Kako ohraniti dober glas: "To je vprašanje za milijon dolarjev"

Je tudi akademsko izobražena pianistka, čeprav rada reče, da je samo pevka, ki zna igrati tudi na klavir. Več kot 20 let je tudi pevska pedagoginja na glasbeni šoli v Ljubljani. 13 let pa vodi še izjemno aktivno Slovensko komorno glasbeno gledališče, s katerim gostuje tudi po Evropi, pri nas pa z različnimi predstavami redno v Cankarjevem domu in vse so prave uspešnice. Mnoge so namreč zabavne, odštekane in odrsko zanimive. Med njimi pa tudi mladinske opere, kar je pravzaprav tudi eden izmed ciljev tega gledališča - da opero popularizirajo in približajo mladim. 

Opero s svojimi predstavami uspešno približujete otrokom in mladostnikom, da ob tej glasbi uživajo. Torej opera ni več rezervirana samo za elito in ljubitelje klasike? 

Opera seveda ni za elito, opera je za vsakega, ki ima rad glasbo, čeprav je nekoč veljalo, da je opera draga, v starih časih so jo financirali samo tisti, ki so imeli denar, in to je bila elita. Od tod izvira to naše mnenje, v resnici pa mislim, da glasba doseže tistega, ki ima odprto srce za glasbo. Jaz sem vedno znova čisto navdušena, kako mladi sprejemajo te naše predstave.

Ampak imam pa svojo filozofijo, da morajo otroci poslušati, kar je primerno njihovi starosti. Če pelješ 10-letnika na opero za odrasle, ki bo dolga tri ure in pol, se mu lahko zameri ta žanr. Dobro je začeti zgodaj. Meni se zdi idealno, da gredo otroci na začetku osnovne šole že prvič na neko operno predstavo, primerno njim. Mi smo naredili na primer zelo uspešne predstave, kot so Veveriček posebne sorte, Rdeča kapica, Snežna kraljica itd. V tem žanru je luštno, da vidijo, kaj je orkesterček, da vidijo pevce, baletnike, scenografijo. 

Kako mlajša generacija doživlja opero? 

Odzivi so res odlični in to vemo že po tem, da se vračajo. Enkrat smo delali eno sodobnejšo opero in je kritik napisal, da je bila zelo slikovita, ampak da si melodij verjetno ne bo nihče zapomnil. Potem me pa pokliče prijateljica, da njena hčerka že ves dopoldan doma poje. Veliko dobimo pisem zahval, pa tudi veliko hčerk mojih prijateljic se zdaj uči petja pri meni. Otroci imajo manj predsodkov kot odrasli. Otroci še niso izoblikovali svojega okusa in so bolj odprti za novosti, to me je že večkrat presenetilo.

Od kod želja po opernih predstavah za mlajše generacije? 

Že po rojstvu prvega otroka sem si želela, da bi tudi moji otroci imeli radi opero. Takrat sem imela že eno produkcijo in sem naredila kratki predstavi Janko in Metka in Mozartovo Bastien in Bastiena. In ko sem začela voditi komorno glasbeno gledališče, sem se takoj odločila, da bomo imeli dve vrsti opere. Eno za odrasle, drugo za otroke. In od takrat smo izvedli ogromno predstav za mlade, ki so res zelo uspešne. 

Glede na to, da ste komorno, majhno gledališče, se tudi trudite, da ste sodobno in združujete različne žanre. Kaj vse? 

Res je. Komorna opera pomeni manjšo zasedbo. Ni pevskega zbora, baleta, manj nastopajočih pevcev, čeprav delamo tudi velike opere. Ravno zdaj prihaja na spored predstava Kekec in škrat Skovik, kjer je otroški zbor, odrasli pevski zbor, orkester, torej več kot 35 ljudi na odru in to ni več komorna opera. Ko delam program, mi je všeč, da delamo različne zvrsti – otroške, muzikale, klasične sodobne opere, pa tudi zelo eksperimentalne kot je npr. elektroakustična opera.

Kaj je sploh opera? To ni tako kot v klasicizmu, ko je bilo čisto jasno, kaj je opera, zdaj pa so te stili tako različni. Zato se trudim, da smo sodobno gledališče in da bi vsa ta različna področja malo pokrivali. Ene so za širše množice, ene niso, ampak kljub temu je pomembno, da se izvaja različne zvrsti. Na nek način se slovenska opera žanrsko razvija. Ker delamo različne stvari in jih tudi naročamo. Vse opere pa izvajamo v slovenskem jeziku. 

Zakaj vas je ravno opera tako pritegnila? 

Petje sem študirala v Gradcu in prva produkcija, ki smo jo delali, je bila Čarobna piščal. Meni je takrat postalo popolnoma jasno, da bi jaz to delala. Opera pa tudi zato, ker je zraven še malo igranja. Opera je zame najbolj kompleksna umetniška oblika, ki združuje vse: glasbo, gledališče, scenografijo, gib. Jaz jo ljubim, zato se s tem ukvarjam. Takrat me je ta igra verjetno pritegnila, ker se spremeniš v neko drugo osebo. Sicer imam pa zelo rada tudi samospeve in moja prijateljica Darja Mlakar Maležič je pianistka, tako da skupaj združiva kakšen recital. 

Zelo veliko ste igrali v Mozartovih operah. Zakaj so vas prav njegove opere najbolj navdušile? 

Vsak pevec, pevka ima določen tip glasu, ki mu po nemško rečemo fach. In jaz sem tak lirski lahek sopran, ki je zelo primeren za Mozartove opere. Npr. za Verdija potrebuješ drug tip glasu, zato tega jaz nisem nikoli pela. V zadnjih letih sem se pa zaljubila v sodobno opero in nekatere so napisane tudi zame.

V zadnjih osmih letih sem odpela zelo veliko čisto novih del. In to mi je velik izziv, odpeti nekaj, kar še ni nihče, ali pa jih je zelo redko kdo izvedel. Npr. opero Ada, o pesnici Adi Škerl, Božji delec, zdaj pojem Heloizo ... Sicer pa v zadnjih letih zelo uživam tudi v operi Svadba, Ane Sokolovič. Napisana je za 6 žensk in 50 minut izvajamo težko, zahtevno, vendar zanimivo glasbo. S to opero tudi gostujemo po Evropi in res je genialna. 

V Cankarjevem domu vas čaka premiera nove predstave Heloiza (in Abelard), ki je sicer znana tragična ljubezenska zgodba. Libreto je napisal Milan Dekleva, glasbo pa Peter Kopač. Kakšna opera je to? 

Ta opera je res samo ljubezenska zgodba, kar je pri sodobni operi zelo redko. Abelard je eden najbolj znamenitih francoskih filozofov, v vlogi nastopa tenorist Edvard Strah, in kar mene moti kot žensko je to, da ta Heloiza ni bila prav nič manj pametna ali razgledana kot on, pa jo na žalost veliko manj poznamo. Ona je bila mogoče najbolj pametna ženska tistega časa oz. najbolj izobražena, to je bilo v začetku 12. stoletje. Ona je imela tako moderne poglede na svet, da bi bila še v današnjem času sodobna ženska in Abelard se vanjo zaljubi, ker je bila nekaj posebnega. Ampak ta njuna ljubezenska zgodba je bila zelo nesrečna, saj je njega njena družina kastrirala, ker jo pošlje v samostan.

Milan Dekleta se je skoncentriral na to blazno ljubezen Heloize do Abelarda. Ona je bila v naši operi bolj zaljubljena vanj (smeh). Je noro, popolnoma in do konca predana, njega pa bolj zanima njegova kariera, slava in kako ga vidijo drugi. On se njej odpove in jo pošlje v samostan in pravzaprav konča tako, da ga ona obtožuje, zakaj jo je tja poslal in jo pustil na cedilu. Res pa je, da se ni želela poročiti, ker je menila, da je poroka najvišja oblika prostitucije. Milan se je kar držal dejstev, vmes pa še malo svoje domišljije vključil. 

Koliko vaj zahteva taka predstava? 

Ogromno. Ta opera je zelo zahtevna za petje. Najtežje se je bilo to naučiti in si zapomniti na pamet. 

Kaj pa doma najraje poslušate, tudi klasiko?

Jaz sem bolj rockerica po duši. Moram priznati, da sem po vsem dnevu te klasične glasbe tako utrujena, da je ne maram poslušati za sprostitev. Če poslušam klasično glasbo, je to delo. Jaz ljubim rock, pop, rada imam ljudi, ki imajo dober glas. Vse od Tine Turner, Beyonce, Celine Dion ... vsaka, ki ima dober glas me fascinira, čeprav je to drug slog. Pa tudi "bendi", mainstream, so mi všeč. Moji otroci radi poslušajo tudi Joker Out, in tudi meni so imenitni. 

Kako pa skrbite za svoj glas? 

To je vprašanje za milijon dolarjev, ker ima vsak pevec svoje načine. Jaz se trudim čim manj komplicirati, pevci smo namreč nagnjeni k hipohondriji, bom kar povedala. Trudim se čim bolj zdravo živeti, športam, ne kadim in ne pijem. Delam dihalne vaje, govorne vaje in vsak dan vadim petje. 

Ali imate kakšno zanimivo prigodo, anekdoto iz vaših predstav? 

Ja, v moji prvi operi v Avstriji se je celotna scenografija podrla in pristala 3 cm zraven mene. To je bilo kar hudo. Ne vem, kaj bi bilo takrat, če bi se to podrlo name. 

Ste tudi kaj vraževerni? Imate kakšne rituale pred predstavami? 

Imam neke svoje štose. Nekaj časa se mi je zdelo, da imam največ sreče, če sem nosila rdeče spodnje hlačke (smeh). Ampak seveda me je to že zdavnaj minilo. To je bilo zelo na začetku, ko sem bila še negotova. Drugače sem pa zmerno vraževerna. Sledim kakšnim znamenjem, recimo, če se vozim z avtom in vidim tri sedmice, vem, da bo odlična predstava. Ampak to je bolj za hec. Sicer imam pa pozitivne izkušnje, ljubim nastopanje, zadnje čase se mi celo dogaja, da ko se opera izteka, samo razmišljam, zdaj bo samo še naslednja točka, potem pa, žal, že konec. 

Katja, zelo ste dejavni in aktivni. Tako v kariernem kot družinskem življenju. Kako vam uspe? 

Jaz mislim, če se nahraniš iz svojega dela, ne izgoriš. Izgoriš, če ti ne vrača veselja. Meni ga. In tudi moja družina. 

 

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem