Izšla zgodovinski roman Brodnik in avtoiografija Črta Kanonija Tam dola, za zidom

O romanu BRODNIK

Brodník je zgodovinski roman iz življenja založnika in knjigarnarja Lavoslava Schwentnerja (1865–1953), ki je povezoval umetniško in ekonomsko plat založništva, urejal prvo slovensko knjigotrško revijo in vlagal v promocijske dejavnosti. Veliko več je znanega o njegovem poklicnem kot osebnem življenju, pisateljica Tanja Tuma je na romaneskni način prepletla oboje in ga povezala s sodobniki. Njena domišljija je podkrepljena s številnimi zgodovinskimi dejstvi. Bogat zgodovinski oris dobe dopolnjuje spremna beseda Roka Glavana in fotografije iz Schwentnerjevega življenja.

Tanja Tuma pravi, da vsa ta imena pisateljev, umetnikov in politikov, ki se jih danes drži patina spoštovanja, pomenijo enega najpomembnejših stebrov slovenske kulture in samobitnosti. »To patino izraža tudi slog, v katerega sem vtkala nekaj starejših besed in vedenjskih vzorcev, tudi takih, ki kažejo na diskriminacijo žensk.»

Številna vprašanja o tem skrivnostnem založniku so Tanjo Tumo spremljala že kot založnico.

Ko je opustila založbo ter se povsem posvetila pisanju, med drugim tudi zgodovinskih romanov, so priplavala na površje kot odsev prvih dvajsetih let njenega službenega življenja. Kot je povedala, roman posveča založnikom, brodnikom med umetnostjo in ekonomijo. »Nedvomno jim ni lahko, ne samo v teh koronskih časih, tudi sicer je točka preloma vedno tanka črta. Zgodba Schwentnerja je zgodba vseh nas, ki smo krmarili in splavarili po teh burnih vodah. Založništvo je zelo težak in zahteven posel, zahteva znanje in navdih, a je tudi najlepši. Vsaka knjiga se rodi in zaživi svoje življenje v trenutku, ko jo prevzame založba. Lahko sodeluješ, komentiraš, a knjiga je rojena v nove vode, ki jih kot pisateljica nisem predvidela.«

Roman je osnovan na zgodovinskih dejstvih, ki jih je pisateljica zavila v pripoved, ki je mestoma tudi napeta. »Čeprav je bilo malo znanih dejstev iz založnikovega življenja, sem ga spravila pred življenjske preizkušnje: žena Slavica, pa odnos s Cankarjem in Župančičem in Henrikom Tumo kot njegovim kupcem in bralcem. Razgovor med podjetnikom in social-demokratom o marksizmu je nekaj, o čemer se je takrat v izobraženskih krogih veliko razpravljalo«, je dejala Tuma.

O pisateljici Tanji Tuma

Tanja Tuma, profesorica francoščine in angleščine, je zelo zgodaj svoje življenje zapisala knjigam. Po nekaj letih službovanja v Cankarjevi založbi, sprva kot urednica, nato direktorica Centra Oxford, je leta 1996 ustanovila svojo Založbo Tuma in v njej delala dvajset let. Kot pisateljica se je preizkusila v zgodovinskih romanih, piše jih v slovenščini in angleščini: Češnje, bele in rdeče (2015), Winds of Dalmatia (2013), Tito's Legacy (2018) in White and Red Cherries (2016). Napisala pa je tudi sodoben roman o odnosu do umiranja Going My Way (2020)

Spremno besedo v knjigi Brodník je spisal Schwentnerjev največji poznavalec Rok Glavan, ki je izbral tudi več kot 30 fotografij založnika in njegovih izdaj.

Izjava avtorja spremne besede, antikvarja Roka Glavana

»Govoriti o Lavoslavu Schwentnerju je lahko zelo preprosto in zelo kompleksno. Namreč Lavoslav Schwentner, najpomembnejši založnik slovenskega založništva, je bil sila skrivnosten in skromen mož. V svojem celotnem aktivnem življenju je dal samo en samcat intervju, v katerem je dejal, da vsega še ni moč povedati.  In zato je napisati knjigo o Schwentnerju kot osebi, človeku, o njegovem zasebnem življenju zagotovo velik podvig, ki se ga je lotila pisateljica Tanja Tuma.  In to je knjiga, ki jo je slovenski knjižni trg potreboval, iskal. Kajti izvedeti nekaj več o Schwentnerju kot človeku vsekakor dopolnjuje njegovo vedenje o Schwentnerju kot založniku. Kot založnik je bil sila prodoren, znal je prepoznati tuje avtorje in domače avtorje, ki so primerni za trg. Marsikoga je povzdignil in mu dal nesluteno slavo.«

»Kajti brez Schwentnerja zagotovo ne bi bilo Cankarja, ne bi bilo nikogar od slovenske moderne, ne bi bilo Župančiča, ne Ketteja, ne Murna, Schwentner je povzdignil tudi Ivana Prijatelja, dal mu je veljavo kot knjižnemu kritiku in uredniku, zagotovo pa tudi marsikateri ženski pisateljici, tako Ljudmili Poljančevi in Minki Govekarjevi, ki je s svojo  kuharico naredila veliko in močno potezo, predvsem za gospodinjski svet takratne Kranjske dežele. »

»Iskati Schwentnerja v današnjem času je zelo preprosto, kajti vse to, kar so si izmislili današnji založniki, je zgolj to, kar si je izmislil Schwentner na začetku 20. stoletja. Če bi živel Schwentner danes, bi zagotovo bil tisti, ki bi prvi uvedel internetno trženje, internetno spletno stran, bil bi med tistimi, ki bi uvedel telefonsko trženje, kajti sledil je vsem modernim tokovom v založništvu in tako delal velike korake pred drugimi založniki, ki so na Kranjskem živeli zgolj od prodaje v svojih knjigarnah in so čakali na kupce. Schwentner ni imel časa čakati kupcev, Schwentner jih je lovil. In ne samo da jih je lovil, izobraževal je tudi kupce in knjigarnarje. »

»Napisal je in začel izdajati prvo slovensko revijo  Slovenska knjigarna, ki je izhajala kot priloga Ljubljanskega zvona kar štiri leta. Potem se je počasi umaknil iz tega projekta, kajti nova knjigarna, ki jo je v istem obdobju odprl na Čopovi ulici v Ljubljani, je prinesla veliko novih delovnih zagonov, novih problemov v založništvu. Prvikrat po letu 1905 dobi Schwentner konkurenco med slovenskimi založniki na Kranjskem. Vendar ta njegova dejavnost na področju izobraževanja knjigotržcev in kupcev nikakor ni zanemarljiva. Prvi je začel pisati o lepi knjigi, kako prodajati knjigo, kaj svetovati kupcem. Vse tisto, kar se danes vse preveč in preveč potiska stran tako pri malih kot pri velikih knjigarnah, kjer je lahko prodajalec vsakdo, vendar le kupec zna prepoznati dobrega knjigotržca. In Schwentnerjevo delo  ni ostalo neopaženo pri najvišjih oblasteh, kajti bil  je odlikovan z redom sv. Save IV. stopnje, odlikoval ga je sam kralj Aleksander. To mu je veliko pomenilo, tudi pri njegovem udejstvovanju pri delu v jugoslovanski zvezi založnikov. S to jugoslovansko zvezo založnikov, ki je delovala v predvojnem času, so gostovali po vsej Evropi. Ohranili so se marsikateri sejemski katalogi, iz katerih razberemo, da je Schwentner deloval v organizacijskih odborih najpomembnejših knjižnih sejmov ali knjižnih razstav po Evropi. »

»Schwentner je brodil, vendar ni samo brodil po tej svoji reki založništva, skrbno je krmaril ta svoj splav med balvani in tolmuni, varno ga je vodil in s tem Schwentnerjevim vodenjem splava knjigotrštvo zagotovo pripeljal do te stopnje, kjer smo danes, da lahko današnji založniki, knjigotržci in ne nazadnje tudi antikvarji nadaljujemo njegovo pot in iščemo nove izzive.«

Biografija TAM DOLA, ZA ZIDOM

Črt Kanoni, dolgoletni radijski ter televizijski novinar in avtor biografije Moj oče, psihiater Kanoni, tudi v novi knjigi Tam dola, za zidom se vse raje vrača v otroštvo. Kraj njegovega otroštva pa je bil sploh zanimiv. Studenec! V ušesih mnogih ima to ime strašljiv prizvok, saj je nekoč tam domovala psihiatrična bolnišnica Studenec (danes Psihiatrična klinika Ljubljana).

V spominu Črta Kanonija, ki je kot otrok psihiatra živel v nevsakdanjem okolju bolnišnice, spoznal in se družil z mnogimi pacienti, pa je bilo na Studencu kot v pravljici. Če se danes z zaprtimi očmi vrne nazaj v čas izpred petdesetih let in prestopi nekdaj glavno vratarnico ob studenški vili, se pred njim izriše jezerce z ribami in lokvanji, brezov drevored in ribnik s čolnarno. Čudovito prizorišče za otroške igre in druženja! Spomini na prve izkušnje in preizkušnje so tako živi, kot bi se vse zgodilo včeraj.

Izjava Črta Kanonija

Svet Evrope je leta 1995 ob petdeset letnici konca druge svetovne vojne pričel s kampanjo »Vsi drugačni - vsi enakopravni.« Mlade Evropejce je skušal pritegniti k skupnemu cilju - ustaviti rasizem, antisemitizem, ksenofobijo in nestrpnost.

S to mojo knjigo sem želel opozoriti na nekaj podobnega. Namreč, bolj ko se pri nas razvija demokracija, več je kritikov psihiatrije. Češ, da je represivna, nedosledna, da ne spoštuje človekovih pravic ipd.

Ko človek izgubi tla pod nogami, si ne more pomagati sam. Stroka pač! In taka kakršna je, tako imamo. Bolj cenjeno in spoštovano v svetu, kot pa doma. In to že ves čas! Temelji so bili postavljeni že pred več kot stopetdesetimi leti. Vsekakor gre pri nizanju mojih prvih, nedolžnih otroških spominov za demistifikacijo psihiatrije kot stroke in kot prostora v katerem se nahajajo ljudje. Poznam veliko ljudi, ki so živeli v blokih, v barakah, v družinskih hišah, ampak med »norci« smo živeli le redki Studenčani. Z zidom obdani, da zunanji svet ni mogel do nas!

Prepričan sem, da je moj oče s tem, ko je svojo družino umestil v psihiatrično bolnišnico, imel v vidu nek specifičen socialni eksperiment, a žal o tem nisva nikoli govorila, pa tudi sam ni o tem ničesar napisal.

Že samo dejstvo, da smo otroci, ki smo živeli v dokaj nespecifičnem in po mnenju mnogih shizofrenem okolju, zrasli v odgovorne osebe, ki na psihiatrične bolnike gledajo kot na vse drugi ljudi z enakimi vatli, pove dovolj.

Svet Evrope si je uvodni slogan sposodil od nas, Studenških otrok!

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču