Marijana Podhraški | 16. 9. 2022, 20:00
Režiser Ivica Buljan nam je razkril, od kod črpa navdih za odlične predstave
Je človek, za katerega hitro ugotoviš, da je vedno na poti: med mesti, državami, gledališkimi odri, dramskimi besedili. A njegove misli so zbrane in odgovori jedrnati. Prijeten sogovornik, ki ljubi to, kar počne. Brez dvoma spada med tiste, ki so bili rojeni za poklic gledališkega režiserja.
Pravi, da je gledališče odkril sam, saj ne izhaja iz gledališke družine. To je hitro postalo njegova strast in vse življenje. V poletnem gledališču ljubljanskih Križank bo na sporedu koprodukcijska predstava "Vsi ptice" v režiji Ivice Buljana. Besedilo je med drugim dobilo nagrado za najboljši evropski dramski tekst. A kdo je Ivica Buljan?
Pravi, da je razdvojen med Ljubljano in Zagrebom, a da se v obeh mestih počuti zelo domače. Zaradi njune bližine niti ne pride do trenutka, da bi katerega od njiju pogrešal, saj je že takoj tam, kjer želi biti. Kot ptice v njegovi novi predstavi, ko ptice letijo na tisoče in tisoče kilometrov. Ne poznajo mej, ki so jih ljudje začrtali na zemlji. Svet je zanje (in zanj) en sam prostor.
Kaj vas je navdihnilo za režijo predstave "Vsi ptice"?
Delo libanonsko-kanadskega dramskega umetnika Wajdija Mouawada spremljam že več kot 15 let. Pri njegovi drami "Vsi ptice", ki sem jo režiral v ljubljanskem Mini teatru, gre za zelo čustveno družinsko kroniko, ki jo skozi tri generacije spremljamo v obdobju od druge svetovne vojne, ustanovitve države Izrael do današnjih dni.
Med družinskimi zgodbami o izgnanstvu, priseljencih, nacionalni in politični identiteti se po drugi strani na zelo nedidaktičen način naučimo tudi veliko o izraelsko-palestinskem konfliktu. Ob tem pa drama nosi tudi metaforiko o pticah, ki jih je na planetu Zemlja zares veliko vrst, tako kot smo tudi mi ljudje zelo različni.
Ptice so med drugim pomembna simbolična snov za človekove sanje. Za delo na predstavi me je navdihnila briljantna ekipa igralcev, od Milene Zupančič, Iva Bana, Nataše Barbare Gračner in Roberta Waltla, do mlajših Line Akif, Saše Pavlin Stošić, Josea, Gala Oblaka in Aleksandre Balmazović.
Prihajate iz dalmatinskega mesta Sinj, živite med Ljubljano in Zagrebom, ste evropski oziroma svetovni gledališki režiser ... Ste že našli svoj dom, ga kot umetnik sploh potrebujete?
Vsa mesta, v katerih gostujem s svojimi predstavami, občutim na nek način kot svoja. Od Tirane do Abidžana na Slonokoščeni obali … o njih zelo pogosto razmišljam, jih čutim, na njih me vežejo številni spomini. To je ta fenomenalna plat gledališča.
Po uprizoritvi predstave "Vsi Ptice" v Križankah grem denimo v Mostar delat predstavo o bosanskem pesniku Aleksu Šantiću, ki je avtor znamenite pesmi Emina. November in december bom preživel v Beogradu z "Idiotom" Dostojevskega, nato me čaka vrnitev v Ljubljano, kjer bom spet delal v Mini teatru, in sicer na predstavi "Lehmanova trilogija" o znamenitih judovskih bratih Lehman, znanih po ustanoviti ameriškega imperija. Nato sledi gostovanje v New Yorku s predstavo "Turingov stroj" francoskega avtorja Benoita Solesa .
View this post on Instagram
Lahko pa rečem, da je Ljubljana moje mesto. Spominjam se, ko sem ob neki vrnitvi šel mimo Križank in sem ugledal plakat z napisom Ljubljana. Ob pogledu nanj sem takrat prvič dojel, da se v imenu slovenske prestolnice skriva moj priimek. Oziroma, da ta vsebuje vse črke mojega priimka. Kot bi se mi predočil nekakšen dokaz vzajemne ljubezni.
Kako bi primerjali gledališko sceno pri nas in tisto v Zagrebu, so sploh mogoče neke primerjave?
V večjem delu sta si gledališki sceni podobni, saj se oboji nahajamo na nekem prostoru, ki je precej pod vplivom različnih tako jezikovnih kot kulturnih tokov in stilov. Menim, da so igralci tisti, ki v veliki meri ohranjajo dinamiko gledališča. Glede na to, da prihajam iz Dalmacije ter da sem bil ravnatelj Drame Hrvaškega narodnega gledališča v Splitu (med letoma 1998 in 2002), lahko govorim tudi o razlikah med splitskim, ki je nekoliko bolj temperamenten, z vplivi italijanskega gledališča in med zagrebško gledališko sceno, na katero je po eni strani vplival avstrijski, po drugi pa srbski teater.
Mogoče je med sodobnim slovenskim in hrvaškim gledališčem bolj razlika v tem pogledu, da je bila v Sloveniji dolgo časa motor gledališča režija, medtem ko je na Hrvaškem izrazito močna scena dramatikov, od Mateja Matišića, Tene Štivičić do mlajših kot Espi Tomičić. V osmih letih, ko sem bil sam direktor Drame Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, smo veliko pozornosti posvetili prav novi dramatiki.
Kaj najbolj pogrešate iz Ljubljane, ko ste v Zagrebu, in obratno?
Veste, kaj je najbolj zanimivo? Mesti sta eno od drugega oddaljeni le malo več kot uro vožnje, čeprav ljudje razdaljo med njima in med obema državama doživljajo kot veliko večjo. Sam sem pot med Ljubljano in Zagrebom ter obratno v vseh teh letih prešel tisočkrat.
"Kar zadeva bolj intimne razlike, mi v Ljubljani ugaja predvsem bližina narave, skoznjo tudi teče reka, nudi mi neko življenjsko udobje in mir. Medtem ko je Zagreb večji in bolj brutalen, pa v primerjavi z Ljubljano ponuja večjo mero anonimnosti."
Pogosto se mi celo zgodi, da dvakrat v istem dnevu potujem iz enega mesta v drugo. Zame zato gotovo predstavljata nek konglomerat, neko celoto, kot bi denimo šel iz enega dela Pariza v drugi.
Kakšen proces se odvije, preden se odločite za režijo nove predstave? Kako se odločite, katero predstavo boste postavili na oder?
Mislim, da se ta proces "kuha” kar nekaj časa. Teme predstav v ljubljanskem Mini teatru v glavnem izberem jaz, tudi glede drugih uprizoritev je po navadi tako, ali pa v tesnem sodelovanju z ravnatelji gledališč. Zelo pogosto je moja inspiracija besedilo, ki sem ga prebral. Tako je bilo tudi denimo v primeru kanadske avtorice Anne Carson, ki jo obožujem, pa tudi norveškega pisatelja Karla Oveja Knausgårda, ki sem ga predlagal za uprizoritev v ljubljanski Drami v naslednji sezoni. O predstavi "Jutranja zvezda" po njegovem romanu z istim imenom na nek način že zdaj razmišljam, čeprav sem še sredi dela na drugih projektih …
View this post on Instagram
Ravno pred najinim intervjujem sem denimo pozno v noč poslušal bosanske sevdalinke, duh teh pesmi se je na nek način gotovo prelil v navdih za naprej. Lahko bi rekel, da sem venomer v vzporednem procesu med delom in navdihom. Navdih črpam tudi iz sanj. Igralci, s katerimi delam, te moje — v psihoanalitičnem smislu — "razbremenilne" procese kar dobro poznajo.
Kaj bi rekli, da je cilj gledališča v času, ko nas večina zre v ekrane in brska po hitrih vsebinah?
Ko sem v poznih 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja začenjal delati v gledališču, je bilo moje ustvarjanje bolj povezano s konceptualnim pristopom. Danes veliko bolj delam na globoki analizi besedila in odpiranju čustvenih kanalov.
"Zadovoljen sem, ko vidim ljudi, kako zapuščajo mojo predstavo pretreseni, ko se na njihovih obrazih vidi, da je predstava v njih vzbudila neko močno čustveno reakcijo."
Gre za učinek gledališča, kakršnega na more vzbuditi denimo gledanje neke televizijske oddaje. Danes so ljudje tako zelo obremenjeni z ekonomskimi problemi, z zdravstveno krizo, številnimi perečimi globalnimi temami, od tega ne moremo več pobegniti in že od jutra smo “bombardirani” s tovrstnimi vsebinami.
Po drugi strani lahko gledališče ponudi neke teme – od odnosov posameznika z okoljem, s partnerjem ali partnerico, z otroki, s starši itd. – za katere niti ni nujno, da se gledalcu oziroma gledalki dogajajo na enak način. Vendar jih lahko kljub temu doživi zelo intenzivno in pri njih lahko pustijo zelo močan vtis. Včasih lahko en majhen gib igralca ali igralke na odru sproži val nekih čustev.
V predstavi “Kdo se boji Virginie Woolf”, ki bo imela premiero v Mini teatru naslednji konec tedna, sem se recimo ukvarjal z razbijanjem stereotipov in temeljito psihoanalitično strukturo. Zdi se mi, da ko delam s tako vrhunskimi igralci, kot so Nataša Barbara Gračner, Branko Šturbej, Benjamin Krnetić in Klara Kukovec, da imam obvezo, da jim dajem težke psihološke naloge, ki jih bo potem občinstvo tudi znalo ceniti.
Menite, da bi morali tudi gledališki režiserji uporabljati družbena omrežja in se skozi njih še bolj približati občinstvu?
Moje izkušnje z družbenimi mediji so fantastične, saj mi omogočajo komunikacijo z res velikim številom ljudi. Skoraj vsak dan od svojih gledalcev dobim kak komentar, zelo pogosto objavljam tudi kakšna svoja kratka razmišljanja o delih, predstavah, različnih avtorjih itd. Po reakcijah ljudi opažam, da jih take objave pritegnejo, da tudi obiščejo katero od mojih predstav.
