Bil je eden in edini: "Imel je drugo energijo, ki sem jo vedno občutila"

V ljubljanskem gledališču Mini teater je potekala predstavitev biografije Glej ga, Součka!, kultnega slovenskega dramskega, filmskega in televizijskega igralca Jurija Součka, ki se je od nas poslovil v začetku letošnjega leta. 

O slovenskem igralcu, ki je s svojim prepoznavnim glasom, s katerim je oživil različne risane junake, zabaval številne generacije, slovensko gledališko umetnost pa obogatil z več kot 150 vlogami, so spregovorili gostje večera: Součkova žena, operna pevka Milena Morača, režiser in dramaturg Alen Jelen, direktor Mini teatra in igralec Robert Waltl ter igralka Polona Vetrih. Pogovor je moderiral direktor Beletrine Mitja Čander.

Knjiga Glej ga, Součka! sledi kronologiji skoraj stoletnega obdobja, zaznamovanega z okupirano Ljubljano, delovnimi brigadami, samoupravljanjem in razvojem gledališča, radia ter televizije. Prek anekdot, spominov in izkušenj avtorja Jurija Součka bralci dobijo vpogled v zakulisje gledaliških in medijskih produkcij ter spoznajo avtorja kot človeka in umetnika. Njegova življenjska zgodba prikazuje pomembne spremembe v slovenski družbi in kulturi ter poudarja njegovo vlogo pri inovacijah in razvoju gledališke umetnosti.

Uvodoma je igralka Polona Vetrih izpostavila, da se Jurija Součka spominja še iz časa, ko je bila otrok, ker se je rodila nasproti Drame. Že takrat se ji je zdel zelo nenavaden. "Imel je drugo energijo, ki sem jo vedno občutila. Bil je izjemno duhovit in šarmanten, imel je fantazijo, imela sem ga izjemno rada," pripoveduje.

Ob tem pa poudarja: "Nas mlade igralce ni nikoli podcenjeval. Do vseh je bil enako analitičen." Izpostavila je tudi njegovo drugačnost, ki je po njenem prepričanju bogatila slovenski gledališki prostor, vendar je le-ta ni znal ceniti. Tudi sama ima rodne korenine v tujini, tako da je bila z njim povezana tudi zaradi osebne, družinske zgodbe. Vendar se spominja, da je Souček s tem "hitro opravil", na neki točki je namreč začel razumeti ljudi, ki ga niso razumeli.

"To je bilo pri Juriju izjemno. Razumel je, da ga vsi ne morejo razumeti in mu slediti. To je na trenutke lahko boleče, ampak ko začneš odpuščati ljudem si rečeš: bodi to kar si, jaz sem pa drugačen in mi ni žal."  Izpostavila pa je tudi problematiko, ki se pojavlja: v gledališču se hitro odpovejo starejšim igralcem in ne izkoristijo njihovih izkušenj. "To je nedopustno," je povedala. 

Součkova žena, operna pevka Milena Morača je izpostavila, da je imel Jurij izrazit pevski instrument: "Imel je zelo velik obseg glasu, volumen in predvsem barvo. Ta barva je res značilna zanj."  Spomnila se je tudi primera, ko je Souček na avtobusu sedež odstopil slepemu človeku in mu je ta odgovoril: "Hvala, gospod Souček." 

Jurij Souček je tudi izjemno zaznamoval radijsko igro. Režiser in dramaturg Alen Jelen je izpostavil, da takšnega opusa kot ga ima Jurij na Radiu Slovenija, ni in ne bo presegel noben igralec, saj njegovo delo obsega več kot 600 radijskih iger vseh oblik. "Imel je nekaj, kar ostali niso imeli," je povedal. Izpostavil je tudi njegov čut do sočloveka. 

Direktor Mini teatra in igralec Robert Waltl je s Součkom delal zadnje štiri predstave. Začelo pa se je žalostno: prišel je k njemu, ker je želel praznovati svojo 50-letnico ustvarjanja, saj "so mu v ljubljanski Drami pokazali vrata."

Waltl ga je v Mini teater z veseljem sprejel, na oder sta tako postavila štiri uspešne predstave. Trem predstavam za otroke: Pipi in Melkijad, Miškolin ter Janko in Metka, ki so jih uprizarjali po vsej Sloveniji, je sledila še predstava za odrasle Kurent.

Na začetku pravi, da ga je bilo strah, saj so bili njegovi soigralci mlajši in ni bil prepričan, koliko ima Souček še potrpljenja delati z mladimi. Ampak je bila izkušnja imenitna, Souček se je tudi prilagodil Waltlu v njegovih režijskih zahtevah in bil zelo kolegialen.  

"To je opis dogodivščin človeka, ki je res marsikaj doživel"

Součkova hči Hana Souček Martinc je za Metropolitan povedala, da je bil Jurij Souček "tudi zasebno tak, kot se je kazal v javnosti." Ob tem izpostavlja: "Imel je izjemen smisel za humor, kar se odraža tudi skozi anekdote v knjigi. V knjigi je namreč opisana 100 letna zgodovina. Ampak je napisana na berljiv in čitljiv način, to ni nek gledališki list, ampak opis dogodivščin človeka, ki je res marsikaj doživel."

Meni, da bi bila knjiga enako zanimiva tako za ljubitelje gledališča, ki Součka osebno niso poznali, kot tudi za vse tiste, ki so ga imeli priložnost spoznati: "Moram reči, da z vsakim, s katerim govorim, pove, da se ga je na nek način knjiga dotaknila. Mislim, da bo zanimiva tako za tiste, ki so ga osebno poznali, kot za tiste, ki so ga spremljali na gledaliških odrih, pa tudi tiste, ki so ga spremljali skozi risanke: kar pomeni za več generacij."

Povedala je tudi, da je zanjo osebno to res krasen moment, po drugi strani pa tudi težek: "Oče je biografijo ustvarjal 10 let in zdaj smo doživeli njen izid, ampak vem, da bi bil najboljši glas za to knjigo on sam. Tudi z veseljem bi sam opravljal vse intervjuje, vseh dogodkov bi se udeleževal sam. Midva osebno sva tudi imela veliko pogovorov o knjigi in ti mi res precej manjkajo."

Glavni urednik Beletrine Urban Vovk je dejal: "Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živ, iskriv in svetlikajoč pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem. Pogled, ki me je spomnil na otroka v sebi, na tisto preteklo različico sebe, ki se je polnila in bogatila z liki, ki jim je Souček dal glas ali jih odigral, še bolj pa opominjal na to, kako pomembno je v sebi ohraniti iskrivega duha, ki nam pomaga verjeti, da je smrt le nekaj telesnega. Jurij Souček je imel v sebi tisto, kar mi je vsakokrat približalo to, prav to."

Novo na Metroplay: "Razmišljam, da bi se povsem umaknil" - Sebastian Cavazza