Kako sem se skoraj zapletla v prepir z maturantko, ki je zmerjala svojo mamo

Punci se je očitno zdelo, da bo lahko četvorko plesala samo v čevljih v vrednosti penzije, zato je bila trdno odločena, da ne zapusti trgovine, dokler njena investitorka ne odpre denarnice, pa tudi če zato tisti mesec ne bo mogla plačati obroka za kredit, hrane in položnic.

"Dej no, matka ... Lia bo imela torbico Yves Saint Laurent, Sara bo mela lobotinke, ti pa men nč nočeš kupit ... Kok si bedna. Uničila mi boš maturanca. Zakaj si taka škrtica," se je brezsramno drla, medtem pa so fine gospe za trenutek nehale buljit v fino italijansko usnje in jo zaprepadeno ošvrknile. Mama je bila glede na njeno vedenje še presenetljivo mirna, čeprav je morala vpričo vseh razlagati, da ona pač ni direktorica tako kot Lijin oči, in da ne bo dala toliko denarja za ene čevlje, ki imajo tako ali tako previsoko peto, da bi se z njimi dalo normalno plesati, kaj šele v njih zdržati ves večer.

A princeska se ni dala. Še naprej je sikala. "Kok nefer ... Jst mam najboljše ocene, pa bom imela najbolj bedn outfit. Kiana bo imela mogoče celo popravca, pa so ji vseen kupl Louis Vuitton. Samo ti si taka škrtica, sovražim te."

Čeprav nerada prisluškujem pogovorom neznancev, če že, pa se vsaj delam, da jim ne, me je imelo, da bi pred vsemi povedala razvajeni nehvaležnici, kar ji gre. Predvsem to, da je maturantski ples simbol zrelosti, od katere pa je ona s svojimi plehkimi izpadi oddaljena še svetlobna leta. In da bi seveda lahko imela čevlje Dolce & Gabbana, če se ji že zdi, da bo brez njih umrla, če bi se spravila delat in bi zanje privarčevala denar (kar smo nekoč najstniki tudi počeli, če smo želeli nove martenske). Ampak ne, ona raje najeda svoji materi, ki si zasluži odlikovanje za hrabrost, ker mora prenašati tako pošast. 

Takrat sem se spomnila svojega petletnika, kako v trgovini moleduje za liziko, ki je ne želim kupiti. Verjetno se tako začne. Verjetno ni slabo, da ne popuščam. No, večinoma ne (ne bom lagala, da prav nikoli ne popustim - po navadi je to, ko sem zelo lačna ali pa me tišči na stranišče in bi šla rada hitro domov).

Za nekaj trenutkov me je zajela rahla anksioznost, ko sem pomislila, kaj vse me še čaka, če gre verjeti pregovoru "večji otroci, večji problemi". Nato pa sem pomislila, kako grozno mora biti v resnici najstniku v časih, ki kot največjo vrednoto slavijo lepoto, uspeh in z njim povezane statusne simbole, kot so telefoni v vrednosti povprečne plače in oblačila priznanih blagovnih znamk. 

Ko se je treba za maturantski ples zakreditirati

Ker je sezona maturantskih plesov ravno na vrhuncu, se zadnje čase pogosto spomnim svojega. Najbrž tudi zato, ker delam v neposredni bližini srednjih šol in pogosto ujamem kak pogovor (spet vlečem na ušesa). Čeprav je bilo v mojih časih v razredu kar nekaj sošolcev iz dobro situiranih družin, se ne spomnim, da bi dekleta množično hrepenela po kosih najdražjih oblikovalcev.

V glavnem smo si dale obleke sešiti pri lokalnih šiviljah, nekaj je bilo tudi takih, ki so si delale ali izposodile obleko pri priznani lokalni modni oblikovalki, preostali modni dodatki pa so bili po večini odraz naših gimnazijsko odštekanih okusov in avtentičnosti ter so imeli bolj malo skupnega s prestižem.

Če pustimo ob strani tiste najosnovnejše stroške, kot so nakup vstopnic za vso družino, obleka, čevlji, plesni tečaj in fotografiranje, ki so že sami po sebi konkreten finančni zalogaj, se lahko danes mnogo staršev pripravi še na cel kup izdatkov, ki so povezani s popolnim videzom maturantke (pri maturantih se vsaj tu malo prihrani). Ogromno deklet namreč ni zadovoljnih zgolj s klasično slavnostno frizuro ali, bognedaj, kodri, ki jih s figarom naredi soseda.

One bi imele po možnosti naravne lasne podaljške za 1.500 evrov, pa nohte za 50, pudraste obrvi za 150, profesionalno ličenje, a ne v navadnem salonu, ampak pri influencerski vizažistki z Instagrama. In ja, žal je vedno več tudi takih, ki so si za večer, ki je simbol njihove zrelosti in vstopa v svet odraslih, zaželele lepotnega posega. Znano je namreč, da prav nič ne kriči po zrelosti bolj kot (račje) ustnice, polne hialurona. Ondan pa sem slišala celo, da so eni maturantki starši plačali še dodatne zasebne ure plesa, da bo na plesišču boljša kot druge.

Vesela sem, da sem maturirala še v časih, ko je bil znak največjega razsipništva to, da si si poleg pričeske privoščil še ličenje, kar je bilo v večini primerov sicer povsem smotrno, glede na to, da punce doma tako nismo imele kaj drugega kot glos, maskaro in korektor za mozolje. Sama sem tako dala za obleko točno 20 evrov, kar pomeni, da je stala celo manj kot vstopnica za dogodek. Iskala sem jo sicer dolgo. Iz Slovenj Gradca sem hodila v šoping v Celje, Maribor, Gradec in jo na koncu našla v Celovcu v eni izmed trgovin s hitro modo. Še danes jo kdaj oblečem, čeprav naredi moji postavi gromozansko krivico, saj izpostavi moja plavalna ramena (lahko bi bila Petra Mankoč).

Prijateljica Ina mi je iz ujemajočega blaga sešila še rokavice in iz fimo mase izdelala odštekan nakit, ki so ga hvalile še najbolj fine 'tršice'. Še največ sem zapravila za pričesko, čeprav frizer ni imel dovolj poguma, da bi mi povedal, da mi stil Josipe Lisac ne paše (a ga lahko tožim za nazaj?). Pa kakšne dodatne ure plesa? Bilo je vseeno, ali sem na plesišču najlepša in najbolj gibka plesalka. Pomembno mi je bilo, da sem imam fajn. S soplesalcem Nejcem sva bila od vseh na plesišču najmanj prefinjena, a sva se zdela moji mami izjemno simpatična, ko sva si ves čas hodila po prstih in se pri tem režala. Rokerice in metalci pač nismo najbolj na ti z angleškim valčkom. 

Zato, draga bodoča maturantka ... Če slučajno tole bereš ... Klinc gleda neudobne prestižne čevlje, lasne podaljške, pudraste obrvi in dizajnersko obleko, v kateri se nato ves večer držiš kot "drvena Marija", ker te je strah, da je ne poliješ. Največ so vredni lepi spomini. In zanje tvojim staršem ni treba najemati posojila.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču