23. 11. 2024, 19:31
Na Liffu najbolj prepričal film, ki nastavlja zrcalo družbi z vidika njenih najnežnejših članov
Na 35. Liffu je vodomca za najboljši film v Perspektivah prejel Balint Szimler za Črno piko, v kateri prikazuje probleme sodobne madžarske družbe, so sporočili organizatorji. "Obstaja pregovor, da je za globlji vpogled v neko družbo treba spoznati njeno vzgojo otrok," je o filmu zapisal režiser.
"Režiser Balint Szimler z dogajanjem v šoli - eni najpomembnejših družbenih institucij - prikazuje boleče probleme sodobne Madžarske. To počne s svežino in humorjem, obenem pa s precizno in bolečo presunjenostjo. Ob tem se dviga nad aktualno družbeno kritičnost ter se v svojem posmehu neumnosti, podmuklosti, strahopetnosti, omejenosti in agresivnosti človeške narave pokloni požrtvovalnosti in svobodi. Navdušili so nas briljantno delo z otroškimi igralci in celotno zasedbo, prefinjena in suverena režija ter predvsem bogastvo smisla," je zapisala žirija v sestavi Taki Mumladze, Christos Nikou in Darko Sinko.
Posebno omembo si je prislužil film Dobra Indie Donaldson. "Na videz majhen, nepretenciozen film se začne z velikokrat uporabljeno postavko, ki je: trije ljudje na izletu. A kljub neprestanemu ohranjanju preprostosti nam film odkriva vedno nove plasti, prej enodimenzionalni liki dobivajo vsakič novo barvo, spoznavamo jih po niansah. Režiserka India Donaldson se izkaže z natančnostjo pri lovljenju težko ulovljivih občutkov ter se ponaša z občutljivo in nežno režijo, ki v vseh ključnih stvareh zelo dobro ve, kaj počne," je zapisala žirija.
Nagrada za najboljši kratki film je šla filmu Oyu (Atsushi Hirai). "V tem sijajnem, spokojnem kratkem filmu običajen večer v javnem kopališču manjšega mesta preraste v katarzično izkušnjo, ob kateri se moški zave, da je na svetu sam. Vendar zgodba ni žalostna, še manj sentimentalna; če je film nadvse ganljiv, je to zasluga njegove zadržanosti, ki nas močno opominja, da so najbolj pretresljive zgodbe prav tiste, ki namesto razkrivanja zgolj nakazujejo," je zapisala žirija v sestavi Leonardo Goi, Anja Medved in Niko Novak.
Posebna omemba je šla filmu Aqueronte (Manuel Munoz Rivas). "Film, ki ga ne zanima razrešitev lastnih ugank, temveč nam raje dovoli, da v njih uživamo, je prava redkost. Prečkanje reke tu postane onstransko potovanje v presečišču med budnostjo in sanjami. Ob pretanjeni pozornosti do zvočne kulise in v meglo zavite vizualne podobe je film hipnotično doživetje, še toliko bolj zapeljivo zaradi načrtno nepojasnjenih skrivnosti," meni žirija.
Nagrado FIPRESCI, ki jo podeljuje mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev, je prejel film April Dee Kulumbegashvili. "Drzno in eksperimentalno proučevanje podeželskega življenja v Gruziji. Film se osredotoča na globoko osebno in univerzalno temo splava ter mojstrsko raziskuje družbene in kulturne omejitve v odmaknjenem okolju. Premišljena uporaba semiologije v kombinaciji z navdušujočo fotografijo pripoved obogati z dodatnimi pomenskimi plastmi. Film odlikuje inovativen pristop, ki omogoča svež pogled na kompleksne človeške izkušnje," je zapisala žirija v sestavi Igor Angjelkov, Hamed Soleimanzadeh in Maruša Kuret.
Žirijo za Kinotripovo nagrado letos sestavlja pet članov 9. Kinotripovega filmskega kluba: Nadja Alymova, Alja Budin, Gašper Macedoni, Maša Mramor, Lenart Zalar Schroers. Odločili so se za film Strupeno (Saule Bliuvaite). "Igrani film je brezčasen dokument, ki preizprašuje idealizirano podobo ženskega telesa, ta pa je včasih lahko tudi usodna," meni mlada žirija.
Žirija v sestavi Manca Cerar, Jure Mavrič in Erik Toth je odločala o nagradi art kino mreže Slovenije. Odločila se je za film Ravno obratno (Jonas Trueba). "Film je hkrati preprost, zabaven, a poln subtilnih podrobnosti in iztočnic za razmislek. Jonás Trueba s tem delom suvereno stopa po očetovih stopinjah, saj ustvarja film, ki je celovit, življenjski in iskren," je med drugim zapisala žirija.
Svoje je povedalo tudi občinstvo. Najvišjo povprečno oceno, 4,71, je prejel film Manas v režiji Marianne Brennand. "Med dokumentarno raziskavo v odročnih vaseh amazonskega deževnega gozda sem spoznala ženske, ki so že od rane mladosti doživljale neizmerne travme kot žrtve spolnih zlorab v lastnem domu, hkrati pa spolnega izkoriščanja na tovornih plovilih, pravzaprav brez možnosti pobega. Na žalost ima večina nas žensk izkušnjo zlorabe, bodisi spolne, moralne ali psihološke, ki pusti globoke brazgotine in travme. S filmom Manas želim dati glas tem ženskam in dekletom, ki sicer nikoli ne bi bile slišane, ter počastiti zgodbe, ki so mi jih zaupale," je svoj film opisala režiserka.
