Matevž Hribar | 25. 2. 2021, 15:21
Kako sem postal Prostofer in zakaj mi ni žal
Kdo ali kaj je Prostofer? Beseda je skovanka besed 'prostovoljstvo' in 'šofer', torej je Prostofer oseba, ki prostovoljno (torej brezplačno) prevaža starejše osebe, takšne, ki nimajo svojega avtomobila in ki iz takšnih in drugačnih razlogov brez pomoči ne zmorejo odkljukati niti osnovnih opravkov, kot so obisk trgovine, zdravnika, lekarne, pošte. Na poziv sem se odzval lani decembra, po treh mesecih pa lahko zaključim, da mi ni žal 'podarjenega' časa. Zakaj?
Na prvem mestu zato, ker čisto vsako vožnjo zaključim z dobrim občutkom. Ljudje so iskreno hvaležni za nudeno pomoč in to znajo bolj ali manj tudi povedati oziroma pokazati. Kdor že v osnovi opravlja neko družbeno koristno delo, denimo zdravnik ali gasilec, je verjetno tega deležen vsak dan, če pa večino delovnika preživiš pred računalniškim zaslonom, stika s (hvaležnim) človekom ni - četudi denimo naročnik/delodajalec na oni strani optičnega kabla je hvaležen za dobro opravljeno (plačano) delo.
Potem so tu pogovori s starejšimi ljudmi, do katerih v vsakdanjem življenju bržkone ne bi prišlo; četudi bi skupaj z njimi stali v vrsti na pošti ali sedeli nasproti njih v mestnem avtobusu. Še posebej v teh čudnih časih, ko se bojimo ne le kihniti, ampak celo pobliže srečati in si pogledati v oči.
Gospodje in gospe običajno, ne pa nujno, povedo kakšno zanimivo življenjsko zgodbo in pa, mnogokrat, podajo koristen nasvet.
Recimo: "Ko si nekaj želiš, ne misli, da boš to lahko storil kasneje v življenju - kasneje se želje spremenijo, možnosti za uresničitev se zmanjšajo, želje otopijo. Ukrepaj takoj!" Gospa si je želela naučiti igrati instrument, pa se je staršem zdelo, da je to le nepotreben strošek ... Ali pa: "Ne se skurit'. Ne žrtvuj zdravja za kariero. Ni vredno. Ko boš enkrat star in bolan, bodo vsi okoli le še čakali, da umreš."
Ja, znajo biti kar iskreni - tudi pri opisovanju razlogov in težav, zaradi katerih ne zmorejo sami po opravkih. Gospo je celo življenje okrog vozil mož, zato ni čutila potrebe, da bi opravila vozniški izpit - po njegovi smrti pa je ostala sama, osamljena in pri poteh, četudi le do nekaj kilometrov oddaljene trgovine, obsojena na dobro voljo sosedov, sorodnikov ... Prostoferjev. Iz ust gospoda, ki po hudi pljučnici komaj diha, govori pa še z večjo težavo, slišiš povesti o radostih ribolova. Pa o srečanjih z medvedi med gobarjenjem. Pa ...
Mislim, da ima vsak neki dve uri na teden časa, ki ga lahko nameni pomoči potrebnim; ne nujno ravno z vožnjo ostarelih. Dve uri - to je dolžina enega filma! Upam stavit ducat rund piva, da so prostoferske ure mnogo koristnejše in blagodejne od buljenja v male ali še manjše zaslone. Poskusite - in če ugotovite nasprotno, me pocukajte za rokav. Častim.
Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev
