Od bitke za modro voščenko do prvih ljubezenskih ugrizov: "Mislili smo, da mu bo dal ljubčka, pa ga je ugriznil"

Spominjam se dneva, ko je šel prestolonaslednik prvič v vrtec. Ne bom lagala, po naporni porodniški sem komaj čakala dan, ko bom lahko kavo popila še toplo, sendvič pojedla v kosu (in ne osminko zdaj, drugo osminko čez 3 ure, preostalo ponoči) in si lase umila s ta pravim, ne suhim šamponom (ali celo z baby pudrom). A ko je napočil dan D, sem se počutila, kot da ga pošiljam na rusko fronto.

Prve dni ga je morala vzgojiteljica na silo vleči iz mojega objema, tako se me je oklepal. In ko ga je trgala iz mojega naročja, se mi je trgalo srce. Takoj sem se spomnila svojih najzgodnejših spominov, ko sem skozi vrtčevska okna gledala, kdaj se bo prikazala mama in me peljala domov, kjer me nihče ne bo silil, da jem kuhano govedino. Ja, v 80-ih besede sočutnost še ni bilo v slovarju vseh pedagoških delavcev in nemalokrat se je zgodilo, da je moral kakšen otrok pogoltnit že prežvečeno in izpljunjeno hrano. A na srečo so bili to malce drugačni časi, diametralno nasprotni današnjim, ko se vzgojiteljice že na vratih opravičujejo, ker ima malček prasko, ki s prostim očesom ni niti vidna. Tako je tudi meni nekega dne, ko sem se ravno vozila na sestanek v Ljubljano, zazvonil telefon, vzgojiteljica pa je začela pogovor z besedami: "Mislili smo, da mu bo dal ljubčka, pa ga je ugriznil."

Moja prva misel je bila, da je prestolonaslednik ugriznil psa. Druga misel je bila, da je pes ugriznil prestolonaslednika. Potem pa mi je vzgojiteljica polna obžalovanja le pojasnila, da je prijateljček iz vrtca obglodal lice mojega knedla (kar bi bila za mamo z normalno delujočimi možgani tudi prva asociacija, ker kaj bi sicer delal pes v igralnici). Seveda nisem zagnala panike, sem pa pomislila, da bi morala prestolonaslednika očitno pred vstopom v vrtec poleg vseh obveznih cepljenj po programu cepiti še proti steklini.

Prvi dan vrtca: začetek transformacije od nerodnega čmrlja do samozavestnega junaka

Z izjemo omenjenega incidenta z grizenjem prva leta v vrtcu ni bilo večjih dram. No, razen tistih, ki so se dogajale na poti do tja (kot so želja po oblačenju smučarskega kombinezona v avgustu, zahteva, da nese v vrtec palični mešalnik ali polžje premikanje, ko se mami mudi). Z največjo hvaležnostjo za krasne vzgojiteljice in pomočnice lahko rečem, da sem bila vsak dan, po tem, ko sem otroka oddala, mirna. Tako je moj prestolonaslednik (in verjamem, da je tako pri večini) prva leta v vrtcu nabral veliko novih izkušenj, znanj, spominov, prijateljstev in predvsem nalezljivih bolezni.

Prvega septembra je šel prestolonaslednik spet prvič v vrtec. Pred nekaj meseci smo se namreč preselili v nov kraj, zato je moral med nove vzgojiteljice, otroke, hodnike in igrače. Čeprav ni več mali knedlček, ki tlači v usta kocke in liže svoje sošolce, me je, tako kot prvič, ko ni bil star niti eno leto, stisnilo pri srcu. Ponovno je bil vojak, ki gre služit za dolgih sedem let.

Tudi tokrat je potekalo uvajanje kot prvič. Prvi dan dve uri, drugi dan do kosila, tretji dan sem prišla po spanju. In izkazalo se je, da so bili vsi strahovi popolnoma odveč, saj je novi vrtec sprejel presenetljivo hitro. Prvi dan sem ga komaj spravila domov, saj se je skoraj zlepil z novimi igračami. Drugi dan se je pritoževal, zakaj sem prišla tako hitro, ko pa so se ravno začeli igrati in mora skleniti prva zavezništva. Tretji dan mi je naznanil, da se bo v vrtec kar preselil, saj sem hudobna mama in mu nič ne dovolim (obtožnica me bremeni nadvse nepravične prepovedi risanja s kamni po avtu). 

Zato sklepna misel za vse starše tam zunaj, ki vas stiska pri srcu, ker te dni prvič dajete v varstvo svoje male žabice: vse bo vredu. Otroci se zelo hitro prilagodijo. Bi pa zato predlagala Združenju delodajalcev, da po vzoru vrtca razmislijo o postopnem uvajanju na delovno mesto po počitnicah. Prvi dan pridemo za dve uri na kavo. Drugi dan podaljšana kava in brifiranje o najbolj škandaloznih tračih. Tretji in četrti dan podaljšamo do malice. Peti dan pa nas zaposlene lahko dajo po kosilu spat. Pa da vidimo. 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj