Kirgizija: Avantura - za svoj užitek (kot jo je doživel Tadej Golob)

Na pol sem dremal, medtem ko smo se s tovornjakom, sedemtonskim in 28 let starim uralom, podedovanim od nekdanje vojske Sovjetske zveze, bližali bazi na višini 4000 metrov v gorovju Kokšal Too na kirgiško-kitajski meji.

Spati se ni dalo, ker je cesta, kolikor je je sploh še ostalo, izginila in je šestkolesnik premetavalo po tisti divjini. Potem se je ustavil. Se vrnil za nekaj metrov in dokončno obstal. Pogledal sem ven. Okoli nas sam sneg, v katerega je iz kabine skočil Andrej, naš ruski voznik, in se prijel za glavo.

Ploha, ploha ...

Poskakali smo iz tovornjaka. Andrej je stopal okrog in ni bil videti zadovoljen. To je bil naš tretji dan potovanja po visokogorski stepi, prepredeni z močvirji, ki jo je pred dvema dnevoma prekril sneg in nas za en dan prisilil v čakanje.

Meni je bilo kar prav, ker se mi ni nič mudilo na višino in z njo v glavobole, in tudi zdaj, ko smo obtičali, sem pomislil, da to sploh ni slabo. Imeli bomo čas za aklimatizacijo pa spoznali se bomo pri skupnem delu – kot pridruženi član odprave sem polovico članov prvič srečal na brniškem letališču – pa sneg bo medtem skopnel ...

Mislim, da je bil Arhimed tisti, ki je ob neki priložnosti rekel: »Dajte mi vzvod in oporno točko in premaknil bom Svet.«

Škoda, sicer bi mi lahko čez nekaj tisoč let in nekaj tisoč kilometrov vzhodneje izumili kaj podobnega. Dajte nam hidravlično dvigalko – imeli smo dve –, desko – tudi te – in bomo malo napumpali pa podložili pa speljali ...

To smo tudi storili in je reklo svamp in pogoltnilo naši hidravlični dvigalki v blatni drek okoli Urala. Aha ... Bo treba nekaj podložiti pod dvigalki, in smo podložili desko in je reklo svamp in pogoltnilo desko z dvigalkama.

»Ploha,« je rekel Andrej, kar po rusko pomeni slabo. Andrej je star nekaj malega čez 30 let, in ko ne prevaža turistov po Kirgiziji, kjer je doma, vozi Gazpromov tovornjak po Sibiriji. (In je verjetno edini Rus, ki ne pije.)

Ko Sibirija poleti odmrzne in je neprevozna, se vrne domov in za volan drugega tovornjaka. Profesionalec, skratka, smo si rekli, on že ve in nas bo spravil iz tega, in smo ga pogledali ... »Ploha, ploha ...«

Tako nas je bilo tam torej šest zdravih ljudi (trije alpinisti in tri alpinistke) pa Blaž, ki je bil vodja odprave in ga je v Biškeku zgrabila hernija in je lahko samo ležal na dnu tovornjaka in stokal kljub tramalu, ketonalu, ibuprofenu in drugih analgetikih, ki smo jih imeli, in Miha, ki je imel drisko in se ni smel napenjati.

Pa Andrej in Tanja, punca iz Ukrajine, ki nam je kuhala in – kar smo odkrili malo pozneje – je znala lepo igrati na kitaro in prepevati. In očitno nobeden od nas ni vedel, kaj zdaj.

Sneg okoli tovornjaka se je začel topiti in ga še bolj zalivati pa smo obkopali nesrečno vozilo in speljali vodo v reko, ki je tekla kakšnih 50 metrov stran. Od tam smo znosili gramoz, pjesok, kot je rekel Andrej, odkopali zunanjo stran leve spred­nje gume, nasuli gramoz, čezenj poveznili desko, nastavili dvigalki in – čudež.

Je sicer naredilo svamp, ampak kolo se je premaknilo za milimeter. Z železnim drogom smo nabili kamenje pod njega, kolikor se je pač dalo v tisti milimeter in v blato pod njim. Umaknili dvigalko ...

Svamp in kolo se je pogreznilo v blato, ampak mogoče ne tako zelo kot prej. Neizmerljivo malo, ampak nam se je zdel nekakšen napredek. Ponovili smo vajo in jo ponavljali do večera, ko je to kolo že skoraj stalo na gladini.

Zadovoljni smo odšli spat na vzpetino nad ujetim tovornjakom in spali do jutra, ko bo močvirje pod nami zamrznilo in se bomo odpeljali.

Ural se ni premaknil in Andrej je spet rekel ploha, ploha in še pjesok in potem smo nosili kamenje iz reke in odkopavali še drugih pet koles. In ker smo zdaj že vedeli, kako in kaj, je do večera še vseh drugih pet koles na nekakšnih nasutih podstavkih gledalo iz zdaj že zelenega barjanskega okoliša. Do takrat smo bili vsi že blatni kot svinje.

Da skrajšam: tretje jutro naše borbe z zemljo in vodo je ural odpeljal in se prebil do trše podlage in čez kakšno uro pripeljal do začetka ledenika, kjer smo postavili bazni tabor, prvi od mojih 13 na čez­oceanskih odpravah, do katerega mi ni bilo treba peš. Kakšen kilometer zračne črte od Kitajske.

Prva na svetu

Nekoč je bila Kirgizija ravna nižinska ­dežela. To je bilo nekako takrat, ko so po njej še postopali dinozavri. Potem se je od Afrike ali od nečesa pač odlepila Indija (s Pakistanom in Bangladešem), zaplula na sever in treščila v celino, ki se je nagubala, nastala je Himalaja, v katere severni del sodi tudi Tjanšan ali Nebeško gorovje, dolgo okrog 3000 ­kilometrov in do 600 kilometrov široko, in Kokšal Too kot njegov del.

Pa tudi vsa Kirgizija se je v povprečju dvignila na 2750 metrov, kar je više od denimo ­drugega najvišjega slovenskega vrha Škrlatice.

Domačini so seveda pametni kot povsod po svetu in dobro vedo, da gora ni nora, ampak je nor tisti, ki gre gor. Morali so priti Rusi in se povzpeti na njihove najvišje vrhove.

Dali so jim ljubka imena, kot so Pik pobedi (7439 m), Pik Lenina (7134 m) in tudi Pik bjelij (5697 m), ki nam je padel v oko, njim pa se iz nam neznanih razlogov nanj nekako ni uspelo spraviti. Od daleč ni bil ta Beli vrh videti nič posebno težkega, bel kupček, malo višji od sosednjih belih kupčkov.

Težava je bila ta, da je bil vrh tega kupčka od našega tovornjaka oddaljen 30 kilometrov čez prelaze, pobočja, soteske, močvirja, reke, ledenike, da se je od blizu spremenil v precej strm kup snega, kamenja, serakov in da je bilo za ta 'blizu' treba računati na približno pet dni pohajanja tja in nazaj, če bo šlo vse v redu.

Nabasal sem svoj nahrbtnik in ugotovil, da ne bo šlo, da je premajhen, in si sposodil večjega od Blaža, ki je še vedno zadeto ležal na podlogi pred svojim šotorom z diagnosticiranim išiasom, ki pa ni bil išias, ampak hernija. Drugi Blaž je nabasal svoj nahrbtnik in sva šla.

Čez dva dni, potem ko sva opravila z vsemi naštetimi oblikami površja in pri tem prebredla do pasu globoko ledeniško reko, sva postavila šotor na sedlu, visokem približno 5000 metrov, po katerem poteka meja med Kirgizijo in Kitajsko.

Vreme je bilo še kar in bil je lep razgled na načrtovano smer vzpona po strmih snežnih jezikih med visečimi ledenimi stolpnicami, ki pa naj bi – tako je rekel Blaž hernija po ogledu fotografij drugih odprav – viseli levo in desno od nje. Viseli so, njihov največji in najbolj previsen del, točno nad njo ...

... da skrajšam.

Naslednji dan nekje blizu poldneva sva stala na vrhu te razcvetele karfijole

Spomnil sem se vseh vrhov, na katerih sem stal, in da mi tam ni bilo nič fino, ker me je bilo strah sestopa, pa kako mi je bilo potem v dolini žal, da si nisem vzel minute za evforijo.

Pa sem pustil Blaža, da je odšel navzdol, sedel sem v sneg in poskušal biti evforičen. Zagrmelo je. Od Kitajske se je proti meni dvigovalo več nevihtnih stebrov. No, pa drugič, sem si rekel in se obrnil proti dolini.

Čez dva dni sva bila v bazi pri našem uralu. Sezul sem si čevlje, odprl litrsko pločevinko s pivom in razmišljal, da sta na svetu dve vrsti ljudi. Tisti, ki so bili na Pik bjeliju, in tisti, ki niso. In da bi pokojni Kurt Vonnegut najbrž dodal: »Tako je to. Tako to gre.«

TEKST Tadej Golob, FOTO Blaž Grapar, Alenka Klemenčič

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču