Katjuša Štingl, ustvarjalka vsebin, pesnica in prostovoljka v društvu Hospic: "Nihče ne bi smel umreti sam."

Katjuša Štingl je vsestranska ustvarjalka, ki je na medijskem prizorišču prisotna že lep čas, spoznali pa smo jo v različnih vlogah - kot novinarko, piarovko, organizatorko dogodkov, prostovoljko v društvu Hospic in nazadnje še kot pesnico, pred nekaj meseci je pri založbi Chiara namreč izšla njena pesniška zbirka Še živim.

V vseh vlogah ji je skupno, da je brezkompromisno iskrena, pravična, srčna. In še zdaleč ni povedala ali pokazala vsega: pravkar piše nov roman, z manjšo vlogo sodeluje v slovenskem celovečercu in snuje razstavo, ki nam bo dala misliti.

Vašo pesniško zbirko Še živim so nekateri prvi bralci opisali kot brutalno iskreno, ranljivo. Kaj je ključno za takšno iskrenost, v kakšnem stanju mora biti človek med pisanjem? So vaše pesmi nastajale spontano, ko se je kaj prelilo čez rob, ali pa imate kakšen poseben ritual, ki vas spravi k pisanju?  

Bi rekla, da ravno ranljivost – soočanje s sabo, z najtemnejšimi kotički svoje duše, resnico, bolečino. Drzniti si stopiti v stanje, kjer ni prostora za sprenevedanje, maske, laži. Šele ko se človek upa razgaliti pred seboj, se lahko tudi pred svetom, bralci, gledalci. To mu omogoča, da se z umetnostjo, kakršnakoli že je, dotakne nečesa osnovnega in človeškega v vsakem izmed nas.

Poezija je najmočnejša takrat, ko je najbližje resnici. Pesmi so nastale, ko se je vse že prelilo in izlilo, lahko rečem celo izčistilo. Ko nekaj doživljam, sem z vsem bitjem prisotna v procesu doživljanja, pesem se zgodi pozneje. Ni rituala, ki jo sproži, ni časa, ki bi lahko napovedal njen prihod – preprosto zgodi se in kot pesnik ji moraš prisluhniti, če ne ti 'pobegne'.        

Od izida je zdaj že nekaj časa, tako da verjetno lahko spregovoriva o odzivih. Kateri so se vas najbolj dotaknili, vas je kakšen način branja zbirke, ki so ga bralci delili z vami, posebej presenetil?  

Večkrat sem že poudarila, da je umetnost tu zato, da premika meje, vznemirja, tolaži, da se dotakne naših globin, zato so odzivi bralcev zame največje darilo. Vsak občutek, misel ali vprašanje, ki ga moje besede sprožijo, je dokaz, da umetnost živi, diha, se giblje med nami. Hvaležna sem, da se mi bralke in bralci javljajo s svojimi vtisi, kar pomeni le to, da pesmi niso več moje, temveč da so postale del nečesa večjega, del bralčeve izkušnje, kar je bil tudi namen.

Kako kdo bere zbirko, me niti ne zanima, saj je tudi napisana tako, da je nepredvidljiva, da preseneča, nima pravil in se mi zdi, da so jo tako tudi sprejeli. Pogosto mi pravijo, da jo odprejo "na srečo" in da vedno dobijo tisto, kar jim je namenjeno.

Začeli ste kot novinarka. Zanimale so vas zgodbe neslišanih, odrinjenih na rob. Vendar ste novinarstvo, kot ste dejali v nedavnem intervjuju, pustili za sabo, saj vam ni bilo več do ustvarjanja praznih vsebin za klike. Zdaj ste piarovka in ustvarjalka vsebin, je to podobna strast, kot je bilo na začetku novinarstvo?  

Strast živim in čutim v vsakdanjem življenju, v izbrani hrani, glasbi, plesu, občutku, ko greš bos skozi sveže pokošeno travo, ko se kopaš v morju, ko te boža jesensko sonce … Strast je zame živost, radost bivanja, uživanje v majhnih, vsakodnevnih rečeh.

Če jo lahko oplemenitiš še s svojim delom, toliko boljše, in kot PR-ovka ter organizatorka dogodkov si izbiram projekte in podobno misleče posameznike, s katerimi lahko to delim. Moja strast so zgodbe, za marsikoga posebnih, a zame povsem običajnih ljudi, vedno bile in najbrž bodo, samo oblika, kako jih izrazim, se spreminja. Ko hodiš po svetu z odprtim srcem, ti ljudje zaupajo in pridejo izpovedi, takšne in drugačne, same do tebe. 

Dejali ste, da je vaš sanjski poklic tak, v katerem ne bi več potrebovali družbenih omrežij. Kaj bi torej počeli, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Kdo pa pravi, da so omejitve? (smeh) So, ampak zgolj v naših glavah in morda fizične, ker pri 167 centimetrih najbrž ne bi bila ravno dobra v košarki. Kar pa ne pomeni, da je zaradi tega ne morem igrati. Zgolj primer, nisem ravno tip za kolektivne športe. (smeh)

V življenju si rada postavljam izzive, sledim temu, kar čutim, in za zdaj se je zgodilo in izpolnilo vse, kar sem si želela, zato vedno pravim: "Pazi, kaj si želiš, lahko se uresniči." Jaz svoje sanje živim. Letos sem izdala zbirko poezij, začela sem pisati nov roman, pripravljam avtorsko razstavo z ilustratorko Jano Fak, trenutno igram celo manjšo vlogo v prihajajočem celovečernem filmu Hotel Alkohol režiserja Jana Cvitkoviča.

Za vse to ne potrebujem družbenih omrežij. So pa to projekti, ki za zdaj še bolj hranijo mojo dušo kot denarnico, zato moram stuhtati še nekaj, kar bo prineslo več cekinov. Kakšnega mecena, ki bi podprl moje ustvarjanje, se ne bi branila, bi vsi imeli kaj od tega. (smeh)  

Kam nas pelje te odvisnost od družbenih omrežij? Tudi o tem ste že kritično govorili. Bomo kdaj sposobni narediti korak nazaj?  

Odvisnost od družbenih omrežij nas pelje v svet, kjer smo vedno bolj ločeni od sebe in drugih, čeprav navidezno ves čas povezani. Naša pozornost je razdrobljena, več časa porabimo za skrolanje in hiter vnos informacij, kar dolgoročno vpliva na našo sposobnost globokega razmišljanja, sočutja in avtentično komunikacijo. Postajamo bolj osamljeni, čeprav imamo občutek, da smo v stiku s številnimi.

Težko je napovedati, ali bomo kot družba naredili korak nazaj, mislim, da bo vedno več posameznikov začutilo potrebo po distanci. Že zdaj opažamo premike – ljudje iščejo načine, kako vzpostaviti zdrave meje z digitalnim svetom, kako se znova povezati z realnim življenjem in biti prisotni v trenutku. Morda bo prav ta potreba po bolj zavestni prisotnosti sprožila večji premik, a brez dvoma bo to zahtevalo veliko notranje moči, da se upremo toku, ki nas ves čas vleče nazaj na omrežja. Kot vsaka odvisnost. 

Delujete tudi kot prostovoljka v Slovenskem društvu Hospic. Ob priložnosti ste na družbenem omrežju zapisali, da je smrt lahko tudi lepa. Tudi na splošno se zavzemate za detabuizacijo smrti. Kako lahko to dosežemo kot družba? Smrt, pogrebi so za večino težki. Tudi sicer se je naše 'rokovanje' s smrtjo spremenilo: včasih so ljudje živeli doma, bližnji so hodili h krsti, danes se večinoma odločamo za žarne pokope, ko oseba umre in jo odpeljejo, je ne vidimo več ... Tudi podpora umirajočemu je za marsikoga težka.    

Kot družba smo ujeti v mentalne predstave in strahove, ki jih nosimo glede smrti. Pozabili smo, da je smrt, tako kot rojstvo, naravni prehod, ki ga ni treba videti zgolj skozi prizmo strahu ali žalosti. V bistvu ni ločenosti med življenjem in smrtjo; oba sta izraza ene same resnice, ene zavesti, ki neprestano teče in se preobraža. Ko vzpostavimo intimen odnos s smrtjo, ko razumemo, da smrt ni konec, ampak preobrazba, lahko to zavedanje v nas prinese globok mir.

Detabuizacija smrti pomeni ravno to: odpiranje srca za globlje zavedanje, da obstaja nekaj onkraj tega, kar zaznavamo kot konec. Biti ob umirajočem, držati prostor s prisotnostjo in ljubeznijo, je način, kako se lahko dotaknemo te globlje resnice. Ne gre za to, da bi izničili žalost ali bolečino, ampak za sprejemanje, da je vse to del naravne igre življenja. Ko odpremo svoj um in srce za to resnico, lahko stopimo onkraj iluzije in smrt ni več strašna, temveč postane sveta izkušnja, v kateri se življenje znova vrača k svojemu viru. 

Morda vas zanima tudi:

• Mladi filmar, ki je Slovenj Gradec vpisal na filmski zemljevid
• Intervju s pisateljico Evo Mahkovic

Čeprav smrt jemljete kot del življenja, je prostovoljno delo v Hospicu najbrž nemogoče povsem pustiti 'v službi'. Kako predelujete težke občutke, ki se morda pojavijo po koncu delovnika? Čemu ste se sploh odločili za ta korak na karierni poti? Ste imeli kakšno lastno izkušnjo s smrtjo, ki vas je posebno zaznamovala?  

Delo v Hospicu res prinaša intenzivne izkušnje, ki od tebe zahtevajo soočanje z globokimi čustvi – tako lastnimi kot tistimi od drugih. Če se kdaj pojavi breme, se vračam v tišino, samorefleksijo, vrnitvi v svoje jedro, v prostor, kjer ni teže, le globoko zavedanje, da vse prihaja in gre in da je vse del večjega toka življenja. To delo ni zgolj poklic, je tudi pot osebne rasti, ki me vedno znova uči ponižnosti in sočutja.

Zanjo sem se odločila, ker vidim, kako dragocena je v svetu odtujenosti čuteča prisotnost. Da te nekdo vidi, sliši, čuti – da smo človek človeku, da nismo neznanci. Nimam konkretno primera smrti, ki bi me zaznamoval, sem pa že v rani mladosti izgubila dobro prijateljico in vse stare starše, a njihov odhod ni bil razlog za moje delovanje v Hospicu. Včasih kdo resnično nima nikogar, ki bi bil tam zanj, in ta človek si ti, vse, kar v tistem trenutku potrebuje in si želi. Mislim, da nihče ne bi smel umreti sam. Že v gimnaziji sem rada posedala s starostniki iz bližnjega doma za upokojence na klopcah ob reki in klepetala z njimi o življenju. Morda pa sem ravno zato na svetu, kdo ve.

Dolgoletna ambasadorka Hospica je bila tudi Manca Košir, njeni hčerki Tina in Ladeja sta vam po njeni smrti zaupali nalogo organizirati dobrodelno dražbo njenih oblačil. Ste bili zadovoljni z izvedbo dražbe? Najbrž si je marsikdo želel s seboj odnesti košček Mance in ga nositi naprej.   

Bilo mi je v veliko čast in hkrati tudi odgovornost poseči v intimo človeka, kot je bila Manca. Z vsemi oblačili, čevlji in modnimi dodatki smo vsi vpleteni ravnali izredno spoštljivo, vsaka, ki je kupila kos modne dediščine, ga bo nosila z veliko mero hvaležnosti in tako sem se odločila, da bo Facebook stran Mančina omara živela še naprej in bom skupino negovala in nadgrajevala, tako kot bi to storila Manca – v duhu povezovanja, druženja in srčnih izmenjav.

Imate dva otroka, ki ju ravno tako vzgajate v smeri, da se ne bojita izraziti, kar sta in kar čutita. Vas je kdaj strah, kakšno družbo zapuščamo zanamcem? So mlajše generacije res apatične, vdane v kruto usodo, ki jih čaka v prihodnosti, tudi zaradi stanja našega planeta?    

Pri svojih otrocih, v intervjujih želita biti poimenovana, zato: 12-letni Nik in 10-letna Gala, vzgajam odprtost, zavedanje in zaupanje vase. Namesto strahu pred tem, kaj bo, gojim vero v to, kar je mogoče. Želim, da vesta, da lahko spremenita svet s tem, kar sta, in da ni pomembno, da vedno sledita množici ali normam. Njuna avtentičnost in sposobnost izraziti tisto, kar čutita, sta njuni največji moči.

Mladi imajo neverjetno sposobnost prilagajanja in inovativnega razmišljanja, kar potrebujejo, je spodbuda, da jim je dovoljeno sanjati in ustvarjati svet, v katerem si želijo živeti. Mislim, da je naloga tako staršev kot odraslih ta, da jim pomagamo videti, da v sebi nosijo moč za spremembo, namesto da jih potiskamo v občutke obupa ali nemoči.

Kot ste že omenili, pripravljate avtorsko razstavo z ilustratorko Jano Fak. Dotika se prav teme, o kateri sva ravnokar govorili ...

Tako je, naslov mednarodno družbeno-ozaveščevalne razstave je 'The Future Is Bright' (Prihodnost je svetla) in bo z dvajsetimi ilustracijami prikazala, v kakšnem stanju smo kot družba in kam gremo. Izbrana je bila na razpisu Tam-Tam plakatov, na ogled pa bo skozi cel december pri podhodu Ajdovščina v centru Ljubljane.

Živimo v zelo nasilnih časih. To je dejstvo. Nasilje je tako vseprisotno in tako skrito za vsakodnevnimi navadami in potrebami, da ostaja skoraj nevidno. Zavedamo se ga, a mu ne namenjamo prave pozornosti. Občasno postane bolj prisotno, bolj vidno, takrat nas preseneti, nas prizadene, nato pa se nanj navadimo in se hitro vrnemo k starim vzorcem. Do naslednjič. Do trenutka, ko nas spet nekaj preseneti.

Umetniška razstava je budnica, delo, ki od gledalca zahteva, da pogleda pod površje, da bi razumel večplastno sporočilo, ki ga nosi, ter odseva stanje sveta, v katerem so naša dojemanja prihodnosti vse prej kot preprosta. Je poosebitev vsega, s čimer se bojimo soočiti ali sprejeti – notranjih demonov, družbenih norm, pričakovanj in omejitev.

Je povsem avtorska in z najinim lastnim produkcijskim vložkom, zato sem prej omenila, da bi potrebovala mecena – biti umetnik, poleg tega še družbeno kritičen, v tem času ni enostavno. A ravno v tem je paradoks, ne odnehati in pogumno naprej, kajti "Prihodnost je svetla!"

Novo na Metroplay: "Mislim, da se s pomočjo humorja stvari prej rahljajo kot pa zaostrujejo." | Alenka Marinič