Čebula po navadi verjetno res ni glavna junakinja jedilnih listov, kaj šele knjig ali predstav. Igralka in animatorka Lea Menard pa je z otroško lutkovno igrano predstavo Čebula prezrtosti naredila konec. V predstavi zadiši po francoski kuhinji, v njej pa čebula dobi pozornost, ki ji pripada.
Plešete, igrate, animirate lutke, zelenjavo, poučujete ples ...
S plesom se ukvarjam tako rekoč, odkar pomnim. Začela sem v KUD-u Franceta Prešerna s plesno gledališko skupino Bube, kjer smo bile s Kim Komljanec in Mašo Kagao Knez baza ter deset let rasle skupaj, nato pa šle vsaka na svoje, čeprav še vedno sodelujemo. Z Mašo skupaj pleševa, Kim pa mi piše tekste. Bila sem tudi zaposlena v LGL-ju.
Ste samozaposleni v kulturi?
Vse smo neodvisne, ampak vseeno povezane. Tako delam malo z lutkami, malo se ukvarjam s plesom. Pravzaprav v predstave vključim vse, kar znam, ne morem reči, da sem le lutkarica. Malo giba, malo lutk, malo teksta. Poskušam imeti svoj stil.
Kakšen je vaš stil?
Gibalno-animacijski-lutkovni. Na koncu predstave imam velikokrat delavnico ali kakšno interakcijo z gledalci. Odvisno od koncepta predstave.
Želite z najnovejšo predstavo Čebula promovirati zdravo življenje?
Zdravo živim že od prej, doma smo zelo bio-eko friki. Ne pijem niti kave, le včasih za okus. Živimo res zdravo, poskušamo biti v stiku z naravo in uživamo zdravo prehrano, kar ta predstava odraža. Prav razmišljala sem, kaj naj povem na vprašanje, zakaj predstava ravno o čebuli. Želela sem narediti kuharsko predstavo, saj stalno gledamo kuharske oddaje, ki so popularne.
Da bi ravno šla na POP TV in rekla: "Dajte me za voditeljico," to se ne bo zgodilo, saj nisem ravno kuharica, sem pa naredila predstavo. Sploh se ne spomnim, od kod mi je na misel padla čebula. Razmišljala sem, da palačinke ne bi bile, ker so preveč popularne, in se domislila, da naredim predstavo o nečem, kar ni popularno. Izbrala sem čebulo in se omejila le na zelenjavo. V predstavi je čebula tista, ki smrdi, ni nič posebnega, je grda in brezvezna. Sploh v primerjavi z zelenjavo iz trgovin, ki je vsa bleščeča, v nasprotju z ekološko čebulo z njive, ki je povrhu še malo blatna.
Opozarjate na to, da videz zelenjave ne zagotavlja tudi kakovosti?
V predstavi izpostavim čebulo kot super hrano, glede na to, da nam zdaj ponujajo tudi super hrano. Saj tudi sama kupujem super hrano, ki je kar draga, in mi gre to na živce, namesto da bi jedli čebulo in česen. Pravzaprav se v predstavi pošalim, da je čebula super hrana, na kar se starši odzovejo s smehom.
Kaj se v predstavi Čebula sploh dogaja?
Starko piči osa, osa prinese čebulo, bolečina popusti, starka poje čebulo ... Zgodi se transformacija, ko se starka spremeni v kuharja, francoskega kuharja z brki, ki skuha francosko čebulno juho.
V predstavi nastopa še preostala zelenjava?
V predstavi imam prizor, ko se bleščeča zelenjava iz trgovine posmehuje čebuli, celo iz košare jo vržejo ven. Potem ta čebula zapoje pesem, v kateri pove, da so jo že Grki in Egipčani jedli za glavno jed ... Bolj se je kultura razvijala, bolj je čebuli padala vrednost in je bila le še za ljudstvo. Smrad po čebuli in česnu je bil za ljudstvo, pravzaprav je še vedno nekako tako. Čebula in česen sta zdravilna, ampak za njun vonj velja, da ne paše v vsakdan, je nekaj kmečkega.
V predstavi ima svojo vlogo tudi avtorska glasba. Kdo je poskrbel zanjo?
Moj najljubši prizor je tisti z glasbo iz zvokov kuhinjske posode in pribora, ki jo je naredil Miha Klemenčič. Je pravi kuhinjski beat. Ko se na koncu kuhar preobrazi nazaj v starko, ta ob čebulni juhi obuja spomine na svojega moža. Vsekakor ta juha predstavlja tudi spomin na Francijo, saj se sliši harmonika, ki jo je posnel Jože Šalej, vokalist pa je Metod Banko.
Lahko rečemo, da je predstava večplastna?
Čebula ima veliko plasti in zlepa ne prideš do konca, takšna je tudi predstava. Bistvo predstave je, da bi v vrtcih imela na njenem koncu delavnico z zelenjavo, ki bi jo kuharice tudi skuhale.
S predstavo predstavljate zdravo življenje, drži tudi, da otrokom približujete afriško kulturo?
Drži, saj plešem in otroke učim afriške plese.
Precej različnih stvari počnete.
Če si na svobodi, moraš biti vsestranski in povezan z drugimi ljudmi. Recimo z Mašo Kagao Knez sva skupaj začeli delati v Bubi in ko je šla v afro ples, sem šla z njo, kar me je potegnilo. Zdaj imam že dve leti afriške urice v Baobabu, kar je zelo lepo. Delam pa še otroške predstave, Čebula je moj četrti avtorski projekt.
Kako se znajdete glede denarja za predstave?
Prav zaradi tega, ker sem omejena s financami, sem mesec dni ždela v dvorani in razmišljala, kaj in kako. V nedeljo sem šla na 'bolšjak' na Viču in kupovala stare zajemalke in prek Bolhe naročala cedila za pet evrov. Opremo sem dobila in naredila za malo denarja. Je pa tako, da je lažje imeti denar in nekaj kupiti.
Morate biti iznajdljivi kot gospodinja, ki skuha kosilo le iz tistega, kar ima v hladilniku?
Saj se da, navajeni smo kupovati in doma kopičiti. Ko sem dobila naročeni paket starih zajemalk, sem se počutila prav trapasto, ampak tega ne dobiš v trgovini, moja mama pa je že vse pometala stran. Največji problem je bil dobiti pokrovko pravih dimenzij in da ni nova. Na koncu sem jo dobila na viškem 'bolšjaku'. Tam imajo vse, kar mi pomečemo stran. Sem se kar znašla, zato sem zelo zadovoljna.
Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley
