Jani Hace: Dobro je takrat, ko na doživljanje glasbe ne moreš vplivati, ampak te odpelje

Med drugim ste se lotili aranžmajev zimzelenih skladb. Nam poveste kaj o tem?

Z Alenko Godec sva naredila dva albuma starih hitov, zimzelenih skladb. Izbrala sva komade, ki so v določenem obdobju v tem prostoru nekaj pomenili.

Kakšen odnos imate do starih časov?

Vanje se vedno vračam z nostalgijo, minulih časov se rad spomnim. Zase lahko rečem, da sem imel relativno srečno otroštvo, brez večjih travm. Užival sem, kakor tudi v mladostniškem obdobju. Prav tako se rad spomnim stvari, ki me vežejo na ta čas. Še vedno rad recimo poslušam skupino The Beatles. Po navadi je december čas, ko grem čez glasbene antologije in se spomnim, kako je nekaj bilo dobro. Hkrati pa se tudi spomnim, od česa sem se učil in ob kom rastel kot glasbenik. V tem tudi iščem primarno inspiracijo, zato imam do zimzelenih skladb pozitiven odnos, ne smemo pa ostajati le pri tem, treba je iti naprej, se razvijati in poslušati nove stvari.

To, kar sva delala z Alenko Godec, je bil kar zanimiv podvig, na novo sva namreč oživela pesmi. Nekatere mi je bolj uspelo, nekatere malo manj. Ključ pa je v tem, da v novi aranžma poskušaš vdihniti nekaj svojega, svoje videnje komada. Originali so mi bili všeč, ampak nekaj sem pogrešal, recimo več kitar ali drugačen ritem. Poskušal sem se jih lotiti na svoj način ter upal, da mi uspe, seveda z dolžnim spoštovanjem do originala.

Kateri zimzelenčki se vas dotaknejo?

Blackbird od skupine The Beatles, ki je McCartneyjev komad, kar se tiče slovenske scene, mi je všeč Alojz Valček Marka Breclja, ki me vedno vrne v tiste čase in naredi dobro.

Mar glasba ni tista, ki ti, ko slišiš določen komad, vzbudi nekaj lepega?

To je to, ali te premakne, spodbudi tvoja čustva in razmišljanje. Z glasbo lahko na nekakšen način stremiš k temu, da postajaš boljši človek.

Imamo o glasbenikih, sploh rokerjih, določene stereotipe?

O nas glasbenikih so določeni stereotipi, ki so se na nas prilepili s časom, predvsem z razvojem glasbene industrije. Ampak če pogledamo klasične glasbenike, ti morajo vložiti na tisoče ur, da postanejo to, kar so.

Tudi rokerji moramo vlagati določen trud, ni pa nujno, da prek šole ali institucije, ampak skozi proces dela, se pravi skozi vaje, ustvarjanje, tudi nošenje opreme v kombi ... To je tistih deset tisoč ur, kot pravi znani novinar Malcolm Gladwell, ki ima teorijo o teh nujno vloženih urah v nekaj, kar ima potencial, da postane nekaj več.

Zdi pa se mi, da ta stereotip, da smo rokerji neresni, površni, nezanesljivi, tudi do neke mere malo drži, ker smo po navadi v nekem svojem svetu. Vsak kreativec živi v svojem filmu, stalno razmišlja, ima v pripravljenosti kreativne antene in zaradi tega včasih deluje odsotno, nezanesljivo.

Ampak stereotip zadrogiranega in pijanega glasbenika spada bolj v 60. in 70. leta, v obdobje hipijev, otrokov cvetja, revolucije, ko so praviloma vsi morali biti zadeti. Menim, da to danes delno še vedno drži za nekatere glasbenike. Zagotovo koga odpelje. Navsezadnje nekdo, ki gre na turnejo za eno, dve leti, po petem koncertu pade dol, če je stalno na nečem. Moraš biti fit, skrbeti zase, za svoje zdravje in počutje. Če nas kdo hoče tako videti, pa naj nas tako vidi.

Kako skrbite vi za svoje počutje?

Zdi se mi, da lahko s tekom vzdržujem osnovno kondicijo. Predvsem pa je tek tudi neke vrste mantrična izkušnja, kar bo verjetno povedal marsikateri tekač. Gre za nekaj, kar gre marsikomu na živce, se pravi, da v nedogled ponavljaš ene in iste gibe. Ampak v tem ni nič slabega, prej obratno.

Prišel sem do faze, ko uživam v teku in je postal del moje osebne higiene. Teč grem dvakrat, trikrat na teden. Nisem pa fanatik v primerjavi z ljudmi, ki gredo v tem do konca, imajo določene navade in pazijo na prehrano. Okej, če imaš čas za to in ti to dopuščajo fizične sposobnosti, nimam nič proti. Ampak sam tek še vedno jemljem kot neke vrste koristno preživljanje prostega časa.

Se udeležujete maratonov?

Po navadi grem na polmaratone, ker mi je ta še v nekih mejah dosegljivosti, čeprav si enkrat želim preteči 42 kilometrov. Menim, da se to da, le s pravim treningom. Imam tudi nekaj prijateljev, ki mi znajo svetovati in spisati programe treningov, zato se bom mogoče kdaj lotil tudi tega. Tek, smučanje, plavanje ali karkoli že počnem, predvsem gre za boljše počutje in da s tem tudi dajem zgled svojima otrokoma. Zdi se mi enako pomembno kot skrbeti zase.

S kitaro se družite že 35, 36 let. Kdaj ste začeli?

Pravzaprav ne tako zgodaj in moji začetki niso bili ravno obetavni. Tam nekje konec osnovne šole sem si zaželel kitaro. Mislim, da sem mamo in očeta prosil za spričevalo, ker sem videl, da je tam nekdo pred blokom imel akustično kitaro in se mi je zdelo zelo dobro. Dobil sem kitaro in knjigo z akordi, teden, dva sem se mučil z osnovnimi akordi in videl, d to ni ravno mačji kašelj.

Ste si kitaro zaželeli, da bi bili frajer, če se ozremo še na enega od stereotipov o glasbenikih?

Malo zagotovo. Tam je bil prijatelj, ki je znal nekaj pesmi od The Beatlesov in Šifrerja. Prišel je na dvorišče, takoj smo se vsi zbrali okrog njega in je bil v središču pozornosti. Tudi sicer v tem obdobju začneš sprejemati glasbo in se to nekako poveže s tvojo predstavo, da lahko tudi sam igraš.

Po dveh tednih sem ugotovil, da to ne bo šlo kar tako in je ta kitara končala na vrhu omare, dokler mi en od prijateljev ni rekel: "Ti imaš kitaro doma, daj prinesi jo dol ..." Pristal sem pod pogojem, da me nauči kakšen akord, in potem se je začelo. Po mojem je House of the Rising Sun bil prvi komad, ki sem se ga naučil igrati. Zdelo se mi je, da se bo dalo še kaj naučiti in od takrat se je začelo valiti le naprej. Potem smo kmalu naredili prvi bend in hitro se je pokazalo, da nimamo basista. Nihče ni vedel, kaj bas počne.

Kaj je sploh bas kitara v bendu?

Vezivo med harmonijo in ritmom, ampak mulci nismo tega vedeli. Potem smo nekako prišli do tega, da bas igrata Paul McCartney in Jack Bruce, in se nam je zdelo dobro. Nekega dne sem se razjezil in šel v trgovino ter kupil bas kitaro – Tajfun od Melodije Mengeš. Takrat se je začelo dogajati malo bolj zares.

Danes pa za vas lahko rečemo, da ste kot začimba v vsaki enolončnici. Kako to, da ste prisotni pri marsikaterem glasbenem projektu?

Ta prisotnost marsikje se je začela v devetdesetih letih. Osemdeseta sem preživel na kaljenju, igranju, najprej v Ljubljani, potem sem nekaj časa igral komercialo v tujini. To je bila investicija. Ko sem se vrnil, mi je v devetdesetih bila največja želja postati studijski glasbenik, nekdo, ki bo igral vse žive stile za vse izvajalce. Imel sem se za studijskega tipa glasbenika. Moja prva izkušnja s studiem je bila fascinacija. Še danes rad snemam, grem v studio ali doma za koga kaj posnamem. Zame je pri glasbi magični trenutek, ko se v studiu snema.

Kaj pa koncerti?

Kadar se zgodi dober koncert, je magični trenutek, ampak presežke koncertov v letu dni šteješ na prstih ene roke v smislu, da se vse poklopi: dober prostor, publika, dober zvok. Studio pa je nekaj, na kar imaš lahko kot glasbenik večji vpliv kot na koncertnem odru. Magičen trenutek mi je tudi, ko v studiu nekaj nastane in se posname nekaj dobrega. Sindrom rdeče lučke mi ne pomeni nekaj groznega, temveč nekaj, kar komaj čakam.

Prepoznavni ste kot basist v Siddharti, nekateri tudi vedo, da ste pri Elevatorsih. Manj pa se ve, da ste napisali dva komada Josipi Lisac, aranžmaje za Alenko Godec ...

Zdaj bo 15 let, odkar sem s fanti. Ločil bi del sebe kot glasbenika, ki igra inštrument, drugi del pa je producentska plat, skladateljska, aranžerska. S tem delom sem malo manj izpostavljen, ampak vsake toliko časa sprejmem kakšen projekt, ki me zanima, ker rad speljem kakšen projekt od začetka do konca, da ustvarim svojo vizijo glasbe.

Delo v bendu je timsko, pri tem pa je treba, hočeš ali nočeš, sprejeti kakšne kompromise. Kadar imaš nad vsem pregled, je bistveno manj kompromisov. Zaradi tega mi je zdravo, da pobegnem iz bendovskega okolja, kjer imam svojo vizijo. Obstaja tudi večna želja po ustvarjanju lastnega albuma, ki se ga bom slej ali prej lotil. Le ideja o nastanku mora dovolj dozoreti in ko bo prišel pravi trenutek, se bo to tudi zgodilo.

Še imate čas. Imate namen menjati 'haljo'?

Ne, ne bom je menjal. Tudi če bi še enkrat moral izbirati, ne bi zbral ničesar drugega.

Kakšne spomine imate na delo v slavnem studiu Aby Road v Londonu?

Tam so se mi s pomočjo prijatelja Andreja Šifrerja uresničile mladostne sanje.

Zakaj je ta studio tako poseben?

Predvsem zato, ker vemo, da se je tam posnelo toliko in toliko glasbe, ki je vplivala na ves svet, na generacije ljudi. Samo okolje ni nič posebnega, ne razlikuje se od Studia 14.

Pravzaprav je dosti industrijsko, hladno okolje, ampak stvari, ki so se tam zgodile, so tam pustile svoj pečat, in to se čuti. Ko stopiš noter, je tako, kot da bi zajahal val, sploh ko vidiš na slikah tiste, ki so tam snemali. Je prostor, ki je posvečen. Nisem veren, ampak verjamem v to, da je tam ujet duh časa oziroma da na vsakega naredi pozitiven vtis. Tam bi z lahkoto ostal leto, dve, saj od tam izvira vse tisto, kar občudujem. To je neke vrste moja religija.

Že London kot mesto je samo po sebi inspirativno, če ne živiš tam. Fascinira te, predvsem če pogledamo, koliko se je skozi zgodovino v njem sproduciralo dobre glasbe. To okolje zagotovo vpliva kakor tudi studijsko okolje, ki ni nič posebnega. Skupina The Beatles je tudi zaradi tega zanimiva, ker je morala v skorajda industrijskem okolju pričarati nekakšne barve. Se pa tudi pri nas dobro počutim v enem od studiev, recimo v Studiu 14.

Kako se znajdete v zgodbi z založbo Celinka, ki v veliki meri skrbi za izvirno slovensko glasbo?

Menim, da je vsak izvajalec s področja Balkana in jugoslovanske scene, ki je izvajal glasbo, ki izhaja iz zahodne kulture, ter pustil pečat v teh prostorih, vdihnil svoj melos in način interpretacije, ki je lasten tem krajem.

Mislim, da Janez Dovč s Celinko počne nekaj podobnega, morda manj v komercialnem segmentu, ampak bolj skozi umetniško plat oživlja ljudsko glasbo, ki je značilna za te kraje in ji daje moderno obliko. To je neke vrste recept, ki omogoča dolgotrajno funkcioniranje. Pravzaprav sem prek njega in sodelovanja v njegovih projektih spoznal marsikatero našo ljudsko pesem, za katero sploh nisem vedel, da je lahko tako lepa.

Vas je to presenetilo?

Mi, ki spadamo bolj v rok sceno, se včasih nismo ravno sramovali lastnih korenin, smo pa nanje gledali malo zviška. Predvsem mislim, da smo to nekako preskočili zaradi narodno-zabavne scene. Priznam, da sem klasično glasbo začel poslušati precej pozno, ampak zdaj, ko slišim nekaj od Rahmaninova, Borodina, Čajkovskega, sploh ruskih skladateljev, mi je zelo dobro. Tudi, ko na začetku začneš glasbo dojemati skozi neko obdobje, tega ne razumeš, če ti tega nekdo ni predstavil.

Je glasbo treba razumeti?

Tako kot se razvijaš, tako tudi dojemaš glasbo. Pri glasbi je treba razumeti le besedilo, glasbo pa začutiti. Tudi besedilo moraš do neke mere začutiti. Dobro je takrat, ko na doživljanje glasbe ne moreš vplivati, ampak te odpelje. Obrtniško obstajajo prijemi, kako to ustvariti, mislim pa, da je največ komadov iz zgodovine, ki so ostali zapečateni, prišlo iz popolne abstrakcije.

Se ljudska glasba slej ali prej človeka dotakne, četudi je preprosta?

To najbolje vidimo na kakšnih pogrebih, porokah, situacijah, ko smo bolj čustveno odprti, razrvani, ranljivi. Lahko zapoje tudi kakšen kvartet, oktet, kar bi sicer šlo povsem mimo nas, takrat pa nas zadene, ker povežemo s to situacijo.

Je glasba nekaj zelo čustvenega?

Absolutno. Ljudje smo si izmislili glasbo, da ohranja našo čustveno plat. Glasba je ta mehanizem, ki lahko nekoga, ki je povsem neprizadet, spravi v drugo stanje, kar me pri glasbi fascinira.

Kako gledate na glasbo, ki je vaš kruh?

Velikokrat pomislim, da imam srečo. Se pravi, da sem si izbral nekaj, kar me veseli in je hkrati tudi moj kruh. Pa daleč od tega, da je vedno lahko. Priznam, da na nastopih uživam. Da pa prideš do tega, je treba nekaj narediti. Vsak človek mora stremeti k temu, da najde poklic ali neko zanimanje, v katerem bo vsaj do neke mere lahko pustil svoj pečat.

Vedno rad vidim človeka, ki v svojem poslu uživa, pa naj bo ta posel še toliko težek ali bizaren. Če ga osrečuje, s tem posledično brez dvoma doprinese tudi svoji okolici. Sicer si ne predstavljam, kako ti je, ko ti na urgenci pripeljejo razmesarjenega človeka. Ponovno smo pri deset tisočih urah in tem, kako se pripraviš na tako situacijo. Mislim pa, da moraš predvsem imeti rad to, kar delaš, kar ni vedno lahko. Verjamem pa, da imaš vedno vsaj 90 odstotkov usode v svojih rokah.

Če se vrneva na grenke plati vašega poklica, katere so?

Gre za usklajenost z lastnimi pričakovanji. Če si želiš vilo in bazen, pa te vile in bazena ni, boš vedno dlje od svojega cilja. Lepo je imeti komfort, a se raje vrniva k imenu našega benda: Siddharta, ki je povzeto po Hessejevi knjigi in opisuje, da je pot važnejša od cilja.

Mar ni ves čas govora o poti?

Ta pot ti mora biti zanimiva, naš smisel življenja je ta cikel. Če imaš danih toliko in toliko let, da jih z nečim zapolniš, prineseš nekaj dobrega, čeprav vmes posredno ali neposredno vedno ustvarjaš tudi neko škodo. Pač tudi napake delamo. Res pa je, da če si postaviš svoj studio, ga nimaš zato, da ga drugi hodijo gledat, ampak da bo v njem nekaj nastalo. Kar se pa težavnosti glasbenega kruha tiče, je zagotovo težek in je tako celo bolj zanimivo. Kaj pa je sploh lahko?

Te dni doma poslušate skupino The Beatlese, Breclja?

Poslušamo marsikaj, ampak decembra po navadi na plano stopi nostalgija. Otroka prek naju z ženo spoznavata glasbo, počasi že dobivata svoj glasbeni okus. Tudi med stvarmi, ki jih predstavim sinu ali hčerki, so komadi, ki jih želita še slišati. Otroci si hočeš nočeš prek staršev oblikujejo pogled, upaš pa, da ga potem razvijajo naprej. Se pravi, da prej ali slej dobijo povsem svoj pogled, ki je genetsko pogojen. Pri nas se glasba veliko posluša, tudi na koncerte hodimo skupaj.

Si ljudje v življenju preveč želimo?

Ne vem. Zdi se mi, da ohranjam notranji mir in v skladu z njim želje. Mogoče bi kdo celo rekel, da sem preskromen. Imam nekaj, kar rad počnem, tudi zdravje in družino. To je vse, kar potrebujem. Od tukaj naprej stvari niso več tako pomembne in se odvijajo same od sebe.

Menim, da nas moderen način življenja sili v to, da so želje večkrat bistveno večje od realnega. Stalno nam nabijajo v glavo, kakšni moramo biti, kaj vse bi morali imeti, čeprav tega ne potrebujemo. Imam relativno dovolj časa za razmišljanje. Mogoče je nekdo, ki je malo bolj na tesnem s časom, lažje vodljiv. Vsi imamo nekje neko rano, kjer ti kaj lahko pride do živega, saj vedno nimaš časa, da bi vse analiziral, procesiral, da bi vedel, kaj je prav in kaj ni.

Dostikrat se niti ne moreš pravilno odločiti, ko je na tapeti neka politična situacija. Moraš si prebrati različna mnenja, ampak vedno manj časa imamo, da bi v vsaki stvari bili eksperti. Ta pričakovanja številne pripeljejo do stresov, izgorelosti, do roba živčnega zloma, ker ti enostavno v glavo nekaj nabijejo, hkrati pa imaš neko črto, do katere lahko prideš ali marsikdo še do tam ne. Zmedeni časi so.

Kaj je po vašem potrebno za srečo?

Tudi svoje otroke učim, da v trenutku, ko se jim dogaja nekaj zelo dobrega, stvari res gredo po njihovo, bodo pripravljeni na trenutek, ko se stvari lahko podrejo. Poskušam jih pripraviti, da tisto, kar je zelo dobro, nikoli ne traja v nedogled.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere