Jurij Lozić: 'Grafiti lahko degradiranim površinam dajo dodatno vrednost'

Menite, da so grafiti umetnost?

Govorim o klasičnih newyorških grafitih, ki so se začeli konec šestdesetih, sedemdesetih let, pravzaprav nihče ne ve, kdaj natančno. Govorim o poslikavi vlakov, metrojev, sten ... in to ilegalno. Praktično se je začelo v getu med nekaterimi otroki, ki niso vedeli, kaj bi s svojim časom. Precej danes starejših grafitarjev govori, da jih je to rešilo pred drogami, propadom in bedo, saj so si na novo omislili svoj tip umetnosti. Ta divja, mladinska kultura je zrasla direktno iz njih.

Čeprav je grafitanje nastalo divje, ima svoja pravila in hierarhijo. Kako je to dejansko videti?

Ne gre toliko za hierarhijo kot za to, da ti kot grafitar, ko vstopiš na sceno, veš, da še nisi toliko sposoben, kot misliš, da si. Treba je delati na stilu, na tehniki, ki jo piliš, izbirati pravilne lokacije, predvsem pa veliko delati. Grafitarji se med seboj razlikujejo in delijo po stopnjah glede na izkušnje, spretnosti, ki jih obvladajo. Je kot v življenju, upoštevajo se nepisana pravila, za katera se ves čas ve, da so. Zdaj se je to omililo, ko pa se je začelo v getih, so se napake plačevale z barvami.

Sčasoma pa so grafiti iz getov prešli tudi v galerije. Kakšen je bil ta razvoj?

Nekateri grafitarji so ostali ilegalci, drugi delujejo javno, veliko grafitarjev pa dela oboje hkrati. Grafiti so ena od močnejših subkultur, ki je zelo neodvisna in mimo sistema. Govorimo o ilegalnem grafitanju, o ljudeh, ki se javno ne izpostavljajo.

Mar niso nekateri od njih kljub temu postali svetovno znani?

Vsekakor, to je stvar odločitve. Tudi nam se je to zgodilo.

Kdaj ste 'Zekovci' prestopili med legalne ustvarjalce?

Zelo zgodaj, ker smo bili ena od prvih organiziranih ekip. Ljudje so vedeli, da delamo grafite, nismo se skrivali. Imeli smo in še imamo tudi naročila. Ljudje so naklonjeni in za grafite pripravljeni dobro plačati, ker jih cenijo.

Se člani ZEK crewa preživljate le z grafitanjem?

Grafitanje nas je oblikovalo, praktično pa smo vsi oblikovalci in morda nismo ravno tipični za profil grafitarjev.

Kakšen je tipičen profil grafitarja?

Tipično je, sploh v tujini, po Evropi, da je grafitarska dejavnost vezana na marginalnejše skupine, mi pa smo novi tip grafitarjev, med drugim smo tudi izobraženi.

Se pri ustvarjanju grafitov strogo držite pravil?

Niti ne, držiš se osnovnih načel, da je grafit iz črk, ki sprva tvorijo osnovni podpis, ki preraste v enobarven podpis ali bomber, potem v velik kos z več barvami. Mi se držimo klasičnega newyorškega grafita in zraven črk dodamo še karakterje, tako imenovane 'eye catcherje'.

Skratka začne se s podpisom tvojega osebnega vzdevka, ki si ga izbereš ali dobiš, moraš pa ga dodelati in skrbeti, da je tega čim več, saj gre za prisotnost, za samopromocijo. V končni fazi gre pri grafitih za samopromocijo. Posledično je jasno, da se crew formira le zato, da je ta prisotnost močnejša, številčnejša in bolj vidna.

Kakšna je trenutno grafitarska scena v Sloveniji?

Štafeto je povsem prevzela mlajša generacija. V Ljubljani je dobra klima, med sabo se podpiramo, sodelujemo, tako smo dosegli legalne zidove za grafite.

Vaš crew?

Skupaj z drugimi. Dali smo predloge, na MOL-u so veliko lokacij ocenili kot primernih. Odobril jih je župan Janković, ki ne mara grafitov, pa je rekel: "Raje določim lokacije, kje se to lahko počne."

Poslikava vlakov je še vedno ilegalna?

Še vedno je ilegalno početje. Že takrat, ko so v New Yorku začeli poslikavati podzemno železnico in pozneje vlake, je veljal koncept, da poslikave vidi čim več ljudi. Je pa tudi preslikava poslikanih vlakov precej draga, tako da hočeš nočeš grafitirane vlake vidi vsa Slovenija.

Vam je sploh v interesu, da se grafiti pojmujejo kot umetnost?

Kar se tiče grafitov, ima vsak svoj odnos do tega. Osebno nimam želje postati noben umetnik, imam svoj poklic industrijskega oblikovalca, skratka dve karieri, ki ju med sabo ločim. Je čas za to in tisto. Smo pa kot ZEK vedno malo raziskovali, vedno nas je malo zaneslo v željo, da bi posegali v umetniške sfere. Nismo pa nikoli bili tako dobro sprejeti v galerijskem okolju, bili del umetniške srenje, prišli povsem zraven, zato smo tudi pregledno razstavo ob desetletnici imeli v zaklonišču. Mene to ne moti.

Se z leti glede grafitov kaj spreminja?

Tehnika, orodja so dostopnejša in kvalitetnejša, grafitarji so zaradi tega boljši in hitrejši. Kvaliteta orodja je zelo pomembna. Zdaj so barve, ki so narejene prav za grafite, druga drugo prekrijejo v sekundi in ni treba čakati, na voljo je cela barvna lestvica in se lahko igraš.

Kar napeljuje k ustvarjalnosti.

Vsekakor. V Sloveniji je nekaj fantov, ki so res notri, so predani, člani crewov ali delujejo tudi samostojno, čeprav je lažje, če se povezujejo.

Vas ilegalno delovanje še mika?

Še vedno me mika, saj je ves čar ravno v tem.

Kaj se pravzaprav greste grafitarji?

Osebno delam vandalizem, samopromocijo svojega stila, ki je obenem sporočilo.

Kaj imate od tega?

To je moj način izkazovanja upora do sistema. Gre za to, da si z grafitom ustvariš, prisvojiš prostor, ki potem ni več le njihov, ampak tudi moj. Se pa pozna razlika, ker sem starejši in grafitov ne delam ravno povsod. Absolutno imam do tega odnos in pazim. Zdi se mi, da dober grafit, ki nekam paše, doprinese k okolju.

Več o delovanju ZEK crewa na www.zek.si in na FB ZEK crew

Pripravila: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem