Goran Popović: Livada - Iz 'luzerske' v inovativno, sodobno šolo z učenci 32 nacionalnosti

Kdaj ste se prvič srečali s Slovenijo?

Goran: V Slovenijo sem začel hoditi leta 1983, ko sem se spoznal s svojo sedanjo ženo, takrat punco. Začela sva obiskovati njeno družino, vse njene sorodnike in prijatelje. Tudi vojsko sem služil v Ljubljani, leta 1986, in kljub dogovoru, da bomo ostali v Sloveniji, smo po letu dni imeli domotožje in se vrnili nazaj v Srbijo, leta 1994 pa sva se z ženo dogovorila, da se preselimo v Slovenijo.

Zakaj?

Goran: Po sankcijah je življenje v Srbiji bilo zelo zahtevno, naporno, saj se je delalo za 10 mark na mesec. Če ne bi bilo ženine družine, sploh ne vem, kako bi preživeli. Imeli smo tudi hčerko, ki se je rodila leta 1989, bilo je resnično hudo. Moja družina je namreč iz Hrvaške, saj smo Srbi iz Hrvaške, ki jih tam skoraj več ni. Tako v Srbiji nismo imeli nikogar, da bi nas zalagal z domačimi živili.

Ste takrat delali kot učitelj?

Goran: V Beogradu sem delal kot učitelj razrednega pouka in obenem bil pomočnik ravnateljice. Dobil sem dobre izkušnje, vseeno pa je bilo hudo. Eden od osnovnih motivov za preselitev pa je bil, ko je hčerka imela dve, tri leta in smo se sprehajali po mestu, prosila je, da ji kupim tisto in ono, kot vsak otrok, in moj odgovor je vedno bil: "Ne, ne morem. Nimam." Ko je komentirala: "Dobro, prišla bo babica in mi kupila," me je to zelo zabolelo. Povedal sem: "Bom vse življenje čakal, da pride tašča in omogoča mojemu otroku, česar mu jaz ne morem omogočiti?" Takrat sem bil star 33 let, ravno pravi čas za spremembo.

Preselili smo se v Ljubljano, kjer so ženini starši imeli stanovanje. To je bilo najbližje, najbolj varno in najlažje. Seveda je Slovenija takrat bila cvetoča država v obdobju debelih krav in življenje v njej je bilo resnično lepo. Žena je po očetu in mami že imela slovensko državljanstvo, le dokumente je še uredila, tudi službo v svoji stroki je hitro dobila.

V kateri stroki?

Goran: Oba sva končala defektološko fakulteto v Beogradu in sva strokovnjaka za vedenjsko motene otroke, zaposlila se je v Zavodu za duševno prizadete in naredila dokvalifikacijo. Zdaj je strokovnjakinja za duševno prizadete in vedenjsko motene. Medtem ko sem sam ostal na vedenjski problematiki z izobrazbo za učitelja razrednega pouka in še fakulteto za socialnega pedagoga.

V Sloveniji sem nostrificiral diplomo, ampak od začetka ni bilo šanse, da bi dobil službo v svoji stroki, ker moja slovenščina ni bila dobra. Sprejel sem prvo delo v skladišču, potem sem skoraj dve leti razvažal časopise po Sloveniji, nakar sem kupil trafiko in dobra tri leta delal kot prodajalec tam, žena pa me je prepričala, da se prijavim na razpis Zavoda za vzgojo in izobraževanje v Logatcu, ker so iskali nekoga za delo nočnega vzgojitelja, kar je moja stroka.

Predstavljal sem si, da stikov ne bo, ker bodo mladostniki spali, pa se ponoči marsikaj dogaja. Ravnateljica je prepoznala moj talent za delo z njimi, saj sem jih znal umiriti in se z njimi pogovoriti. Ubogali so me in se odpravili spat. Tudi zjutraj sem jih znal motivirati, da vstanejo. Rekla je, da me je škoda za nočnega vzgojitelja, zato me je po dveh mesecih dala za dnevnega vzgojitelja. Takrat se je zgodil moj poklicni vzpon.

Se ta ni zgodil že z vašo preselitvijo iz Beograda?

Goran: Vsekakor mislim, da je to moja najboljša življenjska odločitev, ker vidim, kako ves ta čas živijo moji kolegi v Beogradu in kakšno stanje je v družbi. Moja soproga ni bila za preselitev, zdelo se ji je, da je to velika sprememba.

Na kaj pomislite, če vam nekdo reče: "To je človek, ki mu ni nič odveč in težko?"

Goran: To, da mi ni bilo nič težko, ne drži. Že ko sem prispel v Slovenijo, sem vedel, da mi bo težko. Da bodo minila leta, preden se postavim na svoje noge, ampak naprej me je vodil cilj, ki sem ga imel pred sabo. Nisem se začel družiti z nepravimi ljudmi, ne piti, ne segati po kriminalu, čemerkoli. Bil sem pripravljen vse to zdržati.

Daljšo pot?

Goran: Vedel sem, da se ne bo zgodilo čez noč in nisem pričakoval, da mi bodo drugi pomagali. Moja življenjska filozofija je: "Če imamo težavo, poglejmo, kako jo bomo rešili. Če se le pritožujemo in jamramo, to ne pelje nikamor. Kaj imam od tega, da sem jezen na državo in Slovence? Lahko ostanem zagrenjen in me bodo doživljali kot neprijetnega, nepriljubljenega človeka. Tako ne bo nihče srečen in zadovoljen. Stalno sem si govoril: "Moraš še to narediti, pa še to, dokvalifikacijo, ena služba, druga služba ..." Bil sem potrpežljiv in vztrajen. Ko dosežete takšen uspeh, ste dober vzgled za druge.

Ste zdaj zadovoljni?

Goran: Povedal sem, da če že obstaja zgodbica o ameriških sanjah, živim slovenske sanje, saj se tu da lepo živeti, če se človek znajde in mu ni vse odveč. Niti zdaj nimam težav priskočiti hišniku na pomoč, če dela zunaj. Od začetka dela na tej šoli smo tukaj le trije moški: on, računovodja, ki je starejši gospod, in jaz. Če je bilo kaj fizičnega dela, sem vzel lopato in sva s hišnikom delala skupaj. Učenci so gledali, saj je bilo malo čudno, ampak delo je za človeka. Ko pa je treba sprejeti delegacijo z ministrstva, se znam obnašati tako, kot se spodobi.

Kako ste se takrat počutili kot Srb, ki je prišel v Slovenijo iskat svojo življenjsko priložnost?

Goran: Pred tem sem v Slovenijo prihajal skoraj 11 let kot v svojo državo, dobro sem se počutil, bil sem sprejet. Na vseh gasilskih veselicah so me pozdravljali: "Kje si, Beograjčan, pridi, častim rundo." Zato sem se tudi naučil veliko govejih pesmi in v vseh kolektivih veljam za največjega slovenskega 'kmeta'. Ko je kakšna zabava in je blok slovenskih pesmi, pojem 'juhuhu', drugi pa se zmrdujejo. Po obdobju, ko sem se v Sloveniji dobro počutil, sem naenkrat leta 1994 postal tujec, in to ne tujec iz Madžarske, Nemčije, kar bi bilo v redu, ampak tujec iz Srbije, ki je takrat bila na zelo slabem glasu. Ni mi bilo niti malo prijetno stati v vrsti na Uradu za tujce in poslušati različne zgodbice. Bil sem drugačen tip človeka: imel sem izobrazbo, imam se za kulturnega, bil pa sem tretiran kot vsi drugi: ne preveč zaželen z vsemi težavami. To ni bilo prijetno. Potrebna je bila ogromna moč, da po vsem nisem postal jezen na domačine, ker so bili do mene takšni, čeprav jim nisem želel nič slabega. Ko so slišali, da sem iz Srbije, so začeli govoriti proti politiki Slobodana Miloševića, ki jo nisem podpiral. Ampak čas je naredil svoje.

Imate srečo, da niste temperamentni?

Goran: Temperamenten sem kot marsikateri Balkanec, ampak imam socialni čut, svoje impulze znam obvladovati. Seveda mi je dodatna izobrazba na področju transakcijske analize pri Zoranu Milivojeviću veliko pomagala. Tudi njegov sodelavec sem, ker sva skupaj izvajala seminarje in sem se v tem obdobju veliko naučil. Za marsikateri uspeh sem mu hvaležen, ker me je spodbujal. Ko sem delal v Logatcu, se je znal pošaliti in na seminarjih povedati: »Sem Zoran Milivojevič, to pa je Goran Popović, ki gnije v Logatcu." Menil je, da je vzgojiteljsko delo zame premalo, da lahko naredim nekaj več. Imel je prav, zdaj sem ravnatelj že v drugem mandatu.

Stojite zdaj vi, ki ste nekoč bili nezaželeni, na obrambnem zidu za tiste, ki so nezaželeni?

Goran: Ena tretjina družbe naše učence doživlja kot nezaželene, druga je indiferentna, niti sami se ne opredelijo, ali je to dobro ali slabo, in čakajo, da vidijo, kaj bo, ena tretjina pa misli, da to ni nič slabega, in bodo našo družbo obogateli. Menim, da je za moje delo na šoli posredovala sama usoda, a nisem vraževeren.

Na samem začetku dela mi je neka novinarka povedala: "Ali veste, da se je prvega februarja leta 2011, ki je tudi moj začetek dela na šoli, po osamosvojitvi Slovenije, prvič zgodilo, da je bila ponovno enoglasno sprejeta povelja o enakopravnosti tujcev, ki pridejo v Slovenijo, da so deležni pomoči in izobraževanja." To ni bilo slučajno.

V šoli imamo več kot 90 odstotkov učencev, ki niso iz slovenskih družin, saj imamo skupaj s francosko šolo, ki jo obiskujejo otroci devetih različnih narodnosti, učence 32 narodnosti. Vsi sobivamo v istem prostoru in nimamo kakšnih hujših težav. Nekdo mora poznati zgodbico ljudi, katerih starši, stari straši ali še en rod prej so doživeli priseljeniško problematiko. Dve tretjini naših učencev je iz Bosne, manjši del je iz Srbije, še manjši iz Makedonije in zadnja leta iz Kosova. Nekaj pa jih stalno prihaja iz azilnega doma. Imamo tudi 14 Romov.

So vas starši bili veseli?

Goran: Ko sem začel delati na tej šoli, je marsikateri od teh staršev povedal: "O super, zdaj je na vrhu šole eden naših in nam bo lažje." Marsikateremu staršu sem odgovoril, da imajo po eni strani prav, saj vem, kaj so morali preživeti, kako težko življenjsko pot imajo in jim bom zaradi tega pomagal. Po drugi strani pa vem, kaj morajo narediti, da dosežejo določen uspeh. Na to mesto me ni pripeljala nobena zveza ali nobena zasluga za slovensko državo, prišel sem in se boril.

Povedo mi, da si od svojih otrok želijo le spričevalo. S tem se ne strinjam, ker bo s spričevalom fizični delavec ali gradbeni. Vprašam jih, ali je njihovo življenje lahko in ali svojemu otroku želijo takšno življenje. Povedo, da ne. Svetujem jim, da ga spodbujajo, da dobi boljše ocene, konča srednjo šolo in morda še kakšno fakulteto. Razumem jih, obenem pa pritiskam, ker vem, da so zmožni več, imajo potencial, le dodatno spodbudo potrebujejo. V

elika večina učencev je iz socialno zelo šibkih družin, njihovi starši imajo slabo izobrazbo in svojim otrokom ne morejo pomagati. Naši učenci dobijo 90 odstotkov znanja v šoli in 10 doma. Tudi če živijo v družini, kjer so doma babice, dedki, tete, strici, gre za družine, ki govorijo slovensko. Otroci doma slovenščine ne vadijo.

So učenci mednarodne francoske šole iz drugačnega okolja, kot vaši učenci?

Goran: Vsekakor so učenci iz francoske šole iz popolnoma drugačnega okolja. Najeli so prostore v trenutku, ko je naša šola ostala brez slovenskih otrok. Jugoslovanska zgodbica je pripeljala do tega, da so ljudje na državnem vrhu bili zelo nezadovoljni, ker je na šoli bilo precej verskih in mednacionalnih konfliktov, otrokom se je poznalo tisto, kar se je dogajalo doma. Policija je posredovala nekajkrat na teden, da bi se to umirilo.

Zaradi tega so ljudje z državnega vrha razmišljali, da bi šolo zaprli. Ko so to slišale slovenske družine iz okolice, so v kratkem svoje otroke prepisali na okolne šole. Šola je postala geto šola, grozilo ji je zapiranje, istočasno je francoska šola iskala prostor in občina je povedala, da je na naši šoli dovolj prostora. Prišli so brez kakršnihkoli težav in ostali na naši šoli. Vmes so imeli priložnosti, da se odselijo, ker so želeli še več prostora. Dali smo jim še eno učilnico in še eno, potem pa smo jim povedali, da več ne moremo, ker se tudi mi širimo in naj si poiščejo drugi prostor. Rekli so: "Tako lepo, kot pri vas, nam ne bo nikjer."

Mar se to ne sliši več kot pohvalno?

Goran: Oni so tujci, počutijo se kot tujci, razumeli so, da smo tudi na svoji šoli vsi tujci. Med sabo se razumemo, nimamo skoraj nobenih težav z njimi. Imel pa sem pomisleke glede na to, da je dve tretjini naših učencev muslimanske veroizpovedi, oni pa so večinoma Francozi, a nisem zaznal nobenega takšnega ali drugačnega trzljaja.

Organizirali smo, da gre nekaj naših fantov na njihovo okroglo mizo in se pogovorijo, kaj ene in druge moti. Sprejeli smo tudi 27 učencev iz begunskega vala in jih razdelili po tri, štiri v skupinice. V enem trenutku se je zgodilo, da v enem razredu niso dobili nikogar od beguncev. Učenci iz tega razreda so rekli: "Zakaj nismo nikogar dobili? Dajte kakšnega še nam."

Kolega iz francoske šole je predlagal, da pripeljem dva, tri begunce, da se usedejo z njihovimi učenci in povejo svojo zgodbe, da njihovi elitni učenci začutijo, kakšne so te življenjske zgodbe. Učijo jih tudi, da razumejo druge, ne glede na to, da bi človek, ko jih starši pripeljejo, mislil, da smo na Beverly Hilllsu. To so večinoma diplomatski otroci. Njih je okrog sto, imajo vrtec in osnovno šolo, nas pa je skoraj 300, se pravi, da je na šoli 400 učencev. Ko sem pred petimi leti začel delati na šoli, je bilo tam 190 učencev, imeli smo devet oddelkov, zdaj pa 14.

Kako pa je zdaj s slovenskimi učenci?

Goran: Na začetku smo jih imeli en odstotek, zdaj jih imamo osem odstotkov. Še vedno obstaja določen odpor do vpisa na našo šolo, marsikateri starši najprej poskušajo na drugih šolah, in če jim tam ne uspe, ostanejo tu. Vsem staršem povem: "Če že toliko ne želite, da je vaš otrok na naši šoli, je za začetek pomembno, da je otrok vpisan na območju, kjer živi. Že v drugem razredu prepišite otroka v katerokoli drugo šolo." Do zdaj ni niti enega primera, da bi nekdo po prvem razredu otroka prepisal na drugo šolo. Kar pomeni, da spoznajo, kako smo v redu šola in koliko so otroci varni, dobro naučeni. Zadnji dve leti je občina v šolo vložila skoraj milijon evrov, zelo dobro smo opremljeni in imamo dober kader.

Kakšen kader imate?

Goran: Od 40 ljudi le štirje nismo Slovenci, se pravi, da je 90 odstotkov slovenskega kadra. Vsako leto dobimo 8 do 15 učencev iz azilnega doma, ki ne znajo slovensko, za njih je to Alica v čudežni deželi. Ko smo naenkrat dobili 27 takšnih, ki ne znajo nič slovenščine, smo se dodatno organizirali. Na srečo imam dokaj fleksibilen kolektiv, ki se je skozi ta leta naučil, da ne moremo biti dogmatični.

Že drugo leto dovoljujem uporabo Montessori metode dela z učenci, čeprav nismo Montessori šola. Montessori je namreč prilagojen razvojnemu momentu otroka in če otrok v tem trenutku zamuja z enim delom šolskega programa, pa je dober pri drugem predmetu, dajemo poudarek na tistih predmetih, kjer je dober, kar pomeni, da k vsakemu učencu pristopimo individualno. Saj imamo učence, ki so že rojeni v Sloveniji in so po vseh normativih slovenski državljani, potem imamo učence, ki prihajajo iz azilnega doma in so popolnoma drugačni, zdaj pa imamo še tretje, ki so popolnoma drugačni, iz arabskih držav in imajo tudi pisavo povsem drugačno.

Montessori nam pomaga, da pouk prilagodimo. Za normalno funkcioniranje šole se moram zahvaliti naši občini in županu, ki ima posluh za našo problematiko in nam ves čas stoji ob strani. Zadnje čase se tudi Ministrstvo za šolstvo lepo odziva. Navsezadnje smo edina šola, ki ima prilagojene programe za delo s takšno populacijo otrok. Ko je Slovenija dobila vabilo za mednarodno konferenco o tej problematiki, je Ministrstvo za šolstvo poslalo mene, ker je vedelo, da bom povedal iz prakse, kaj počnemo.

Iščete načine, kako bi pomagali svojim učencem?

Goran: V zadnjih šestih letih smo zamenjali nekaj modelov, kako bi pomagali učencem, ves čas iščemo nove metode. Pravih in jasnih navodil ni, ker je vsak učenec posebna zgodbica in moraš biti zelo fleksibilen, da bi čim več naredil.

Z nekaterimi tudi nenehno dela psiholog, saj so marsikaj doživeli. Začeli smo z modelom, ki ga je takrat odobrilo ministrstvo, s šestimi urami za vsakega učenca, pa ni bil primeren. Kakšen mora biti učenec ali učitelj, da učenca v šestih urah nauči slovenskega jezika? Prek različnih modelov smo prišli do tistega, po katerem smo imeli preduro in so učenci dan začeli s slovenščino, kar je odlično funkcioniralo dve leti, dokler nismo dobili 27 novih učencev, za katere je to premalo, ker so začeli s preduro slovenščine, potem pa so štiri ure v razredu vegetirali.

Predvidel sem, da se bo to zgodilo in sem lani maja potrkal na vrata ministrstva ter prosil za sestanek, da se pripravimo in zadeve ne rešujemo, ko bo že prepozno. Že takrat so imeli posluh, ko pa se je začelo, nam je ministrstvo dalo dodatne ure in imamo zdaj vsak dan tri intenzivne ure slovenščine, preostale ure pa so učenci vključeni v svoje razrede, da so s svojimi vrstniki in se socializirajo. Na konferenci na Švedskem je ta model ocenjen kot morda najbolj učinkovita metoda.

Postajate iz 'luzerske' šole primer dobre prakse na evropskem nivoju?

Goran: To je res. Naše ministrstvo je dobilo uradno informacijo, da smo imeli čudovito predstavitev, in predlagajo, da se udeležimo tudi drugih evropskih seminarjev, na katerih bi druge poučevali o našem modelu. Zelo delamo na tem, da spremenimo podobo šole in nismo 'čefurska' šola. Smo medkulturna, mednacionalna, inovativna, sodobna ... šola, kar tudi na naših vratih piše, da ko človek pride, ve, kam je prišel. Naši učenci bodo imeli tisto, česar drugi ne bodo imeli ali bodo imeli tega veliko manj. Ko učenec pride k nam, je sprejet z dobrodošlico. Med njimi je zagotovo tudi kakšen slab, kakor so tudi pri nas. Če se počutijo sprejeti in sčasoma postanemo prijatelji, nas bodo opozorili na nepridiprave. Če pa bomo od vseh njih naredili sovražnike, jih bomo imeli veliko več.

So za tem uspehom tudi neprespane noči?

Goran: Za mano je veliko neprespanih noči, ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje zbudil in rekel: "Juhu, grem v šolo!" Žal vedno pomislim, kaj me še čaka, potem pa pomislim na lepe stvari, da se dodatno motiviram, sicer pa je vedno kaj. Vsak dan se moram odločati o veliko stvareh.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču