Resno o neresni dilemi: Izpljuniti ali pogoltniti?

Skupaj s 75 člani med­narodne vinske druščine, ki so jo na veliki vertikalni degustaciji rebul v okviru masterclassa Brda, Home of Rebula sestavljali urednik pomembne vinske revije, svetovno pri­znani kritiki in someljeji vse od ZDA do Japonske ter iz številnih drugih držav.

Najprej moram povedati, da sem sicer občasno že pisal o vinu (tudi v kratki e-knjigi The Wine Forger's Handbook, torej o vinskih ponaredkih), nisem pa noben ekspert. Sem entuziastičen amater, ki v resnici ne pozna kakšne globlje razlike med bordojci in burgundci. Zato je bila ta vinska degustacija v Brdih zame nekaj povsem novega, a sem se je zelo rad udeležil in si širil svoje vinsko obzorje s pokušino rebule 15 tamkajšnjih vinarjev, od katerih se nekateri uvršajo med najboljše na svetu, eno njihovo vino pa je priznani italijanski vinski kritik leta 2018 uvrstil na prvo mesto na svetu. Tega vina se ne da več kupiti in to je bila redka priložnost, da ga poskusim, zato tega res nisem smel zamuditi.

Sprva sem bil precej negotov. Vedel sem, da vsega, kar nam bo ponujeno, ne smem popiti zaradi več razlogov, tudi zato, ker se res ne spodobi, da bi se ga človek na uradni degustaciji napil kot čep. A po drugi strani se mi je pljuvanje zdelo rahlo odvratno. Prizorišče je bilo glamurozno, izbrano elegantno in nisem se želel osmešiti. Zato sem bil zmeden in neodločen ob črnem pljuvalniku, postavljenem ob mojo mizo in mizo kolega okuševalca, vinarja iz Čila, ki je pri­letel na ta konec sveta samo zaradi tega dogodka. A takšni svečani dogodki pač zahtevajo tudi pljuvanje, zato sem se radovoljno vdal v usodo.

No … Na degustaciji je bilo 15 vin in res, prisežem, sem se trudil pljuvati, a pri tem me je ustavljal grleni glas, ki se pri tem hočeš nočeš pojavi, pa še sliniš se. Zelo nekultivirano, prav zares. Kajti manjkalo mi je prakse in me je to malček odvračalo od tega, da bi bil povsem pozoren na sama vina.

In tako sem raje srknil in pogoltnil. A kaj, ko sem se kmalu zavedel, da sem za zajtrk komaj kaj pojedel! Če bom tako nadaljeval, bom kmalu lepo v rožicah. Domislil sem se kompromisa. Srkal sem bolj po malo, tako da mi ni bilo treba pljuvati, hkrati pa se ga nisem nalil. Samo rahlo. Zdelo se mi je, da bi bila gospa Olika z mano zadovoljna.

Po začetnem strahu, da vem o vinih premalo, sem ugotovil, da ti ni treba imeti ravno vinskega črnega pasu za to, da ugotoviš, kaj je v redu in kaj ne. Dve vini, ki ju ne bom imenoval, sta bili nepitni, grozni. Zapomnil sem si, da je italijanski vinski ekspert, ki je vodil degustacijo, uporabil evfemizem iodine, s čimer je opisal vonj in, bog pomagaj, okus obeh vin. Kot sem spoznal, je to v vinskem svetu evfemizem za vino, ki diši in ima okus, kakor da bi lizal tla v moškem stranišču. Za ti dve vini sem si zapisal, kolikor mi zdaj pač uspe prebrati vsled alkohola malce nečitljive čačke, »čudna straniščna dišava«. Naravna vina so ljubka ideja, edina težava je, da se ta koncept lahko tudi sfiži in rezultat je neužitno vino. In številna naravna vina so, žal, pač takšna.

Preostala vina so bila izjemna, transcendentalna. Z užitkom sem srknil vsa s priimkom Simčič, pri tem pa sem se čudil, da Igor, Edi in Marjan niso nič v sorodu. Užival sem tudi v Medotovi rebuli Journey 2018. Toda najbolj mi je zavrtela, odpihnila glavo Gravnerjeva Ribolla 2011, ki je bila bakrene barve, bolj viski kot vino, kot »utekočinjena stara usnjena denarnica … hkrati polna življenja in duha, težkih indij­skih začimb, tobaka kot single malt viski in dolgih nog«. Z zadnjim sem mislil na veliko tanina, a morda je bil to primernejši izraz za moje lastne noge po petnajstih kozarcih, ki sem jih zaužil na skoraj prazen želodec.

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj