Intervju z Angeliko Hribar, vnukinjo lastnikov tovarn Šumi in Pletenina

Kaj veste o svojih starših, Evgeniji Šumi in Dragotinu Hribarju, nekdanjih lastnikih tovarn Šumi in Pletenina?

Angelika: O njiju mi je več vedela povedati mama kot oče Zoran, ki je njun sin, ker se je bolj zanimala za to družino. Bila je edinka in je družino 13 otrok spremljala z zanimanjem. Mami je bilo ime Liza, po nemško Liselotte, ker sta bila njen stari oče in oče malo češkega porekla z nemškim priimkom. Je pa zelo ljubila Slovence, po študiju kiparstva na Dunaju se je povezala z Lili Novy, ki je bila vez med ljubljanskimi Nemci in Slovenci in vrstnica moje stare mame. Moji mami, ki jo je zelo cenila, je napisala tudi zelo lepo pesmico. Mama se je vključila v krog izobražencev, ki so se zbirali pri Vidi Novakovi, ženi ministra Franca Novaka. Imela sta literarni salon, v katerem so se zbirali tudi Josip Vidmar, Oton Župančič, Ciril Kosmač, jezikoslovec Fran Ramovš, tudi starša Dubravke Tomšič sta hodila v ta krog.

So v ta salon prihajali tudi Hribarjevi?

Angelika: Tudi nekateri Hribarji. Vida Novak, ki smo ji rekli teta Vida, se je znašla in so kakšnega fanta, ki je imel avto, prosili za prevoz, moj oče Zoran pa je vozil avto. Delal je pri svojem bratu Svetozarju, ki je sprva imel mehanično delavnico, kjer so sestavljali Fordove avtomobile. Tudi letala so delali v tej delavnici.

Kaj vam je mama povedala o babici in dedku?

Angelika: Dedka in babice nisem poznala, ker sem se rodila po njuni smrti, leta 1943, poznala pa sem strice in tete, tiste, ki so bili še živi. Tiste bolj nečastne zgodbe seveda mama ni pripovedovala, ker ni rada opravljala. Tako nisem vedela, da je teta, ki so jo vsi klicali Beba in je bila vrstnica moje mame, mišljena kot najmlajša, 12. po vrsti, ampak čez pet let se je rodil še 13. otrok. Teta Jožica, ki je raje bila Beba kot Jožica, se je poročila z Grkom, Eustradom (Statjušo) Petrocokinom, ki je dobil službo v Afriki, v Kongu, kjer sta imela hišo in služabnike.

Se je vaša mama družila z Bebo Hribar?

Angelika: Še prej je Beba bila prijateljica z Zlato, hčerko nekdanjega župana Ljubljane, Ivana Hribarja. Mama pa je hodila na trgovski tečaj skupaj z Bebo Hribar in se z njo zelo spoprijateljila, ampak stara mama moje mame ni bila zadovoljna, da se druži s Hribarji.

Zakaj?

Angelika: Češ da so Hribarjeva dekleta malo pokvarjena.

Ker so bile svobodomiselne?

Angelika: Ded je bil liberalec, njegovi otroci pa so bili res bolj svobodomiselni. Vsak si je sam izoblikoval prepričanje. Moj oče je recimo zelo spoštoval Kanta in njegovo filozofijo in nam vedno razlagal o lepi duši. Tudi sam je imel lepo dušo. Zanimivo je tudi, da so si izbirali zelo različne poklice. Mirko, očetov brat, je šel povsem v filozofijo, ampak potem je še študiral francoščino, da je imel nekaj praktičnega, ker so rekli, da se od filozofije ne da živeti. Obvladal je tudi matematiko in fiziko in vse to poučeval. Šele ko je šel v pokoj, so ga najeli na filozofski fakulteti, da je predaval zgodovino filozofije.

So Hribarjevi veljali za izobražene?

Angelika: Vsak si je izbral svoje, niso jih v nekaj silili. Recimo Rado ni končal nobenega študija, ampak se je potem strašno spoznal na denar. Začel je študirat kemijo, pa ni šlo. Takrat si bil že precej izobražen, če si naredil abiturientski tečaj, na katerega so večinoma hodili po maturi in potem bili nekako pripravljeni na vsak poklic. Univerze v Ljubljani še ni bilo tako, da so za študij izbirali med Prago in Dunajem. In ker je bil dedek Dragotin tako zelo slavofil, so potem študirali na Češkem. Najstarejši sin Boris je šel študirat strojništvo, ki ga je tudi končal, in na novo opremil tovarno s stroji. Zato se je tudi čutil upravičenega, da bi nekoč dobil tovarno, bil pa je zelo nepraktičen, kar se tiče prodaje.

Kako je bilo glede tovarne z vašim očetom?

Angelika: Premišljeval je, kaj bi sam ustanovil, tudi za poroko se je pozno odločil, nekako je mislil, da se ne bi poročil. Potem je ravno v tem krogu pri Vidi Novakovi, ker je bil njihov šofer in so se vozili na izlete, spoznal tudi mojo mamo. Tudi Lili Novy ga je rada prosila za prevoz. Potem je babica Evgenija videla, da ga v bistvu vsi malo izkoriščajo, in rekla, naj raje dela za svojo družino in bo dober mož ter oče, kar je res tudi bil.

Je vaš oče igral tudi violino?

Angelika: To je bila njegova druga ljubezen ali prva. On je še doživel konec prve svetovne vojne, ko je bil star komaj 18 let in so ga vpoklicali v Varaždin na vaje. Potem so še marširali v Italijo do jezera Lago di Como, vse je bilo še mirno, potem pa so rekli, da bežijo čez hribe. Tisto je bilo malo bolj nevarno in neprijetno, potem so nekako z vlakom prek Avstrije, ki je bil prenatrpan, tudi na strehi so bili, prišli domov. Tudi v drugi svetovni vojni je bil vpoklican, ker je bil rezervni oficir, ampak so že na Dolenjskem opazili, da ne bo nič. Italijani so gor marširali, oni pa so bili neoboroženi, bila je totalna zmeda. Šel je k enemu kmetu in ga prosil za obleko, da sta zamenjala, in srečno prišel v Ljubljano. V Ljubljani je med drugo svetovno vojno bilo življenje še kar nekako normalno, sploh pod Italijo.

Sta tovarni delovali normalno?

Angelika: Tovarni sta prevzela Peter in Svetozar, potem ko so izplačali Borisa.

Je bilo težko razdeliti tovarni in imetje med 13 otrok?

Angelika: Ja, bilo je le sedem sinov. In Dragotin je umrl leto dni pred Evgenijo, leta 1935, ona pa leta 1936. Zanjo je bilo naporno imeti toliko otrok in še delala je od jutra do večera, potem je morala še doma 'stati ob strani' Dragotinu. Zanimivo, da se je na koncu enkrat skujala in rekla, da bo štrajkala. Ni ji hotel dati enakih pravic v vodstvu tovarne, ona pa je hotela imeti enake pravice kot on, da bi bila enakovredna možu.

Drži, da je imela občutek za soljudi, ženske, ki so delale v tovarni?

Angelika: Izredno, vsaka delavka, ki se je poročila, je dobila darilo. Razumela je tudi, če ni hotela oziroma ni zmogla več delati ali je bila predaleč, dala ji je pletilni stroj, da je lahko delala doma.

Kaj pa otroci, so bili prepuščeni varuškam?

Angelika: Otrokom ni nič manjkalo, so pa njihove varuške bile kar uboge, imele so kar precej dela. Fantje so bili zelo živahni. Enkrat so v Vikrčah, kjer je moj ded imel vikend in so se otroci tam seveda igrali, enega od fantov ali ne vem koga zvezali, ker so se šli Indijance in ga hoteli vreči v Savo. Varuška je vsa iz sebe priletela zadnji hip in jih komaj ustavila. Oče mi je tudi povedal anekdoto, ko so bili oblečeni za k maši, v belih mornarskih uniformah, in se je nekdo spomnil, da se greda, kdo si upa višje splezati v tovarniškem dimniku. Moj oče in njegov brat Mirko sta menda bila bolj mirna. Sicer je oče enkrat eno od svojih sester mahnil z drsalko po glavi in ji je potem tekla kri. Grozno se je ustrašil in od tistega časa naprej ni nikoli nobenega 'usekal'. Potem je vedno druge spravljal narazen, če so se tepli, in so mu rekli angel miru in sprave. Njuna sestra Dragica je, ko je mama nekam šla, v pismu napisala: "Zoran in Mirko pa ves čas tičita skupaj." Tudi potem, ko sta bila starejša, sta tiščala skupaj in imela debate. Povsem nič nisem razumela.

So Hribarjevi otroci bili razvajeni?

Angelika: Težko, ker je družina bila absolutno patriarhalna, vsi so morali ubogati očeta. Kosilo je bilo vedno ob isti uri, ko so morali vsi priti. Očeta so se bali, ampak on ni posegal po kaznih, otroke je vedno natepla mama. Moj oče jo je imel zelo rad in je tudi potem povedal, da je edina stvar, ki si jo želi, ko so si razdelili dom na Zaloški, njen portret, ki ga je naslikala Ivana Kobilica.

Ste Hribarjevi po vojni imeli družinska srečanja?

Angelika: Po vojni oziroma že med vojno smo se večinoma dobivali pri stricu Mirku, ki je imel vilo z vrtom in bazenom na Idrijski ulici ob progi. Tako smo se potem vsi Hribarčki hodili, ko smo bili še majčkeni, namakat v tisti bazen. Drugih počitnic ni bilo, ampak že to je bilo dosti lepo. Nekateri Hribarji so šli živet čez mejo po vojni, ker je tu bilo zelo napeto. Takoj leta 1945 je država oziroma nova oblast od tistih, ki so nekaj imeli, to hotela imeti, in potem so že našli kakšen vzrok, da so lastnike zaprli. Svetozarja so recimo zaprli, ker je hotel pobegniti, pa se mu ni posrečilo. Obsojen je bil na osem let, a je potem bil v zaporu štiri leta. Tudi Petra so zaprli, ker je imel tovarno Pletenina, pa so ga potem samo obsodili na zaplembo premoženja in ga spustili.

Le Rado, gospodar gradu Strmol, se ni izvlekel in so ga ustrelili.

Angelika: On je imel črno piko že med vojno. Njemu so okoliški partizani bili naklonjeni, pomagal jim je in sploh ni računal s tem, da je to možno, ampak komanda z višje instance je bila, da je treba odpraviti različne župane in bogataše.

Omenili ste župane, sta bila župan Ivan Hribar in vaš ded Dragotin Hribar v sorodu?

Angelika: Do zdaj nismo odkrili direktne sorodstvene povezave. Ravno moja teta Beba in županova hčerka Zlata, ki sta bili enako stari in prijateljici že od majhnega, sta poskušali ugotoviti, ali smo v sorodu, ampak so jima rekli, da manjkajo ravno tiste krstne knjige, da je bilo nekaj požganega v tistem župnišču. Je pa Ivan Hribar v svojih spominih napisal, kako je prišel v takratni Slovenski narodni časopis, ki je takrat imel finančne težave, in se je tedaj pojavil Dragotin Hribar, ki mu je v resnici bilo ime Karl, v slovanskem prevodu Dragotin. Hotel je imeti slovansko ime in tudi vsem otrokom je več ali manj dal slovanska imena. Dragotin se je takrat predstavil Ivanu Hribarju in ponudil, če bi bil nastavljen v upravni odbor, da bo rešil finančno stisko. Ivan je zapisal, da sta mu ugajala pogum in samozavest mladega stavca, ki ga je takoj predlagal, da se ga nastavi, vsaj začasno. Potem je to splavalo, saj je Dragotin znal realizirati prodajo knjig. Od tistega časa, ko sta se z Ivanom seznanila, sta bila najboljša prijatelja.

Sta se zavzemala drug za drugega?

Angelika: Seveda so potem Ivana Hribarja, ker je bil slavofil, zaprli. Bili so zanesenjaki, idealisti, mislili so, da bo to takšna Jugoslavija, in Ivan Hribar je leta 1913 šel na potovanje. Šel se je pogovarjat s Srbi, pozneje se je šel pogovarjat v Bolgarijo in jih poskušal pregovoriti, da držimo skupaj, nato je šel še v Rusijo, da jih prepriča, da so tukaj Slovenci, ki so prav tako Slovani. Rekli so, da nimajo pojma, kje so ti Slovenci, le za Trst so vedeli, kje je. Za avstrijsko oblast je to bila veleizdaja in leta 1915 so ga zaprli. Dragotin pa se je zelo trudil, kako bi ga ponovno spravil nazaj. Posredoval je, da je smel priti vsaj nazaj na Štajersko, medtem ko na Kranjsko ni smel. V Šentjurju mu je zrihtal stanovanje, da se je počasi približeval Ljubljani. Ko je Ivan Hribar prišel nazaj, je bil glavni za ustanovitev nove vlade.

Kako pa se je v vašo družino priženil pisatelj in umetnostni zgodovinar Izidor Cankar?

Angelika: Teta Dragica si je hodila izposojat knjige v Marijanišče, internat za fante, kjer je bival tudi Izidor Cankar, potem pa ga je pripeljala v družino na Zaloški. Vsa dekleta pri Hribarjevih so ga oboževala, razen Nade, on pa se je odločil za Ničo, in se tudi z njo poročil.

Omenili ste knjige, se je v družini Hribar bralo?

Angelika: Dragotin je imel težave z očmi že zaradi tiskarskega dela, ko je cele noči sestavljal časopis, saj je večinoma delal sam in si je pokvaril oči, zato so mu morali otroci brati časopise. Hotel je vse vedeti, kaj piše v časopisih, imel je 'dežurno službo' za branje, saj jih je bilo več, ki so se izmenjavali. Zvečer pred spanjem pa so mu brali romane.

Zanimivo, da so si vzeli še čas za branje, glede na to, da sta oba delala cele dneve.

Angelika: Ona je res tako rekoč živela v tej tovarni oziroma v svoji pisarni, on pa je imel kar nekaj funkcij. Najprej je bil predsednik Kranjske hranilnice, ki je bila ogromna stvar. Z Ivanom Hribarjem pa sta ustanovila Slovensko banko.

Je Dragotin bil tudi eden od prvih lastnikov avtomobila v Sloveniji?

Angelika: Ja, v knjigi Janeza Kajzerja S tramovi podprto mesto je cela zgodba o izletu s tem avtomobilom. Potem so že začeli sanjati, kako bi sestavljali letala. Stalno so imeli kakšne ideje in se vsega lotili.

Je Josipina, Evgenijina mama, ki se je celo ločila, veljala za napredno žensko?

Angelika: Ni toliko bila napredna, njo so bolj življenjske okoliščine prisilile, da se je ločila od Franca. Pred tem je dolgo požirala njegovo nezvestobo, enkrat jo je tudi pretepel. Varal jo vpričo nje v njuni hiši in tudi zahteval, da pride nazaj ena od njegovih žensk. Rekel je, da je ljubezensko nor, kar je krasna definicija. Bil pa je tudi bolnik, shizofrenik.

Zakaj ste rodbinsko kroniko svoje številčne družine še posebej posvetili prababici Josepini, babici Evgeniji in teti Dragici?

Angelika: Josepini, ker je rešila tovarno Šumi in jo uspešno peljala naprej, zavzela se je, magari je izplačala Franca in se od njega ločila. Delala je do smrti in rekla, da ne bo brez dela, umrla je tako rekoč stoje na vrtu. Evgenija je prevzela tovarno leta 1917 in se borila, da bi podjetje kljub prvi svetovni vojni obstalo, potem je šla v Avstrijo, ker je mislila, da bo tam bolj varno, da bi tam ustanovila eno podjetje. Pa tudi to, da je bila že ob šestih v pisarni. Dragica pa je imela tisto silno željo, da bi študirala, in je šele pri svojih 54 letih zaključila študij medicine, bila pa je tudi moja botra.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem