Katarina Birtič Choi: "Ta pandemija bo vsekakor spremenila potek turizma"

Govorili sva o tem, kaj pandemija pomeni za turizem, kako bodo videti naša potovanja v prihodnje ter o tem, kako se je spremenil naš odnos do nošenja zaščitnih mask, turizma in Kitajske nasploh. 

Ukvarjate se s kitajskim turizmom, pisanjem, prevajanjem in kitajskimi družbenimi omrežji. Kako je trenutna pandemija ohromila vaše delo, kako se poskušate prilagoditi in ali že vidite luč na koncu predora?

Jaz si z lučjo svetim že kar v predoru. (smeh) Je pa kar dolg, daljši, kot je bil videti na začetku. Velik udarec sem doživela že v trenutku, ko se je bolezen pojavila na Kitajskem. V prvem tednu februarja sem že vedela, da sledi razpad sistema. Kitajci so odpovedali popolnoma vsa potovanja v tujino, tudi v Evropo, že takrat do maja, junija. Vsi načrti in delo, v katere sem zadnjih šest mesecev vlagala trud in čas, so padli v vodo.

Že od vsega začetka spremljam, kako stvari potekajo tako v Aziji kot v Evropi in po svetu. Ko so Kitajci že opažali upad na novo obolelih, smo se rahlo razveselili, da se bosta življenje in delo vrnila v stare tirnice. A je vse skupaj še enkrat padlo v vodo, ko smo videli, kako najprej Italija, nato pa še preostala Evropa in svet ne reagirajo – in kako brez ukrepov dopuščajo širitev virusa.

Sama se zdaj bolj usmerjam v poučevanje kitajščine in pisanje. Trenutno kitajščino poučujem kar online. Navsezadnje bom morda končala kar nekaj besedil, za katera prej nisem imela časa.

A glede na vse skupaj se rahlo bojim, da bo moje delo sčasoma postalo le neplačan hobi. 

Za zdaj še ostajam optimistična, iščem nove variante za sodelovanja, veliko se pogovarjam s kitajskimi prijatelji, partnerji in drugimi, ki sodelujejo s Kitajsko oziroma Azijo na istih področjih kot jaz. In je nekoliko lažje, ko vidiš, da nisi sam v tem. 

Idej imamo polno, novih načrtov in želja tudi ... Navdiha imam zdaj dejansko več kot prej, a vprašanje je, do kolikšne mere lahko takšna delovna vnema še traja. In ali dejansko lahko plačujejo račune in življenjske stroške. 

Na svojem blogu Po tujem potujem objavljate zapise, povezane s Kitajsko in Korejo, potovanja in medkulturno sinergijo, o resnosti situacije pa ste opozarjali že takrat, ko se nam je še zdelo, da je koronavirus težava dežele daleč stran, ki se nas ne tiče, in še preden smo stroge ukrepe sprejeli v Sloveniji. Vse napovedi in predvidevanja so v tem trenutku precej hipotetični in predvsem odvisni od sprejemanja in upoštevanja varnostnih ukrepov, pa vendar – menite, da bodo izredne razmere pri nas trajale dlje kot na Kitajskem? 

Upam, da približno enako dolgo, a se bojim, da bodo dlje. Wuhan, od koder naj bi se virus razširil, je bil popolnoma izoliran 76 dni. Ukrepi po celotni Kitajski še vedno trajajo – dezinfekcija prostorov, nošenje mask, merjenje temperature ob obisku restavracije, frizerja ... Na primer v fitnesih, ki se ponovno odpirajo te dni, obiskovalcem pri vhodu najprej razkužijo čevlje, na napravah morajo nositi maske ...

Določeni ukrepi, na primer nošenje mask, razkuževanje, medosebna distanca, bodo verjetno trajali še dolgo, a se bomo vsega skupaj počasi navadili. Zdi se mi celo, da smo se že.

Mislim, da Slovenci dobro upoštevamo ukrepe, škoda se mi le zdi, da niso državne inštitucije ukrepale takoj, ko so se na severu Italije okuženi lahko še prešteli na prste ene roke ... Milano, Bergamo in Ljubljana so si več kot za polovico bližje, kot sta si na primer Wuhan in Peking, pa so v Pekingu in tudi drugje po Kitajski ukrepali precej hitreje. 

A ne glede na začetni strah in nejevoljo, ki je najprej zavladala med ljudmi, se mi zdi, da je nekako še vedno zaznati optimistično naravnanost.

Kako močna je na Kitajskem kolektivna zavest? Smo Slovenci večji individualisti?

Da, Slovenci oziroma Evropejci smo izjemni individualisti. To se takoj opazi že pri osnovnem poslovanju med državama. Kolektivna miselnost na Kitajskem je usmerjena v misel na skupnost. Tam so tako nekako navajeni obvladovanja množic, vendar na to gledajo precej bolj v pozitivnem smislu.

V Evropi nadzor nad množico po navadi povezujemo z nečim slabim, ima zelo negativni prizvok, na Kitajskem pa je v večini povezan z organizacijo.

Pri nas v Evropi smo se pri ukrepih najprej začeli zgražati nad tem, kakšne osebne pravice nam kratijo in kako nam omejujejo gibanje. Kitajci o tem niso imeli pomislekov, sledili in zaupali so stroki in navodilom države. In ko smo ravno pri tem – v Evropi si še vedno marsikje navodila precej nasprotujejo, zato ni čudno, da so ljudje zmedeni in ne vedo več, komu verjeti. Državne inštitucije in njihovi predstavniki prelagajo odgovornost od enega na drugega, in če že prideš do tistega, ki naj bi kaj vedel, še ta odgovori, da nič ne ve. 

V svojih objavah na družbenih omrežjih pogosto govorite tudi o uporabi zaščitnih mask, ki so v številnih deželah Azije nekaj povsem običajnega za vsak dan, ne le v izrednih zdravstvenih razmerah. In že te so neke vrste pokazatelj solidarnosti, saj jih nosijo tisti, ki so bolni, da ne bi okužili drugih, in ne obratno. Katere so najpogostejše zmote, ki jih imamo v zahodnem svetu o maskah?

Naj najprej omenim, da tudi sama pred to epidemijo nisem bila zagovornica nošenja mask. Nekajkrat sem jih poskusila nositi na Kitajskem in v Koreji, pa se mi je zdelo, da se bom zadušila. 

Zmota je verjetno ta, da upamo, da nam jih v Evropi v nekem določenem obdobju ne bo treba več nositi. Vendar se bojim, da jih bomo.

Mislim tudi, da večina Evropejcev res misli, da se maske nosijo samo zaradi covida-19. Ne razmišljajo, da bi jih nosili tudi, ko bodo naslednjič smrkali ali šli na pregled k zdravniku.

Večina Evropejcev je  nošenje mask v Aziji najprej povezovala z onesnaženjem, a zdaj mislim, da se je to mnenje že povsem spremenilo. Pravzaprav se je slovensko mnenje o maskah v zadnjem mesecu spremenilo za 100 odstotkov. Najprej je večina trdila, da maske ne pomagajo, ne kirurške ne tiste iz blaga, danes pa se vsak drugi rad pohvali, kako si je doma sam sešil masko.

V tem ne vidim ničesar slabega, zanimivo se mi pa zdi iz sociološkega, družbenega vidika, kako se lahko v kratkem mnenje javnosti tako zelo spremeni. Sicer pa – v Koreji nekateri nosijo maske že zaradi mode. 

Kot sinologinja in poznavalka Kitajske imate tam verjetno tudi veliko znancev. Kakšno vzdušje trenutno vlada med njimi, so optimistični? 

Najprej smo se skupaj držali za glavo, ko Slovenija oziroma Evropa kljub velikemu porastu v Italiji nista še nič ukrepali. Mislim, da smo potem vsi skupaj na neki točki kar malo obupali oziroma bili razočarani. Zdaj se na Kitajskem življenje vrača v stare tirnice, Wuhan se je 8. aprila odprl, do mesta ponovno vodijo prometne povezave. A naj poudarim, da je Kitajska ukrepala veliko hitreje in enotneje kot Evropa. Skorajda hkrati so izolirali vsa večja milijonska mesta.  

Številni znanci in prijatelji se na Kitajskem trenutno počutijo bolj varno. Ukrepi so še vedno strogi. Temperaturo merijo na vhodu restavracij, trgovin, na vstopu na podzemno, pri vstopu v pisarne ... Zunaj morajo še vedno nositi maske, a se počasi tudi to rahlja.

Je pa smešno, ko se pogovarjamo o številkah. Zahodni svet dvomi o resničnosti številk, ki jih je predstavila Kitajska javnosti. A velja tudi obratno. Marsikateri sinolog in marsikateri prijatelji iz Kitajske, ki so povezani s Slovenijo, dvomijo o številu okuženih, ki ga dnevno prikazujejo slovenski mediji, saj številke ves čas variirajo nekje med 25 in 50 okuženih na dan.

Kolikor sem seznanjena, so tudi Slovenci, ki živijo na Kitajskem, zbrali veliko zaščitne opreme in jo poslali v Slovenijo. Smešno se nam tudi zdi, kako se zdaj nekateri hvalijo, kakšne dobre zveze in sodelovanja imajo s Kitajsko. Zanimivo je spremljati, kako se spreminja javno mnenje glede Kitajske. 

Pred pandemijo ste se zelo trudili, da kitajski gostje v Sloveniji ne bi bili zgolj 'avtobusni turisti', ki niti ne vedo točno, v kateri državi so, ter ne ločijo med državami nekdanje Jugoslavije. Kakšne so napovedi za turizem? Menite, da bo sezona 2021 spet v polnem zagonu ali si bo še lizala rane, ljudje pa bodo pred raziskovanjem sveta še bolj previdni in nezaupljivi? 

Res je. Morda sem si celo preveč želela, da se tak način potovanja nekako ustavi in prestavi na počasnejše obrate ... Ljudje, ki so tako potovali, so se mi včasih prav zasmilili. In turistični delavci tudi. Drug drugim smo si šli rahlo na živce, a vseeno bi težko shajali drug brez drugega. Ta pandemija bo vsekakor spremenila potek turizma.

Ne verjamem, da bomo še kdaj tako na polno potovali, kot smo to v zadnjih letih, vsaj ne letos in prihodnje leto tudi ne.

Najprej bodo verjetno potovali poslovneži, študentje, profesorji na izmenjave, šele precej pozneje bodo po mojem prišli na vrsto 'navadni' turisti. Nekako se počutim, kot da se po stilu potovanja vračamo v devetdeseta – in to me nič ne moti. 

Predvidevam, da bo pred potovanjem v tujino sledil bolj temeljit premislek, kam, kako in kaj. Morda bo tudi več birokracije. Spomnim se, ko sem leta 2007 prvič potovala na Kitajsko, sem morala na letalu izpolniti vprašalnik, kjer so me spraševali tudi po tem, ali sem bila v zadnjem času v stiku s perutnino. Takrat je še vedno vladal strah pred ptičjo gripo. 

Poleg tega, da govorite kitajsko, verjetno poznate tudi tu živeče Kitajce in druge Azijce. Ste zaradi trenutnih razmer, kjer se, kot kaže, najde tudi prostor za nestrpnost in strah pred tujci ter rasizem, kdaj dobili občutek, da jih Slovenci, ki tudi sicer nismo prav vajeni rasne raznolikosti, gledajo drugače? 

Osebno od bližnjih prijateljev in znancev še nisem slišala, da bi v zadnjem času doživljali kaj hujšega – a počakajmo, da se spet lahko začnemo 'družiti'. Slišala sem sicer za primere, ko so pred kratkim zaradi sovražnosti fizično napadli lastnika ene izmed azijskih restavracij v Ljubljani.

Sovražnost in nestrpnost se pojavljata na obeh koncih. A taki nasilneži in ozkogledneži se niso rodili čez noč – zdaj se je le pojavila priložnost, da pronicajo na površje in neugledno kažejo svojo moč. 

Imate kakšen podatek, ali so zaradi strahu upad prometa doživele tudi azijske restavracije pri nas – preden so po odloku svoje restavracije tudi zaprle?

Da, še preden se je virus 'uradno' pojavil v Sloveniji, so mi lastniki nekaterih azijskih restavracij povedali, da jim je promet padel za najmanj 40 odstotkov. Kmalu po tem, ko so slovenski mediji začeli poročati o bolezni na Kitajskem, so začutili drastičen upad, in to že sredi februarja. 

Po tem, ko se je bolezen pojavila še v Italiji in je bilo v Sloveniji še vedno vse odprto, sem se spraševala, ali so tudi italijanske restavracije kaj manj obiskane ... Včasih se še vedno čudim, kako človeška ozkoglednost in neprijaznost ne poznata meja.  

Hkrati se zdi, da so se vloge pri tem, kateri narodi so globalno lepo sprejeti kot popotniki, tudi nekoliko obrnile. Zahodnjaki smo v tej pandemiji v primerjavi z azijskimi deželami postali glavna grožnja, saj se z zajezitvijo širjenja okužb spopadamo manj učinkovito od njih. Številne azijske dežele tako zavračajo vstop v svoje države Evropejcem in Američanom. Menite, da bo to bolj dolgoročno spremenilo načine naših potovanj, ki so nam zadnja leta postala kar malo samoumevna in dostopna?

Tudi na evropskih tleh smo na začetku bolezni začeli zavračati vstope Korejcem in Kitajcem. Srbija je bila recimo ena prvih držav, ki je prepovedala vstop Korejcem. Pozabili smo, da je Kitajska ob izbruhu takoj prepovedala tudi svojim državljanom, da potujejo zunaj svoje države. Prav gotovo pa se spomnimo, kako dolgo so se lahko Italijani oziroma vsi Evropejci svobodno gibali prek državnih meja. 

Zdaj se pa čutimo osebno užaljene, ker številne azijske države ne dovolijo vstopa tujcem ... Kitajska in Hongkong sta najprej uvedla obvezno karanteno ob prihodu v državo. A ker se je številni niso držali, imajo zdaj vsi tujci povsem prepovedan vstop. Verjetno sicer so lahko določene izjeme, a jih je malo. A tu ne gre toliko za nezaželenost na podlagi države ali rase, ampak za varnost državljanov oziroma za ukrep proti ponovni širitvi virusa. 

Evropejci smo si s počasnimi reakcijami najprej nakopali posmeh, nato pa ogorčenje azijskih držav.

Ko se je v Veliki Britaniji marca odvil koncert Stereophonics, so bili Kitajci povsem osupli in po svojih družbenih omrežjih so delili izjave v smislu, naj ne prosijo Kitajske za pomoč, ko bo ljudstvo umiralo ... 

Meni se sicer zdi kar malo vznemirljivo, da bi meje za nekaj časa, recimo do konca leta, ostale v določeni meri zaprte. Da bi najprej raziskovali kotičke svojih držav. Zunaj meja bi tako lahko potovali le v primeru študija, izmenjav znanja ... Upam samo, da bodo prebivalci imeli toliko denarja, da ga bodo sploh lahko porabili v domačem turizmu. A bomo morali vseeno paziti – čudake in neprijazne ljudi lahko srečaš povsod, tudi v sosednji vasi. (smeh)

Vaša hči ima slovensko-korejske korenine, živita pa v Sloveniji. Kako ona doživlja kulturi obeh držav, iz katerih izvirajo njene korenine? 

Trenutno rada gleda slovenskega Ribiča Pepeta in korejsko risanko Pororo. Poskusila je tudi že jesti s palčkami. Za zdaj so ji precej blizu traktorji, rada koplje po zemlji in pesku. Mislim, da ne vidi nekega prehoda med eno in drugo kulturo.

S hčerko živiva v Sloveniji in še vedno upam, da se bodo do poletja zadeve umirile in se odpeljeva v Istro kampirat. Glede tega postajam precej tradicionalni slovenski turist. No, vseeno se zagotovo ne bom nikoli zbujala ob šestih in šla postavljat brisače in senčnika na plažo. (smeh)

Da ne bova govorili zgolj o razlikah med narodi, v čem smo si Slovenci podobni s Kitajci in v čem s Korejci, kaj nas združuje? 

Združuje nas to, kar vse narode – da ima vsaka skupnost dobre in slabe ljudi, dobre in slabe stvari. In to, da imamo radi pivo in žgane pijače. (smeh)

S Kitajci smo si verjetno podobni po marsikaterih birokratskih procedurah, a so na Kitajskem vseeno hitrejši. Podobni smo si tudi v ogromnem številu dialektov oziroma narečij. Razlika je le v tem, da so si na primer (nekateri) slovanski jeziki veliko bolj podobni med sabo, kot so si podobni dialekti na Kitajskem. 

Šanghajskega dialekta recimo nekdo, ki prihaja iz Chengduja, ne more razumeti, medtem ko Slovenec lahko vsaj približno razume, ne samo prebivalcev nekdanje Jugoslavije, ampak tudi Čehe, Poljake, Ruse in Slovake.

Tiste, ki se radi zgražajo nad tem, kakšne čudne prehranjevalne navade imajo Kitajci, pa rada vprašam, v čem je razlika med tem, da se na palico nasadi kačo ali pa mladega pujska.

Torej smo si na neki način podobni tudi v čudaških prehranjevalnih navadah. 

S Korejci pa v tem, da imamo oboji za nacionalno jed zelje. Slovenci kislo, Korejci pa kimči. Oboji si tudi sezujemo čevlje ob vstopu v hišo. Kitajci si jih ne. 

Česa si želite, da se naučimo ob tej preizkušnji? 

Kitajščine in kitajske kulture. (smeh) Sicer pa strpnosti, preudarnosti in solidarnosti. Skrbi za druge in zadovoljstva ob majhnih rečeh. In tega, da se bomo naučili manj trošiti za nepotrebne stvari ter svoj prosti čas redkeje preživljati v nakupovalnih centrih.

PREBERITE ŠE: Mojca Mavec: "Vse življenje sem svobodnjakinja, vajena sem dobrih in slabih sezon. A kako bo v tej krizi, nihče ne ve" ALI Maroko: 11-dnevni potep z najetim avtomobilom čez Atlas do Sahare in Atlantika

Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"