Jani Kovačič: Vsaka oblast se upeha že pri preimenovanju ulic, trgov, šol, letališč … Sistem se ne spremeni kaj prida

Če boste pobrskali po najdisiju, boste ob Janiju Kovačiču naleteli (tudi) na naslednji nasvet: »En hiter tečaj Janija Kovačiča za začetnike – potrebujete le dvojni CD 'Tretje uho' in zbirko pesmi ter tekstov 'Tretje oko'. Nepozabno.« Strinjam se z avtorjem tega zapisa, saj iz glasbe in besedil prvega desetletja in pol njegovega ustvarjanja (1977–93) zelo lepo odsevajo sedemdeseta, osemdeseta, začetna devetdeseta, zmedena in plodna leta panka ter drugih novovalov­skih pogruntavščin, zatem konec vsega tega in skok v objem novih časov … ter seveda tudi zmedena in plodna osebnost našega intervjuvanca, ki se ji ni izneveril (oziroma se mu ni izneverila) niti čez dobrih 20 let.

Le da bi namesto verzov, ki jih je kot najljubše izbral pisec besedila v slovenskem internetnem brskalniku, in sicer iz pesmi z naslovom Song: Vsako noč je eden več sam na tem svetu / in solze čez dlani gredo / iz dobrih src si smrt dela piščal, / zato piska tako lepo, jaz glasoval za Leninov park: V Leninovem parku sede pijanci. Trije (So ostale zaprli? Kdo ve?) Srednji ima bergle. Imel je nesrečo v fabriki, ostala dva pa le v življenju. Lep dan bo, že pet litrov imajo.

Če se vam zdi to pregloboko – in danes se to zgodi zelo hitro – potem ostanite pri Škofljici, Delam, Moja punca ima črno muco, Žare lepotec ... komadih, ob katerih sicer lahko začutite tudi njihovo družbeno ostrino, sploh če poznate ozadje, ni pa to nujno, da bi v njih uživali. Lahko si jih požvižgavate kot popevke.

Okej, kdor ni razumel nič od tega, pa je kljub temu prebral, za tega je še upanje, in nadaljujemo podobno, a tokrat s samopredstavitvenimi citati, z uvodom v – kot sam pravi – svojo 'disko-etc-grafijo'. Torej:

»Jani Kovačič že od vsega začetka piše poetične štorije o ljudeh in cinične posmeh­ljivke ter vsakdanje spevne pesmi, a hkrati tudi zahtevne zvočne slike ...« Pa malo preskočimo in potem: »Silno občuduje človeško neumnost: Neumnost je vsemu kralj!« Nato (smo že v sodobnosti): »Postal je komot in ne izdaja plošč ne tu ne tam. Ostanejo vam le nastopi – deliriji enkratnosti in spominske bombe.«

Sodobnega Janija Kovačiča boste torej našli tu in tam, najbolj pa v džezu, za katerega pravi, da je postal globalni etno, in ki ga udejanja v projektu Akkkustik teArter. Našli ga boste v priredbah oziroma oživljanju ljubezenskih srednjeveških trubadurskih pesmi, kadar ravno ne poučuje filozofije na bežigrajski gimnaziji. Nekdanji 'sopotnik panka' torej ni več v prvih bojnih vrstah zoper najhujše bedarije, kar je pri njegovih 53 letih sicer povsem razumljivo, škoda je le, da kljub plodnemu okolju pravega nasled­nika ni slišati. Najbrž tudi zaradi tega, ker se takšni originali ne rojevajo vsakih ... ma ja, niti vsako generacijo ne.

In ja, našli ga boste tudi med novostmi na policah knjižnic in knjigarn, kamor je letos priromal njegov prozni prvenec Poklic: mladost.

V romanu Poklic: mladost se novinarka, ki raziskuje zgodovino pank skupine, ki je razpadla pred svojim prvim koncertom, sprašuje, »koliko človek sme napisati o svoji mladosti, da bo še očarljiva in čarobna«. Eden od odgovorov, ki ga ponuja, je »najbolje nič« ...

Ja, tam gre od vse do nič.

Če je najbolje nič, zakaj potem roman?

Opisano je izginjanje mladosti in rezultat je tak ... Ves čas se nekaj dogaja, ampak izgine. Mladost nam določi, kar smo, in radi se vračamo, jo romantiziramo, ampak v resnici izgine, je ni. In ko mine, jo vsi fetišiziramo. Ko so partizani blagrovali revolucijo, so govorili o svoji mladosti, ali pa študentje leto '68 ... Vsak potrebuje neko identifikacijsko točko. Vsi smo otroci časa.

Ali se ne dogaja s pankom nekaj podobnega?

Seveda se. Pank ni izjema. Nekaj časa je bil prav sakraliziran, zdaj pa dobiva normalnejšo podobo. Mulci tega ne goltajo več, če pa ni mlade generacije, ki to kuri, pa ... Za stare so spomini itak domača žival, ljubljenček, ki te uboga. Četudi kaj napišeš, je to nič oziroma, kot pravim: »Najbolje nič«. Tu gre za igro z bralcem, silim ga v rekonstrukcijo, saj se, še preden pozabi, kaj je prebral, že zave, da bo pozabil. Pank je samo izgovor, neka časovna identifikacijska točka za lažji vstop.

Za kaj je potem šlo pri panku?

Vsaka generacija gradi svojo identifikacijsko zgodbo. Skratka, mitizira dejstva. Urbanizacija tedanje domovine se je s subkulturo panka najjasneje izrazila. Zato je bila mladim blizu. To je bil obči trend, ki je pljusknil k nam in se izjemno dobro prijel. Ampak ko ni več kaj poslati v p.m., je panka konec.

Sprašujem zato, ker panku in podobnim civilnim gibanjem predvsem novorevijaški krog vse glasneje odreka zasluge za demokratizacijo družbe v osemdesetih.

Nova revija je bila krožek. Če ne bi bilo civilnih gibanj, bi lahko teoretizirali do onemoglosti v svojem dotacijskem mehur­čku. Ker so v tem trenutku oblast, pač pišejo zgodovino. To je preveč privlačno, da bi se temu odrekli. Ob tem se veliko ljudi čuti ogoljufane, saj gre za elitistično prisvajanje zaslug. V bistvu so preobremenjeni s svojo pomembnostjo. Če bi bili res tako pametni, kot trdijo, bi bili naša ustava in zakonodaja briljantni.

Kje pa se pozna to novo pisanje zgodovine? Pri imenih ulic, trgov?

Ja, pri imenih ulic. Vsaka oblast se upeha že pri preimenovanju ulic, trgov, šol, letališč … Sistem se sicer ne spremeni kaj prida … Današnji Kongresni trg je iz nekdanjega Kongresnega trga postal Trg revolucije, nato Trg osvoboditve … Leninov park je postal Park Ajdovščina in danes je to za zdaj Argentinski park. Še nasvet za zgodovinarje: ko se spreminjajo imena ulic, se je nedvomno zamenjala oblast.

Še en citat iz tega romana, spet iz razmišljanja mlade novinarke. »Vse nekdanje zvezde: filmske, pop in alternativne, so bile zagrenjene kreature, polne žolča na skupnost, ki ne blagruje njihovega truda.« Je med nekdanjimi pankerji tudi kaj te zagrenjenosti?

Skoraj nič, predvsem pa dosti manj kot pri estradi. In še manj kot pri elitni kulturi. Večina je to vzela kot del svojega odraščanja in je zlezla iz tega. Ko se srečamo, se pogovarjamo kot nogometni navijači o pomembnih minulih tekmah. Luštno, ampak veš pa, da je mimo. Če se navežem na prejšnji odgovor – s tem nismo obremenjeni.

Pravzaprav se niste nikoli poistovetili s tem gibanjem in z glasbeno zvrstjo. Če so vas pri panku že omenili, so vas označili z vzdevkom njegov 'sopotnik'.

Sem pač individualec in mi je bil pank preozek. Ampak za najstniško jezo je najboljši. Že od prve plošče sem skladal tudi po ljudski šegi, temu bi danes rekli etno, potem v džezovski maniri … V ustvarjanju moraš biti svoboden, v izvajanju discipliniran.

Hotel sem biti širši in sem uvajal različne štose in žanre. Pri valčku Majhen sem bil recimo harmoniko. »Harmoniko? A si nor!« Saj paše. Pesem so kar vrteli. Pri Delam sem vpeljal gospel, pri Revoluciji sem se vrnil k že čisto pozabljeni ruski romanci, pri Črni muci sving ... Tudi kar se besedil tiče, sem se trudil za originalnost ali vsaj inovativnost. Ni težko napisati pesmi v stopici in rimi, ampak zakaj? Pri pesmi Žare lepotec sem namenoma napravil vsako strofo drugače, brez rim. In to zaradi pozornosti.

V osemdesetih ste napisali pesem Domovina, ti si kakor sranje ...

To je bil recitativ, recitacija za proslave ...

... olajšanje in nujnost. So bile kakšne reakcije na to pesem?

Na ta komad niti ne, saj sem ga malokrat izvedel. Na komad Hočete uniforme pa, tisto je bilo pa ostro. V Pulju zaradi te pesmi kar nekaj let niso smeli imeti koncertov. To je bil sicer le eden od izgovorov, ker je bilo treba zaustaviti tovrstne prireditve.

Se vam ne zdi, da bi bilo danes izvajanje te domovinsko sporne pesmi prav tako problematično?

Morda. Verjetno zaradi domačijskosti, ki pri nas prevladuje. Ni me sram biti Slovenec. Ampak domačijskost, da nisi Slovenec, če ti ni všeč narodnozabavna glasba – te debilnosti pa ne morem. Poglejte, kam je Srbijo pripeljal turbofolk! Pri nas se po berlusconijevsko uvaja mehki fašizem. Vladajoči so otroci prejšnjega sistema in rešujejo stvari po totalitarnih obrazcih prejšnjega sistema. Prav zaradi tega smo hoteli spremeniti sistem. Prej so delovali, cenzurirali, kritizirali in tako naprej v imenu ideologije, zdaj v imenu kapitala. Prikrita suženjska mentaliteta potrebuje izgovor: lastnina je merilo, lastnik ne dovoli ... Kakšno povnanjenje odgovornosti! Čeprav gre za beg pred njo.

In domovina?

Kaj je to? Triglav? Kavbojke in superge? Stanovanje in avto? Socialno zavarovanje? Zastonj WC? Domovina je strašno nevaren pojem, strahotno blizu je vojni. Sledi znamenita triada: domovina-mati, vodja-oče, sistem-bog. To je seciral že leta 1933 Wilhelm Reich v Masovni psihologiji fašizma. In znotraj domovine zdravo družinsko življenje družine, ki izginja ... Družina je ves čas fantom družbe. Ampak, nataliteta je najhujša pohvala in kritika vladajočih struktur in seveda pojma domovine. Ljudje se odzivajo elementarno. Skratka, nataliteta pada, Tanatos zmaguje Erosa. In domovina?

Danes se stvari urejajo v imenu državotvornosti?

No ja, bolje bi bilo reči: državobornosti. Razformirali smo TO – hitreje in bolje, kot bi to uspelo JLA; naše nebo čuvajo Italijani, zdaj bojda Madžari; štab za našo vojsko je v Budimpešti, glavno mesto je v Belgiji, meja še nimamo, sodstvo se utaplja v elementarnih postopkih, policaji so samo še prometniki, permanentno reformiramo oziroma zmanjšujemo šolstvo in zdravstvo, državne proslave so popevkarski festivali … Vitalne stvari vodijo itak kapital in multinacionalke, država ima le še socialno funkcijo, pa še te se odreka. Kako že gre tista marksistična teza o izumrtju države? Če ne bodo prej izumrli državljani?

Osamosvajali smo se ob rokovskih koncertih in potem prešli na narodnozabavno?

Forma osamosvojitvenih prireditev v Sloveniji je bil rokovski koncert. Urbano. Ampak, saj če pogledaš to našo desetdnevno vojno: zakaj smo zmagali? Logistika je bila modernejša od tiste, ki jo je premogla JLA. Preden je njen stroj stekel, je bilo že vsega konec. Hrvatje so se osamosvajali z estrado, z malomeščanskim pogledom na svet, Srbi pa s turbofolkom in plitko ruralnostjo. Dokončen pokop bivše SFRJ se dogaja na Kosovu, kjer se je tudi vse začelo. Zanimivo vprašanje za balkanologe je, zakaj Albanci nimajo prevladujoče kulturne forme osamosvajanja. Vendar me pri vsem tem najbolj zanima, kdaj smo začeli govoriti za Slovenijo mi, in kdaj v Sloveniji spet: mi in oni.

Vaši največji hiti, od Škofljice, Žare lepotec, Delam, Revolucija do Moja punca ima črno muco, so nastali konec sedemdesetih in v osemdesetih. So to vaše najboljše pesmi?

Ne, niso najboljše, so pa najbolj znane. Zdijo se mi sporočilno tanjše, vendar se nanašajo na popularen problem. Popularnost take pesmi uplahne v trenutku, ko problem ni več akuten. Najočitnejša značilnost mojih pesmi je subverzivnost. Na primer Delam, ki so jo delavci vzeli za svojo in šele čez deset let ugotovili, da gre za one, ki nimajo dela. Pri Revoluciji gre za zajebancijo na erotičnost revolucije. Ali pa Škofljica, ki ne ozdravi pitja …

Zakaj pa danes ne pišete več takih pesmic?

V bistvu jih še pišem, le vsaka doba se drugače odziva in naš pogled je bolj trezen in sprijaznjen. Nedvomno zajemam probleme globlje in ena pesmica je premalo. Zato sedaj delam celovečerne tematske nastope. To je za potrošnjo že preveč, komad še prežveči – ves koncert pa težko. Vsi žele instant resnice, kratka univerzalna gesla za vsakdan.

Kakšni so ti celovečerni nastopi?

V KUD-u Franceta Prešerna sem deset let pripravljal Pijano bar, v katerem sem predstavljal svoje nove pesmi in zanimive svetovne barde. Zanima me predvsem povezava glasbe in besede. Zanimiva je hipoteza o povezavi jezika ter razumevanja in izvajanja glasbe. Trdost in disciplina severnjakov proti melodičnosti in improvizaciji južnjakov. To izjavo bi redko kdo zavrnil. Pa vendar se v razvitem jeziku da ponazoriti tudi druge kulture in civilizacije. Zato sem se lotil srednjega veka (Carmina Profana, Od trubadurjev, Franćois Villon …), novega veka (Robert Burns, France Prešeren …), 20. stoletje (Frane Milčinski - Ježek, Tom Waits, Leonard Cohen …), da odkrijem njuno zlitje. Ako koga zanima: Fabrika 13 je izdala dvojni CD Pijano bar, ki se dobi le po internetu.

Vsako leto sem imel nastop tudi s svojimi pesmimi. V devetdesetih sem začel s Pesmimi ljubezni in obupa – nostalgična zbirka po motivih od Triglava do Urala. Vrhunec pa so bile Balade s ceste I. in II., ki opevajo izginjanje ceste in vsega živega ob njej, kajti vedno bolj jo nadomešča informacijska cesta. Zaključil sem obdobja Pijano bara s pesmimi za godalni kvartet in pevca Bulvar Bankrot. To se mi zdi eden mojih najboljših projektov. Pesmi sem poimenoval popevke in so prave male himne človekovim slabostim.

Kaj pa pravzaprav pomeni Akkkustik teArter?

To je nov desetletni ciklus. Tu gre prvenstveno za avtorske projekte. Začel sem z Veliko ladjo psalmov – s Postbožičnimi psalmi, pesmimi v gospelovski in džezov­ski maniri za kvintet pevcev in kontrabas, kajti odkril sem tržno nišo: vsi prodajajo božične pesmi, zato smo napravili postbožične – pesmi za po božiču. Zdaj se moramo obnašati tržno, saj je ta čas po božiču daljši kot tisti pred njim. Aja! Lani sem uresničil še eno željo – samostojni koncert z Big Bandom. Z Big Bandom RTV Slovenija in z dirigentom aranžerjem Igorjem Lundrom smo pripravili večer džezitet Cerberus Hotel. Meni je to super. To je glasba 21. stoletja.

Včasih so se ljudje družili tudi glede na svoj glasbeni okus. Je danes še tako?

Za mojo generacijo je bila glasba izjemno pomembna. Kot sva že omenila, je bila za nas to generacijska identifikacija. Seveda je bilo poznavanje moderne 'resne' glasbe površno, šlo je za množično kulturo, ki je bila takrat nekaj novega in svežega. Tudi izražali smo se najbolj avtentično s popularnimi oblikami urbane glasbe, predvsem je prevladoval rok. Danes se mladi izražajo drugače: z računalnikom, mobijem in v teatru. Improliga je zdaj tak štos, ki zna ubesediti aktualne teme v obliki gega, štosa. Širi se po šolah in predstavlja njihov avtentičeni izraz. In pesmi so del tega.

Ampak ali imajo računalniške igrice lahko takšen pomen, kot so ga imeli recimo Doorsi?

Najsi se strinjam s tem ali ne, svet se avtomatizira in digitalizira, nihče več ne bo delal z rokami – razen za hobi. Vodenje vesoljske ladje ali navadnega avta bo računalniška igrica, samo bolj resna. Ko danes stopiš v pilotsko kabino, zagledaš majhno okence. »Pa saj nič ne vidiš,« rečeš pilotu. »Saj mi ni treba,« pravi. Še čutila in čustva so le stvar merjenja in kvantificiranja. Naši spomini in vrednote nas delajo unikatne in s tem se hvalimo, enkratnosti se ne da ponoviti.

Človek, ki bi v devetdesetih prenehal poslušati radio in bi ga danes spet prižgal, bi mislil, da ste se umaknili. To seveda ne drži, seznam vaših projektov je ogromen. S čim se ukvarjate?

Zdaj nastopam po Sloveniji s Trubadurji z glasbo 12.–14. stoletja, ponovil bi rad koncert džezitet z Big Bandom, potem pa … Načrtov je ogromno. Rad bi postavil opero po Mozartu, Čarobno kitaro, zdajle se ukvarjam s Prastarimi pesmimi, v katerih bi v klasični maniri obdelal arhetipske situacije … ogrevam se za totalno mestno ropotanje, tak Temačni biro za pozabljene.

Ko se lotite kakšnega takšnega projekta, kako to poteka finančno in organizacijsko?

Finančno – ne poteka. Običajno gre za dogovor med izvajalci za delež od koncerta. Vse gre na zaupanje, prijateljstvo in na veselje do tega. Finančno pa ne znese. Če prijavljeni projekt uspe, dobiš od institucij od 10 do 15 odstotkov, če si izbran. Vlagaš svoje delo.

Kaj pa CD?

CD-jev se sploh ne splača izdajati, kajti vsi vse itak prekopirajo. Kupujejo le še zbiralci. Izdaš jih le zato, da so uradno zavedeni. Radio Slovenija je edina ustanova, ki je vlagala v slovenske posnetke in jih tudi predvajala. Pustimo ob strani 'založene in pozabljene', beri izgubljene posnetke, vendar se nacionalni pomen radia vse prevečkrat pozabi. Toda zdaj so prav nebogljeni v vseh teh velikih zgodbah o uspehih.

Predvsem po zadnjih volitvah so se pojavili t. i. mladoekonomisti, ki so glasno zagovarjali tezo, da se mora kultura potrjevati na trgu.

Jasno je, da se na tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, ne moreš tržno obnašati – preprosto ni rentabilno. Koliko bi bil vsak od novoekonomistov pripravljen dati od svojega zaslužka za slovenščino? Nerentabilno je biti Slovenec – najceneje bi bilo ukiniti jezik. Uvedimo mandarinščino namesto materinščine, to se splača. Kaj bi se mučili z vmesnimi stopnjami, kot je angleščina za začentnike?

Lahko slovenska kultura preživi zgolj s prodajo svojih izdelkov?

Ne. Žal je treba tudi nekaj vložiti v to. Pri tem novem ekonomskem in ostalem redu je kultura edino, kar dela specifično razliko do drugih, do sosednjih držav, narodov itd. Skratka, deluje sicer res antiglobalizacijsko, ampak hkrati gre za individualnost in identiteto, ki jo moderni svet tako željno išče. Zanimivo, ravno redkost proizvoda veča njegovo ceno – to je ena temeljnih tez klasičnih ekonomistov. Redkost ni drugega kot prepoznavnost sui generis, ki ima učinek tudi na drugih področjih.

Že znotraj ekonomije najdemo protislovje. Zanje kultura ni vrednost po sebi – torej je nevredna. Ampak če je kultura redkost, izjemnost, enkratnost – se to plača. Če se vladajoči strukturi to ne splača, potem pač naroda in jezika ne bo več in vsi bomo postali koroški Slovenci. Toda potem tudi zaslužka iz tega naslova ne bo več. Če ne znaš dojeti razlike – je ni. Začetki slovenskega hranilništva so zelo poučni in ravno mladoekonomisti ne bi tega govorili v slovenščini, če ne bi bil uspešen.

Ekonomsko se kultura ne splača?

Ne pozabite, da si je kultura izmislila ekonomijo. Umetnost si je izmislila užitek v težavah – je kreativnost –, a razmere, ki jo izzovejo, običajno niso vesele. Ukvarjanje novoekonomistov s kritiko in s kulturo je dobrodošlo in legalno. Izhaja seveda iz privilegiranega položaja ekonomije v družbi in od tod samozavest vrednotenja. Kaže pa na manko strokovne kritike znotraj umetnosti in za ekonomijo je kultura, če poenostavim, vreča denarja. Ampak isto je z zdravstvom, šolstvom … Dobiček je kralj, a kraljica je čim hitrejše obračanje kapitala, princi in princese pa so uspešneži.

Kaj predlagate? Sistem subvencij, ki pa znajo pasti tudi v neprave roke?

Utilitarizem predlaga: korist za čim večje število ljudi je bojda najpravičnejše, kar so si izmislili. Politika določa množico in mejo, do katere to velja – enkrat je to vas, drugič kontinent, tretjič vesolje itd., kakor ji trenutno ustreza. Žal. Da, sistem subvencij – za zdaj ne gre drugače. Ko bomo vzpostavili drugačen ekonomski sistem, potem bo drugače, vendar brez meril ne gre nobeno razdeljevanje. Recimo, novi zakon o društvih je izjemno zmanjšal možnosti pridobivanja sredstev in jih je prisil v sistem subvencij. Samostojen jezik košta! In če država nima, naj vsaj ne onemogoča. Vendar ne pozabite – jezik je izjemno ekonomsko varovalo skupnosti.

Ali ni kultura nekam zmuzljiva za merila?

Seveda je, ampak ministrstvo mora nekako upravičiti denar, ki ga daje. In na ministrstvu so zaposleni profesionalci za te stvari, kajne? No, tu smo – profesionalci so običajno eks umetniki, ki s spletom okoliščin postanejo organizatorji – svoja subjektivna načela postavijo za objektivna merila. Skratka, od drugih zahtevajo, da delajo, kar bi sami, ako ne bi bili uradniki. Shizofrena situacija za vse, kajne?

Se človek rodi kreativen, ustvarjalen, umetnik?

Človek je očitno kreativen in ustvarjalen, sicer bi še vedno veljala zanj le evolucija – poskus : napaka; na napakah se učimo, kdor ne dela napak, izumre, ker se ni ničesar naučil ... Ste dojeli, mar ne?

Sprašujem vas, kako ste vi postali umetnik?

Umetnik se ne postane, za umetnika te proglasijo. Da bi bil kdo umetnik, potrebuje družbo, samozvanci nimajo trona, tron se jim lahko le podeli. Lahko si ga pa kupijo – to je sedaj novo.

Zdaj bi lahko govorila tudi o očetov­skih genih, ampak vi o očetu ne govorite prav radi, če se ne motim.

Da, ne motite se. Generacija mojega očeta (in matere) je bila generacija ranjenih otrok, zaradi vojne in pomanjkanja so bili prikrajšani za marsikaj. In to so želeli nadoknaditi, večinoma na račun žensk in otrok. Vse življenje se niso zbogali ne z zemljo ne z nebom.

Kakšne se vam zdijo pa kaj njegove knjige?

Oh, mislim, da je nedvomno najboljši slovenski pisatelj 20. stoletja.

Vas je to obremenjevalo pri pisanju proznega prvenca, romana Poklic: mladost?

Na knjige nisem mislil, ker so bile zame statične. Takrat smo bili dinamični, hodili smo naokrog, srečevali ljudi, se za(je)bavali, in sem izbral formo in žanr umetnosti/kulture, ki temu najbolj ustreza. Šele v letih, ko postanemo bolj kontemplativni in nimamo več toliko energije za vse, premišljuješ drugače in knjiga postane zanimiva.

Tega, da bi bili le bleda senca svojega očeta, vas ni bilo strah?

Ne. Če bi tako razmišljal, potem niti kitare ne bi igral, ker ne dosegam Jimija Hendrixa ali Paca de Lucije, ne bi pel, ker bi bil bleda senca Pavarottija … Vsak človek je enkraten in se izraža s splošnostjo – izraža se v umetnosti in kulturi. Nekateri zadenejo dobo bolje, drugi slabše, nekateri so popularnejši, tretji manj … Pri tem nam je v napoto le človeška neumnost.

Tej generaciji ste posvetili pesem Lojze je delavec, zbadljivko, ki govori o delavcu s srcem na desni strani, ki bi rad, da mu ga prestavijo na levo. Napisali ste, da je to za generacijo, »ki ji ni uspelo premagati pogojnega refleksa slinjenja ob zvonjenju kapitalističnega zvonca«.

Celotni delavski razredi, ne samo omenjeni, so govorili o delavskih pravicah, kar je pomenilo televizor in avto. Brigajo jih volilna pravica, dopust in boljše delovne razmere! In ko je prišel kapitalizem? Nihče ni vlagal v posel, vsi v standard. In to je zrušilo berlinski zid.

Poznate tisti stari vic? Pride na obisk pes iz Vzhodnega Berlina v Zahodni Berlin in mu reče zahodnonemški pes: »Super, da si prišel. Kaj pa bi? A bi šla pit?« »Ma ne, to lahko tam delam.« »Kaj pa, a bi šla babe jagat?« »Ma ne, tudi to lahko tam počnem.« »Ti, bi se kaj zadrogirala, ali kaj?« »To imam tudi tam.« »Kaj pa potem?« Pa pravi vzhodni: »Lajal bi.« Simpatičen vic za tisti čas. Problem je, da prihajamo v podobno zaprtost. Prej je bila ideologija tista, ki je narekovala, kaj se sme, zdaj je pa to kapital. Učinek je pa isti. Na istem smo – lajanje je problem.

Glasbeno kariero ste začeli s čelom, če se ne motim.

Ja, ja, igral sem čelo, zelo na kratko, v gimnaziji sem pa presedlal na kitaro.

Čelo vam ni bilo všeč?

Kovačič: Preprosto sem bil premajhen, čelo pa pretežko. Za nosit. Čeprav sta čelo in rog glasbili, ki sta najbliže človeškemu glasu in imata najlepši zvok. Čelo je izjemno, od vseh godal ima najpolnejši, najbolj izrazen zvok, nedvomno lepši od violine.

Želeli ste se vpisati na likovno akademijo?

Celo na sprejemce sem šel, ampak me je vse minilo. Dali so nam risat nekega starca. Če bi bila kakšna mlada, luštna, bi človek še ostal. No ja. Jaz sem sicer rad risal. Ni bilo bog ve kaj, ampak ljudje so si bili celo podobni. Rekel sem: to moram poskusiti, da si ne bom vse življenje očital. Včasih grem s prijatelji, ki ob kakšni priložnosti začnejo: »Ah, če bi jaz takrat …« »Zakaj pa nisi!« rečem.

Potem ste se vpisali na filozofsko fakulteto?

Hotel sem na elektrotehniško, ker me je to zelo veselilo. Ampak tam je bil neki zoprn tip, ki me je že na vratih napizdil. Slab začetek … Pravzaprav sem se hotel vpisati na matematiko, pa sem imel v srednji šoli švoh profesorja in si tega nisem upal. Matematika me še danes veseli. To je pravzaprav najenostavnejša stvar, saj ima najmanj predpostavk. Vse drugo jih ima veliko več. Samo je prestroga za ljudi.

Filozofija je bila potem čisto zadnja izbira?

Ne, bila je le ena s tega seznama, vendar mi je bilo že takrat jasno, da je to bolj za veselje, da s tem ne bom služil denarja. Malo sem le mislil na to, od česa bom živel. Potem sem se vendarle vpisal na filozofijo in imel toliko problemov z odraščanjem in odraslostjo, da sem komaj zmogel študij. Ob vseh svojih silnih načrtih.

V srednješolskih letih sem opravil hitri tečaj zgodovine filozofije, pri katerem, kakor se spomnim, nismo nič govorili o seksu, pa sem dobil občutek, da je vsaj evropska filozofija to področje precej zanemarjala.

Treba je govoriti o erosu, o erotiki. Vse razprave o erosu razpredajo tudi o spolnosti, predvsem pa o poželenju in čutnosti. Poltenost je samo eden od teh elementov. Za Grke je bila spolnost stvar gonov, čutnosti, afektov, htoničnosti ter noči, misterijev in heter. Filozofija se je ukvarjala z razumom, z dnevom, z moškim principom dojemanja sveta. Eros jim je pomenil prasilo združevanja in spajanja. Sem je sodila tudi spolnost. Pri Platonu najdemo lep odlomek v Simpoziju o Erosu kot hotenju po posesti dobrega in plojenju v lepem. In to ljubezen vsekakor je. Aristotel govori raje o prijateljstvu.

V Rimu pa obstaja cel niz erotičnih spisov. Recimo Ovidova Ars amatoria (Umetnost ljubezni) z izjemno koristnimi nasveti kako do dekleta in globlje. V antiki filozofi veliko govore o užitku in ugodju. V srednjem veku velja ljubezen le Bogu, šele trubadurji postavijo ljubezen do ženske nad ljubezen do matere. Grajske in dvorske erotične igrice pa so sploh burile domišljijo.

Dildo iz beneškega stekla je bil ena najbolj cenjenih igrač prejšnjega tisočletja. Renesansa osvobodi telo in ga proglasi za lepo in s tem vredno občudovanja, commedia dell'arte uvede žensko igralko. Sama filozofija se bolj ukvarja z osvobajanjem duha kot telesa, kajti najprej se moramo znebiti predsodkov – ti so pa v glavi. Kakšen je odnos družbe do spolnosti, razberemo iz del markiza de Sada, ki z birokratsko prosvetljensko natančnostjo popisuje perverzije. Romantika spet odkrije žensko in čutnost. Prav o spolnosti se začne na veliko pisati v 20. stoletju.

Dijake te reči zanimajo?

Zdi se mi, da veliko manj, kot so nas. Njihova strast do drugega bitja je tako civilizirana, prav razčarana … O čustvih govorimo kot zvereh v kletkah – radi jih gledamo z varne razdalje. Sicer sta bili ljubezen in zaljubljenost vedno anatemizirani, če nista bili ekonomsko-politično zaželeni, a čustva so bila vedno tabu. Primitivnejša ko je družba, tem bolj odkrito se čustva izražajo. Razvite civilizacije se sprenevedajo in človek je izjemno obremenjen s kodeksi obnašanja. Vsak dotik je že sporen in zlahka kazniv. Kako sploh pokazati željo, da ne bo sankcionirana? Kolegicam v službi ne smeš reči, da so dobre pičke.

Na koncu bodo ljudje samo še viseli na internetu in osamljeni onanirali v izogib težavam. In spolnim boleznim. Še eno je zanimivo – specializacija. Spolnost ali seks, kot danes povsod slišimo, je odvojena od ljubezni. Ja, ene boš kavsal, druge boš občudoval … koga boš pa ljubil? Če greš v posteljo, je to pornografija in vsi užitki so, če jih analiziramo, navaden fetiš. S specializacijo vlog nam uide celota. A vse to izhaja iz človeške strasti, potrebe po plojenju, po življenju, po radosti in užitku ... Dijaki poznajo toliko detajlov, da jim uide celota. Iz primarnosti smo napravili zavozlano komplikacijo.

Zakaj pa pride do specializacije?

To je značilnost 20. stoletja. Tudi v spolnosti. Samo poglejte razvrščanje skupin na internetnih pornostraneh. Te subspecializacije so tako posegle v seks, da gre za eno samo pripravo. Podobno kot v finih restavracijah – obroki so minimalni, pogrinjek je gala. Sprevrnjeno. Stara modrost pravi: v vojni in ljubezni je dovoljeno vse. Ampak ta vse je stvar intime. Ko se vtikujemo v intimo, jo upravljamo in si nalagamo naloge, ki so popolnoma odveč. Dogaja se to, kar se nasploh dogaja s človekom 20. in 21. stoletja: center moralne, etične, kakršnekoli druge dejavnosti, tudi spolnosti, se postavlja izven človeka.

To je klasična alienacija, ki jo občudujemo kot Zeitgeist, duha časa – e, vidiš, tega pa nerazviti nimajo! In ti reveži hočejo biti čim prej zafrustrirani kot razviti. To je paradoks dobe. Razviti rešujejo pa tegale: na eni strani specializacija in individualnost, na drugi strani strah pred intimo, a hkrati čim več užitkov naenkrat in še pojačati jih je treba. Zabrisana je meja med javnostjo, kamor sodi ves kozmos, osebnim prostorom, kamor sodijo prijatelji in znanci, in intimo, kamor spustiš le najbližje. Američanom so celo merili razdalje, do kod je osebni prostor, od kod javni …

Zakaj pa se meša osebno, intimno in javno? Zaradi vseh teh oddaj, Big Brotherjev ipd.?

Tudi. Predvsem pa zato, ker ljudje ne živijo, samo prebivajo. Niso suvereni, niso prepričani v to, kar so, zdi se jim, da so nepriznani, neopaženi … Vsak bi hotel, da ga vzljubi ves svet. Še Jezusu to ni uspelo! Potem pa 'neznosna lahkost bivanja', ta intimna malta, ki ni drugega kot zlahka berljiva šifra dobe. Kako se odnos do intime spreminja: nekoč so punce šle dosti raje gole v posteljo, kot da bi se gole fotografirale. Danes je obratno.

Fotografirale pa se ne bi takrat za noben denar?

No, tega ne bi šel stavit. Danes je drugače. Se mi zdi, da je za današnje popevkarice, ki bi rade uspele, to itak postal del njihovega posla. Gredo se javnost, v bistvu one so javnost sama, intimo so tako ali tako že razdale. Ampak: bodo imele pa lepe slike, ko bodo stare! Ko se človek postara, postanejo vsi mladostni grehi vrline.

Na filozofski fakulteti je bil leta 1976 vaš prvi nastop?

Ja, saj je bilo fajn. Izvajal sem samo svoje komade in so ves čas prihajali znanci in težili: »Pa dej uno od Dylana! Pa dej uno …« »Ne, ne,« sem rekel, »tisto špilam po žurih.«

Prvič so vas pa opazili – tako piše – v Šenčurju pri Kranju leta 1977. Kaj se je pa tam zgodilo takega?

Zaigral sem par komadov in pri nesramni Škofljici so vsi padli na rit: saj slovenščina pa ni za to … A se to sploh da v slovenščini? Tako nekako je bilo. Puritanstvo je slovenščini napravilo celo več škode kot prazno zaciklano robantenje.

Vaša droga je bila alkohol, ne?

Edino to je bilo dostopno in civilizacijsko-kulturno je bilo dovoljeno. Vse drugo je bilo takrat v povojih in se je o tem več pogovarjalo kot uporabljalo. Govorilo se je pa veliko. Takle refren smo prepevali na nastopih: Fuzbal, alkohol / babe, rokenrol!

Je res, da so vas vrgli s festivala v Subotici zaradi pijančevanja?

Čisto tako ni bilo. Niso me hoteli dati v finale. Moral bi iti na oder primerno oblečen, pa sem šel tak, kakršen sem pač bil. »Pa ne može to tako, to je festival.« In so me nagnali. So me pa dali še v program v teatru, program za mlade. Tisto se je vleklo od popoldneva, na vrsti sem bil ob enajstih, in sem šel malo pogledat, kako je po Subotici. V bifejih igrajo karte, in to za kakšen denar! Na mizo sicer polagajo vžigalice. Sta dva igrala, okrog njiju čista tišina, potem pa samo eden pade s ksihtom na mizo: »Ouuu!!« No, verjetno ni zaigral žene, ampak kako kravo ali traktor. To je bilo zame zanimivo.

Na festivalu pa so zagnali kraval: kje da sem in da moram na nastop, čeprav je bilo še slabi dve uri časa. In so se spravili po oštarijah ter me našli firbca ob šanku. Možakar s festivala je bil ves besen, da tako ne bo šlo. Naslednji dan bi moral še nekje nastopiti, pa so se odločili, da ne, češ da pijančujem. To je to. Sem pa na tem festivalu napravil štos. Takrat je Balašević prvič odpel svoj komad Računajte na nas. Vsi so padli na komad in nekako čez dobre pol ure pridem pred mikrofon in najavim komad Kalkulirajte z nami: Tink, blonk, kalkulirajte z nami, tink, blonk, kalkulirajte z nami … oponašajoč blagajno. »Ovo ti nije trebalo!« je bil obupan organizator. No ja.

Je res, da ste postali član prve slovenske oziroma jugoslovanske posadke v bobu?

Ja, ja, kaj si me spomnil, to je bilo res. Ustanovili smo prvo bob sekcijo. Hoteli smo iti na sarajevske olimpijske igre, inici­ator vsega je bil pa Marko Mlakar, smučarski skakalec, ki si je silno želel na olimpijado. »Edino, česar se nihče ne gre, je bob,« je rekel, »potrebujejo jugoslovansko ekipo.«

Smučarski klub Gunclje je ustanovil bob sekcijo, Marko je vse zrihtal, mi smo samo podpisovali. Dobivali smo se v gostilni pri Slamiču in po parih pirih smo imeli ekipo. Drugi dan smo potrdili, čeprav jih je nekaj odpadlo. Tako daleč je šlo, da smo šli trenirat v Innsbruck. Vsi smo bili poscani! Ne veš, za kaj bi se držal, ne upaš gledat, samo glavo tiščiš dol … Potem smo rekli, naj naredijo jugoslovansko prvenstvo, naj gre najboljši na olimpijado! Ampak ni bilo nič iz tega. So kar izbrali neke tipe iz borilnih športov. In tako je to seveda propadlo in je bil Mare kar žalosten.

Se pravi, da ste študirali filozofijo in igrali ter živeli od tega?

Nekaj časa pa že, ampak ko postaneš roditelj, gre pa zares. Skoraj tri leta sem iskal službo, ko naj je ne bi bil prob­lem dobit. Nekajkrat sem šel na razgovore, kjer so mi rekli: »Aha, prišli ste. Samo zato smo vas poklicali, da vam povemo, da vi z diplomo lahko službo dobite, kjer hočete. Vi pa jih tukaj preprostim ljudem kradete …« Če bi lahko dobil službo, ne bi hodil k vam, sem jih prepričeval. Javil sem se na vse, od nočnega čuvaja do Inštituta Jožefa Stefana.

Takrat sem naredil enega prvih tečajev za računalništvo, ko so bile še preluknjane kartice. Imel si kup kartic, in če so ti padle na tla, si bil za dve uri dober, preden si jih spet spravil v red. Potem sem naredil ta tečaj. »Klinc,« sem si rekel, »bom pa ja lahko dobil službo kot programer.« No, in potem so iskali programerja na Jožefu Stefanu. Pa so izvedeli, da sem končal filozofijo in je bilo pol ure pljuvanja po družboslovju … ne vem, takrat je bil ta spor – družboslovne vede : naravoslovna znanost – kar živ, čeprav je popolnoma nesmiseln. So si pa dali duška! »Veste, mi smo naravoslovci, a vi znate računat?« »A, pa vas zanima ta služba?« »A vi pojete? To ne gre s službo, veste …«

Ogorčeni so bili: kaj se mešam v znanost? Nič ni pomagalo, da sem imel zahtevano kvalifikacijo, ki mi jo je podelil taisti inštitut. Verjetno je bilo treba sprejeti kakšno pomembno hčerko … Večina razpisov je bila itak navideznih. Nič novega pod mesecem, kajne?

Nekaj časa ste službovali v Cankarjevem domu. Kaj ste počeli tam?

Tam sem bil producent za džez in zabavno glasbo. Urednik se je reklo takrat temu. Poučno je bilo, klatili smo se po Jugoslaviji in organizirali koncerte. Včasih je bilo res kavbojsko.

In ste sprejemali vse velike džezov­ske zvezde, ki so nastopile pri nas?

Da. Takrat je v Ljubljani nastopilo vse, kar je kaj veljalo: od Milesa Davisa do Dizzyja Gillespija, Steps Ahead … Prva liga. Če zdaj gledam nazaj, lahko rečem, da so bila to zelo uspešna leta za džez in Cankarjev dom. Za mojega časa so v CD-ju nastopili: Miles Davis, ki je bil tako na slou­moušnu. Tisto leto je jeseni umrl. Zadnji koncert njegove turneje je bil tu. Videti Slovenijo in umreti … Dizzy Gillespie je prišel z United Nation Orchestra. Nastopili so: Arturo Sandoval, Airto Moreira, Flora Purim, Claudio Roditi, Paquito D'Rivera ... To je bil najboljši koncert, kar sem jih doživel v Ljubljani. Potem so še igrali: Joe Pass, Dave Holland, Betty Carter, Aladar Pege, Michel Petrucciani, Nusret Fateh Ali Khan, Irakere, Les Negresses Vertes itd. Pa prve nastope so imeli vsi, od Adija Smolarja do Iztoka Mlakarja, tega se ne da vsega našteti.

Zdaj učite filozofijo na bežigrajski gimnaziji?

Ja, 12 let sem potreboval, da sem začel delati to, za kar sem študiral.

Radi poučujete?

Najraje od vsega, kar se službe tiče. Prebiram zgodovino filozofije in pri tem marsikaj odkrijem in se naučim, kar sem prej pri študiju spregledal. Pa tudi mulci so fajn. Lani si pri njih zablestel z zadevo, ki naslednje leto več ne vžge in se moraš nenehno brusiti, nenehno si napet, ni časa za počitek. To me veseli, ne bi se rad že penzioniral.

Ko govorite o najstnikih, večkrat uporabljate izraz angelska pravičnost. Kaj točno to pomeni?

To, da imajo najstniki pristen občutek, kaj je prav in kaj ne. Pustimo redke zlobneže, ampak velja za vse. Predvsem še niso napravili toliko govna kot mi, njihova zloba in hudobija jih še ne bremenita in so lahko pravični.

Do te generacije ste bili že zelo kritični. Ali moderni najstniki še premorejo to angelsko pravičnost?

Še, jo pa zdaj dosti prej izgubijo. Ko začneš zavestno zadajati krivico, je konec angelskosti. Žal zgodaj spoznajo, da uspeh ni stvar truda in dela, ampak simpatij, starševske angažiranosti, prebrisanosti, sreče … in ko vidijo, da so ti elementi pomembnejši od znanja, hočejo uspeti … nakar seveda žrtvujejo občutek za pravičnost, saj jih le obtežuje. Skratka, preprečuje, da uspejo.

Tudi generacija vaših očetov je stokala nad vašo, ji očitala razvajenost ipd. Ali niso kritične sodbe sedanje generacije najstnikov zelo podobne?

Seveda. To je klasično razmerje in razočaranje obojih. Ti otroku vse daš, on pa ne nadaljuje 'tvoje svetle tradicije' in ne 'uresničuje naših ciljev'. Ko razčistitimo, potem pa gre. Ampak mulci dosti bolje vedo, v kakšen svet rastejo, in hočejo preživeti. In nič manj niso kritični do nas kot mi do njih, samo nimajo možnosti o tem nakladati po intervjujih.

Besedilo: Tadej Golob

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah