Mineva leto dni, odkar si je šestošolka ene od štajerskih osnovnih šol vzela življenje. Punca, ki bi jo morale skrbeti samo banalne stvari, kot so prvi mozolji, zatreskanost v sošolca ali nenapovedano spraševanje pri kemiji. Vrstniki so jo tako dolgo šikanirali in zganjali nad njo nasilje, da ni zmogla več. Minuli teden so Slovenijo znova pretresli nazorni posnetki medvrstniškega nasilja iz Celja.
Vem, kako zlobni znajo biti otroci. Noben odrasli me ni nikoli tako užalil, prizadel ali ponižal, kot so to znali vrstniki. Pa tudi pretepel. A prepričana sem, da se noben otrok ne rodi z željo, da bi maltretiral in povzročal slabo. Nihče se ne rodi s prepričanjem, da so drugi slabši. Lana se v vrtcu ne sprašuje, ali je Amir Slovenec, Bosanec ali Američan. Luka se ne sprašuje, ali nosi Nejc pulover iz diskonta ali dizajnerski kos. Dokler nekje ne slišijo o čefurjih, šipterjih, lidlčkih.
Spomnim se, kako so nekateri sošolci v 90. zaničevali, žalili in izločali otroke iz nekdanje skupne države. "Bosanci," so jim govorili zaničljivo, ne glede na to, ali so bili Bošnjaki, Srbi ali Hrvati. Kdor je imel to smolo, da se je pisal na -ić, je bil obsojen na izločanje. Vsi na ić so bili Bosanci in “vse na -ić je zanič”, so govorili.
Enkrat sem se po šoli vračala s prijateljico domov, ko sva srečali punco, ki se je ravno preselila iz Bosne, kjer je divjala vojna. Ko sem jo pozdravila, me je prijateljica vprašala, zakaj pozdravljam Bosance. "Službe kradejo našim staršem ... Leni so ... Smrdijo ... A veš, da oni nič ne delajo, pa dobijo denar." Dvomim, da je kaj takega zraslo na zelniku 8-letnice, ki verjetno ni vedela niti, kje Bosna je, kaj šele, kakšen je v resnici socialni položaj beguncev ali ekonomskih migrantov in njihovih potomcev. Ne, noben otrok se ne rodi zloben. Tak postane. Ker je tak njegov vzor.
Ponižanje boli še bolj kot udarci
Žaljenje, obrekovanje, norčevanje, izločanje, fizično nasilje. Mislim, da smo bili tega na takšen ali drugačen način deležni skoraj vsi. Lahko je bilo to na videz čisto nedolžno zezanje, da imaš nos kot ostržek. Preluknjanje nove radirke s šestilom, skrivanjem čevljev in očal. Nagovarjanje z žaljivimi vzdevki in glasno norčevanje v družbi preostalih sošolcev. V najbolj občutljivih letih tudi otipavanje in neprimerno nagovarjanje. Fizično nasilje.
Dokler so otroci majhni, so ponavadi konflikti in oblike nasilja med njimi blažji. Tako je tudi mene v prvem razredu med odmorom doletel prvi pretep. Čisto iznenada, brez kakršnega koli razloga me je v trebuh brcnil sošolec. Ker je to storil na hodniku, kjer so to videli tudi drugi, sem se počutila ponižano, zato sem reagirala tako, da sem ga, kolikor sem mogla močno, udarila na nos. Ker mu je pritekla kri, sem se tako prestrašila, da sem v samih copatih stekla kilometer in pol do doma. Čeprav sem vedela, da je on začel prvi in brez kakršnega koli jasnega razloga, sem čutila, da ni bilo prav, da sem ga tako močno udarila nazaj.
Naslednji dan se mi je vpričo svoje mame opravičil in mi izročil Životinjsko carstvo. Opravičilo je bilo sprejeto in tisto čokolado sva si skupaj razdelila, saj se mi je to zdelo edino prav. Tudi jaz sem njemu povzročila poškodbe. Od takrat se nikoli več nisva niti spričkala.
Precej bolj bolečega medvrstniškega nasilja pa sem bila deležna kot najstnica. Nekje pri 14 sem se začela iskati in nisem želela biti več siva miška. Piflarka Petrca, ki je tako pridna, da sploh ne opaziš, da je v razredu. Želela sem biti kul, zato sem se začela družiti s starejšimi puncami, ki so se močno ličile, kadile in špricale šolo. In se seveda poljubljale z največjimi frajerji. Tako sem tudi jaz dobila poljub od enega. Grozen prvi poljub z okusom po čikih in jagodni vodki. Fant mi ni bil niti všeč, a se mi je zdelo fajn, da sem se poljubljala z enim najbolj popularnih frajerjev, za katerim so vzdihovale številne. Tudi tri leta starejša pretepačica, ki se je s pestmi lotila vsakega, ki jo je malo krivo pogledal. Tako se je iz francoskega poljubljanja rodilo nasilje, ki je trajalo več tednov.
Najprej je na svojo stran spravila še preostale punce, s katerimi sem se družila, ker sem želela biti kul. Izločile so me iz družbe, se norčevale iz mene, po straniščih lokalov pisale o meni grde stvari, me obrekovale in širile o meni laži. Stikov z njimi seveda nisem imela, a bile so povsod. V lokalu, kamor smo šli v petek zvečer na pijačo, v disku, na igrišču. Včasih me je katera potisnila ali mi začela preteče govoriti, da sem pogumna, da sem prišla ven. In nekega dne, po šolski prednovoletni zabavi v disku, so se spravile name. Obkrožile so me in me najprej začele potiskati. Nato me je prva klofnila, druga potegnila za lase, tretja brcnila, da sem se znašla na tleh, kjer so me udarjale in pljuvale, vse dokler niso mimoidoči naredili miru ...
Poleg ranjenega dostojanstva sem utrpela tudi par modric in preklano ustnico, zato sem se seveda zaupala staršem. Mama je v imeniku poiskala številko, ki bi lahko bila od staršev glavne nasilnice, in dobila na telefon njeno babico, ki nas je povabila na dom. Ko smo vstopili, me je bilo strah, da bo punca prebutala še moja dva, saj je res veljala za neustrašno pretepačico, ki se je lotila tako fantov kot deklet. A je samo stala tam s sklonjeno glavo. Njena ostarela babica jo je vsa obupana pogledala in vprašala: "A zdaj si se pa še na to drobno mlado punco spravla?" Nato se je obrnila do mojih staršev in nadaljevala: "Jaz sem že stara in je ne morem obvladati. Njena mama mi jo je pustla in je kar šla." Takrat sem dojela, da je v resnici moja pretepačica večja žrtev, kot sem jaz.
Ko nasilje postane družabni dogodek
Ko gledam nazaj na svoje izkušnje z medvrstniškim nasiljem, pa naj gre za najbolj nedolžen ravs na hodniku ali večtedensko psihično nasilje, ki se je končalo s pretepom, vem, da me je bolj kot vsak udarec bolelo ponižanje. Občutek, da si nemočen, ponižan, osramočen. Če je javno, je ponižanje še toliko večje. Zato si ne morem niti predstavljati, kako grozno mora biti žrtev nasilja v času, ko so kamere vedno pri roki.
V času, ko se lahko najbolj ponižan in razgaljen znajdeš na spletu. Vsem na očeh. Ko te lahko na družbenih omrežjih še bolj masovno obrekujejo in žalijo. Kakšno stisko mora občutiti mladoletnica iz Celja, ki je postala spletna atrakcija. 15.000 ljudi je všečkalo posnetek, na katerem jo nemočno pretepajo. 11.000 ljudi je posnetek, na katerem je ponižana, delilo. In več mladih je nasilje nad njo snemalo in zraven navijalo, kot da gre za športno prireditev in ne grdo nasilno dejanje, ki ga je treba čim prej prekiniti.
To me pretresa še bolj kot sam pretep, ki je, žal (ne zatiskajmo si oči), pogosto neizogiben del odraščanja. Ja, mnogi smo se v otroštvu zravsali in si izrekli grde stvari. A takrat tega nihče ni ovekovečil. Predvsem pa smo, če smo slučajno naleteli na lasanje zaradi Matica iz 8.b na šolskem dvorišču, skočili vmes in naredili mir. Včasih se kar zgrozim ob misli, da bom na starost odvisna od generacij, ki gledajo in snemajo nesrečo, a ne ustavijo in nudijo prve pomoči.
Eh ... Želela bi si, da bi bilo nekaterim staršem pri vzgoji bolj kot to, da je njihov sonček bombonček prvi, ki zvozi kolo, najboljši v poštevanki in predsednik sveta, pomembno, da je prvi, ki se postavi na stran šibkejšega. Da je Človek.
https://www.metropolitan.si/scena/pms-pozor-moja-sitnari/
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"
