Avtor sveže slovenske kriminalke, ki nam krajša poletne dni: "Razmišljal sem, kako bralca 'zavajati' in mu hkrati dati možnost, da ..."

Andrej Capobianco je novo ime na zemljevidu slovenske kriminalke. V resnici Andrej Beloglavec, a si je psevdonim Capobianco, pravzaprav italijansko različico svojega priimka, nadel, da bi ga v Italiji, kjer je preživel prva tri desetletja življenja, lažje izgovorili.

Pred nekaj meseci je pri založbi Beletrina izšel njegov prvenec Kdo je ubil SEKS?, v katerem skupaj z mladim stažistom Radom Tullijem in zasebno detektivko Anito Fikač razrešujemo skrivnostno smrt nekdanje teniške zvezde Lare Šmit, sicer glavnega obraza novoustanovljene politične stranke SEKS (Slovenska evropska konstruktivna stranka). V romanu, ki ga boste prebrali na mah, ne manjka političnih igric, humorja, dinamičnih premikov po Ljubljani in okolici ter celo ljubezni.

Ker poletje kljub vsemu še traja, lahko knjigo odnesete s seboj na še zadnji obmorski oddih, mi pa smo z njenim avtorjem poklepetali o snovanju kriminalke, slovenski politiki, razlikah med Ljubljano in Rimom, literarnih vzornikih in še čem.

Kdo je ubil SEKS? je vaša prva knjiga. Kako to, da ste se odločili prav za kriminalko? Na kaj mora biti pozoren človek, ki želi napisati dobro kriminalko, ob kateri bralca ne neha zanimati, kdo je morilec?  

Kriminalk ne berem pogosto, zato sem še samega sebe presenetil, ko sem se preizkusil v tem žanru! Imel sem zamisel za izviren razplet kriminalke, vendar to še zdaleč ni dovolj za dobro zgodbo. Slednja se je rodila in razvijala med sprehodi z mojim danes žal pokojnim kužkom Fotsyjem.

Pri kriminalkah me moti "resnost", temačnost, pomanjkanje humorja in uporaba klišejev, na primer dejstvo, da je detektiv pogosto moški v krizi srednjih let. Vendar je bil glavni izziv ta, kako zagotoviti nenehno pozornost bralca na identiteto morilca.

To sem poskušal zagotoviti tako, da sem pred pisanjem posvetil veliko časa strukturi romana. Do podrobnosti sem razdelal vsako poglavje; razmišljal, kako bralca "zavajati" in mu hkrati dati možnost, da sam identificira morilca.  

Ste imeli na področju kriminalne literature kakšne vzornike? 

Odraščal sem v Italiji, zato sta bila moja vzornika Andrea Camilleri, "oče" komisarja Montalbana, in Carlo Lucarelli, čigar inšpektor Coliandro je v Sloveniji manj znan. Všeč mi je, da detektivske zgodbe začinita z ironijo in humorjem.

Inšpektor Coliandro mi je še posebej pri srcu. Čeprav reši vsak primer, je neroden in tarča posmeha sodelavcev. Skratka, gre za "resne" kriminalke, ki se hkrati ne jemljejo preveč resno.

Od izdaje knjige je zdaj minilo že nekaj mesecev. Kakšne odzive ste dobili, vas je kaj posebej presenetilo? Ste s sprejetjem zadovoljni? 

Vsaka knjiga ima svoje življenje, na kratek in dolgi rok. Za zdaj sem zadovoljen. Vsi, ki smo kdaj napisali knjigo, pa si želimo še večjo branost. Najbolj so me razveselili navdušeni odzivi meni neznanih bralk ali bralcev ter to, da je marsikdo v romanu prepoznal tudi močan element družbene kritike. Malo me je skrbelo, da bo ta vidik prezrt, saj gre v osnovi za klasično kriminalko.

Posredno je tematika vaše kriminalke slovenska politika. "Izumili" ste praktično sanjsko stranko, ki ima najboljše iz levice in desnice: ne reže kril tržnemu gospodarstvu, hkrati pa je dovolj strpna do istospolno usmerjenih, ne širi sovraštva, je proevropsko usmerjena in podobno. Menite, da je to možno? Bomo kdaj dobili na papirju idealno liberalno stranko in presegli klasične delitve, ki v slovenski politiki trajajo že desetletja? 

Res je, v Sloveniji nimamo stranke, ki bi se, kakor Slovenska evropska konstruktivna stranka - SEKS v romanu, hkrati proglašala za "antifašistično, antikomunistično in antiklerikalno". Slednje v smislu, da ne bi bila tako ali drugače blizu katoliške cerkve. Stranka, ki bi bila sposobna programsko sodelovati tako z levim kot z desnim polom. Trenutni trendi, in ne samo v Sloveniji, gredo v smeri čedalje večje polarizacije.

Klasičen liberalizem je stisnjen med nakovalom nacionalizma ali nativizma na eni strani in prisilnega progresivizma na drugi. Tistega, ki pravi: "Če se ne strinjaš z našimi naprednimi idejami, si fašist". Nedavne francoske parlamentarne volitve so dober primer tega trenda. Zdi se mi, da so v Sloveniji ideje klasičnega liberalizma še bolj v zatonu kot drugod v zahodnem svetu. Če so pri nas sploh kdaj zaživele …

Problematiko, da v Sloveniji nimamo pravih liberalnih strank, ste sicer odpirali že v svojih kolumnah, ki ste jih dolga leta pisali za Portal Plus. V nekem intervjuju pa ste namignili tudi, da se v Sloveniji, če si intelektualec, avtomatsko predpostavlja, da si levičar. Vas to moti? 

To ugotavljam kot dejstvo. Morda bi moral biti bolj specifičen: če nisi "katoliški" intelektualec, se predpostavlja, da si levičar. Moti pa me, da se levi intelektualci oglašajo skoraj samo v "levih" medijih in desni v "desnih", vmesnih pa skorajda ni. Da je malo neposrednih soočanj idej, tudi žolčnih razprav, če želite.

Še televizijska soočenja so čedalje manj pluralna, neposredne replike so redke, skoraj vedno jih usmerja in nadzira voditelj ali voditeljica. Dialoga ni. V miselnih mehurčkih ljudje drugače misleče obravnavajo le kot "bedake" ali "barabe".

V romanu se pogosto šalite tudi iz razlik med Italijani in Slovenci. Kako ste sami to doživljali, ko ste živeli v Rimu? V nekem intervjuju ste dejali, da ste se. čeprav ste v Italiji preživeli tri desetletja, počutili kot Slovenec.

V Rimu sem se počutil kot "rimski Slovenec". Prijatelji so mi občasno šaljivo rekli "Lo Slavo", Slovan, kakor poimenujejo vsakogar, ki izhaja iz krajev vzhodno od Trsta. V družinskem krogu smo se pogovarjali izključno v slovenščini, čeprav sem večino dneva govoril italijansko ali angleško. Z vprašanjem identitete sem se resno soočil le, ko sem se preselil v Slovenijo in sem se nenadoma zavedal, koliko je v meni "Italijana" ali "Rimljana".

V Ljubljani ste ostali zaradi ljubezni. Kdaj pogrešate kaotičen Rim?

Sprva sem nameraval preživeti v "domovini svojih staršev" le leto ali dve. Zahvaljujoč svoji čudoviti ženi sem tu že slaba tri desetletja. Prva leta sem močno pogrešal Rim, včasih sem se za konec tedna tja odpeljal po službi v petek in se vrnil v nedeljo zvečer.

Ko sem na rimski obvoznici obtičal v koloni avtomobilov, sem samemu sebi zadovoljno prišepnil: "Dom!" To se mi danes zdi nepojmljivo. Še zmeraj se zelo rad vračam v Rim, a ga ne pogrešam več. Še najmanj pa njegovo kaotičnost. Pogrešam rimske prijatelje, s katerimi še vedno ohranjam stike.

Ko sva že pri Ljubljani: tudi vaša kriminalka je umeščena vanjo, in čeprav niste neposredno poimenovali ulic, šol in parkov, si bralec, ki Ljubljano dobro pozna, ob slikovitih opisih brez težav predstavlja, kje se giblje glavni junak Rado, ko zasleduje Laro Šmit, ali kje je blok, kjer Lara pade z balkona. So lokacije namenoma brez imen?

Prav imate, med pisanjem sem imel v mislih specifične lokacije, ki jih zelo dobro poznam. Lahko pa vam zaupam anekdoto: med sprehodom s kužkom sem naletel na snemanje TV-serije po romanu Tadeja Goloba. Fiktivno truplo je ležalo le dvajset metrov stran od kraja, kjer sem si zamislil, da bo padla Lara Šmit! Bil sem čisto v šoku. Strukturo knjige sem takrat že zaključil in poti nazaj ni bilo. Tudi zaradi tega pripetljaja imena ulic in parka nisem eksplicitno omenil.

Kakšen pa je vaš odnos do 'novega' domačega mesta? Bralec ob branju knjige vseeno dobi občutek, da je njen avtor na Ljubljano precej navezan.

Res je, v Ljubljani zelo uživam, cenim njeno kakovost življenja. Z leti se je prelevila iz provincialnega mesteca v malo svetovno prestolnico. Ko sem se pred tremi desetletji v soboto popoldne prvič sprehajal po centru, so bile ulice prazne. V Rimu je bil to čas sprehodov in nakupov, v okolici Tromostovja pa so bili lokali in trgovine zaprti! Zdaj je tam velika gneča, a za Rimljana je to popolnoma sprejemljivo.

Kaj berete to poletje? Katere avtorje oz. dela bi priporočili nekomu, ki je užival v vaši kriminalki? 

To poletje sem bral zelo različne knjige: Pogodbo Mojce Širok, da se malo bolje seznanim s slovenskimi kriminalkami, The dream of Europe, refleksijo o Evropski uniji Nizozemca Geerta Maka, znanstvenofantastične kratke zgodbe Stories of your Life and others Teda Chianga.

Trenutno končujem knjigo Njegov vonj po dežju Cédrica Sapin-Defourja o odnosu med psom in človekom. Težko branje, malo ker se mučim s francoščino, predvsem pa zato, ker pogrešam svojega psa. Čaka me še knjiga raziskovalke Renee Diriesta Invisible Rulers – The people who turn lies into reality o ustvarjanju in širjenju laži na spletu. Za bralce kriminalk bi priporočil romane Irene Svetek ali Andrea Camillerija.

Menda radi gledate tudi kriminalne serije, kateri pa so vašem favoriti na tem področju? 

Kakor rečeno, rad imam inšpektorja Coliandra in komisarja Montalbana. Najboljša serija pa je zame True Detective, prva sezona z Matthewom McConaugheyem in Woodyjem Harrelsonom. Humorja sicer ni, a dialogi so izvrstni in zgodba tudi. Tretja sezona je prav tako dobra, drugo in četrto pa lahko mirne duše izpustite. Sicer pa upam, da bo kdaj v prihodnosti moja najljubša serija Kdo je ubil SEKS?. (smeh)