Igralec, ki navdušuje na vseh prizoriščih – Jernej Gašperin: "Nič, Jernej, to je večje od tebe, poskušaj uživati!"

Jernej Gašperin je že dobro desetletje član igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer trenutno igra eno osrednjih vlog v uprizoritvi Razpoka, ki se sprašuje o resničnosti, nadzoru in aktivizmu v digitalni dobi – ta mesec jo bo zunaj abonmajskih predstav na velikem odru gledališča mogoče videti še 24. novembra.

Med drugim smo ga spremljali tudi v serijah Nova dvajseta in V imenu ljudstva ter v mladinskem filmu Utrip ljubezni, njegov aktualni filmski projekt pa je celovečerec Šterkijada, ki je bil letos predstavljen tudi na Festivalu slovenskega filma, na redni kinospored pa pride januarja. V njem igra režiserja Igorja Šterka samega, ki se sooča z več let trajajočimi odsotnostmi očeta, pustolovca in pomorščaka Jureta Šterka. V pogovoru, ki smo ga kakopak začeli z njegovimi najnovejšimi vlogami, je Gašperin izkazal tudi širok spekter glasbenih, športnih in družbenih zanimanj.

Marsikdo si vas je zapomnil po liku Petra, ki ste ga odigrali v seriji V imenu ljudstva. Pero je bil sprva ambiciozen novinar, ki je želel ščititi šibkejše, a ko je spoznal, kako se svet vrti v resnici, se je odločil za umazano igro. V Razpoki pa ste aktivist Noah, ki prav tako razume več kot drugi, a se kljub temu vztrajno trudi, da bi bil na strani ljudi, da bi jim odpiral oči. Je to, ali se odločiš, da boš "potegnil" s sistemom ali pa se aktivno boril proti njemu, tudi če ti to otežuje življenje, po vaše stvar značaja? Okoliščin?  

Zdi se mi, da sta Noah in Pero že v izhodišču zelo drugačna oziroma je drugačen njun cilj. Pero je namreč hlepel po tem, da bi bil viden, da bi imel pozornost. Imel je sicer tudi nekaj plemenitih idej oziroma načel, vendar je ugotovil, da mu ne bodo prinesla tako želene prepoznavnosti in uspeha. Potem pa se mu je zgodila še krivica, bil je degradiran in odločil se je, da se bo maščeval oziroma sprejel umazano igro. Takrat spusti na plano vse svoje grde značajske lastnosti in postane negativec. Jaz sem ga kot igralec sicer poskušal opravičevati s tem, da se bori zase, da poskuša preživeti znotraj sistema. Vseeno pa daleč od tega, da bi Perota sploh lahko zagovarjal v celoti. 

Pravite, da si je Pero želel pozornosti. Je Noah v tem oziru izrazito drugačen? Ne nazadnje sčasoma postane neke vrste aktivistični vplivnež. Se vam zdi, da to počne zase, ker čuti, da je tako prav, ali ker mu vseeno malo godi, da usmerja, izobražuje ljudi in posledično dobiva pozornost?

Mislim, da že v izhodišču ni šlo za isti motiv. Noah je bil v Afganistanu, vrne se kot vojni veteran, začne se udeleževati zmenkov na slepo (dokaj neuspešno), dokler nek časopis ne objavi vabila na zmenkarjenje, za katerega se kasneje izkaže, da je kombiniral pare s pomočjo algoritma, in na tak način spozna svojo bodočo ženo, Celeste. Po mojem mnenju bi, če ne bi spoznal Celeste, ostalo pri tem, da bi svoje lucidne ideje razvijal morda v kakšnih obrobnih člankih ali še bolj verjetno ob točilnih pultih ... ampak za razvoj dogodkov je bilo ključno prav to, da je našel nekoga, ki je bil tako dovzeten za njegove ideje.

A vseeno bi rekel, da pri Noahu ni šlo toliko za to, da bi realiziral le sebe, ampak je že del te nove generacije, ki je tako uporna zato, ker se zaveda, da živi v svetu, v katerem je sistem sploh več ne vključuje v enačbo. Torej so se prisiljeni boriti zase, za svoj življenjski prostor, ne za boljši jutri, ampak vsaj za jutri, za svoje otroke ... Celeste in Noah imata na določeni točki na milijone sledilcev, sama pa sploh več ne zapuščata hiše in se zelo osamita, kar vpliva na njuno psihično stanje in ju še dodatno radikalizira. 

To, kar ste ravnokar omenili, se dotika tudi vas. Ste se zato lažje spustili v vlogo, kot če se ne bi navezovalo na vašo generacijo in problemov, s katerimi se sooča?

Ja, zagotovo. Vsako vlogo skušam spustiti čez sebe, tudi pri negativcu skušam v sebi najti nek del, ki mi ustreza. A ta vloga mi je bila tudi zaradi aktualnosti gotovo bližje. Besedilo, po katerem smo delali, je v bistvu tako mlado, da smo bili okrog ust še vsi črni od avtoričinega peresa in je bilo ukvarjanje z njim čista slast. Včasih je aktualnost tekstov, ki jih dobimo na prvi vaji, nekoliko zastrta zaradi časa, v katerem so nastali, zaradi konteksta družbe, v kateri se dogajajo, mi pa se trudimo izluščili vsebino, ki si bo zaslužila pozornost na odru. V tem primeru tega absolutno ni bilo. Res pa je tudi, da je igrati nekoga iz resničnosti vedno neka posebna odgovornost in Noah je bil zame navdihujoč od samega začetka.    

Kako to mislite – iz resničnosti? Sicer morava paziti, da tistim, ki si predstave še niso ogledali, ne uničiva užitka s kakšnim kvarnikom, pa vendar ...

No, gre za par, ki se je spoznal in živel v Združenem kraljestvu in tam tudi dočakal svoj konec. Mogoče je danes vprašanje, kaj je res, vedno bolj pogosto stvar interpretacije in ne dejstev. Od kod se naša mnenja sploh napajajo? Kaj je tisto, kar vemo zagotovo? (nasmeh) Da res ne bom česa izdal, naj rečem le to: če gredo gledalci po koncu predstave na internet preverjat resničnost Noaha in Celeste, je to, kar najdejo, po mojem mnenju ultimativen dokaz za njun obstoj. 

Kako se sami pozicionirate znotraj sistema? Ste nekdo, ki je nezadovoljen, razočaran nad stanjem družbe, ki išče rešitve in se aktivno trudi spremeniti stvari, ali ste sprejeli, da so nekatere stvari izven našega nadzora?

Rekel bi, da sem – in po procesu ustvarjanja te predstave morda še bolj – pesimist. Žal. In da v bistvu ne verjamem v osebno odgovornost posameznika. Ampak ravno z vzbujanjem krivde bi nas radi prepričali, da smo odgovorni sami. Da bomo z ločevanjem odpadkov in električnimi skiroji rešili planet ... resnica pa je taka, da bi morala iniciativa prihajati iz povsem druge smeri.

Tudi Noah v enem svojih vlogov reče, da je resnični problem v zakonih. Da so zakone politiki prepustili interesom kapitala. Šele ko bomo uzakonili smernice, ki za nikogar od nas seveda ne bodo prijetne, lahko pride do sprememb, ki ne da so nujne, ampak so bile nujne že zdavnaj. Če kdaj, bi bilo to z današnjo tehnologijo možno tudi na globalni ravni. Ampak interesa ni na vidiku. Ne verjamem, da je homo sapiens tega sploh sposoben. Zemlja nas bo preživela. Zemlja nima okoljskega problema, mi ga imamo. Pandemija covida je bila primer, kako nas lahko katastrofa pripravi do sprememb, imela je torej v sebi tudi nekaj pozitivnega, nastavke za drugačno ravnanje s planetom, a žal to ni prišlo prav daleč, saj smo zdaj še na slabšem, kot smo bili. 

Če prav razumem, torej menite, da se situacije v resnici ne da spremeniti.

Stvari me zelo skrbijo, opazujem jih, spremljam, skušam pa ne biti naiven. Seveda se mi zdi, da se je treba boriti, a nisem prepričan, če so te male borbe sploh smiselne. Češ: če bo vsak pri sebi, potem bo tudi svet ... ne vem, ali zares bo. Res bi bilo treba zelo zarezati v stvari, ki imajo resnični vpliv. In dokler bomo vezani le na rast, rast, rast, okoljske spremembe niso možne, ker to v smislu kapitala pomeni nazadovanje in se nam ne izplača. Kot pravi Noah, potrebujemo nov sistem.   

Po svetu vedno več privržencev pridobiva koncept de-growth, od-rast: družbeno-ekonomski model, ki ne zahteva vztrajne gospodarske rasti, temveč trajnostno sožitje človeka in narave. A da bi ga posvojili tisti, ki bi ga najbolj morali, se zdi zaenkrat še utopično.

Hja ... v bližini mojega doma je super trgovina, ki ti omogoča, da po izdelke prideš s svojo embalažo. A se mi zdi to še ena kapitalistična zanka. Torej, po lečo, ki jo je nekdo stresel iz vrečke nekam drugam, da ni več v plastični embalaži, prideš s svojim kozarcem za kumarice, plačaš trojno ceno in spiš kot dojenček, ker si storil nekaj za planet. To je kapitalistični obrat, s katerim smo spet na istem in to me noro jezi. Dober primer so vrečke za sadje in zelenjavo. V mojih študentskih letih smo si jih nabrali po deset in z njimi odnesli vse stvari iz trgovine. Prste sem imel čisto rumene in porezane in vsi smo vedeli, da so to najbolj cenene in problematične vrečke, a dokler ni bilo uzakonjeno, da jih na blagajni ne boš smel več jemati, smo jih pač jemali praktično vsi. Zdaj hodim v trgovino s svojimi vrečkami. To se mi zdi princip, ki bi mu bilo treba slediti.

Druga, resnejša stvar je pa seveda industrija, globalni interesi, ki so resnični onesnaževalci. Tudi če bi nam v Sloveniji uspelo nemogoče, da bi ogljični odtis zmanjšali na minimum ali ga celo izničili, nismo za planet naredili ničesar. Stvar je že predaleč, da bi s takim tempom ustvarjali spremembo. Kot bi vam 100 metrov pod vodo zmanjkovalo zraka, nekdo pa bi vam ponudil mali mehurček kisika v velikosti tik tak bonbončka. Res hvala.  In glede vsega tega sem res zelo, zelo razočaran. Ne želim nagovarjati k apatiji, ampak naj nekdo že pride z boljšo idejo.

Poleg Razpoke je vaš aktualen projekt film Šterkijada, ki je bil predstavljen tudi na nedavnem festivalu slovenskega filma. Najbrž je bila snemati film pod režijsko taktirko nekoga, ki ga v filmu v bistvu upodabljate, posebna izkušnja, tudi svojevrsten pritisk?

Najprej sem šel skozi proces precej zahtevnih avdicij, ki jih je vodila Mateja Koležnik, na katerih pa nisem čutil toliko pritiska, ker sem si govoril, da končni uspeh pravzaprav ni odvisen le od mene in mojih igralskih sposobnosti in da si je praktično nemogoče želeti, da bom izbran. (smeh) Režiser nenazadnje išče samega sebe, kako naj zadostim tem potrebam? Sem se pa na avdicije seveda res skrbno pripravil. Že v prvem krogu smo dobili zelo konkretne prizore, mogoče celo najzahtevnejše iz filma. Potem so se odvili še trije krogi, na koncu smo ostali štirje in neizmerno sem bil vesel, da se je Igor odločil zame. Razvilo se je res lepo sodelovanje in hvaležen sem Igorju za vso pomoč in podporo, pred in med snemanjem.

Moram pa priznati, da sem se kak teden pred snemanjem ustrašil. Ker ne gre zgolj za avtobiografijo, temveč za neko zelo intimno izpoved o izgubi ... Igor se je s tem filmom na nek način zelo razgalil. Zbal sem se, da ga bom razočaral in da se je morda odločil narobe. Potem pa sem te dvome zakopal in si rekel: nič, Jernej, to je večje od tebe, zaupaj, greva dan po dan, poskušaj samo uživati! Pomagalo je tudi, da sem imel dva sijajna partnerja. Igorjevo mamo igra Silva Čušin, očeta pa Janez Škof. 

Kako to, da ste se sploh odločili za avdicijo, če ste že na začetku razmišljali, da vloge verjetno ne boste dobili?

No, vlogo sem si seveda želel, ampak bolj v tem smislu, da sem vedel, da gre za primer, kjer je izbira še posebej osebna. Avdicija za Perota iz V imenu ljudstva je bila drugačna, bili smo na polju fiktivnega, tukaj pa je šlo za avtobiografski material. Po svoje je mogoče hvaležna naloga, saj imaš človeka, ki ga želiš igrati, pred sabo in ga lahko ves čas opazuješ, po drugi pa je vprašanje, ali mu bo všeč, kako ga vidiš ... 

Igor nam je sicer dal že na prvi avdiciji zelo močno improvizacijo: ko je njegov oče Jure izginil v Indijskem oceanu, so nekaj mesecev pozneje avstralski raziskovalci naleteli na njegovo jadrnico in prek ministrstva za zunanje zadeve poslali v Slovenijo kartonasto škatlo, v kateri so bili ladijski dnevniki in še nekaj očetovih osebnih stvari, ki so jih našli na barki. In Igor nam je dal za nalogo, da to originalno škatlo odpremo in pogledamo, kaj je v njej.  Škatla naenkrat stoji pred mano, hkrati pa me gleda Igor, ki ima do nje čisto poseben odnos. Ne želiš je oskruniti, hkrati pa z njo nočeš delati preveč v rokavicah. Takrat me je prešinilo, da gre zares. 

Za nek odlomek v filmu ste se menda sami naučili igrati na klavir ...

Ja, a to ni bil moj prvi izlet v glasbene vode. Imam nižjo glasbeno šolo iz kljunaste flavte, že pred leti sem v predstavi Cafe Dada majčkeno poprijel za klavir, pa nedavno, med covidom, za harmoniko ... obožujem takšne izlete. Ko sem videl, da je v scenariju zapisano, da Igor nekje zaigra Rahmaninov preludij v cis molu, sem si tako rekel, da je časa še dovolj, da se lotim vaje. Učil sem se s pomočjo Youtuba, noto po noto ... in na snemanju sem odigral dve minuti, saj se po tem preludij tako razbohoti, da nisem zmogel več. (smeh) A glasbeni podvigi so mi vedno izziv, hkrati pa je to del procesa, ki ga vzamem kot neko nezavedno spajanje z materialom. Ker imam glasbo zelo rad, mi je to v zares velik užitek.

Zakaj pa ste pravzaprav naredili glasbeno šolo iz kljunaste flavte? Na nekem mestu ste že omenili, da vam inštrument pravzaprav sploh ni predstavljal izziva. Ponavadi se želijo otroci učiti klavir, kitaro, violino ...

Dolga zgodba. (smeh) Prihajam iz Radovljice in tam se odvija zelo znan festival s poudarkom na stari glasbi. Moj oče je pri njem pomagal že kot otrok in se zaljubil v zvok čembala, viole da gambe, flavte, zato nas je vse spodbujal, da bi s flavto, ko smo enkrat začeli, tudi nadaljevali. Flavta je sicer inštrument za pripravnico.

Ja, pozneje večina otrok "prešalta" na prečno flavto.

Res je. Ampak imam še starejšo sestro in brata, ki sta oba igrala flavto, in skupaj smo tvorili trio, tako da se iz te kljunaste flavte nikoli nismo zares premaknili na kaj drugega. Učila nas je sicer profesorica Mateja Bajt, ki je bila sijajna, po mojem mnenju ena najboljših interpretk kljunaste flavte. Sam sem si vedno želel, da bi lahko nadaljeval s kakšnim bandom, ampak je kljunasta flavta zelo nebandovski inštrument. 

Da bi pa vi trije s sestro in bratom nadaljevali, to pa ne?

Ne, nismo, večinoma baročna glasba, ki smo jo takrat igrali, je bila zame dokaj neinspirativna. Brat je med počitnicami delal in zaslužil za krasno oranžno električno kitaro. In še z dvema prijateljema smo potem ob koncu osnovne šole celo ustvarili neko skupino, a ko so me fantje vprašali, kaj bom pa igral, najprej sploh nisem vedel, kaj bi ... Pa so rekli: boš bas kitaro! Sploh nisem zares vedel, kaj to je in so mi razložili, da je bas kitara tisto, kar se sliši, če v bandu manjka. (smeh) Propadli smo, še preden smo se dogovorili za ime, a sem v srednji šoli na nekaj nastopih dejansko igral bas kitaro, ampak na začetku tako neposrečeno, da je bas zelo dobro sekal ven (smeh). 

Menda zavoljo Šterkijade zdaj vozite tudi čoln?

Pravzaprav je tako, da imam prijatelja, ki me je že pred leti navdušil za jadranje. Vedno me je jemal s sabo jadrat, tako da sem prakso v resnici poznal, nisem pa imel še izpita za voditelja čolna. Glede na to, da smo se pri filmu res veliko pogovarjali o teh temah in so bile jadralske zgodbe in izkušnje ves čas v zraku, je bila to le še dodatna inspiracija. Takoj, ko smo zaključili s snemanjem filma, sem si rekel – ne morem si privoščit, da pridem na premiero, kjer igram sina Jureta Šterka, brez izpita za voditelja čolna (smeh). Tako da sem naredil izpit in poleti že peljal družino na Kornate. Veter in morje sta moja velika strast. Že kar nekaj let tudi kajtam. Lahko bi rekel, da je kajt formula, jadrnica pa šleper. (smeh) Oboje obožujem.

Torej ste neke vrste renesančni tip človeka. Igra, arhitektura, glasba, obvladate kup športov ... kolikor vem, tudi dobro igrate šah?

Ja, to pa zelo rad. S tastom sva začela zelo intenzivno igrati v času covida in dokler mu na daljavo nisem uspel inštalirati aplikacije za šah, sva se klicala kar po telefonu: pred sabo sva imela fizičen šah in vsak na svojem koncu premikala figure. (smeh) Tako sva med korono vzpostavila redne seanse in še danes igrava prek aplikacije. Moral bi pogledati statistiko, ampak mislim, da sva v izravnilovki, ni še absolutnega zmagovalca. (smeh) 

Kaj vas pri šahu navdušuje? S serijo Damin gambit pred nekaj leti je dodatno pridobil na popularnosti ...

Zdi se mi, da ko vstopiš v šah, se v njem začne odpirati ogromno prostora med figurami. Na začetku so figure zgoščene, zelo na kupu, ko pa začneš šah raziskovati, pa šahovnica naenkrat postane večja in opažati začneš vzorce določenih potez, ki jih včasih, če igram zelo pogosto, potem vidim tudi v življenju.  Mogoče si to lahko najlažje predstavljate tako, da gre za neke premike v prostoru, ki jih predvidiš. To bom sicer zdaj malo zbanaliziral, ampak obstaja na primer več možnosti, kako bova na koncu intervjuja zapustila ta prostor. V najinem gibanju lahko prepoznam neko šahovsko zaporedje. Kot nek trivialen deja-vu. 

Vam to pomaga tudi na odru ali je to povsem ločen proces, kar v resnici nima povezave s tem, kako delujete kot igralec?

Ena boljših knjig, napisanih o gledališču, je zame Prostori igre Mete Hočevar, ki je izšla v okviru MGL knjižnice. Kot človek, ki se je spogledoval z arhitekturo, sem kar malo zaljubljen v to knjigo. (smeh) Avtorica med drugim govori o poziciji igralca na odru: če sem jaz recimo v centru odra, oder ne bo v napetosti, če pa se od središča oddaljujem, bo med mano in centrom napetost rasla. Če gre za posameznika v odnosu do skupine, vedno iščemo neko ravnovesje na odru, da ne začne "viseti", kot rečemo med sabo. Knjigo priporočam. V tem smislu mi šah z neko kompozicijo na nezavednem nivoju morda lahko pomaga vzpostavljati določeno kombinatoriko. 

Pravite, da ste bili naklonjeni tudi arhitekturi. Si torej niste od nekdaj želeli v igralske vode?

Vedno sem rad nastopal, stal na odru, pa naj je šlo za vodenje ali kakšne glasbene nastope, vendar se mi je akademija na začetku zdela nedosegljiva. Do mene so prihajale informacije, da so sprejemni izpiti pretežki, da to v bistvu ni za nekoga, ki nima veliko izkušenj z gledališčem in tako naprej. Ker sta me vedno vlekli tako znanost kot umetnost, sem konec srednje šole našel arhitekturo, ki sem jo dojemal kot kombinacijo obojega. A iz radovednosti sem šel še na informativni dan na AGRFT, kjer pa sem se ob poslušanju, kakšne študente iščejo, naenkrat prepoznal in odločil, da oddam prijavnico. Tako da sem vzporedno opravljal oba sprejemna izpita. 

V prvo, brez kakšnih travm?

Ja, celo zelo lepa izkušnja je bila. Tisti, ki smo bili sprejeti, imamo načeloma lepe izkušnje. Mislim pa, da so te grozne zgodbe o travmatičnih sprejemnih izpitih, nežnih izživljanjih komisije in tako dalje zdaj že malo zastarele in prihajajo iz neke druge generacije profesorjev. Kolikor spremljam, so sprejemni izpiti zdaj zelo konstruktivni in profesorji se trudijo, da bi vsem kandidatom čim bolj pomagali, da bi pokazali svoj potencial. 

Član igralskega ansambla MGL in aktiven igralec ste dobro desetletje. Ste zadovoljni z vsem, kar ste do zdaj dosegli oziroma svojim pozicioniranjem na sceni, bi si morda – tako zdaj kot na začetku kariere – želeli kakšnih drugačnih vlog, več priložnosti v filmih, serijah?

Ja. Če sem iskren, bi si želel več vidnejših vlog. Kdo si jih pa ne? Ampak moja pot je moja. Hvaležen sem za Šterkijado. Tudi vesel sem za priložnost Noaha v Razpoki. Naša kariera je odvisna od mnogih dejavnikov, zato je nehvaležno govoriti, zakaj neko priložnost dobiš in druge ne. Nekomu si všeč, drugemu ne in to spremlja naš poklic že od kar obstaja. Lahko rečem le, da se vsake naloge lotim zares, je pa res, da mi dobra igralska naloga oz. vloga veliko več vrne.

Ta vprašanja bodo vedno neodgovorjena – kaj, bi, če bi. Zdi se mi, da si po desetih letih v gledališču ne pustim več ne velikih evforij ne padcev. Zavedam se, da se mora zložiti veliko dejavnikov, da določena stvar uspe. Mogoče lahko rečem le, da bi se rad znotraj gledališča čim manj pogovarjal in čim več delal. Ne verjamem več v dolge debate na vajah, ker se mi zdi, da prihaja do konstantnih šumov in nesporazumov in da je veliko bolj smiselno začeti z delom in se pogovoriti in usmerjati naknadno. Ravno pri Razpoki sem zelo vesel in hvaležen, da sva se z Diano Kolenc, ki igra Celeste, pri delu zelo lepo ujela, skušala drug na drugega vplivati z igro in ne z debatami in ob velikem zaupanju in pomoči režiserja Jana Krmelja skozi delo odstirala in poglabljala najin odrski odnos. Zelo sem ji hvaležen za to in je ne bi zamenjal za nobeno drugo Celeste. (smeh) 

Katero vlogo pa do te točke štejete za največji osebni uspeh?

Zelo sem ponosen na vlogo v predstavi Vrh ledene gore, ki smo jo pred leti igrali na Mali sceni. Zdi se mi, da sem tam odkril nekaj novega oziroma naredil zame pomemben korak naprej. Vem pa tudi, katera vloga me je v negativnem smislu najbolj zaznamovala. Ne bom je imenoval, lahko pa povem, da me je kljub temu naučila, da kadar okoliščine niso optimalne, ne bom zapadel v samopomilovanje, ampak bom poiskal nekaj zase. Boril se bom. 

Pogosto dobite besedilo, ki vas ob prvem branju razočara in se sprašujete, kaj bi sploh lahko naredili z njim?

Ja, seveda. Razpoka je bila recimo že ob prvem branju izredno inspirativna, gotovo pa so teksti, ki so manj. Lahko rečem, da sem se skozi Ibsenovo Noro ob ponovnem branju, preden smo začeli delat predstavo, ki je bila lansko leto namenjena tudi maturantom, komaj prebijal. Čutil sem določeno starikavost. (smeh) Ampak potem je prišla režiserka Nela Vitošević že na prvo vajo s prečiščeno verzijo, ki je osvobodila tekst usedlin 19. stoletja in začel je delovati sodobno. Potem sem zelo užival. Tako da ja, gre za nek proces zaljubljanja v stvari. Obstajajo stvari, ki te navdihujejo sami po sebi, so pa stvari, kjer moraš ta navdih potegniti od nekje drugje, črpati od drugih stvari, tako kot drevo naredi korenine, da lahko lepo raste. 

Kaj vas v tej sezoni poleg Razpoke še čaka?

Po novem letu začnemo z vajami za novo besedilo Nejca Gazvode, ki bo na sporedu prihodnjo sezono, dokončati pa moramo tudi projekt z Nino Rajić Kranjac, Kazimir in Karolina, kjer smo res sijajna velika ekipa. Mogoče bi na tem mestu dodal še, da je še ena predstava, ki mi je ravno tako ogromno dala in je bila tudi nek mejnik zame, Kresnice Tene Štivičić v režiji Nine Rajić Kranjac. Navdihujoče sodelovanje. Na to predstavo sem ponosen. 

Vaša prelomna predstava v MGL v očeh občinstva, prva večja vloga, pa je bila, če se ne motim, Gola?

Ja, najbrž je res šlo za prvo veliko predstavo. Nimam sicer natančnega kronološkega pregleda, ampak sigurno lahko rečem, da je bila takrat velik izziv. In pa – imela je tudi zelo pozitivne osebne posledice za moje življenje. (nasmešek)

Drži, v njej ste se zbližali s sedanjo partnerico, igralko Natašo Barbaro Gračner. Igralski pari: scenarij, ki ne doma ne na tujem ni ravno redek. Najbrž ker je lažje živeti z nekom, ki iz prve roke ve, kaj igralski poklic pomeni?

Zagotovo obstajajo tudi med igralci raznorodni pari, ampak ta poklic gotovo je specifičen. In če imaš nekoga, ki te razume, saj gre tudi sam čez podobne izkušnje, je veliko stvari lažjih, saj imaš sogovornika. Po drugi strani pa to pomeni, da včasih ni pobega iz gledališča, saj bi z nekom, ki je iz drugega poklica, vse skupaj lažje odklopil ali nase pogledal z distance. 

Torej je za vas ta situacija optimalna? Da se lahko z nekom po predstavi pogovorite o vsem, kar je bilo na odru dobro in slabo, ona pa z vami – to je najbrž neka dodana vrednost odnosu?

Seveda, je pa Nataša tudi oster kritik, tako da je včasih tudi težko. Ampak mislim, da sem se naučil soočati tudi s tem in lahko rečem, da je velik plus, sploh ker skušava biti čim bolj iskrena eden do drugega. Zdi se mi, da je odpiranje debat na račun najinega dela včasih boleče, ampak tudi dragoceno.   

Za konec: kakšna bi bila vaša popotnica za novo generacijo igralcev?

Na začetku poti sem mislil, da je del moje naloge kot igralca tudi razmišljanje o konceptu predstave. Pozneje sem spoznal, da je to delo režiserja, moja naloga pa je, da njegov koncept razumem, ga razberem in se znotraj njega realiziram. To mi je odprlo veliko polje svobode in ustvarjalnosti. Tako da bi bil moj nasvet mlajšim igralcem, da poskušajo ugotoviti, kakšen je kontekst in ustvarjati znotraj njega. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču