Klemen Janežič: Če si pustim, da se zaljubim, se zaljubim do konca

Snemanje telenovele Usodno vino je zanj ekstremna izkušnja, raziskovanje japonskega plesa butoh za magisterij poglabljanje vase in vloga Alekseja Vronskega v Ani Karenini nagrada za trdo delo ter hkrati velika priložnost in odgovornost.

Se spomnite kakšnih usodnih trenutkov?

Klemen: Precej stvari je v danem trenutku zame bilo usodnih. Ena od prvih usodnih stvari je bila, ko sem si s šestimi, sedmimi leti za darilo zaželel pištolo, iz katere si streljal plastične kroglice, ki so nevarne, če koga zadeneš v glavo. Oče je rekel, da še nisem dovolj star za kaj takega. Takrat je zame to bilo povsem usodno. Zdelo se mi je, da bo 'konec sveta'.

Pri 13, 14 letih je zame bila usodna že kakšna ljubezen, ko sem se zaljubil, dekle pa se ni strinjalo. Definitivno je zame bilo usodno to, da sem bil sprejet na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, saj je to močno vplivalo na moje življenje.

Vas je bilo strah, ko ste prišli na sprejemni izpit?

Klemen: Bil sem zelo 'zelen', o ničemer se mi ni sanjalo, nisem niti vedel, kdo sedi v komisiji. Se mi je pa zdelo usodno to, da sem sprejet, saj ima to zdaj zame velike posledice. Pravzaprav se nam zdi vsaka stvar, ki človeka zadene, v danem trenutku usodna. Pozneje vidimo, da to ni res. Seveda se mi, če v trgovini nimajo moje čokolade, ne zdi nekaj usodnega. Iz tira me lahko bolj vrže sočlovek.

Mislite medčloveški odnosi?

Klemen: Odnosi ali to, ko si s kom zmenjen in te pusti na cedilu. To me bolj zrevoltira. Sicer pa mora igralec biti občutljiv, mora ohranjati občutljivost. Zaradi tega je mogoče kdaj malo težje živeti s sabo, ker te stvari hitreje prizadenejo. Nehal sem recimo brati časopise in slediti medijem, čeprav sem med študijem novicam še kako sledil, da sem bil na tekočem, kaj se po svetu dogaja.

Mentorji so nam v prvem letniku naročili, da opazujemo svet okoli sebe. Ampak zdaj so same slabe novice, karkoli preberem. Ne verjamem, da je na svetu toliko slabega, s tem, da se vse skupaj potencira. In če to berem, me spravi v slabo voljo. Tako sem kar nehal brati novice in berem le tisto, kar me res zanima, negativnega pa je itak preveč. V gledališču večino materiala črpamo iz družbe in sveta in ljudi dejansko skrbi, ker ta svet več kot očitno propada, je ogrožen. S tem imam v mislih človeško plat.

Kaj konkretno?

Klemen: Če se recimo nekdo z brado sprehodi, ga že štirje čudno gledajo, ali pa na ta račun pade kakšna slaba šala. To je žalostno. Bombardirajo nas s strašljivimi novicami, mi pa se posledično bojimo lastne sence.

Vi na življenje gledate svetleje?

Klemen: Pogled na življenje je odvisen od tega, kakšen človek si in iz katerega zornega kota ti je med odraščanjem bil pokazan svet. Zase moram povedati, da sem ravno včeraj bil doma, kjer sem se družil z domačimi. Ker me ni dosti doma, sem se imel super. Po eni strani imam srečo glede tega, po drugi pa sem tudi veliko delal, da sem, kjer sem trenutno. Mnogo ljudem sem hvaležen, da sem tu, klanjati se mi ni treba pa nikomur.

Zjutraj vstanem in grem na vajo, čeprav ni vedno lahko iti na vajo in biti ves dan naokoli, snemati in še zvečer iti na vajo ali igrati v predstavi. V večini primerov gledam na svet pozitivno, čez celotno stanje naše družbe, civilizacije. Zdi se mi, da posameznik lahko spreminja svet, družbo.

Sočloveka lahko spremeniš, če imaš čas za pogovor ali pa mu dan polepšaš s kakšno pohvalo, ki si jo zasluži. Z malenkostmi lahko v njem nekaj spremeniš in potem je boljše volje. Gre le za to, da ni vse tako črno. Poznam ljudi, ki nimajo karier ali materialnih dobrin, imajo pa družino, službo in so zadovoljni ter srečni. To se v njihovem domu čuti in na obrazu vidiš, da je človek svetel. Pomembno je, s kom se obdaš.

S tem mislite, s kom se družiš?

Klemen: Seveda, pripravljen sem vsakogar sprejeti, ampak hitro vidim, ali mi ustreza. To ne pomeni, da človeka odbiješ, ampak ne bom ga ravno na pivo povabil. Zato se mi zdi pomembno, da čim bolj iskreno pristopimo do prijateljev, partnerja in družine.

Iskrenost velikokrat poudarjate. Je to vrednota vaše družine?

Klemen: Doma smo se vedno o vsem pogovorili, med nami ni bilo skrivnosti. Sem pa recimo v petem razredu imel slabo oceno in ko je mami šla na roditeljski sestanek za oba s sestro, sem ji povedal, da je naša učiteljica šla na Štajersko. Ko je mama opravila pri sestrini učiteljici, jo je mama sestrine sošolke in mojega sošolca vprašala, ali je že bila pri moji učiteljici. Naša mami se je čudila, češ da je ta na Štajerskem. Ko je prišla domov, sem moral pred njo napisati vse ocene. Nekajkrat sem poskušal nekatere stvari skriti, nikoli mi pa ni bilo treba, če nisem bil v redu ali če me je nekaj zares prizadelo, tega skrivati.

Ste se pogovorili?

Klemen: Sicer sem se navadil, da sam rešujem stvari, ker med odraščanjem nekako nisem imel najboljšega prijatelja. Stalno sem bil na stiškem igrišču, kjer je bilo veliko otrok, ampak nikoli nisem našel nikogar, ki bi mi bil zelo blizu. Zdaj pa imam kar nekaj takšnih prijateljev, s katerimi smo podobno občutljivi in nas zanimajo podobne stvari.

Ste bili malo drugačni od vrstnikov?

Klemen: Recimo, vedno so me stvari zanimale malo drugače. Pri nas na šoli v Stični je kraljeval šport. Bil sem tudi športnik leta na šoli, tekel na krosu, plesal, šel na karate, treniral rokomet, ni, da ni, ampak vedno mi je še nekaj manjkalo.

Se radi, kadar se nečesa lotite, tega lotite temeljito?

Klemen: Seveda. Delam recimo magisterij iz giba, trenutno se zelo ukvarjam s teorijo, obenem pa se že vse leto pripravljam tudi fizično. Če se nečesa lotim, imam rad, da je to res dobro narejeno, pa ne zaradi drugih, temveč zaradi sebe. Če nečesa ne bom dobro naredil, recimo vloge, bom vsako predstavo trpel. Že marsikatere vloge nisem naredil tako, kot bi si želel, in to me je spremljalo vsako predstavo. Po drugi strani pa je tako, da moraš sprejeti tudi to, da ti vedno ne uspe. Pomemben je trud, ki ga vložiš, da si potem ne očitaš.

Če se vrneva na usodne trenutke v življenju, je to, da igrate enega od glavnih junakov v telenoveli Usodno vino, naključje?

Klemen: Tudi to je bil prelomni trenutek v mojem življenju. Magisterij sem želel vpisati že pred dvema letoma, pa se ni izšlo, lani ni bilo vpisa, letos pa sem ga vpisal. Želel pa sem iti v Tibet.

Mentorica Tanja Zgonc mi je svetovala, po kateri poti bi bilo najbolj enostavno vstopiti na Tibet, obenem sem tudi razmišljal, kaj bi zame pomenilo mesec in pol takega potovanja, saj nazaj prideš spremenjen. Rezerviranje poleta sem preložil na prihodnji dan, ko pa sem zjutraj pogledal novice, sem videl, da je bil v Katmanduju hud potres. Začel sem razmišljati, da bi šel pomagat, ampak potem je prišlo še do post potresnega sunka in sem rekel: "S tem se ni za hecat!"

Čez dva tedna sem prejel klic za avdicijo. Šlo je že za ožji izbor, saj smo bili le dva fanta in dve punci. Na Tibetu sem imel namen snemati dokumentarni film, kako se telo odziva na višino, pa se je zgodilo, da sem začel snemati telenovelo Usodno vino, kar pa je svojevrsten ekstrem. Ampak zdaj smo že pri koncu. Čaka me le še tri dni snemanja.

Ekstrem, ker v enem dnevu zelo veliko posnamete?

Klemen: Zelo veliko. Se zgodi, da moraš v enem dnevu posneti po 19 sekvenc in delaš 12 ali 13 ur. Vstaneš ob petih zjutraj, ob šestih začneš in snemaš do šestih, sedmih zvečer. Mogoče greš vmes še na kakšno vajo ali zvečer igrat v predstavi in tako vsak dan.

Odigraš 20 minut in pozabiš na ta tekst, da si lahko zapomniš naslednjega, ki ga po snemanju ponovno pozabiš in se spet naučiš naslednjega ... Nemogoče je ves dan ostati skoncentriran in v enem trenutku pač nisi več. Potem gre le na to, koliko si lahko še zbran.

Pride tudi do različnih reakcij in včasih ti je vsega skupaj že malo odveč. Je pa ekstrem, ki je dober za igralsko obrt. To poletje sem toliko časa preživel pred kamero, da če bi zdaj bilo okrog mene 30 ljudi in štiri kamere, ne bi imel nobenih težav.

Tudi če bi bili goli?

Klemen: Če je dober razlog, se slečem, nimam težav.

Kaj pa pri snemanju scen s seksom?

Klemen: S soigralko Injo Zalta sva recimo imela tudi nekaj kočljivih scen, bila sva pomanjkljivo oblečena, okoli pa je bilo mnogo ljudi. Na to se je treba samo dobro pripraviti. Seveda pa pri seriji ne gre za tako ekstremne primere.

Predvsem pa se dela pod pritiskom, ker se vedno mudi. Super je, če nam uspe sekvenco posneti že v prvem poskusu. Na takih snemanjih dobiš ogromno izkušenj. Dobro je, da sta tudi režiserja mlada in želita dobro narediti. Moram reči, da je takšno snemanje kot delavnica, ki si je sploh ne bi mogel plačati.

Vam je pomembno, da kjerkoli in karkoli delate, delate dobro?

Klemen: Ni pomembno, ali delam koreografijo v Gleju, igram v Lutkovnem gledališču ali Drami, snemam za Pop TV ali film, želim delati dobro, navsezadnje sem to jaz.

Je to posledica vzgoje?

Klemen: Ja, tako so me vzgojili. Za delovno etiko je kar pomembno, kakšne navade pridobiš doma. Nisem bil eden od tistih, ki so za šolo naredili vse sami od sebe. Tudi oče, ki je inštruktor fizike in matematike, je kdaj posedel z mano. Imel je precej potrpljenja, ni popuščal. Šola je morala iti in šele potem vse ostalo. Na treninge pa sem moral hoditi tudi, če je v šoli škripalo. Po navadi sem moral tudi doma vse postoriti in se učiti, če pa sem dobil dobro ocene, sem bil prost.

Ste staršema hvaležni za njuno doslednost?

Klemen: Obema s sestro se pozna, da sva vzgojena v pošteni in normalni osebi, s tem, da je vseeno treba ostati samosvoj. Če pa je bilo nekaj uspešno, je to bilo vedno nagrajeno, recimo z nedeljskim izletom, kar je tudi bilo jasno izrečeno. Še vedno imam v sebi to, da se, če delam dobro, nagradim.

Ste za dosedanji trud in uspešnost nagrajeni z vlogo ljubimca Ane Karenine, Alekseja Vronskega?

Klemen: Na to gledam kot na čudovito priložnost. Roman Ana Karenina je izvrstno napisan, meni je eden boljših romanov. Tudi zasedba je izjemna, Polona Juh igra Ano Karenino, Karenina Matjaž Tribušon, režira Dušan Jovanović, igrali bomo na velikem odru, predstavo bo videlo veliko ljudi, ker je roman letos maturitetni. Ja, je lepa nagrada za trdo delo, velika priložnost ter odgovornost po drugi strani.

Dušan je super režiser, s katerim si vedno želiš delati, predvsem gre za način, kako dela. Vse dela na mehek način in se tako kot mladi igralec ne 'zakočim'. Ob sebi pa le imam Matjaža in Polono. Vesel sem, da imam priložnost delati z Dušanom Jovanovićem, sem del tega in bom lahko rekel, da sem delal z Dušanom Jovanovičem. Na drugi strani pa je tu še Polona, s katero imava največ skupnih scen, česa se tudi zelo veselim.

Ni kaj, Vronski je Ani pošteno 'zavrtel glavo'.

Klemen: Vronski je hitro lahko postavljen kot figura, lep, stasit fant. V bistvu pa ima nekaj več, mora imeti nekaj, kar privleče žensko, ki je v življenju že udobno nameščena, čeprav z možem nima ravno najboljšega kontakta. Vronski jo pridobi že s tem, kako zaplešeta. Po drugi strani, kakorkoli je zapeljevalec tudi njega in v bistvu oba 'sezuje' in si več ne moreta pomagati. To je nekaj, česar si ljudje več ne dovolimo.

Kaj?

Klemen: Se toliko zaljubiti, da jecaš. Zdi se mi, da se vsi malo pazimo. In Ana Karenina je lepa romaneskna zgodba, romantična in hkrati tragična.

Boste iz stasitega mladeniča, grofa Vronskega, poskušali uprizoriti zaljubljenega moškega?

Klemen: Zelo dober mi je monolog, ko se Vronski sprašuje, ali bi se spustil v odnos z Ano, tu iz tega fanta postane moški. Razmišlja, da bi pustil vojaško službo in na nekakšen način Ano vzame za ženo, zaradi česa sta izobčena. Na koncu stoji na trdnih tleh, za Ano, seveda so mu obenem pomembni tudi posestvo, brat, prijatelji, česar Ana ne razume, ker je ujeta v občutek krivde in skrb, da bo izgubila sina. On dozori, ampak Ana tega ne sprevidi, za njo je to premalo, saj ga želi povsem zase. Problem pa je tudi, da je družba na njuno zvezo imela močen vpliv in je za oba ta pritisk premočen.

Bi vi zaradi ljubezni vse pustili?

Klemen: V razmerjih sem brezkompromisen. Če se z nekom spustim v razmerje, če si pustim, da se zaljubim, se zaljubim do konca. In zato je potem to bolj usodno in tudi bolj zaboli.

Če si zdaj predstavljam, da bi za eno punco moral vse pustiti, mislim, da bi bil za to. Vedno rečem: "Če gre ta svet 'cugrunt', gre vse narobe, bom šel na Dolenjsko na naš hrib, si naredil utico in imel njivico." Mislim, da je to vse, kar človek potrebuje, če ima ob sebi pravega partnerja, da živi srečno. Seveda si mi navlečemo vse, umetniki iščemo smisel, nekdo dela zato, da si lahko privošči stanovanje ... Navlečemo si veliko balasta in prtljage.

Vam je izkušnja s plesom butoh, ki je tema vaše magistrske naloge, dodala nekaj soli k pogledu na vaše življenje?

Klemen: Butoh, ki je nastal na Japonskem, je metoda, kjer telo postane eno z umom in čustvi. Butoh je tudi to, da moraš gledati vase, predvsem pa iščeš svojo sredico, svoj smisel.

Se vam časi zdijo temu naklonjeni?

Klemen: Starejši kolegi, režiserji in glasbeniki govorijo, kako je bilo včasih. Govorijo o zlatih časih v povezavi z 'Jugo', seveda je prisotna nostalgija. Nihče ne reče, da želi, da je tako kot takrat, absolutno pa tako, kot je zdaj, ni v redu. Tega se vsi zavedamo.

Kaj bi videli, če bi stopili na hrib na Dolenjskem in pogledali na svoje sedanje življenje?

Klemen: Sem v zelo dobri fazi. Obkrožen sem z mnogo ljudmi. Začenši z mojo družino. Tudi profesionalno sem zadovoljen. Ampak kljub temu se ne ženem in živim, kot da obstaja to. Seveda veliko delamo, ampak zaradi tega, ker imamo kaj za delat. Če pa enkrat ne bo toliko dela, pač ne bo. Imel sem tudi slabše trenutke, bil v zelo slabih fazah. S tem si širiš diapazon. Predvsem je pomembno to, da moraš v življenju sprejeti dobre in slabe trenutke.

Tudi ko je slab moment, si moraš dovoliti reči: "Slab moment je, nisem v redu, žalosten sem." Po navadi na vprašanje: "Kako si?," odgovorimo: "V redu." Pomembno je, da če je to človek, ki ga dejansko zanima, kako sem, da si mu upam razložiti, če pa vprašanje izreče le kot medmet, bi mu tudi temu primerno odgovoril.

Kako ste?

Klemen: Če bi moral pogledati svoje življenje, bi bil predvsem zadovoljen s tem, da sem trenutno na tem, da znam sprejeti dobro in slabo plat, seveda do te mere, koliko sem življenje izživel. Prihajajo še takšni in drugačni ekstremi in veselim se jih.

Življenja se je treba bolj veseliti. Ne pa nanj gledati skozi ekonomsko prizmo, vseeno je toliko radosti. Ne smemo se prepustiti apatiji, ne smemo se pustiti, da nas imajo za prestrašene ovčke in sledimo vsemu, kar nam rečejo.

Stvar je v tem, da nas stalno premikajo, a je ta ali drugi operater boljši, katera vlada bo zdaj, konec koncev je zame vseeno. Nobena ne dela tako in toliko, da bi se zaradi tega moje življenje povsem spremenilo. Naj le poskrbijo, da dvignejo raven zadovoljstva ljudi.

Se vam zdi, da ste za svoja leta zreli?

Klemen: Če dovoliš, da drugi ljudje vstopijo v tvoje življenje, te s tem plemenitijo. Sem le vstopil v zrel ansambel, med ljudi, ki s sabo nosijo bogato notranjost. Bolj ko življenje držiš za uzde, slabše je, ker v enem trenutku ti bo uzda popustila in bo to šlo čez in potem res nimaš kontrole. Nam se zdi, da usmerjanje in kontrola življenja prinašata varnost in potem vemo, kam življenje gre, pa ni tako. To je velika napaka. Življenje je treba sprejeti in ga izživeti. Če slediš sebi in svoji sredici, se poskušaš čim bolj osrečevati, skrbeti za mentalni habitus, je to prava pot, da se dobro počutiš.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah