V Ljubljani spet festival Igraj se z mano: “Mi pripravimo prostor in čas, čarovnijo pa ustvarijo mladi in mladi po srcu!"

V torek, 28. maja, se je v Ljubljani začel festival Igraj se z mano, ki bo trajal do sobote, 1. junija. Vrhunec festivala bo letos glasbeno-inkluzivni večer, ki bo potekal v četrtek, 30. maja, od 18.30 do 21.00 ure na Kongresnem trgu.

Festival v ospredje postavlja osebe s posebnimi potrebami, njegovo sporočilo pa je, da je vsak človek enako pomemben, unikaten, edinstven in da je zaradi vsakega svet lepši, tudi če je nekoliko drugačen. Pogovarjali smo se z direktorjem festivala Boštjanom Kotnikom, ki Igraj se z mano uspešno organizira že 18. leto.

@igraj_se_z_mano OGRRROMNO se dogaja na 18. festivalu Igraj se z mano🍭 Nastopi, delavnice, športanje, ustvarjanje! PRIDITE🥳Pričakujemo vas vsako dopoldne do sobote na Kongresnem trgu v Ljubljani🎉 V četrtek zvečer pa presenečenje👀🤯 #igrajsezmano #inkluzija ♬ original sound - Hospital Records

Kdaj in kako se vam je porodila ideja za festival Igraj se z mano, ki ima zdaj že dolgo tradicijo?

V Centru Janeza Levca Ljubljana sem začel pred 20 leti delati kot vzgojitelj. Kot absolvent pedagogike in andragogike takrat nisem imel ne znanja in ne izkušenj z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami. Nisem se mogel načuditi, kako dobri, sposobni in veseli ljudje so to v resnici. Zdelo se mi je absurdno, da so zaprti med štiri stene v neki segregirani obliki šolanja in bivanja. Zato sem s kolegi vzgojitelji s pomočjo evropskih sredstev z njimi kmalu začel potovati na vrsto mednarodnih projektov, kjer so se mladostniki družili, ustvarjali in se spoznavali z vrstniki iz mnogo držav ter večinoma tudi brez posebnih potreb, kar je bilo za slovenske razmere takrat skoraj nepredstavljivo in morda je v prenekaterih okoljih tako še danes.

Na enem od tovrstnih projektov, ki se je po naključju odvijal v Sloveniji na Bledu, sem na okrogli mizi z odločevalci naredil lapsus: med svojim govorom o aktualnih razmerah in tegobah pri delu z otroki in mladostnik s posebnimi potrebami sem namreč uporabil napačno terminologijo za populacijo z motnjo v duševnem razvoju-intelektualno oviranostjo. Deležen sem bil skorajda linča odločevalcev in stroke.

Takrat sem na lastni koži začutil, da se moram(o) upreti tovrstnemu etiketiranju in slabšalnemu odnosu do šibkejših ter nasilju večine oz. močnejših. Prisotnim sem to povedal v obraz, pri tem pa povprašal za podporo osebe s posebnimi potrebami, ki so mi jo glasno tudi dali. Takrat je nastala mučna tišina, okrogla miza se je končala. Za mano je pritekel takratni glavni odločevalec za področje invalidov v Sloveniji, se ponovno opravičil in izrazil podporo mojemu oziroma našemu delu.

Ker je bilo naslednje leto, 2007, proglašeno kot Evropsko leto enakih možnosti za vse, so bili evropski razpisi sredstev, namenjeni promociji enakih možnosti za vse v vzgoji in izobraževanju, zato smo se prijavili na razpis in bili uspešni. Zaradi želje, da bi otroka oz. mladostnika s posebnimi potrebami postavili v središče pozornosti in pokazali sposobnosti in znanje, ki jih premore, smo se odločili, da to napravimo v obliki festivala v centru prestolnice, natančneje na Kongresnem trgu.

Morda je k tej ideji in izvedbi malce pripomoglo tudi moje "prejšnje" življenje, ko sem kot glasbenik, športnik in na koncu tudi organizator prireditev od zgodnjih dijaških in študentskih let pomagal pri razvoju domačega mesta.

Kako bi festival opisali nekomu, ki zanj sliši prvič? 

Festival je namenjen vsem ljudem, živalim in rastlinam, pravzaprav so dobrodošla vsa živa bitja tega sveta. Edina naloga udeleženca festivala pa je, da je to, kar je, in nič več. Vse drugo pride spontano in v najlepši luči samo po sebi. Pozitivna energija je nalezljiva, sprožijo pa jo mladi, predvsem tisti s posebnimi potrebami. Oni namreč prevzamejo vse vodilne in druge vloge na festivalu. Oblike moči oziroma vloge moči (so voditelji programa, voditelji delavnic, organizatorji, logistični delavci itd.) so v njihovih rokah.

Na koncu ravno zaradi tega nastane neka brezoblična skupna množica, kjer so razlike nekaj enkratnega in nam skupnega. Diferenciacija ni več potrebna in izgubi pomen. Vsi smo eno in vsi prispevamo. Zgodi se presenetljivi obrat in obraten način delovanja in preživljanja časa, kot smo ga navajeni in ga nekritično povzemamo in živimo v našem vsakdanu. Morda nam festival tako kaže pot, kako iz tega danes žal prepogosto 'povampirjenega' sveta narediti boljše življenje in lepši svet?

Morda vas zanima tudi:

• Mednarodni plesni festival Baletne noči bo letos posvečen ...
• Znani glasbeniki, ki bodo poleti nastopili v Sloveniji

Kaj vse zahteva organizacija tovrstnega festivala? Kako vanj vključujete posameznike iz različnih zavodov, šol, vrtcev in organizacij? Jih vsako leto povabite k sodelovanju, tudi sami dajo pobudo? 

Organizacija tovrstnega festivala zahteva celoletno delo, predvsem v luči, da govorimo o Mednarodnem festivalskem letu Igraj se z mano, v katerega vključujemo več različnih sklopov pod skupnim imenom, ki je v bistvu povabilo "Igraj se z mano".

To je polega osrednjega festivala še mnogo manjših festivalov po Sloveniji in tujini (letos je bil festival že v Zagorju ob Savi), sklop "Bodi športnik", ki je največja športna inkluzivna prireditev na dan športa v septembru (v ospredju je pravična igra, ne rezultat), pa "Bodi umetnik" z največjim likovnim natečajem risbe v tem evropskem prostoru in otvoritveno razstavo v Koroški galeriji umetnosti.

Tukaj je še sklop "Bodi popotnik" Igraj se z mano, kjer nadaljujemo pionirsko tradicijo s samega začetka in korenin festivala ter potujemo z osebami s posebnimi potrebami doma in zunaj; radi jadramo, planinarimo itd. Od letos imamo še glasbeni natečaj "Igraj", morda se iz njega razvije "Bodi glasbenik". Ter navsezadnje najbolj skriti, zato pa toliko pomembnejši sklop "Bodi prostovoljec", ker s tem v naše programe in dogodke aktivno vključujemo vse voljne ljudi dobre volje in osveščenega duha. 

Sicer druge zavode, šole in organizacije vključujemo preko našega vsakdanjega dela, razpisov, srečanj, moram pa priznati, da so pobude za sodelovanje bolj kot ne še vedno le z naše strani: specializirana, segregirana šola, specializirano društvo. Žal. 

Festival je zasnovan tako, da k igri v središčih mest lahko pristopijo vsi, tako osebe s posebnimi potrebami kot vsi ostali. Imate dobre izkušnje s samoiniciativnim vključevanjem obiskovalcev v dogodke in aktivnosti festivala? 

Da, to, kot rečeno, ni nikakršen problem. Mi pripravimo prostor in čas, čarovnijo mogočega pa ustvarijo mladi in mladi po srcu sami. Predvsem tisti z manj priložnostmi. Začutijo, da lahko in da je to njihov prostor in čas, ostali sledijo. In se navzamejo. Sprostijo. Zaživijo! 

Verjetno je festival posebej privlačen za otroke in mlade ali pritegne tudi odrasle? 

Vsa živa bitja tega sveta. Festival je lahko pozitiven model družbe prihodnosti, družbe sobivanja na podlagi miru, vzajemnosti, solidarnosti, sodelovanja in ljubezni. Odrasli svet žal vedno bolj predstavlja vse nasprotno. Otroci in mladi se temu upirajo. Največkrat žal z otopelostjo in odsotnostjo duha. Tudi z obolevanjem v duhu in telesu oz. destrukcijo. To je njihov odziv na vsakdan, kot ga riše odrasel človek, ki ne prevzema odgovornosti za nastali položaj.

Kdaj pa kdaj pa se mladi tudi uprejo (aktualni protesti zaradi vojn, ki jih kuhajo odrasli oz. centri moči), pa tudi s tovrstnim festivalom, ki še vedno živi, predvsem zaradi njih. Kljub temu, da še danes, po osemnajstih letih, živi brez sistemske podpore in financiranja. Delno čast te sramote rešuje mestna občina Ljubljana.

Kateri so glavni poudarki letošnje edicije festivala?

Da smo še vedno tukaj in z enakim sporočilom kot zmeraj. Letos morda le bolj poudarjamo mir in sožitje. 

Cilj in misija festivala je pokazati, da je vsak človek enako pomemben, unikaten, edinstven, zaradi vsakega je svet lepši, tudi če je nekoliko drugačen. Ste zadovoljni s tem, kako ste skozi leta pripomogli k razbijanju stereotipov? 

Zadovoljni bomo, ko festival ne bo več potreben, Takrat bo vse to, kar ste našteli, uresničeno, vključevanje oziroma inkluzija pa nekaj samoumevnega. Do takrat pa se bomo zavzemali za inkluzivno kulturo, ki promovira različnost, opolnomočenje, solidarnost, vzajemnost, spoštovanje in nekaj, kar se nam je še do pred kratkim zdelo samoumevno: mir.

Tisto, na kar opozarjamo, s svojimi dejanji tudi uresničujemo. To počnemo skozi celotno Mednarodno festivalsko leto "Igraj se z mano".

Je naša družba po vašem mnenju na splošno dovolj odprta, strpna? 

V nekaterih segmentih smo napredovali, to že moramo reči, recimo pri vsakdanjem sprejemanju oseb s posebnimi potrebami v nezahtevnih vsakdanjih situacijah.

Se pa hitro začne zapletati, ko se vključevanja lotimo malo resneje (zaposlitev, dodelitev odgovornosti in vodenje, šolanje in napredovanje). Takrat pa trčimo v realni odsev družbe, ki je prežeta z nezdravo tekmovalnostjo ter pomanjkanjem empatije, strpnosti, temeljne poštenosti in tako dalje. V nekaterih segmentih pa je naša družba še na slabšem.

Tukaj bi izpostavil predvsem iskrenost odnosov, dobronamernost in kvaliteto ter kvantiteto časa, ki ga namenimo drug drugemu. Le iz teh osnov, ki pa jih danes kronično primanjkuje, se v praksi lahko razvija zdrava empatija in sodelovanje, solidarnost in tudi ljubezen do bližnjega, s tem pa kultura inkluzije-vključevanja ter boljše življenje in lepši svet.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču