Iztok Kovač: Če ne bi bil iz Trbovelj, bi to telo bilo drugače kultivirano

Začel je v rojstnih Trbovljah, leta 1993 v Belgiji ustanovil mednarodno plesno skupino En-Knap in nadaljeval v Ljubljani, kjer je ustanovil En-Knap Productions. Po 14 letih projektnega dela je leta 2007 ustanovil mednarodno plesno podjetje EnKnapGroup, prvi stalni ansambel za sodobni ples v Sloveniji. Zadnjih osem let En-Knap Productions upravlja Center kulture Španski borci v Ljubljani, kjer je Iztok umetniški vodja, njegov opus pa  vključuje 34 lastnih projektov ter šest plesnih filmov. Vsekakor je v evropskem prostoru z lastno plesno estetiko  oblikoval svojo prepoznavno blagovno znamko.

Vas lahko primerjamo z rudarjem, glede na to, da ste iz Trbovelj in z vztrajnostjo spomnite na rudarja, ki v tunelu išče izhod iz teme?

Iztok Kovač: Leta 2005 sva z režiserjem Sašem Podgorškom posnela film Kaj boš počel, ko prideš ven od tu?, ki je bil kompletno posnet v rudarskih jaških in rovih trboveljskega rudnika in le na koncu pridemo ven. Spodaj je življenje, veliko tega se dogaja, ko pa pridemo ven, ni nič, le svetloba, od katere si presvetljen. Zunaj je le gluha tišina, vse je prazno in mrtvo. Ni nujno, da je tisto, kar je videti kot izhod ali svetloba na koncu tunela, vedno pozitivna rešitev, zagotovo pa je lepo v tistem, kar imaš na voljo, uživati oziroma si iz tega zgraditi trenutek.

Ste se vi odločili, da boste s svojim telesom zgradili plesno zgodbo?

Iztok Kovač: Če ne bi bil iz Trbovelj, bi to telo bilo drugače kultivirano. Mlado trboveljsko telo se je oblikovalo skozi šport, gibanje. Tam ni bilo kakšnih velikih umetniških dosežkov, telo samo po sebi pa je dobilo osnovne rudimentalne informacije, ki sem jih zadržal tudi kasneje, ko so prišle različne tehnike in obdelovanje, obvladovanje in razvijanje telesa. Ostala mi je prvinskost, osnovna, primarna, ruralna energija.

Se tega držite do danes?

Iztok Kovač: Da, to je postalo moj zaščitni znak. Ko sem še prej kot Jugoslovan hodil po svetu, me je bilo tega v bistvu še sram, poskušal sem biti takšen kot drugi, da bi šele pozneje, tam v 90 letih ugotovil, da je ta izraz moja prednost, drugačnost. In potem sem začel na tem izvoru giba delati bolj zavestno.

Ste tako zgradili popolnoma svoj plesni izraz?

Iztok Kovač: Seveda je poleg odraščanja v industrijskih Trbovljah na moji profesionalni poti veliko raznih dogodkov vplivalo name. Recimo Bruselj, meka sodobnega plesa devetdesetih. Privilegij, da sem lahko sodeloval in zvečer kramljal z največjimi imeni sodobnega plesa, gledališča, glasbe, ki so takrat kreirali globalno atmosfero uprizoritvenih umetnosti. Zame je bilo pomembno biti del tega kreativnega umetniškega brbotanja iz začetka devetdesetih, saj so bila ta druženja in pogovori izjemno inspiracijski. Po drugi strani pa sem že takrat strmel k temu, da sem iskal lastni gibalni izraz, kmalu sem na povabilo belgijskega producenta v Belgiji ustanovil skupino in svoj izraz prenesel nanjo. Tako se je vzpostavil En–Knapov plesni vokabular, ki v svojem bistvu res izhaja iz Trbovelj.

Ste ponosni na svoje korenine?

Iztok Kovač: Ne vem, ali sem le ponosen, mogoče to tako deluje zaradi bogatega filmskega opusa, ki sva ga tam posnela s Sašem Podgorškom. Mislim pa, da so zame Trbovlje bolj vir, izvor čistosti, primarnosti, kar sem šele potem, ko sem deloval po svetovnih prestolnicah, začutil kot moč, mir, enostavnost. Ja, Trbovlje so bolj vir inspiracije, zato se še vedno rad vračam nazaj.

Kaj so značilnosti sodobnega plesa?

Iztok Kovač: Sodobni ples se je vedno moral ločevati, najprej se je že na dvoru moral ločevati od glasbe, kjer je sprva bil le okras glasbi. Potem je padel pod gledališče in se moral rešiti pripovedovanja zgodb, v klasicizmu je balet prevzel pripovedovanje zgodb in se je pozneje moral rešiti baletnega zakodiranega jezika. Pozneje – skozi neoklasicizem ali moderni ples, s tehnikami kot cunnigham, graham, limon – se je sodobni ples tudi tega moral nekako rešiti, da bi se skozi post modernizem, recimo Trishe Brown in drugih, vrnil nazaj do plesalčevega telesa. Značilnost sodobnega plesa je zagotovo v tem, da se je skozi stoletje in odpovedovanja vzpostavila zelo široka paleta avtorskega plesa in izraza, kot smo mu danes priča.

Kaj se je zgodilo v 90. letih, da je kazalo, kot bi v Sloveniji plesalci in koreografi sodobnega plesa kar vzniknili iz zemlje?

Iztok Kovač: Saj se je plesalo že prej, ampak takrat se je mogoče vzpostavila generacija, ki je bila malo širša in se je želela profesionalizirati. V 80. letih se je v Sloveniji začel ponovni razcvet, največ okoli PTL-ja (Plesni teater Ljubljana) in Ksenije Hribar. Res pa je tudi, da smo ti, ki smo izhajali iz tega okolja, imeli možnost potovati po svetu. In sicer bolj kot generacije pred nami. Sam sem zelo hitro zapustil PTL, ker mi tehnika ni ustrezala in sem bil željan novih znanj. Pomembno pa je to, da je pozneje dejansko iz teh vrst kar nekaj posameznikov postavilo svoje strukture. Moramo pa vedeti, da takrat v primerjavi z danes ni bilo veliko plesa in je zato tudi javnost dosti bolj spremljala vsako stvar, ki se je na tem področju dogajala. Ustvarjalci so šli v smer, ki jim je bolj ustrezala, glede na to, kar so videli, spoznali in kar jih je pritegnilo. Mene so pritegnile druge stvari kot recimo Tanjo Zgonc, ki je iz iste generacije, a je šla v popolnoma drugo smer. Potem je prišla osamosvojitev in možnost, da smo začeli odpirati svoje zavode oziroma nevladne organizacije. Takrat se je kar naenkrat začela druga zgodba, vzniknile so številne manjše producentske strukture ter neodločna kulturna politika, ki še danes ne ve zares, kaj s tem početi.

Niste eden od tistih, ki se je zavzemal za plesno gimnazijo?

Iztok Kovač: Le na samem začetku. Nato je zadevo prevzela Maja Delak. Pomemben člen takrat pa je bila pokojna Ksenija Hribar, ki je bila takšen magnet, avtoriteta in milina in po moje zadnja priložnost, da bi žanr sodobnega plesa povezala, da bi kot takšen prišel do svojega položaja v Sloveniji. S tem, ko smo izgubili Ksenijo, se je izgubila povezovalna nit in od takrat naprej je šlo dosti bolj narazen kot skupaj. Zdi se mi, da je velika težava scene neenotnost, sploh v trenutkih, ko bi lahko kakšno stvar korenito premaknili naprej. Škoda je, da se žanr ne more v celoti profilirat in da imamo določene delčke mozaika, celotna slika pa se ne more sestaviti. Mogoče tudi zaradi tega, ker ni več reference, kot je bila Ksenija Hribar, ki bi lahko akterje povezala.

Kako vam je leta 2007 uspelo ustanoviti stalno plesno skupino EnKnapGroup?

Iztok Kovač: To je bilo po 14 letih projektnega delovanja, videl sem, da zame to ni več perspektiva, in ustanovil skupino mlajših, v katere sem želel investirati in iz tega zgraditi prepoznaven ansambel, repertoarno plesno skupino. Letos je od tega že deset let, kar je zelo lep dosežek, unikat na nevladni ali neinstitucionalni sceni. Seveda nam je pomagalo to, da imamo v Centru kulture Španski borci svoj domicil. Pri gradnji identitete nam je pomagalo veliko število avtorjev, ki so z nami sodelovali: več kot 30 uveljavljenih imen v 10 letih, od tega več kot polovica iz tujine. Ustvarili smo repertoar, ki je v svetu nekaj posebnega. Poleg lastnih koreografij ustvarjamo tudi z mladimi, perspektivnimi evropskimi avtorji in jim tako dajemo možnost, da ustvarjajo v profesionalnem okolju, pa do tega, da z nami delajo najbolj uveljavljena, celo legendarna imena: letos smo tako prevzeli repertoar Trishe Brown, Josef Nadj pa je prikazal skrajšano verzijo svoje prve predstave Canard Pekinois, iz katere bo prihodnje leto razvil celovečerno verzijo. Nedavno smo za sodelovanje dobili vabilo skupine Mercea Cunninghama. Z nami sodelujejo tudi gledališki in filmski režiserji, tako domači kot uveljavljeni tuji.

Kaj to pomeni za vašo plesno skupino?

Iztok Kovač: To pomeni, da imajo naši plesalci izjemno širok odrski izraz. Tudi treniramo jih na način, da različnim avtorjem lahko ogromno ponudijo. Gostujoči avtorji so praviloma zelo navdušeni nad delom s tem ansamblom, na kar sem zelo ponosen. Mi že vsako jutro, ko začnemo jutranje ogrevanje, nimamo istih klasov, ampak jih dnevno menjamo. Že tu se začne usmerjanje delovanja in spoznavanje različnih gibalnih principov, od klasičnega baleta, najrazličnejših sodobnih tehnik, tehnik osredotočanja na lastno telo, tehnik vokalnih spretnosti do borilnih veščin ...
Sicer pa je tudi neki generalni trend v svetu, da se mladi v plesu več ne osredotočajo le na eno tehniko, ampak hlastajo po znanju. To jim omogoča tudi hitrost življenja, v nasprotju pred 20 leti, ko so zahteve bile popolnoma drugačne. Plesalce izbiramo na dobro obiskanih mednarodnih avdicijah, kjer vzamemo najprimernejše, ne glede na nacionalnost. Recimo zadnje leto imamo v ansamblu le eno Slovenko od šestih stalnih in dveh pridruženih članov.

Ste se z ustanovitvijo plesne skupine EnKnapGroup umaknili s plesnih odrov kot plesalec?

Iztok Kovač: Seveda, to je le druga generacija. Do ustanovitve stalnega plesnega ansambla sem izbiral zasedbo, plesalci so bili moja generacija. Nekatere stvari smo v nekem obdobju doživljali skupaj, se učili in pridobili izkušnje, zdaj pa so to že letniki mojih otrok in to, da bi zdaj skakal z njimi, niti ni najbolj primerno. Sicer pa imava z Janezom Janšo – Emilom Hrvatinom super predstavo Sokol!, ki jo z veseljem igrava. Janez me je prepričal, da morava to narediti, na kar sem privolil pod pogojem, da je tudi on na odru. Zelo uživava, je pa tudi predstava, ki optimistično razglablja o staranju plesnega telesa.

Ste športno aktivni tudi zunaj plesa?

Iztok Kovač: Sem, ampak mimogrede lahko pride kakšna poškodba in je teh stvari lahko hitro konec.

Mar ne poučujete tudi smučanja?

Iztok Kovač: Tudi učitelj smučanja sem. Še hodim smučat in občasno še učim, tudi plesalce povabim na smučanje. Nedavno smo šli na največji festival telemark smučanja v Italiji, naši plesalci so tam nastopali, pa še smučali. Sicer so v bolj razvitih državah te stvari, kaj vse plesalci ne smejo početi, rešene s pogodbami. Jaz teh omejitev ne postavljam, celo obratno, stimuliram jih, da se ukvarjajo s športom, saj lahko tudi športna motorika plesalcu odpre nove dimenzije. Ne le da z njimi plezam, ampak tudi ritual za vstop v skupino zahteva, da plesalec prepleza 25-metrsko steno.

Se pravi, da držite skupaj?

Iztok Kovač: Skupina dejansko deluje kot razširjena družina, ni klasičnega rangiranja, ampak so 'mušketirji', ki skupno slabega vlečejo ven, boljši malo počaka, če je treba. Zelo so enotni.

Je Kulturni center Španski borci zdaj vaše gnezdo?

Iztok Kovač: Center kulture Španski borci so infrastruktura mestne občine Ljubljana, ki je bila na razpisu leta 2009 dodeljena na upravljanje Zavodu EN.KNAP. Ta pogodba se obnavlja na pet let z možnostjo podaljšanja. Številke in domača ter mednarodna reputacija, ki jo dosegamo, govorijo v prid dobremu sodelovanju. Pripravimo več kot 600 dogodkov letno, od teh dogodkov je skoraj polovica predstav. Letno imamo več kot 40 tisoč obiskovalcev, kar je zelo lepa številka, če vemo, da smo začeli iz nič in si občinstvo morali ustvariti. Po pogodbi z MOL-om dobimo sredstva za upravljanje, vzdrževanje, vse, kar investiramo v ljudi, pa moramo ustvariti sami. Seveda se kot zavod lahko prijavljamo na štiriletne programske razpise na MOL in Ministrstvo za kulturo (MK), a postajajo mednarodni skladi, koprodukcijska sodelovanja in mreženje nepogrešljivi del našega delovanja.

Ste kar trmasti, da vztrajate?

Iztok Kovač: To je posledica dejstva, da živimo v Sloveniji. Če bi živeli kje drugje, bi verjetno imeli malo drugačne razmere, ampak se mi zdi, da Ljubljane, Slovenije ne bi kar tako zlahka zamenjal, ker je tu kakovost bivanja še vedno tako visoka. To človek pri mojih letih že zna ceniti. Je pa seveda velika prednost, da imamo stalne mednarodne stike in odnose, kar bivanju v Sloveniji doda širši okvir in poveča razpon. Mesečno tako v Ljubljano pripeljemo kakovostno tujo produkcijo, s čimer svojemu občinstvu dajemo vpogled in možnost za kontinuirano spremljanje sveže evropske plesne produkcije, odpiramo pa tudi prostor za koprodukcije in rezidence. Sodelujemo tudi z največjimi institucijami, kot so The Théâtre de la Ville v Parizu, ki so naši koproducenti, HAU1 iz Berlina, Kaai Theatre iz Bruslja ... To pomeni, da te največje hiše v posameznih državah poskrbijo, da se naše predstave na njihovih odrih prikazujejo tudi po tri do štiri noči zapored in so skrbno predstavljene njihovemu občinstvu.

Kaj to pomeni?

Iztok Kovač: To pomeni, da investirajo v nas s tem, da vso svojo publiko in ves svoj marketing, promocijo usmerijo v nas. In da je skupina EnKnapGroup resnično dozorela ter da ima kvaliteto, za katero se bo zanimanje, kakor kaže v prihodnjih letih le še stopnjevalo. Letos gostujemo na res velikih festivalih v New Yorku in v Hongkongu, tudi na Japonskem, poleg prestižnih evropskih prizorišč, seveda.

Z gostovanji zapičite tudi slovensko zastavo?

Iztok Kovač: To pa počnemo že od samega začetka, saj z gostovanji ne predstavljamo le kakovostnega dela, ampak tudi prostor, iz katerega izhajamo. Kakovost ustvarjanja pa dokažemo tudi tako, da nam za sodelovanje uspe pritegniti zelo kakovostne koreografe, ki so z nami pripravljeni premikati meje.

Kako ti ljudje vedo, da bodo delali z dobrimi plesalci?

Iztok Kovač: Dobre novice se hitro širijo, Tudi Center kulture Španski borci kot hiša plesa ima že zelo izrazito mednarodno reputacijo. Imamo izvrstno agentko in razvejano mrežo mednarodnih kontaktov. Pomaga tudi, da sem sam že 30 let na mednarodni plesni sceni. Ko sem, kot rečeno, v začetku devetdesetih v Bruslju sodeloval in se družil z nekaterimi vodilnimi umi takratnega časa, niti slučajno nisem pomislil, kakšen kapital je to bil in kako bodo dolgoletna znanstva in delovanje na evropski plesni sceni koristna za zavest o temu, kar zdaj počnemo.

Kaj vas pelje naprej?

Iztok Kovač: Gre za naraven cikel, ko iz nečesa, kar ti je všeč, iz opazovalca, do tega, da se s tem začneš ukvarjati, recimo sprva s športnimi plesi, žanrsko rasteš, greš naprej in odkrivaš zahtevnejše vsebine. Tako potem v enem trenutku pogledaš na ples z distance in ga začneš modulirati, postaneš koreograf in vidiš, da moraš izbrati sodelavce, ki jih moraš plačati, do tega, da postaneš umetniški vodja nečesa oziroma ustvarjaš program v eni hiši … Gre za naraven razvoj. Kaj mene poriva naprej? Še vedno se mi zdi, da bi Slovenija z močnim prepoznavnim ansamblom v sklopu javne plesne institucije lahko zelo veliko pridobila. Vemo, da imamo v Sloveniji dva institucionalna plesna ansambla, a oba baletna: ljubljanski in mariborski balet. Poleg njiju je tu 10 let prisotna še naša skupina. Vidim veliko smisla v tem, da bi MK ali MOL ustanovila ansambel za ples na institucionalni ravni, ne s šestimi plesalci, ampak s 15 ali 20, da se ustvari povezava in da se v mozaiku, ki sem ga prej omenjal, nadomestijo manjkajoči delčki. Tako bi se ustvarila prava slika o žanru sodobnega plesa, kot najmlajši uprizoritveni umetnosti.

Kulturna politika za to ne kaže zanimanja?

Iztok Kovač: Kaže, ampak v svojem dometu. Zagotovo nima izčiščenega odnosa do tega, kaj je žanr sodobnega plesa pomenil, kakšen je zdaj in kakšen bi v perspektivi lahko bil.

Kaj pomeni vam?

Iztok Kovač: Meni ogromno, ampak govorim o tem, da je treba zapolniti manjkajoče vrzeli, ki onemogočajo razvoj sodobnega plesa.

Vam je pred 30 leti sploh prišlo na misel, da boste producirali predstave in k sodelovanju vabili svetovne koreografe?

Iztok Kovač: Ne, niti slučajno. Vse se je dogajalo postopoma in spontano.

Foto: Igor Zaplatil

Preberite še naše ostale jutranje novice na naših spletnih straneh.

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice