Scarlett Johansson: Še vedno me presenečajo moje delo in kraji, kjer delam

V uvodni sekvenci filma Zgubljeno s prevodom Sofie Coppole iz leta 2003 o dveh osamljenih, odtujenih Američanih z jet-lagom, ki najdeta drug drugega v Tokiu, dolg kader prikazuje zadnjico Scarlett Johansson v skoraj prozornih rožnatih spodnjih hlačkah ležečo na postelji in strmečo v okno, zakrito z zavesami. Johanssonova igra Charlotte, ki je nedavno diplomirala iz filozofije in ne ve, kaj bi v življenju počela. Igralka je bila stara šele 17 let, ko je dobila to vlogo. Je pa imela že skoraj deset let igralskih izkušenj in njena tiha, svobodna igra jo je povzdignila v eno najbolj iskanih hollywoodskih igralk. In v naslednjih 14 letih po tem filmu je bila muza številnih avtorjev, kot so Woody Allen in brata Coen, ter igrala v velikih komercialnih uspešnicah, kot so Stotnik Amerika in Maščevalci. Premišljeno je izbirala številne, raznolike vloge, mešanico velikih uspešnic in art eksperimentov. Bila je računalniški glas v filmu Ona Spika Jonzeja, služkinja slikarja Johannesa Vermeerja iz 17. stoletja v Dekletu z bisernim uhanom, dekle odvisnika od pornografije v Don Jonu.

Hollywood ima čuden odnos do nekaterih libidinalnih energij in Scarlett Johansson pogosto in tudi primerno primerjajo z Marilyn Monroe. Dejstvo je, da se zdi, da njeno telo pogosto zasenči vse drugo. Toda ona je utrujena od razprav o svojem fizičnem videzu, in medtem ko Monroejevi nikoli ni uspelo povsem obvladati lastne seksualnosti, pri Johanssonovi lahko občudujemo njeno samoobvladanje. Ko jo vprašate o njenem videzu, takoj vidite, da postane povsem nezainteresirana. V minulem desetletju se je odločala tudi za vloge, v katerih je njen seksapil smrtonosen, na primer v filmu Pod kožo Jonathana Glazerja, kjer igra zunajzemeljsko bitje znotraj neke ženske, ki gre na lov za moškimi, pa kot Črna vdova, neodpuščajoča vrhunska agentka, v Maščevalcih ali kot Lucy v istoimenskem filmu Luca Bessona, v katerem v telesu tihotapi sintetična mamila, nato pa eden od zavitkov poči in jo popolnoma spremeni, da deluje natančno in brezčutno kot superračunalnik. Moški jo podcenijo in so zato kaznovani ...

V svoji zadnji vlogi igra kultno kiborgovsko policistko, majorko Miro Killian v filmu Duh v školjki. ki je adaptacija filmske animacije Mamura Oshiija iz leta 1995. V Oshiijevi verziji je majorka Motoko Kusanagi Japonka, in ko je bilo objavljeno, da je za vlogo izbrana Johanssonova, se je dvignil val ogorčenja, da gre za 'beljenje' oziroma prilagajanje vsebine belopolti večini. Johanssonova, ki se je rodila v New Yorku leta 1984 židovski materi iz Bronxa in očetu iz Danske, se zaveda težav, ki jih ima Hollywood z različnostjo, in se nadeja, da je film, ki ga je režiral Rupert Sanders in ki so ga snemali na Novi Zelandiji in v Hongkongu, razrešil vsa vprašanja glede Majorkinega dejanskega izvora.

Novinarka New Yorkerja Amanda Petrusich se je prvič sestala s Scarlett Johansson v nekem fotografskem ateljeju na zahodnem Manhattnu. Dva tedna po prvem pogovoru je Johanssonova govorila na ženskem pohodu v Washingtonu, kjer je močno podprla žensko pravico do svobodnega rojevanja. V enem trenutku se je naravnost obrnila na predsednika, ko mu je dejala, da njena hči »morda ne bo imela pravice odločati o svojem telesu in o svoji prihodnosti, kakor jo je imela vaša hči Ivanka«. Po tem sta se Amanda in igralka srečali na usnjenem kavču s skodelico, polno čokoladnih piškotov, in se pogovarjali o vsem: Scarlettinem otroštvu, karieri in materinstvu ‒ ima dve leti in pol staro hčer s francoskim marketinškim strokovnjakom Romainom Dauriacom, s katerim se letos ločuje ‒, partnerstvu, glasbi, politiki in filmu, seveda.

Rodili ste se v New Yorku in v njem odraščali. Kako je bilo?

New York je bil takrat drugačen. Zvenela bom kot stara jamračica, toda mesto je bilo veliko bolj dostopno. Moja družba prijateljev je bila zelo raznolika. Vsi smo prihajali iz različnih socialnoekonomskih okolij in naši starši so se ukvarjali z različnimi stvarmi. Eni so prodajali mamila, drugi so delali v financah, vsi pa smo živeli v isti skupnosti. Četudi ga še vedno imam za najboljše mesto na svetu – zelo sem pristranska –, menim, da je bilo prej več vsega možnega za več ljudi. V West Villageu je že leta trgovina z usnjenimi izdelki. Tam sem bila pred nekaj meseci in človek, ki tam izdeluje sandale od leta 1967, se zdaj bojuje z lastnikom prostora, da bi tam lahko ostal. V nekaj naslednjih letih bodo tam najbrž odprli kakšno korporativno trgovino. To je žalostno, ker je to srčni utrip New Yorka. To je tisto, kar poganja to mesto in dela stvari možne.

Skoraj vsi, ki jih poznam in ki so odrasli v New Yorku, imajo to čudovito vrlino: niso bili samo pod vplivom dela številnih umetnikov, temveč tudi vseh teh različnih oblik obstoja, načinov življenja, pogledov na svet ...

Tukaj si zares lahko svoj oziroma kakršenkoli si želiš biti. To v številnih drugih mestih ni mogoče. Všeč mi je hčer vzgajati tukaj – že ko gre na igrišče, je pod vplivom številnih stvari, ki jih otroci njene starosti drugje ne morejo izkusiti.

Menite, da vas je materinstvo spremenilo?

Oh, da, spremenilo me je. Že samo nosečnost in porod sta nekaj izjemno globokega. Takšno je tudi prepuščanje dejstvu, da pri otrocih moraš odstopiti od nekaterih pričakovanj, da bi lahko kontroliral situacijo. Ko si mama, moraš sprejemati odločitve, ki vplivajo na to osebo, ki je povsem odvisna od tebe, toda moraš se predati tej izkušnji in na koncu je vse resnično osvobajajoče. To je najboljša stvar, ki se mi je kdaj zgodila. Nekdo mi je nekoč pojasnil materinstvo, kakor da ti v srcu zraste še en prekat, in menim, da je to globoko res. Sposobnost, da nekoga ljubiš, vsaj v mojem primeru, se poglobi do neslutenih dimenzij. Na veliko načinov pa se danes počutim veliko bolj svoja kakor prej. Danes razumem pomembnost lastne sreče bolj kot prej. Ko nisi srečen, ne moreš biti v polni formi za drugega človeka, na katerega tvoja sreča vpliva.

To vprašanje se vedno postavlja materam, nikoli pa zaposlenim očetom, toda kako je materinstvo spremenilo vaš odnos do dela?

Zelo mi je pomembno, kje delam, na srečo pa sem po dvajsetih letih kariere v položaju, da lahko marsikaj diktiram. Stvari se bodo najbrž zakomplicirale, ko bo hčer odraščala, ko bo šla v šolo in bo njeno življenje vezano na en kraj. S tem se bojuje veliko ljudi, ker živimo v tem čudnem nomadskem poklicu, kjer ima vsak član ekipe svojo družino, in to je precej težko. Težko je za zveze do partnerjev, do otrok, na splošno do družine in prijateljev. Ko sem snemala Duha v školjki, sem bila s hčerjo na Novi Zelandiji šest mesecev in bilo je zelo težko. Oddaljenost in zahtevnost dela sta bila zame zares težka. To je velik film, v katerem se dogaja veliko stvari. Ves dan sem se bojevala z drugimi in dobesedno sem se bojevala s seboj. Bojevala sem se z likom. Spomnim se, da sem režiserja Ruperta Sandersa nekajkrat vprašala: »A se temu liku sploh lahko zgodi kaj dobrega? En dober trenutek?« Odgovor je bil negativen. Ta oseba ali robot oziroma kar pač je, gre skozi zajebano težke stvari.

Bilo je nekaj kontroverznosti glede tega, da ste sploh bili izbrani za to vlogo. Ona je lik, za katerega številni ljudje menijo, da je Japonka in da bi jo zato morala igrati japonska igralka. Ali so te razprave vplivale na vas?

Menim, da so razprave o različnostih v Hollywoodu pomembne in da jih moramo imeti. Moj lik ima edinstveno izkušnjo, to je oseba, v čigar umetno, robotsko telo so vstavljeni človeški možgani. Vedno sem menila, da je to univerzalen lik, v smislu, da nima identitete, toda bistvo zgodbe je njeno iskanje identitete. Upam, da vsi ti odgovori na vsa vprašanja, ki se postavljajo glede mojega izbora za vlogo, pridejo, ko ljudje vidijo film.

Malo se posvetiva vaši družini. Vaš oče je Danec, mati je iz Bronxa. Kakšna sta bila kot starša?

Potem ko sta še imela dva otroka, sta hotela še enega, dobila pa sta hkrati dva – imam brata dvojčka in midva sva najmlajša v družini. Menim, da sta starša z najinim rojstvom opustili vsa pravila, ki sta se jih do takrat držala, če sta jih imela. To je najbrž normalno. Ko imaš več otrok, postaneš bolj sproščen, skrbi te manj stvari, udobneje se počutiš v vlogi starša. Menim, da sva z bratom zaradi tega pri nekaterih stvareh imela korist, pri nekaterih drugih pa izgubila. Moja mama se je preselila v Kalifornijo, oddaljila se je, očeta pa je izčrpavala odgovornost, da mora biti pri hiši in da nam zagotovi sredstva za življenje. Moja starša sta vedno imela finančne težave, to je bilo zanju veliko breme. Do najinega 13. leta sva se z bratom dejansko samostojno vzgajala. Še sem živela z njimi, hodila sem v šolo in tako naprej, sem pa tudi delala. New York pa je takšen, da sem bila zelo zgodaj zunaj in precej zgodaj sem začela padati v težave. Ne v prevelike težave, na srečo. Sama sem se vzgajala in gotovo bi zabredla veliko globlje, če ne bi bilo nečesa, kar me je vodilo.

Kaj je bilo to, delo?

Da, imela sem zelo močno delovno etiko. Imela sem lasten občutek samoobstoja. V glavnem, ko sem maturirala, sem že imela lastno stanovanje!

Kako pa je šlo s fanti, ali danes veste kaj, kar bi si želeli vedeti takrat?

Z nikomer nisem hodila, tako da nisem ravno primerna, da me vprašate za nasvet. Šla sem na en zmenek na slepo, in ko sem prišla, je mojemu prijatelju že uspelo, da si je v oko zlil tekilo, Sploh nisem vedela, da je kaj takšnega mogoče ... Nikoli se ne bi vrnila v svoja zgodnja dvajseta leta, čeprav sem se dobro zabavala. Želela bi si, da bi se takrat zavedala tega, da se lahko vse spremeni in da nič večno razen smrti. To bi takrat najbrž osvobodilo veliko prostora v mojih možganih.

S čim se je ukvarjal vaš oče?

Bil je arhitekt.

Kaj pa mama?

Mama se je začela ukvarjati z mano, ko sem bila stara devet ali deset let. Pred tem je nadzorovala stvari, res pa se je začela ukvarjati z mano v tem obdobju ali pa celo, ko sem bila še malo starejša, recimo pri dvanajstih. To je počela, dokler nisem nehala delati z njo, v mojih zgodnjih dvajsetih. Moja mama je zelo ambiciozna in dobra je v opravljanju več stvari hkrati. Ima veliko življenjsko moč, to sem podedovala od nje. Moj oče pa je nekakšen sanjač. Zelo je kreativen, toda včasih sam sebe omejuje. Z druge strani moja mama vedno vidi širšo sliko. Tudi to sem podedovala od nje.

Kako se oče omejuje?

Menim, da ni imel dovolj samozaupanja. Bil je v zapletenih odnosih s svojim očetom. Četudi je imel tudi velike sanje, ni nikoli imel samozaupanja, da bi premikal meje. Mama mi je med odraščanjem vedno govorila – pravzaprav vsem nam –, da če kaj želimo, moramo to sami zgrabiti, da tega ne bo naredil nihče namesto nas. To mi je ostalo trdno zapisano v glavi, četudi menim, da sem tudi bolj nagnjena k oproščanju. Najbrž sem bolj timski igralec, kot je bila ona, in resnično spoštujem timskega duha. Menim, da en del tega prihaja od dela pri produkcijah. Dojela sem, kako pomembno je, da ljudje držijo skupaj, da sodelujejo, in kako pomembno je imeti zdravo moralo znotraj ekipe ljudi, ki delajo skupaj. Predpostavljam, da sem ambiciozna. Če v daljavi vidim nekaj, kar si želim, bom planila, da to dosežem.

Zdi se mi zelo koristno, da ste se tako zgodaj osamosvojili kot umetnica, ker ste tako ohranili samozaupanje, ki ga imamo vsi kot otroci.

Da, to je zanimivo. Greš v srednjo šolo, nato na fakulteto, potem se pripravljaš na diplomo, a si takrat rečeš: »No, vendarle si ne želim tega početi.« Potem greš nekam stažirat, a veš, da to ni tisto, s čimer se res želiš ukvarjati. V resnici nimaš nobenih delovnih izkušenj, nisi se preizkusil v stroki. Nato greš spet nekaj študirat, kajti dojameš, da za to, kar si se odločil početi, potrebuješ magisterij in potem, kajne, se ljudje poročijo, imajo otroke in življenje gre pač naprej po povsem drugi poti. Ko pa delaš od ranih let, imaš čas, da se izpopolniš, usvojiš poklic in stvari se zložijo skupaj in tako se lahko bolje osredotočiš na stvari, ki te poganjajo.

Velikanski dar je vedeti, kaj želiš ...

Tako je. Sicer te zadušijo možnosti Vse je mogoče, zlasti v tej državi. S tem smo zelo razvajeni, včasih je vsega tega preveč na voljo in zato lahko ljudje paničarijo. Ničesar ne želijo zamuditi in nato se preprosto zaustavijo, prenehajo poizkušati.

Strah pred neuspehom je zelo ameriški, ker cenimo uspeh bolj kot kaj drugega. Nimamo moči priznati napake ali negotovosti, ali ni tako?

To je nekaj, kar ima Barack Obama – skromnost. To je čudovita vrlina. Veliko je stvari, ki smo jih pri njem pogrešali, toda skromnost je pomemben del uspešnosti v poslu, s katerim se ukvarjaš. Menim, da bomo dojeli, da vodja ne more biti uspešen, če ni v stanju biti ranljiv, radoveden, sočuten. Menim, da na nobenem področju ne morete biti vodja, če nimate teh lastnosti. To je tisto, kar dela vodjo – sposobnost učenja na napakah in sočutje z drugimi.

Dvakrat ste sodelovali v Obamovih kampanjah in podprli ste Hillary Clinton na zadnjih volitvah. Kako prenašate najnovejše dogodke?

Večerjala sem z Woodyjem Allenom takoj po volitvah in ga prosila, naj mi nikar ne reče: »A sem ti rekel?« On mi je iskreno odgovoril: »Priznam, bil sam šokiran. Mislil sem, da tale ne bo dobil niti v eni državi.« Pomislila sam, če tako misli Woody, je meni lahko lažje, da sem bila takšna nevednica, kajti zame je bil to dobesedno šok nad šoki. Na samih volitvah sem imela čudno doživetje. S seboj sem vzela hčer in ji dejala: »Imeli bomo žensko predsednico, kar je zelo razburljivo. In to bo Hillary Clinton, kar je tudi dobro.« Nato sem sedla v letalo za Hongkong, kar pomeni 16-urni let. Popila sem dva kozarca vina in zaspala. Zbudila sem se čez deset ur in stevardesa me je vprašala, ali želim slišati volilne izide. Pogledala sem jo in dejala: »Prav, povejte mi. Vem, da je zmagala Clintonova.« Ona pa mi je odgovorila: »Ne, pravzaprav je zmagal Trump.« Zdelo se mi je, da sem v epizodi serije Cona somraka. Situacija: leteli smo na deset tisoč metrih, v kabini je bilo temno, moj brat je spal in dotaknila sem se njegovega ramena – bil je Obamov terenski organizator, zelo je političen – in mu dejala, naj se zbudi. Vprašal me je, kaj je, jaz pa sem mu odgovorila, da je zmagal Trump. Dejal mi je samo: »Daj, mala, nehaj ...« Zelo se je napil, ko smo prileteli v Hongkong.

Povejte mi, kako je bilo na pohodu v Washingtonu.

Kakor veste, se ne želim preveč razkrivati, toda bila sem zelo motivirana, da povem, kar sem imela povedati. Od nekdaj imam Planned Parenthood [organizacija, ki v ZDA skrbi za zdravje žensk] za nekaj samoumevnega. Govorimo o normalizaciji nečesa, kar je po definiciji normalno: o dostopnosti zdravstvene oskrbe za ženske. Vsakdo z vagino to potrebuje. Zakaj se sploh pogovarjamo o takšnih stvareh toliko let po tem, ko smo ženske osvobojene? Ni mi jasno ...

Kako se soočate z občutkom brezupnosti ali strahu?

Torej, najprej ‒ ne smeš biti ravnodušen. To je težko, ker so bili ljudje tako dolgo neaktivni in nimamo naborniškega sistema. Saj ne, da se zavzemam za to, toda menim, če bi imeli neko obliko obveznega služenja, potem bi imeli povsem drugačno politično ozračje. Ljudje bi bili bolj proaktivni ‒ ne bi samo imeli mišljenja o nečem, ampak bi tudi delovali. Težko je mobilizirati ljudi, če ne čutijo. Poglejte samo te zadnje volitve: nihče ni volil. Imeli smo rekordno majhno udeležbo. Za to zelo krivim tudi medije. Volilne ankete in predčasne napovedi volitev bi morali preprosto prepovedati. Menim, da so ljudje preprosto postali ravnodušni. Govorijo: »Koga briga?«

Skočiva še h glasbi. Ste tudi pevka, posneli ste dva albuma – leta 2008 je izšel Anywhere I Lay My Head z vašo interpretacijo pesmi Toma Waitsa. In ko že govoriva o Ameriki, naj povem, da sem dojela, da je Waits eden od naših najboljših glasov, na albumih postane vitalen, vznemirljiv in uteleša to deželo. Recite mi kaj o vajinem odnosu.

On je pravi pesnik in umetnik na najboljši možen način, njegovo izražanje nam daje prostor za razmišljanje. Ko sem prejela ponudbo za album, sem navdušena načrtovala posneti klasike Cola Porterja, nato pa sem dojela, da želim posneti pesem, ki jo je Waits posnel v duetu z Bette Midler, I Never Talk to Strangers. Pomislila sem da, bi bilo dobro predelati pesmi Toma Waitsa in videti, kam me bo to odpeljalo. Poizkušala sem z več producenti in ni šlo. Nato pa sem naletela na Dava Siteka s TV on the Radio. On je vse spremenil, postal je zelo pomembna figura v mojem življenju in zelo dober prijatelj. Odhod na snemanje v Louisiano je bila epska izkušnja. Takrat sem bila zaljubljena v svojega prvega moža, vse je bilo zelo romantično in osvobajajoče. Bilo je krasno.

Pri Waitsu je pomembno to, da je njegovo delo zelo odvisno od njegove specifične, edinstvene izvedbe. No, zaradi tega se mi zdi, da ostane veliko prostora za drugačnega pevca, ki želi njegove pesmi interpretirati drugače.

To drži. Če poizkušate njegove pesmi obdelati tako, kakor to počne on, v enem trenutku ugotovite, da je njegov pristop zelo klasičen. Ne govorim o zares eksperimentalnih stvareh, ki jih on počne, ampak o inštrumentalnih delih njegovih pesmi, ki so lahko zelo čustvene. Njegov glas je to, kar jim daje globino.

Z Davom ste z avtomobilom potovala od Kalifornije do Louisiane ...

To je bila norišnica, ker se sploh nisva poznala in sva sklenila, da se bova bolje spoznala na takšnem potovanju. Jaz sem vozila. Spomnim se, da sem ga pobrala in da je imel v vsaki roki po sedem cigaret, skodelico črne kave in kup čudnih inštrumentov, za katere nisem še nikoli slišala. Vse to sva natovorila in krenila. Odpeljala sva se v puščavo, pokadila kup trave in vse je postalo čudno. Sedela sva na havbi in strmela v sončni zahod.

Pravite, da imate Waitsa za enega od naših velikih pesnikov. Ali vam je bilo všeč, ko je Bob Dylan dobil Nobelovo nagrado za književnost?

Da, to je bilo super, všeč pa mi je tudi to, da se ni pojavil na podelitvi. To je zelo dylanovsko. K Dylanu se lahko vračate v različnih fazah življenja in njegove pesmi vam pomenijo različne stvari v vsaki življenjski fazi. On je čudovit umetnik in pesnik, skrivnosten čarodej.

Igrali ste v enem njegovem spotu.

Moj prijatelj Bennett Miller je zanj režiral video. To bi morala posneti z Dylanom, toda potem je on dejal, da ne želi biti v spotu, tako da smo potem to naredili po svoje. Približno dve leti zatem sem šla spoznat Dylana. Videla sam ga v zaodrju, on pa mi je rekel nekaj takšnega: »Oh, da, hvala za spot, ki si ga naredila.« Pričakovala sem, da se bo pojavil med snemanjem spota, da bomo slišali, kaj misli, pa ga ni bilo. Si je pa zapomnil, da sem to naredila. Ni za kaj, gospod Dylan. Prijatelj mi je povedal noro zgodbo, da mu je neki njegov prijatelj nekoč najavil, da bo nekoga pripeljal na večerjo. Pripeljal je Dylana, ki je nosil majico s kapuco, ki si jo je tako navlekel na obraz, da so mu ven gledali samo nos in oči. Vso noč je tako presedel, moral si je vleči kapuco gor, da je lahko nosil hrano v usta.

Bog ga blagoslovi. Pri svojem drugem albumu Break Up ste sodelovali s Petom Yornom, ki je dejal, da so ga navdihnili posnetki Sergea Gainsbourga z Brigitte Bardot. Ali vas privlačijo dueti?

Da, dueti so krasni. Ko sem bila majhna, sem poslušala Louisa Armstronga, Ello Fitzgerald, Deana Martina z različnimi pevci, Andrews Sisters ... Posebno rada slišim kombinacijo moškega in ženskega vokala. Pete mi je dejal: »Hej, ali želiš narediti album?« Menim, da je bil v mračni fazi, na prelomnici svojega življenja, sanjal je, da bi skupaj posnela album. Ko se je zbudil iz vročični sanj, mi je poslal SMS in tako sva se odločila za sodelovanje.

Posnetek ima sanjave prvine. Ali se spomnite svojih sanj?

Da, spomnim se jih.

Imate kaj ponavljajočih se tesnobnih sanj?

Imam samo tesnobne sanje! Enkrat sem to povedala materi in se je razjokala. Veliko sanjam tudi hiše, prekrasne stare hiše z vrtovi, v kakršni sem tudi imela priložnost živeti, a je prodana. Tako ali tako bi bilo ogrevanje predrago ...

Rekli ste, da niste prepričani, da so ljudje ustvarjeni za to, da so monogamni.

Torej, povsod, kjer nekaj dobiš, tudi nekaj izgubiš, kajne? To je torej izguba. Moraš se odločiti za pot. Menim, da je ideja o poroki zelo romantična. To je krasna ideja in tudi praksa je lahko enako krasna. Toda ne menim, da je naravno biti monogamen. Menim, da je treba v zvezo in zakon vložiti veliko truda in prav to je zame dokaz, da monogamija ni naravna. Spoštujem jo in tudi sama sem se vedla in se vedem monogamno, toda menim, da je to preprosto nasproti nekakšnim instinktom, ki jih imamo.

Poleg tega številni zakoni ne uspejo ...

Menim, da zakon vključuje veliko ljudi, ki nimajo nič skupnega z vajinim odnosom, ker gre za zakonski dogovor, in to mu daje težo. Biti poročen je drugače od ne biti poročen in vsakdo, kdor vam reče, da ni razlike, vam laže. Stvari se spremenijo z vstopom v zakon. Imam prijatelje, ki so bili skupaj deset let, nato so se odločili za zakon, in ko jih vprašate, ali se po poroki počutijo drugače in ali so stvari drugačne, vam bodo to potrdili. To je krasna odgovornost, ampak je odgovornost.

Drugič ste se poročili leta 2014. Ali ste se tudi vi počutili drugače, ko ste se zbudili?

Da, seveda, vse je drugače. V tem času sem imela res majhnega otroka, zato je bila naša družinska dinamika drugačna. Težko je to povsem izraziti z besedami, toda stvari se spremenijo.

In je bilo tudi drugače kot v vašem prvem zakonu?

Seveda. Poleg otroka je bilo glavno tudi to, da je moj mož prišel iz druge dežele [Francije] in je postal ameriški državljan. To je bila velika sprememba za oba, še zlasti zanj. No, menim, da je vzljubil Ameriko, posebno New York, nekako prikupno. Tako je nekega dne, ko me ni bilo doma, on delal mesne kroglice in mi pošiljal fotografije s komentarji: »Zdaj sem pravi Newyorčan in za povrh gledam Sopranove.«

Toda z Romainom Dauriacom ste se nedavno razšli, zakon je trajal zelo kratko?

Ne bi o tem, to je še povsem sveže ...

S čim bi se ukvarjali, če bi vam prepovedali igrati?

Bog, ne vem. Najbrž bi šla na medicino. Zanima me pomagati ljudem. Želela bi si biti dermatolog, to je sanjsko delo. Menim le, da ne bi mogla študirati dolga leta.

Nisem prepričana, da bi vas Hollywood tako lahko izpustil ...

Oh, ne vem. Vedno se najde kdo, da zapolni praznino.

Leta 2016 ste bili na samem vrhu lestvice igralcev, katerih filmi so bili najbolj dobičkonosni v letu 2016.

Snemam veliko filmov, ki so zelo gledani. Za mano je nekaj zelo produktivnih let.

Ko pogledamo filme, ki jih snemate, gre za zanimivo mešanico neodvisnih, drugačnih filmov in izrazito komercialnih projektov. Ali skušate ohranjati ravnotežje med njimi?

Vedno sem želela vzpostaviti takšno ravnotežje in končno mi je uspelo. Všeč mi je, kar je Jon Favreau naredil z Iron Manom, kako je delal z igralci, kot je Robert Downey, ki ga imam od nekdaj rada. Sicer nisem ljubiteljica stripov. Všeč so mi bili Batmani Tima Burtona, toda to ni moj žanr. Toda Favreau je našel to ravnotežje, o katerem govorite, neodvisno kreativnost in ambiciozen budžet. To se do zdaj ni zgodilo. Našel je nov način, da pove zgodbo, in očitno mu je uspelo, ker sta DC Comics in Warner Bros. začela delati na isti način. Poglejte razdelitev vlog v Odredu odpisanih ‒ tudi prej smo gledali Willa Smitha v teh uspešnicah, toda izbrati nekoga, kot je Jared Leto, za Jokera? Menim, da je to zelo dobrodošel trend.

Ali berete recenzije svojih filmov ali intervjuje v časopisih?

Da, berem tudi kritike in intervjuje, zanima me, kaj piše New York Times ali kdo drug. Pomaga mi, se mi zdi, da tudi tako sodelujem v procesu. Vedno bom imela svoje mišljenje o tem, kar delam, ne samo o svoji vlogi, temveč o filmu na splošno. Lahko rečem: »Ja, tudi sama nisem pričakovala, da bom tako slaba.« Zelo redko se je zgodilo, da mi je bilo nekaj všeč, kar sem naredila, nikomer drugemu pa ne.

Snemanje filmov zahteva veliko sodelovanja. Tako veliko je sestavnih delov in vi ste pogosto samo eden od njih. Predstavljam si, da je srce parajoče, ko vidiš nekaj, kar si naredil ...

... in se ni izteklo tako, kakor si hotel.

In kdo ve, čigava je krivda?

Jaz vem, čigava je krivda! Seveda, o moj Bog! Prav tako sem posnela filme, ki so bili zelo uspešni, pa nisem imela pojma, zakaj. Obstajajo lepa presenečenja. Na primer, ko smo snemali Zgubljeno s prevodom, nihče zares ni mogel videti, kakšna je vizija Sofije Coppole. Snemali smo pod jet lagom, v novem okolju, in vse smo posneli v 27 dneh. Naš direktor fotografije Lance Acord je modra bil edini, ki je videl, kaj pravzaprav snemamo. Ko sem prebrala scenarij, nisem bila ravno prepričana, kaj je to. Enostavno sem delala tisto, kar se morala početi z Billom Murrayem, doživljajoč tisto, kar je doživljal moj lik. Nato se je film začel prikazovati in zelo veliko ljudi se je identificiralo. Tega nikoli ne bi predvidela.

Stari ste bili samo 17 let, ko ste bili izbrani za to vlogo. Kako danes doživljate ta film?

Že zelo dolgo je tega, kar sem ga nazadnje videla. Najbrž bi pomislila, kako mlada sem bila takrat.

Vaš filmski lik Charlotte ima 25 let in se nenehno išče.

V tistem času je bilo za mano že deset let dela. Bila sem obdana s precej starejšimi prijatelji in kolegi in njihov svet sem razumela veliko bolje kot moji vrstniki.

Robert Redford, ki je režiral vašega Šepetati konjem, vas je opisal kot »13-letnico, ki razmišlja kot 30-letnica«. Ste od nekdaj stara duša?

Ne vem. Kot sam rekla, že zelo mlada sem začela skrbeti zase, na veliko načinov sem bila odgovorna zase.

Pri moških kritikih se zelo rado zgodi, da k mladim ženskim zvezdam pristopajo na zelo omejen in tudi absurden način.

Tudi ženske to počno, takšne stvari sem doživela tudi od novinark. Menim, da one pravzaprav projicirajo, primerjajo se z idejo, ki so jo ustvarili o nekom. Brala sem članke, v katerih avtorica piše o drugi ženski prav nekaj takšnega: »ta popolna eksplozija me je spomnila na to, da se štiri dni nisem tuširala« ali nekaj podobnega. To ni samo plehko, ampak tudi povsem nezanimivo. Morda je težava samo v napačnem pristopu. Namesto da vstopijo v srce drugega in vidijo, kaj poganja kreativnost tega človeka, oni samo popraskajo po površini. In tudi intervjuji z menoj so zame pogosto dolgočasni. Ne tale, ker ste vi čudovit človek za pogovor.

O vas pogosto pišejo, kakor da ste pravkar stopili pod reflektorje. Gotovo je težko prenašati težo tujih projekcij.

Pravzaprav se mi zdi smešno in absurdno. Prav tako sem pogosto soočena s čim, zaradi česar rečem sama sebi: »Ne morem verjeti, da se mi to dogaja.« Še vedno me presenečajo moje delo in kraji, kjer delam. No, moje vsakodnevno življenje je zelo rutinsko.

Nočem zveneti distopijsko ali paranoidno, toda vedno bolj je čutiti, da bo v prihodnosti zasebnost naša valuta. Tega se zdaj večinoma ne zavedamo ‒ da mi ves čas sledijo s to stvarjo v mojem žepu, da dajem vse svoje podatke korporacijam in da je to v redu.

Ne bi se mogla bolj strinjati z vami, potem ko sem to izkusila.

V vaš e-predal so vdrli leta 2011 ...

Da, to je bilo noro. Pokazalo mi je, kako zelo je vsakdo ranljiv glede tega. Tisti, ki je vdrl v moj e-predal, je to naredil še 50 javnim ljudem ali njihovim nekdanjim partnerjem in partnerkam. Torej, lahko se zgodi vsakomur. Pa se do tega vedemo brezbrižno, govorimo »koga briga, kar jaz počnem«. Toda vsi so ranljivi.

Gotovo lahko e-predal vsakega človeka razkrije kakšno slabo vedenje.

No, je vaše zasebno življenje. Ne glede na to, za kaj gre, za pismo, napisano najboljšemu prijatelju, sestri, bilo komu, to so vaše zasebne stvari. To je kot dnevnik. To je precej noro.

Ne pojavljate se v socialnih omrežjih.

Na vlak pravzaprav nikoli nisem vstopila. Ljudi celo ne kličem nazaj. Celo govorne pošte ne preverjam. To ni v moji naravi. Razumem, da je to odlično orodje za podjetja, pa tudi za plemenite cilje. No, tega niti malo ne pogrešam, preprosto nimam prostora za to v svojem življenju. Ko bi imela nekakšen profil na družbenih omrežjih, bi se morala na nekoga nasloniti, da bi ga upravljal, to pa se mi zdi odveč in tega niti ne želim niti tega ne potrebujem. Že tako berem preveč novic na svojem telefonu. Nedavno se mi je mobilnik pokvaril, nisem ga imela približno 20 ur in bilo je čudovito. Bila sem tako vznemirjena. Morda se mi je zgodilo prvič v življenju, da nisem paničarila, ker sem bila brez telefona. Hči je bila z mano in ničesar drugega nisem potrebovala.

Zdi se mi, da ste morda povsem na repu zadnje generacije igralk, ki ste v polno profesionalno zrelost vstopile malce svobodne od nenehnega kritiškega motrenja, ki so mu izpostavljene današnje mlade ženske; bile ste tudi bolj naravne, takšne, kakršne v resnici ste, ko ni svetlobe reflektorjev. Ali ni tako?

Točno. Ko danes gledaš nekatere mlade igralce, lahko takoj reče, koliko se zavedajo tega, kakšni morajo biti, kako jih vidi javnost in kakšno vrsto osebe želijo utelesiti. To je žalostno.

Povejte mi kaj o tem, kako se pripravljate za vlogo.

Začnem z iskanjem fizičnih posebnosti lika, ki bi se jih lahko oprijela. Včasih je to samozavedanje, kot pri ljudeh, ki jih skrbi zaradi staranja, včasih – kot pri Majorki – izguba zavesti o sami sebi. Ona pozna svoje fizično telo, toda ne zaveda se sama sebe.

To je podobno ženskam, ki jih igrate v filmih Pod kožo in Ona. Vsak do teh likov je pravzaprav zavest brez telesa.

V Oni sem pravzaprav hiperzavestna sebe, ker sem zaprta v črni škatli. Imam samo glas. Zato lahko postaneš hiperzavesten določenih navad. Seksualna scena z Joaquinom je bila vaja iz sproščanja.

Ali vam je bilo nelagodno?

Menim, da se na začetku on ni ugodno počutil. Bil je zelo vznemirjen in bilo ga je zelo zanimivo opazovati. Meni je najbrž bilo lažje, ker sem bila tako dolgo v škatli, da sem imela občutek vrste: »Ogreta sem. Daj no, naredimo stvari čudne.« V škatli imaš občutek, da te nihče me more videti, zato si lahko, kdorkoli si želiš. No, bilo mi je zanimivo videti, kako on reagira. Hm, nekako sva to naredila ... V filmu Pod kožo sem iskala način, kako biti povsem instinktivna, živalska. V Duhu v školjki nimam ničesar fizičnega, kar nas dela človeška bitja. Vedno poskušam dojeti, kako se počuti to telo, ki ni moje. Takšne stvari me poženejo. Potem pride na vrsto raziskovanje. Ko sem igrala Janet Leigh v Hitchcocku, sem morala nenehno paziti na to, kako se držim in kaj to sporoča o njeni moči. Torej, vedno krenem od fizične dimenzije in na tem gradim lik.

Zame je eden do razlogov, zakaj vas je tako lepo gledati z Billom Murrayem v filmu Zgubljeno s prevodom, vaš subtilen pristop k materialu, ne branite se tišine ali običajnega gledanja v prazno.

Menim, da je treba iti počasi in publika bo ostala s tabo, jezdila bo na tem valu z igralcem. To je najboljša stvar pri gledališču, ker imaš takoj reakcijo, povratno sporočilo publike. Ko ste s publiko na istem valu, to je čista čarovnija.

Igrali ste na Broadwayu v novih verzijah Pogleda z mostu Arthurja Millerja in Mačke na vroči pločevinasti strehi Tennesseeja Williamsa, v bogatih in zapletenih predstavah. Glede na to, da ste odrasli v New Yorku, ali je bil Broadway vaše sanje?

To absolutno so moje sanje. To me je pritegnilo k igranju. Želela sem igrati v gledališču, priti na Broadway. Ko sem bila stara osem let, sem želela obupno priti v gledališče. Želela sem igrati v gledaliških muzikalih, tega pa danes, na primer, ne bi nikoli počela. Če bi morala peti in plesati pred ljudmi, bi razpadla in povsem odpovedala.

Igrali ste veliko likov, ki začnejo na en način, nato pa v nekaj zrastejo skozi interakcijo z drugimi ali z opazovanjem sveta. Prepričana sem, da se nekaj takšnega vidite tudi pri svoji hčeri, da se to odpira tudi pred njo. Ali menite, da se nenehno spreminjamo v nove verzije samih sebe?

Ne vem. Lahko bi bilo zanimivo igrati nekoga, ki se ne spreminja. Ne vem, ali bi bilo to zanimivo gledati, morda tudi bi. Nekaj zelo močnega je v ljudeh, ki se ne morejo ali se ne želijo spreminjati. Če gledate nekaj, kot je Barry Lyndon Stanleyja Kubricka, ali mislite o likih, kakršen je Dorian Gray, je v teh likih resnično nekaj sijajnega. Gledati padec nekoga, ki se ne želi ali pa se ni v stanju spreminjati. To bi rada počela, ker bi mi pomagalo razumeti številne ljudi v mojem življenju. Morda bo to naslednja stvar zame. Do takrat skušam biti osredotočena na spremembe. Morda sem zdaj prišla v fazo, ko lahko končno igram osebo, ki se ne želi spremeniti.

Zdi se, kakor da je v tem veliko priložnosti za igralce.

To je sijajno, ker sem radovedna, želim se spoznati in razumeti. Moj psihiater bi dejal: »Ti delaš napake, pa jih ne počni več.« In jih tudi ne želim več početi! Toda v življenju se stalno in znova motimo, nato pa ...

A potem se nekega dne več ne?

In potem se več ne. To je upanje. Toda zelo je zanimivo, ko človek nenehno dela iste napake ali se vztrajno ne želi spremeniti.

Menim, da intimno poznam nekaj takšnih ljudi ...

Jaz pa sem mislila, da sem bila v zvezi z vsemi takšnimi! Jih je kaj ostalo za vas?

Besedilo: Amanda Petrusich
Foto: Jake Chessum

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice