse življenje, ampak to je to.

Kako se lotevate reševanja težav?

Petra: Nismo ljudje, ki bi bili nagnjenji k reševanju težav z depresijo ali umikom, ampak stvari takoj rešujemo. Tudi v težkih trenutkih, ko mi je bilo najbolj hudo, sem lahko poklicala mamo ob štirih zjutraj in je zjutraj prišla, da sva šli na Golovec.

Kaj vam pomeni družina?

Petra: Vse, varnost, zavetje, tudi napetosti. Ni vedno le lepo, zahteva tudi odgovornost.

Kaj želite prenesti na svoje hčerke?

Petra: Kot mama jima želim, da bi me presegle na vseh ravneh. Kot ženska pa isto, kot mi je predala mama; da biti ženska pomeni, da se lepo počutiš v sebi, neodvisno od tega, ali si sama ali v partnerski zvezi, gre za notranji občutek.

Se vidite v njiju?

Petra: V njiju vidim veliko več kot sebe. Predvsem pa mi je najlepše, da me ne vidita kot konkurenco, temveč me vidita kot oporo, varno zavetje in odskočno desko, kamor se bosta lahko vedno vračali. Mislim, da ne smeš narediti te napake, da prek svojih hčerk realiziraš svoje ambicije ali tisto, česar nisi dosegel. Sta svoji osebnosti in kar jima lahko dam, je lastni vzor in zavedanje, da je življenjska pot njihova ter jo morata prehoditi sami. Vedno sem lahko zavetnik, odločitve pa morata sprejemati sami.

Imate uspešno kariero arhitektke. Menite, da poslovno uspešne ženske izgubljajo ženstvenost?

Petra: Popolnoma nič. Izgubljajo tisti hip, ko se začnejo obnašati kot moški. Ženske smo na dolgi rok vseeno veliko bolj vztrajne, sposobne, absolutno bolj zanesljive, tako da moraš tudi v poslu ostati ženska.

Kako vidiš ti svojo mamo?

Aiko: Moja mama je res izjemen človek, zame je naredila res veliko. Tako kot so včasih rekli: Zame in mojo sestro bi slekla hlače. Zelo jo imam rada. Je tudi zelo močen človek, ker sta se z očijem ločila in je morala veliko prebiti. Spoštujem jo in je tudi moj zgled.

Kaj pa babico?

Aiko: Babi je prav tako v redu. Je srčica, z Liu naju ima zelo rada, tako kot mami. Mami ima to prav po njej. To se v družini pretaka v krvi. Uživam, ko grem k babici in dedku.

Si navdušena nad svojo družino, ne glede na težke trenutke zaradi ločitve staršev?

Aiko: Zdi se mi, da je to, da sta se starša ločila, še bolje. Sicer bi živela v takem zakonu, ki ne bi bil v redu, in bi bilo še težje. Tako kot je zdaj, je super, vsi se imamo radi. Moja družina je super, lahko sem vesela, da jo imam.

Kakšna bi rada bila?

Aiko: Zgled mi dajejo babi, mami in seveda moja starejša sestra Liu. Rada bi bila tudi tako samozavestna, močna, tudi čustvena, uspešna, v redu in malo umetniška, ker rada ustvarjam.

Kaj vse te veseli?

Aiko: Igram violino, tudi košarko in rada šivam. Šla sem na tečaj šivanja in gospa Sonja me je naučila še krojiti. Bilo je super in tudi zelo luštno družbo sem imela, čeprav so bili vsi starejši od mene. Pri violini res uživam in odločila sem se, da je ne bom nikoli nehala igrati, ne bi pa rada počela le tega v življenju, to mi ni dovolj. Zelo me mikajo modno oblikovanje, umetnost, nekaj kreativnega. Košarka pa je zame zabava, kjer se družim s prijatelji in sem med samimi fanti, kar mi bolj ugaja. Zdaj že nekaj časa ne hodim na košarko, ker imam orkester, ta pa je trenutno zame pomembnejši.

Ti je šola pomembna?

Aiko: Izobrazba je najpomembnejša, ker pokaže tvojo razgledanost. Bolj si razgledan, večje vrednote imaš, saj izpopolnjuješ samega sebe.

Stalno si v gibanju. Ti primanjkuje časa?

Aiko: Premalo časa imam, da bi mi bilo dolgčas. Vedno je nekaj, kar me veseli.

Kakšen odnos imata s sestro?

Aiko: Imava lep odnos. Nekatere sestre se med sabo sploh ne pogovarjajo, v naši družini pa si vsi vse povemo, kar mi je zelo všeč. Z Liu sva povezani, imava tudi svoje prijetne trenutke, ko se pogovarjava, smejiva in greva tudi kdaj skupaj na sprehod. Imava pa tudi trenutke, ko se skregava, ampak se na koncu vedno pobotava, kar najinem odnosu zelo pomaga. Zelo se imava radi in Liu mi je tudi velik zgled. Poskušala bom doseči lastnosti, ki so mi pri babici, mami in Liu všeč, ne bi pa želela biti povsem takšna, kot so one, ker želim biti svoj človek. Sem le Aiko, ne morem biti babi, Liu ali mama.

Kako si predstavljaš svoje življenje?

Aiko: Zelo rada bi imela lepo družino in službo, v kateri bi uživala, lepo kariero, rada bi tudi imela partnerja, ki bi me v življenju spremljal, nekoga, ki bi mu lahko vse povedala, česar moja mami ni imela, prepričana pa sem, da bo še imela. Rada bi tudi videla svet, potovala. Potovanja so mi najboljša. Konec aprila gremo za teden dni v Barcelono, česar se veselim.

Imaš rada potovanja?

Aiko: Moje prvo večje potovanje je bilo v London, ki se mi je za vedno vtisnilo v srce, ampak rada bi spoznala tudi druge kulture. S potovanji pravzaprav razkrivaš kulture, vere, tudi različno hrano in kako ljudje živijo, kar mi je zelo zanimivo. Niti ni pomembno, koliko potuješ, temveč da na potovanju gledaš okoli sebe in si kaj zapomniš. Ne da greš v Pariz, tam nekaj nakupuješ in greš v McDonald's, namesto da bi preizkusil njihovo tradicionalno hrano. Potem prineseš domov spominek in čez tri leta te nekdo vpraša: Kje si to dobil? Ti pa ne veš, ker se več ne spomniš.

Kaj po tvojem dela žensko žensko?

Aiko: To, da je ženstvena, simpatična, tudi urejena, da je razgledana, pametna, ustvarjalna. Pri ženski mi je tudi pomembno, kakšna osebnost je. K ženski spada tudi to, da je v redu, topla, ljubeča, malo materinska, ni nujno, da ima otroke, le da ima malo tega občutka, te topline. Osebnost se pokaže tudi na videzu. Če pa hodiš naokoli z masnimi lasmi in podočnjaki, nisi ravno urejen. Ko si urejen, tvoj značaj pride še bolj do izraza.

Kaj vam je v življenju pomembno?

Aiko: Družina, ljubezen, izobrazba, razgledanost, potovanja, tudi to, da veliko časa preživim z ljudmi, ki jih imam rada in se zabavam.

Napisala: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču