Intervju z Mojco Stojanović iz Sladkarnice in marmeladnice Lotos

Pravite, da ste družinsko-prijateljsko podjetje. Kaj to natančno pomeni?

Mojca: To pomeni, da je najožja družina stopila skupaj – midva z možem in najinih pet otrok ter najožji prijatelji. Še posebej moram omeniti mamo, ki je poskrbela za finančni del. Z možem sva do nje prišla z idejo in lokacijo. Mama me je poslušala in se odločila, da me finančno podpre, za kar sem ji zelo hvaležna.

Ste od nekdaj radi pekli sladice in delali marmelade?

Mojca: Moja babica, ki je makedonskega porekla, je delala zelo dobre sladke stvari iz marelic in kutin. To je od nje prevzela mama, jaz pa sem medtem ves čas bila v kuhinji in normalno, da sem to tudi sama začela delati. Tisto, kar ti je dobro, se želiš naučiti delati sam, da imaš to potem ves čas na voljo. Pred dobrim letom dni mi je čas dopuščal in te stvari sem začela pripravljati.

Ste ob petih puncah utegnili?

Mojca: Če imaš moža, ki ti pri vsem pomaga, potem ni težav.

Je mož v nevarnosti kot edini moški v hiši?

Mojca: Mislim, da ne. Želel si je imeti pet hčera, kakor tudi jaz. Mama izhaja iz družine s petimi hčerkami, kar se mi je zelo dopadlo. Vsaka od njenih sester je posameznica zase, ampak vse skupaj delujejo skladno.

Ste iz tega črpali vzorec za svojo družino?

Mojca: Mislim, da je pri nas prišlo še do nadgradnje.

So tudi vašim puncam zadišale vaše marmelade?

Mojca: Vsekakor. Vsaka se je po svoje našla v tej zgodbi. Najstarejša hčerka, ki ima devetnajst let, prodaja, druga in tretja pomagata v proizvodnji, s tem, da tretja še doma skuha, ker rada kuha, mi pa lahko delamo svoje v miru, medtem ko četrta pazi na najmlajšo.

Živite v Grosupljem?

Mojca: Živimo in tudi delavnico imamo blizu doma.

Kakšno vlogo ima vaš mož pri celotni zadevi?

Mojca: Prevzel je vse menedžerske posle. Vse, kar se tiče urejanja papirjev. Mož in preostali so mi prihranili, da se mi s tem ni bilo treba nič ubadati. Rekli so: "Ti ustvarjaj, vse drugo bomo uredili mi." Če v trgovini dela najstarejša hči, je drugače, ker natančno ve, kaj delam, to velja tudi za moževega brata. Vsakič, ko naredim kaj novega, imamo družinsko srečanje, tudi prijatelji pridejo, vse poskusijo, nato pa mi dajo povratno informacijo. Tako lahko kakšno stvar popravim ali pa me tudi pohvalijo, če so navdušeni: "Vau, mami to je pa res dobro!" To mi da zalet.

Pravite, da ste izhajali iz babičinih makedonskih marmelad, vseeno pa ste jih naredili po svoje. Kaj je značilno za vaše marmelade?

Mojca: V starih časih so džeme, marmelade in sladko delali z ogromno sladkorja. Takrat gospodinja še ni vedela, da se dobi pektin, ki ga lahko dodajamo marmeladi. Skupaj sem združila stara znanja in nova spoznanja. Vedno sem speljala vodo na svoj mlin v smislu, da sem črpala znanja iz vsake znanosti, iz vsakega predavanja, učne ure na naravoslovni fakulteti in še pozneje, ko sem šla na podiplomski študij na ekonomsko fakulteto.

Na koncu sem sicer videla, da me te stvari niso osrečile, ampak sem želela delati nekaj z veseljem. Poskusila sem vse sorte stvari, ampak v njih nisem našla svoje sreče. Z marmeladnico pa mi je mož omogočil, da sem lahko začela delati, kar si želim. Marmelade, džemi, sladice dopuščajo prosto pot moji domišljiji, ustvarjalnosti.

Če pa pogledamo še širše, je hrana pomemben vidik v življenju, predvsem to, kaj vnašaš vase, in glede na to, da imava pet hčera, se mi hrana, ki je napolnjena s hormoni ali gensko spremenjena, ne zdi primerna. Zelo mi je všeč rek, ki mi ga je povedal zame zelo pomemben človek: "Živi preprosto, razmišljaj visoko." Ko začneš razmišljati v tem stilu, je tudi hrana tako pripravljena.

Kdaj ste marmelade prvič predstavili širši javnosti?

Mojca: Nakuhala sem marmelade in džeme, ljudje so jih hvalili in rekli smo: "Zakaj jih ne bi predstavili širši javnosti?" Prvič smo jih predstavili na novoletnem sejmu v City parku. Ljudje so preizkušali in komentirali. Najraje pa imam komentarje gospodinj, ki doma tudi same kuhajo marmelade. Kar se tiče zdrave prehrane sem ozaveščenost o njej želela vključiti v naše izdelke.

To pomeni, da uporabljamo sveže kakovostno sadje, ki ga operemo, narežemo in skuhamo. Ne uporabljamo sadnih kaš, konzerviranega ali zmrznjenega sadja. Tako sadju vzameš vse življenje. Narava daje plodove, polne življenja, in če take stvari ješ, se tudi drugače počutiš, začneš ceniti naravo, drevo, ki ti da senco, plodove, začneš ceniti vsako stvar.

Na to so ljudje pozabili. Naenkrat je vse postalo instant, vprašanje pa je, kaj na takšen način vase vneseš. Več kupuješ, bolj si nesrečen. Ko ljudje poskušajo naše marmelade, dobijo nasmeh na ustih in rečejo: "Brez vaše marmelade sploh ne morem od doma." Ko dobimo takšne povratne informacije od ljudi, ki te niti ne poznajo, nam to potrdi, da smo na pravi poti.

Niste pa ostali le pri džemih in marmeladah.

Mojca: Idej je ogromno, v glavi imam še toliko različnih receptov. Ven prihaja medena linija. Se pravi, da bo vse sladkano z medom, ker so ljudje pred sladkorjem dobili predsodek. Pravim, da moraš imeti ravnovesje, če pretiravaš s sladkorjem, je ta gotovo škodljiv. Zato je v naših marmeladah manj sladkorja.

V marmelado ni treba dati toliko sladkorja, gre le za to, da konzervira in poudari okus sadja. Določeno sadje potrebuje sladkor, da še bolj pride do izraza. Pripravljam tudi linijo marmelad povsem brez sladkorja, se pravi le iz naravnega sadja, tudi linijo z alternativnimi sladili.

Ponujate le klasične marmelade ali tudi kakšne drugih okusov?

Mojca: Imamo tudi različne eksotične okuse, ki jih ne dobiš na policah v trgovinah. To so marmelada iz manga, kivija, ananasa, kakija, banane, fige ... Na policah še ni marmelad iz melone, lubenice, to še čaka. To so bolj poletni recepti. Ponujamo tudi mini tortice.

Mini tortice, ki so tako ameriške.

Mojca: Smo svetovljani. Zakaj ne bi izdelovali nečesa, kar je v svetu lepo in dobro, seveda na zdrav način. Pri Američanih nas odbije to, da je njihova hrana sladka, mastna, porcije so velike. Kako narediti sladico, ki se vam v ustih stopi in si je zaželite še? Začelo se je s tem, da sem v mini tortice začela dajati naše marmelade in džeme, uporabljamo pa naravna barvila. Vsi naši izdelki so brez jajc, ker imajo ljudje različne alergije na jajca, hitro pa se lahko razvije salmonela.

Jajce tudi ne da tistega posebnega okusa, zaradi katerega bi si želel določen izdelek. Z različnimi poskusi sem tudi videla, kakšne barve lahko dobiš, saj je tudi meni všeč, da je mini tortica pisana in okrašena. Navsezadnje gre za mini tortico, ki mora biti mikavna tudi na pogled. Delamo tudi male mini tortice, ki so za en, dva ugriza, ravno za okus, da lahko preizkusiš več različnih okusov hkrati. Ponujamo tudi baklave, ki jih dela prijateljica.

Kaj lahko poveste o svojem sladoledu?

Mojca: Imamo jogurtov sladoled. Sprva smo doma mešali navaden jogurt s sadjem, ker imajo otroci radi sadne jogurte. Ugotovili smo, da so mnogo boljši sadni jogurti, ki si jih naredijo sami. Marmelade, ki so mi ostale, so začeli mešati v navadne jogurte in glede na to, da je bilo poletje, je ven prišel zamrznjen jogurt. Ker navadni jogurt postane pretrd, če ga zamrzneš, smo morali še ugotoviti, kaj narediti, da bo pravšnji, kombiniramo pa ga z marmeladami in džemi, ki so glavna nit naših izdelkih.

Postajate del Brega ob Ljubljanici?

Mojca: Prodajalno sem dejansko želela imeti tukaj. Rada imam drevesa, želela bi si še drevo, pod katerim bi imeli klopce, na katerih bi ljudje sedeli in jedli naše sladkarije. Ko dobimo dovoljene, bomo pred trgovino postavili še fontano.

Bo vse skupaj še bolj pravljično?

Mojca: Tale pravljica ni neresnična, gre za resnično zadevo, kot so mini tortice, ki so pravljične. Ko prideš v sladkarnico, ne veš, ali si prišel v draguljarno ali kaj, ker so tortice tako okrašene. Vseeno pa jih vnašaš vase, ljudje pa so premalo pozorni, kaj vnašajo vase, saj to zelo vpliva na nas in naše zdravje. Zelo pomembno je tudi, ali nekdo kuha, ko je jezen ali dobre volje.

Ste si to, da ste številčna družina, obrnili v prid?

Mojca: Otroci niso breme, ampak veselje. Si lahko predstavljate pet hčera? Včasih se vprašam, ali živim v pravljici? Moraš pa imeti okoli sebe ljudi, ki ti to omogočajo. Veste, kako je pri ljubezni? Če imaš nekoga rad, mu ljubezen daješ, ne pričakuješ, da ti jo vrača. Če se najdeta takšna dva, ki si z vsem veseljem vzajemno dajeta, tekmujeta, kdo bo komu naredil več veselja.

Mož ima čez vse, kar se tiče gradbenih del, in tudi vse, kar se tiče menedžmenta, sicer pa smo se zdaj bolj posvetili marmeladnici in sladkarnici. Možev brat mi je povedal, da je mož na gradbišču vedno rekel, da sem njegova inspiracija. Obenem pa je tudi on moja inspiracija kar se tiče marmeladnice.

Kako je, ko se za mizo o poteku dneva dogovarja sedem ljudi?

Mojca: Midva z možem določiva, punce pa povedo še kakšne svoje predloge, in to je to.

Hitro se dogovorite, kot ste se tudi za marmeladnico. Ste ponosni?

Nina: Kot najstarejša predstavnica vseh hčera lahko rečem, da smo zelo ponosne na mami in tatija.

Kako kot predstavnica mlajše generacija gledate na izdelke iz kakovostnih in naravnih sestavin, ki so dražje?

Nina: Naš cilj ni, da hitro zaslužimo, ampak da ljudje dobijo kakovost, s katero so zadovoljni, da spoznajo, da so barve in okusi lahko naravni.

Kako dolgo zdržijo vaše marmelade, če so odprte?

Mojca: Ne vem, ali je kdo imel marmelado več kot teden dni v hladilniku. Če je zaprta, je rok trajanja zagotovo dve leti. Če pa je odprta, zdrži v hladilniku dva do tri mesece ali tudi več. Zato imamo tri velikosti embalaže, glede na potrebe.

Drži, da ste združili tradicijo z vsem, kar je današnje življenje?

Nina: Nekateri nas vprašajo, zakaj mini tortice? V mislih imajo ameriški način, plastičen, umeten, s katerim naši cupecakes nimajo ničesar skupnega, so pa prišle iz Amerike. Pri nas so jih kupovali tudi že Američani in rekli, da v Ameriki nimajo ničesar takšnega, kot so naši. Ljudi učimo, da niso vse marmelade, ki jih imajo v hladilniku, marmelade.

Mojca: Včasih je marmelada bila prestižna, kot kaviar, potem je zgubila svoj čar, saj dobiš kilo marmelade za eno marelico.

Nina: Tu jih učimo, kakšna je res prava marmelada. Pridejo tudi ljudje, ki rečejo, da ne jedo marmelade. Potem jim povem, za kaj gre, in spodbudim, da poskusijo. Kakšnih 95 odstotkov jih poskusi in reče: "Prav imate, to ni navadna marmelada." S tem jih navajamo na to, da obstajajo tudi takšne marmelade in džemi, kakor tudi na bolj eksotične okuse, kot je recimo bananina marmelada. Vprašajo tudi, kako nam to uspe. Mami že ve, več pa ne povem.

Je skrivnost, koliko marmelade količinsko naenkrat skuhate?

Mojca: Najraje delamo majhne sarže. Običajno kuhamo po štiri kilograme sadja naenkrat. Takšno količino imaš lažje pod kontrolo. Rajši kuhamo več manjših sarž kot v petdesetlitrskem kotlu. Če delaš velike količine, izgubiš stik s hrano.

Kar se tiče procesa strjevanja, nanj vpliva pektin, s pomočjo katerega marmelada dobro želira in se zgosti. Ni treba, da marmelado kuhaš ure in ure kot včasih, da izhlapi čim več vode. Delamo na tem, da se ohrani okus sadja. In ko dajo ljudje žlico marmelade v usta, rečejo: "Kot da bi jedel pravi ananas."

Od kod vam naziv Lotos, kaj ima lotos skupnega z marmeladami in sladkarijami?

Mojca: Lotos je poseben cvet, rastlina. Raste iz globin, teme, neznanja in se dvigne nad vodo, da se odpre v sonce. Ko sonca ni več, se zapre in gre dol. Ne glede na to, kakšna voda je, lahko je tudi umazana, bo cvet lotosa, ko se dvigne, čist in lep. Pomeni, da se iz teme neznanja dvigneš v svetlobo razsvetljenstva. Gre za življenjsko resnico.

Boste odprli še kakšno marmeladnico in sladkarnico?

Nina: Seveda. Sem prihajajo, sploh glede na to, da je poletni čas, tujci. Niti en tujec ni rekel: "Mi imamo v svoji državi boljše marmelade." Obiskal nas je tudi finski kuhar, italijanski, tudi Ana, ki ima svojo televizijsko oddajo Ana kuha, vsi so navdušeni nad našimi marmeladami. To je že svetovno, zato vem, da bo tudi drugje sprejeto.

Mojca: Naše marmelade so bile tudi že v Ameriki, kamor so jih nesli za darila. Prav tako smo za eno gospo iz Danske nakuhali večjo količino marmelad, ki jih je nesla s sabo.

Nina: Zadnjič sem ene turiste povabila, da pridejo noter in pokusijo marmelado. Ko so jo preizkusili, so kupili deset marmelad in naslednji dan še za darila.

Je treba vaše marmelade poskušati?

Nina: Pri nekaterih ljudeh čutiš, da mislijo, da morajo marmelado kupiti, če jo poskušajo. Rečem jim, da je ni treba kupiti.

Mojca: Cilj nam je, da jo čim več ljudi poskusi. Ni jim je treba kupiti, če pa bodo želeli, smo tu.

S tem, ko se boste širili, boste postali resna podjetnica, ki je uresničila svoje sanje.

Mojca: Posvečam se le izdelkom. Z možem se pogovarjava o idejah, razmišljanjih, da se stvari nadgrajujejo, širijo, da vidiš širše obzorje, za uresničitev idej pa poskrbi mož.

Bo to poletje za vas sladko, čeprav boste počitnice preživeli v trgovini?

Nina: Sladko in slano, zdaj, ko imamo slane mafine. Mami je tudi glede tega naredila revolucijo. Dela mafine s češnjami, malinami, nutelo, z gozdnimi borovnicami, vsak dan si izmisli kaj novega in vsak dan ji pošljem sporočilo: "Spet si prekosila samo sebe." Ker je izdelek še bolj izpopolnjen. Tudi ko bom končala fakulteto, vpisala sem se na pravo, in med študijem bom delala v trgovini.

Rezultat, da smo punce takšne, kot smo, sta tati in mami. Vsak je ena polovička, skupaj sta celota. Me smo ponosne, vse skupaj se je dogajalo zelo hitro. Vem, da se bomo še razširili po Sloveniji. V tem kratkem času imamo že čez 40 okusov cupecakesov, ki so brez laktoze, glutena, so za diabetike ... Tudi trgovino smo sami uredili.

Kakšno vizijo imate?

Mojca: Čim več različnih izdelkov in variacij, eno so marmelade in džemi, drugo pa širitev naših trgovinic. S tem avtomatično omogočiš ljudem, da si lahko privoščijo našo marmelado. Kaj pomaga trgovina v Ljubljani, če nekdo na Dunaju ne more priti do naših izdelkov.

V svoji trgovini se ravnaš po svoji filozofiji, tudi ljudje, ki bodo delali, ne bodo imeli mrkih obrazov, ker bodo vedeli, kaj prodajajo. Izkazalo se je, da je to, da nisem šla v kompromise, pravilna odločitev. Nekateri želijo, da se delajo kompromisi in bi se naši izdelki prodajali še drugje. Ne, ker nobeden ne bo znal razložiti, kot razložijo Nina, Duša, Mladen, saj vedo, kako izdelki nastajajo.

Nina: Najbolj zanimivo je, ko mi stranke rečejo: "Ti pa nisi le prodajalka." Začutijo, da sem vpletena.

Besedilo: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev