Jasna Sakelšek iz okolice Majšperka, ena od zelo redkih steklopihalk, v Steklarni Rogaška edina, se je kljub izobrazbi za ekonomskega tehnika prijavila na razpis za steklopihalko.
Zdaj počasi kot vajenka stopa na pot mojstrice steklopihalstva. Delo si je predstavljala drugače, v resnici pa je še boljše.
Kako to, da ste se odločili za poklic steklopihalke?
Jasna Sakelšek: Prihajam iz okolice Majšperka. Že v osnovni šoli smo bili na ogledu v Steklarni Rogaška, prav tako v srednji in mi je bilo nekako blizu. Ko sem videla razpis, pa me je takoj privabilo, čeprav sem po poklicu ekonomski tehnik.
Kaj vas pritegne k poklicu steklopihalke, ki bolj velja za moški poklic?
Jasna Sakelšek: Predvsem so mi blizu ročne spretnosti, rada imam delo z rokami. Pihanje mi je od začetka bilo težko, ampak mi je potem šlo. Tu sem šele štiri mesece, najprej se moram naučiti za krogličarko – da piham kroglice, sicer pa moram čez vse faze.
Je delo steklopihalke takšno, kot ste si ga predstavljali?
Jasna Sakelšek: Pravzaprav sem si delo predstavljala drugače, v resnici pa je še boljše. Nihče ni rekel, da je lahko, moraš biti za to, tako da te to mora zanimati.
Kaj doma rečejo na vaš izbor?
Jasna Sakelšek: Podprli so me, to je to.
Kaj želite doseči v svojem poklicu?
Jasna Sakelšek: Želim postati mojstrica steklopihalstva, za kar potrebujem kar precej izkušenj, ne moreš kar takoj postati steklopihalka.
Kako na vas gledajo kolegi?
Jasna Sakelšek: Z vsemi imam dober odnos, zato ne vem, ali imam takšno srečo ali kaj.Besedilo
Kako doživljate svoje kolege, steklopihalce?
Jasna Sakelšek: Svoje kolege doživljam kot zelo delovne ljudi in premalo cenjene.
Kaj vam je pri delu še posebej zanimivo?
Jasna Sakelšek: Tukaj mi je vsak dan zanimiv, ne bi mogla izpostaviti nečesa posebnega. So lepi in težki trenutki. Ko odnašam, mi je težko, ko izdelki pokajo zaradi napetosti v steklu. Sicer pa sem že z malim zadovoljna, zato ne razmišljam, da bi morala delati neke hude stvari.
Besedilo: Suzana Golubov // Foto: Goran Antley
