Kako se moški vse življenje trudijo, da imajo večjega

Skoraj dvajset minut sva se s sinom prerekala in medtem ko sem mu vztrajno zatrjevala, da Nina ne more v vrtec, je izkoriščal vsa izsiljevalska orodja. Najprej je poskušal z besedami: "Hočem, hočem, hočem!" Ko ni zaleglo, se je ulegel na tla in začel na ves glas kričati, da ne bo šel v vrtec. Nato je začel slačiti oblačila, za katera sem ga 20 minut prepričevala, naj jih obleče. Vrhunec jeze pa je izrazil z besedami: "Ti si hudobna mačeha. Ne bom se več igral s tabo. Če mi ne daš takoj Nine, grem v vrtec."

In ker mu je nisem dala, je bil problem rešen. V ihti se je oblekel tako hitro kot še nikoli, in se pripravil, da odvihra v svojo izobraževalno ustanovo. Z jeznim in namrščenim obrazom, seveda, ki se mi zdi še vedno neznansko ljubek, čeprav me do vrtca vso pot ni niti enkrat pogledal. Na srečo mi je pred vrati namenil dolg objem in stisnil kar tri sladke poljubčke, zato sem kmalu prebolela, da me je postavil v isti koš kot vse mačehe in čarovnice iz pravljic.

Tekmovanje za največjega

Ko sem začela malo razmišljati o njegovih reakcijah, ki so bile posledica neuresničene želje, sem ugotovila, da sem bila pa res malo nerazumevajoča in nesočutna. Pa saj bi mi lahko bilo jasno, da vzgajam osebka moškega spola. In njim ni nič pomembnejše kot to, da IMAJO VEČJEGA. Če je to kovter, je pač kovter.

Začne se že zelo zgodaj. Že ko grejo komaj hodeči knedlčki prvič na sprehod v bližnji gozd, tekmujejo, kdo bo pobral večji kamen ali palico. Bognedaj, da slučajno najde kdo kaj večjega. On bo nesel največji kamen, pa tudi če ga mora dvigniti s šleperjem. Saj na koncu ga bo tako nesla mama. Po možnosti kamen, njega in še poganjalčka hkrati. 

Ja, malčki se radi hvalijo, kdo ima večjega, tudi če gre za stvari, s katerimi se ni ravno hvaliti. Recimo, kdo ima večji smrkelj, buško ali prasko. Naš se je hvalili celo s svojim kakcem. "Vauuu, kako veliko klobaso sem naledil, babi plidi pogledat". Na srečo je svoje zaklade iz črevesja kazal samo domačim.

No, malčki se tudi hvalijo, čigav ati je večji, kar je po svoje prisrčno, malo bolj nerodno pa postane, ko začnejo primerjati svoje gasilčke. Prav živo se spomnim, kako so v tretjem razredu sošolci Matevž, Matic in Benjamin, med poukom spoznavanja narave in družbe s šablonskim ravnilom merili, kdo je večji frajer. 

"Poglej, moj je že devet centimetrov," je rekel v klopi za mano Benjamin Maticu. S sošolko nama ni bilo jasno, kaj merijo, in ko se je obrnila, so hitro pospravili svoje devetcentimetrske pitone nazaj pod bele gate in šuškavo trenirko. 

Tekma za najdaljšega črva na vasi se ponavadi odvija tudi po treningu v slačilnici oz. v skupinskih tuših. Sicer pa primeri, ko se je nekdo obdaril z nogavico, da bi dobil naziv prvega svedra 6.a, niso redkost.

Ko začne malček, ujet v telesu 30-letnika, služiti denar, začuti, da ima zdaj res izpolnjene vse pogoje, da spet pokaže, da ima večjega. Vzame lizing za avto, ki si ga v resnici ne more privoščiti. Če smo iskreni, si ne more privoščiti niti dišeče smrečice za ta avto, a mora ga imeti. Da bo imel večjega in boljšega kot sosed in Peter iz kadrovske. Hvala kapitalizmu za lizing! Koga briga, če je hladilnik prazen in če pri 40-ih še vedno živiš v otroški sobi od staršev, važno, da se na tvojem parkirišču sveti nekaj velikega, dolgega in obvezno nemške znamke. O obratnem sorazmerju med velikostjo avta in "gasilčka" na tem mestu ne bomo razpravljali. Nikoli nisem izvajala opazovanja z udeležbo oziroma je bil moj vzorec premajhen. 

Ko začne nekje pri 60-ih bingelj, ki ga v resnici simbolizirajo vsi ti predmeti za dokazovanje večjega,  počasi izgubljati na funkcionalnosti, si, zdaj že osiveli malček, najde nove hobije, s katerimi bo lahko pokazal, da je njegov večji. Tisti, ki se jim roke še ne tresejo preveč, se vržejo v ribolov. Če ni ribolov, so pa gobe ali vrtnine. In tako Facebook občinstvo redno obveščajo, da so ponosni lastniki dvokilskih jurčkov in černobilskega paradajza. In spet upajo, da bo njihov večji. Največji. 

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev