Slavenka Drakulić, hrvaška novinarka, pisateljica, intelektualka, je izjemno plodovita, do danes je objavila 13 knjig, nekatere od njih so prevedene v več kot dvajset jezikov. Slovenski javnosti je predstavila knjigo Nevidna ženska in druge zgodbe. Z njo smo se tik pred predstavitvijo pogovarjali o staranju, medsebojnem spoštovanju, družbenih omrežjih in o tem, kaj jo najbolj jezi v zadnjem času.
Hrvatica živi razpeta med Švedsko in Hrvaško, svoj ustvarjalni kotiček je našla v Istri. Piše o pomembnih življenjskih temah, ki so pogosto odrinjene na družbeno obrobje. Slavenka Drakulić je bila pri slovenskem bralstvu odlično sprejeta s knjigama Mileva Einstein, teorija žalosti ter Dora in Minotaver.
V njeni zadnji prevedeni knjigi, gre za zbirko kratke proze Nevidna ženska in druge zgodbe, pripoveduje zgodbe starajočih se žensk, ki jih družba izloči in zamolči. Več kot primerna tema, da smo s 73-letno avtorico odprli pogovor, v katerem smo se dotaknili družbeno aktualnih tem. Spregovorila je o staranju žensk in ponudila nekaj utrinkov iz njenega zasebnega življenja.
Starejši kot smo, bolj razmišljamo o tem, kaj nas čaka za "vogalom". A Slavenka Drakulić se ne boji starosti. "Starost vpliva na vsakogar, pa če se tega zaveda ali ne, pa naj gre za žensko ali moškega. Leta name vplivajo drugače, veselim se jih! V tem smislu se starosti ne bojim in vsako leto, ki mine, je nekakšna zmaga."
"Ta občutek izhaja iz moje kronične ledvične bolezni, s katero se borim že od svojega tridesetega leta. Zato mi je bila tema staranja s tega vidika še posebej zanimiva."
"Staranje je predvsem proces izgube identitete"
Sta omenjeni temi, kot sta smrt in staranje, prevečkrat potisnjeni pod "preprogo"? Je težko biti star?
"Starost je stvar notranje in zunanje percepcije. Saj veste, kaj pravijo, mlad si, ko se počutiš mladega. Ja, možno je, a kaj, če vas hkrati družba in okolica vidita kot starca? V zahodni kulturi, ki ji pripadamo, to pravzaprav ni prednost, sploh ne za ženske, ki so skozi celotno zgodovino patriarhata odvisne od svojega videza."
"Zanje je, za razliko od moških, skoraj sramotno ne biti star, ampak izgledati star, saj imajo na voljo celotno lepotno industrijo. Vendar je staranje predvsem proces izgube identitete in s tem se ukvarjam v knjigi."
"Primer iz moje družine zelo dobro ponazarja individualnost dojemanja staranja: moj 77-letni mož je ravno zdaj začel govoriti o tem, kako opaža, da je vse počasnejši, da malo pozablja, da se težje skoncentrira itd. Skratka, da se stara. Hkrati pa moja 54-letna hči pravi isto," nam je zaupala osebno izkušnjo na temo relativnosti počutja in teže let.
Mladim se zdi, da bodo živeli večno. V ospredju je potrošništvo, osebni odnosi so potisnjeni v ozadje. Zdi se, da med starejšimi in mlajšimi ni več pravega medsebojnega spoštovanja?
"Vsaka nova generacija se obnaša, kot da bo živela večno, takšna je narava mladosti. Vi in jaz sva se tako obnašala. Toda spoštovanje je vedno vprašanje kriterijev ali vodilnih vrednot. Če so to mladost, moč, hitrost, lepota itd., so starejši marginalizirani, razen ko so v vlogi potrošnikov."
"Če se cenijo pridobljene življenjske izkušnje in modrost, in takšne kulture so, potem so cenjeni tudi ljudje, ki jih imajo. Bolj me skrbi, da je denar danes največ vreden, ne glede na to, kdo je lastnik. In ko je denar merilo vseh stvari, se spoštovanje izgubi, pa ne le do starejših."
Družinsko življenje hrvaške pisateljice
Kaj oziroma kje je vaša oaza miru in ustvarjalnosti? Potrebujete samoto za pisanje?
"Večina pisateljev potrebuje samoto, jaz tudi. Toda sčasoma se naučiš, kako ustvariti čas in kraj zase. Ne bi rekla, da gre za poseben kraj ali mesto, vendar vedno več časa preživim v Istri, zato je zame Istra vedno bolj mesto pisanja."
Kaj vas zadnje čase navdihuje, veseli ali motivira? Ali pa, po drugi strani, kaj vam dela "sive lase", kaj vas jezi?
"Zdi se mi, da sem vedno bolj pesimistična. Seveda je to delno stvar mojih let, pa tudi razmer, v katerih živimo. Težje rečem, kaj me veseli, večinoma gre za zelo osebne stvari."
"Lažje povem, kaj me jezi: živim v skorumpirani državi, Evropa je posredno v vojni z Rusijo, ljudje živijo v strahu pred atomsko bombo, pa tudi pred brezposelnostjo in revščino. Če k temu dodamo okoljsko katastrofo, katere posledice čutimo tako rekoč vsak dan ... Na splošno se mi zdi, da je okoli nas velika negotovost, ki jo čutijo tudi mladi."
"Če je vaša identiteta odvisna od samopromocije, potem imate problem"
So starejši zaradi sodobnih tehnologij odrinjeni na stranski tir?
"Ko gre za nove tehnologije in marginalizacijo starejših, je švedski primer morda najboljši. Švedska je postala brezgotovinska družba, gotovina je skoraj popolnoma izginila iz uporabe, bančne poslovalnice izginjajo in bankomati se zapirajo. Ne samo da se vse kupuje s kartico in mobilnim telefonom, tudi vse bančne transakcije potekajo z mobilnim telefonom in ste tako uradno identificirani."
"To počnejo skoraj vsi, več kot 90 odstotkov prebivalstva. Izjema so ravno starejši ljudje, ki iPhone težko uporabljajo in so vajeni tudi gotovine. V takih situacijah potrebujejo nekoga, v teh situacijah jim mora nekdo pomagati. Preprosto so prestari za tako velike spremembe."
Družbena omrežja so generator trendov in življenjskih slogov. Vzpostavljajo kult lepote in mladosti, podobe idealizirajo skoraj do popolnosti. Kako se znajti v takem okolju?
"Mladi se že rojevajo v svet računalnikov in mobilnih telefonov. Problem so vsebine, ki se tako širijo in ponujajo. Socialna omrežja bi morali uporabljati zmerno in se zavedati, za kaj točno jih uporabljate. Kolikor razumem, so ta omrežja namenjena predvsem samopromociji."
"Če je vaša identiteta odvisna od samopromocije, potem imate problem. Težavo imate tudi, če imate izražanje svojih pogledov na omrežju za osebno svobodo. Vse to blebetanje ustvarja večinoma neznosen hrup, treba se je potruditi, da se najde kaj uporabnega, saj tudi to seveda obstaja."
"Okoljski aktivizem je pomemben, a ..."
Vse nas, predvsem pa mlajše generacije, ki bodo rasle v ta svet, čaka "obračun" s podnebno in ekološko krizo, globalnim segrevanjem. Je to še ena tema, v kateri ni veliko optimizma, razen pri tistih, ki s tem dobro služijo?
Čudovito je, da se mladi vedno bolj zavedajo krize, o kateri govorite, navsezadnje gre za njihovo prihodnost. Problem je le v tem, da se kriza rešuje na ravni politike in velikega kapitala, ki politiki vlada. Vprašanje je, koliko jih zanimajo ekološke rešitve, ki so seveda mogoče, a dražijo proizvodnjo in zmanjšujejo dobiček."
"Govorim zelo poenostavljeno, vendar je problem v bistvu ekonomski in politični interes. Koliko mladi zmorejo? Menim, da je njihov aktivizem pomemben, a odločitve se sprejemajo drugje."
Pred dnevi je veliko prahu dvignil nastop reške skupine Let 3 na hrvaškem izboru za pesem Evrovizije. Njihova pesem "Mama ŠČ" je razdelila mnenja: nekateri jo imajo le za "cirkus", drugi poudarjajo protivojno sporočilo?
"Verjetno imajo oboji prav, torej ti dve mnenji nista v nasprotju. Ne spremljam te glasbe, vem pa, da so duhoviti in pametni fantje, ki radi provocirajo javnost, kar je dobro. Verjetno si niti v sanjah niso predstavljali, da bodo zmagali."
Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih
