Irena Yebuah Tiran: "Zagotovo imata moja sinova več težav, kot sem jih imela jaz."

Irena Yebuah Tiran je naša priznana mezzosopranistka, ki jo poznamo kot operno in koncertno pevko, širši javnosti pa se je priljubila tudi kot žirantka šova Znan obraz ima svoj glas.

Z družino živi pri Novem mestu, domačini pa jo poznajo kot izjemno umetnico in neumorno kulturno delavko. V novomeški glasbeni šoli poučuje petje, redno sodeluje z Anton Podbevšek teatrom, je pobudnica in vodja Mednarodnega pevskega tekmovanja v Novem mestu Sem glasba, sem mesto. Seveda deluje tudi izven okvirov svojega mesta, med drugim je stalna članica Slovenskega komornega glasbenega gledališča, v različnih pevskih sestavih pa je nastopala tudi po številnih odrih po vsej Evropi. Njena neprikrita strast je branje, pri čemer posega po vseh zvrsteh literature, kakor ji narekuje trenutni navdih, če je le mogoče, bere tudi originalna besedila v tujih jezikih. 

V maju bo potekala tradicionalna prireditev Teden ljubiteljske kulture, katere ambasadorka ste. Organizator vas je izbral zato, ker ste strastna bralka. Kako izbirate knjige, ki se znajdejo na vaši nočni omarici?

Berem vse po vrsti, odvisno od razpoloženja oziroma od tega, kako polna ali prazna je moja glava. Poezija denimo mi ustreza, ko imam prazno glavo, to pa je takrat, ko se ne učim besedil, ki jih pojem. Ko prebiram pesmi, se mi zdi, da je moj um odprt in se lahko posvetim vsebini – poezija namreč od bralca zahteva več časa. Sicer berem tudi prozo, med avtorji pa izbiram tako domače kot tuje. V tem trenutku me čakajo romani Tadeja Goloba. Nedavno sem poslušala intervju z njim in njegova zgodba me je tako pretresla, da sem nemudoma naročila vse štiri njegove romane. 

Kakšno sporočilo nosi v sebi poezija? Imate najljubšega pesnika?

Predvsem poezija slavi jezik kot tak, nas bogati. Mislim, da se moč besede v poeziji izrazi bolj kot v prozi. Za primerjavo: medtem ko ima pisatelj v romanu na voljo recimo 400 strani, da razvije in poda svoje sporočilo, mora pesnik to narediti v štirih vrsticah. 

Sama imam do pesnikov in poezije poseben odnos in imam to srečo, da jih nekaj tudi osebno poznam in me obkrožajo v mojem življenju. Pesnik pride k meni domov, na večerjo, vzame knjigo v roke in mi bere, to je zame res poseben privilegij. Sicer pa mi je najbolj ljub Ciril Zlobec.

Govorite več tujih jezikov, torej imate tudi ta privilegij, da lahko marsikaj berete v originalu. 

Res je, poleg slovenščine govorim nemščino, angleščino, hrvaščino in italijanščino, razumem francosko in odločena sem, da jo bom nekoč tudi govorila. Seveda je drugače, če lahko v roke vzameš original, sama pravkar berem avtobiografijo Baracka Obame A Promised Land. Največ pa berem v nemščini, ki sem se jo naučila, ko sem študirala v Salzburgu. Ta jezik danes ohranjam na dva načina, nemško govorim s svojima sinovoma in berem knjige v tem jeziku, predvsem leposlovje, romane različnih žanrov, zlasti lahkotne in kriminalke. Berem tudi za svoje petje, na primer Goetheja, Eichendorffa. Poleg nemških avtorjev berem tudi druge pisatelje iz svetovne literature, prevedene v nemščino. 

Govorite ali vsaj razumete jezik svojega očeta, ki prihaja iz Gane?

Žal ne. V Gani, domovini svojega očeta, sem živela kot majhen otrok le eno leto, vendar se nisem naučila jezika. Moja mama je bila kot lepa Vida – tudi njej je ime Vida – in je pri nama s sestro vztrajala pri maternem jeziku, tako da smo doma govorili slovensko, v državi pa je uradni jezik angleščina. Oče se je s tem strinjal. Res pa je tudi, da tam vsako pleme govori svoj jezik. Celo oče je pozabil svoj materni jezik, saj ga ne govori že več kot 55 let. Kadar klepeta s svojo sestro, zmore le nekaj stavkov, potem pa preklopi na angleščino. 

Svojima sinovoma ste veliko brali?

Seveda, predvsem pred spanjem, ker pa izhajam iz teatra, je bilo moje branje zelo doživeto, zato je pri sinovih imelo ravno nasprotni učinek, kot sem želela. Namesto da bi ju s svojim branjem uspavala, sta zaradi moje doživete interpretacije postala še bolj živahna, zato sem se morala prav potruditi, da sem brala monotono (smeh). Ko smo otroške knjige nehali brati, sem jih odnesla v knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu, da so na voljo tudi drugim otrokom. 

Glede na količino prebranega ste najbrž redna obiskovalka knjižnic?

Pravzaprav ne, v glavnem sploh ne hodim v knjižnice, saj se trudim, da bi čim več knjig kupila. Tako kot si sama želim, da bi ljudje podpirali mene in kupili vstopnice za moj koncert. Zato pa toliko raje obiskujem knjigarne in antikvariate. Ko sem na gostovanjih v tujini, si zmeraj vzamem čas za obisk knjigarne, izberem tako, v kateri lahko posedaš in bereš. Obožujem antikvariate, kjer pa ne iščem in kupujem le knjig, temveč predvsem note. Ko listaš po starih notah, te prevzame poseben občutek, saj veš, da so to note, ki jih je že nekdo pred tabo interpretiral. 

Kako pomembno je poznavanje tujih jezikov pri vašem petju?

Seveda je razlika, če govorim jezik, v katerem pojem, ali ga samo razumem. V jeziku, ki ga govorim, sem lahko pri petju bolj verodostojna in s tem prepričam poslušalca. Velja, da moraš kot pevec govoriti vsaj nemški in italijanski jezik. Sem pa pela tudi v jezikih, ki jih ne govorim, niti ne razumem, na primer v ruščini ali švedščini. V tem primeru si seveda prevedem vsebino, vendar je pri petju drugače, če razumem resnično vsako besedo in jo lahko čutim. 

Posebna izkušnja je bila zame monoopera z naslovom Ljubezenske pesmi Ane Sokolović, ki sva jo poustvarila s saksofonistom Lovrom Ravbarjem. Predstava traja 45 minut, med drugim v 100 jezikih izrečem besedi ljubim te. Gre za sodobno opero, ki se jo je težko naučiti na pamet, saj besedila v različnih jezikih težko dojemaš kot jezik, temveč bolj kot zvoke oziroma zloge. Predstava je zelo intenzivna in naporna, po njej sem se počutila, kot bi pretekla kar nekaj kilometrov. 

Pevci morate biti v dobri fizični kondiciji, sami ste rekli, da ste kot atleti. Kako to mislite?

Res je, pevčevo mojstrstvo se kaže tudi v tem, da na odru daje vtis lahkotnosti, čeprav vloga zahteva ogromen fizični napor. Opera izčrpava tako emocionalno kot fizično, pevci, podobno kot igralci, moramo poleg petja na odru početi vse sorte reči, tudi teči ali viseti s stropa, poleg vsega pa še slediti orkestru. To zahteva tudi izjemno koncentracijo. Če pozabiš besedilo, je vlak odpeljal, saj orkester igra naprej. Kar se tiče fizičnega napora, pri tem ne gre le za gibanje po odru, pač pa za uporabo celega telesa, ki je v resnici naš inštrument. Z njim produciramo zvok. Meritve so pokazale, da je imel tenorist, ki je odpel šest zaporednih visokih C, enako srčno karakteristiko kot šprinter, ki je pretekel 100 metrov. Če odpoješ opero z več težjimi arijami, pa je podobno, kot bi tekel dve uri. 

Pravkar sodelujete v predstavi Črna koža, bele maske plesalke, režiserke in koreografinje Maše Kagao Knez, ki ima, prav tako kakor vi, po očetu korenine v Afriki. Predstava, ki je nastala v produkciji Anton Podbevšek teatra, odpira žal ponovno vse bolj pereče vprašanje rasizma. Koliko tega na svoji koži doživljate v Sloveniji živeči temnopolti?

S sestro v otroštvu nisva čutili teh pritiskov. Ko danes gledam na tisto obdobje, pa sem prepričana, da je bilo to predvsem zaradi nekoliko specifičnega okolja in razmer, v katerih sva odraščali. Najina mati je bila pokončna ženska odprtega duha, ravnateljica šole, ki sva jo obiskovali, oče, ki ga je iz Gane v Slovenijo pripeljal študij, pa se je v novo okolje povsem vživel. Oče je dober človek, zato ga je okolica resnično sprejela. Bili smo del družabnega življenja v Novem mestu, zmeraj vključeni v teater in tako sva bili tudi midve s sestro povsem sprejeti. 

Danes pa žal v širši družbi opažam, da stvari niso tako idealne, kar sem najbrž sama nezavedno odrivala. Kakor da je rasizem nekako prikrito vgrajen v celice bele večine in zdi se mi, da so razmere vse slabše. Zagotovo imata moja sinova zaradi barve kože oziroma svojega porekla več težav, kot sem jih imela jaz. 

Ste imeli kot temnopolta pevka kdaj težave s pridobivanjem vlog?

Ne, je pa res, da za mnoge vloge temnopoltih likov še danes angažirajo svetlopolte pevce in jim barvajo obraze. 

V Sloveniji je ljubiteljska umetnost množično razširjena in je tudi na visoki ravni. Kakšen je vaš odnos do ljubiteljske kulture, tudi glede na to, da jo prav zdaj promovirate kot njena ambasadorka?

Tudi sama sem začela na ljubiteljski ravni, kot majhna deklica v glasbeni šoli. Kot poklicna pevka pa lahko povem, da so ljubiteljski pevci najboljša publika, saj nekdo, ki denimo poje v zboru, tudi posluša drugače. Pravzaprav pa od ljubitelja do profesionalca ni tako daleč, kot bi lahko mislili, je pa nekaj, kar ljubitelje posebej odlikuje, to je njihova vznesenost nad ustvarjanjem, medtem ko se pri profesionalcih lahko zgodi, da kdaj zapademo v rutino, ki jo narekuje služba. 

Za Metrolitan napisala Lena Kreutz

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec