Marcel Štefančič je imel čast klepetati z legendarno srbsko konceptualno in performans umetnico Marino Abramović – in takoj je bilo jasno, da je bil to zanj intervju, kot ga ni imel še nikoli.
Veliko bi lahko razglabljali o vsebini intervjuja, o razkritjih danes 77-letne Marine Abramović, ki je umetniško povsem rekonstruirala odnos med umetnikom in občinstvom, danes pa tako iskreno in učeno govori o vidikih naših življenj, ki smo jih nehote – ali pa hote – potisnili na stran. O predanosti, o brezpogojni ljubezni, o tišini in miru. Skrita za sončnimi očali z neokrnjenim intelektom kuka prek sodobne digitalne utelešenosti v nesluteno človeško potrebo (in strah) po odkrivanju samega sebe.
"Imam Abramović metodo," Marina pove Marcelu. "To metodo učim na inštitutu MAI v Grčiji. Lahko se prijavite in teden dni vadite po tej metodi. ( …) Teden dni molčite in se postite. Delate vaje za voljo, odločenost, izzivate meje telesa in duha. To vas spremeni," doda in pozove Marcela: "Zato, prosim, prijavite se."
Namig, ki ga je Marina izrazila zelo jasno, ko je v tem nadvse zanimivem in dinamičnem intervjuju njena aristokratska spokojnost trčila ob Marcelovo napetostno energijo. Nekje na polovici intervjuja je ta neskladnost postala dovolj očitna, da je Marina ob izrečenem povabilu na delavnico svoje metode le še dodala: "Ampak ne vidim vas tam. Vaša energija je tako hitra."
Če je Marcel najprej še poskušal preusmeriti intervju nazaj na izbrane tematike, pa je potem ta neverjetno iskren trenutek pametno izpeljal do konca. Končno je spustil tenzijo v ramenih, za trenutek odstopil od rafalnih vprašanj in se dovolil poučiti o mirnosti. "Oddahniva si. Poskusite popiti malce vode." Marcel v tem trenutku ni več strogi voditelj s televizije, ampak le Marcel. Poprime kozarec z vodo in ga ponese k ustom. "Ne, ne, to je prehitro." Marcel zmedeno: "Kaj?"
Ta presenetljivi, avtentični, spontani trenutek se lahko gleda kot popolna razorožitev Marcela kot znanega dominantnega spraševalca, ki z ostrimi kretnjami in na pol odrezanimi vprašanji obstreljuje intervjuvance, a je dejansko še veliko več. Je trenutek, ko je Marcel za tisto sekundo postal pomemben rekvizit v še bolj pomembnem sporočilu. Tako voditelju kot gledalcem postane jasno, da Marine ni mogoče fascinirati s citati umrlih umetnikov in premišljenimi filmskimi referencami, zato voditelj naredi najboljšo potezo v dani situaciji – sledi njenim navodilom in spije vodo.
Počasi, čeprav okorno, a zanimivo – nikoli moteče. Skupaj občutita hladno tekočino, zadihata in intervju se lahko nadaljuje. "Nov človek sem," na koncu s pridihom sarkazma reče Marcel, čeprav je čutiti njegovo rahlo nelagodje, saj v tistem trenutku še ne ve, da je to verjetno najboljši del intervjuja. Nepričakovan performans, kjer dva precej neskladna lika postaneta skladna v eni ključni točki – v povsem vsakdanji iskrenosti do samega sebe. Zdi se, da se v tem skriva pomembna lekcija tudi za vse gledalce.
Kolikor je Marini uspelo skozi svoje ustvarjanje poudarjati čustvene vidike naših življenj in s tem premikati meje tako svojih sposobnosti kot slutenj o človeški naravi, toliko je Marcel, praktično že odkar ga beremo ali gledamo, ustvarjal svoj lastni lik ciničnega intelektualca z zbadljivo kritično distanco – zdaj, v enem intervjuju, pa sta oba opustila svoji vlogi vsaj toliko, da smo bili gledalci deležni pomembnega opomina o tem, kako opremljeni z lastnimi fasadami in maskami le drvimo naprej, k vedno bolj zahtevnim ciljem in vedno težjim izzivom. Nikoli se ne ustavimo, ne zadihamo, ne uživamo v tistem, kar nam je dano v trenutku.
"Zakaj so ljudje jokali, ko so vas gledali v oči?" vpraša Marcel v navezavi na spektakularni performans 'The Artist Is Present' v MoMi leta 2010. In tu Marina zaključi svojo lekcijo: "Ker ko so sedeli pred mano, sem jih gledala jaz, gledali so jih drugi čakajoči, snemale so jih kamere in niso se mogli umakniti nikamor drugam kot le vase. Tam pa so naleteli na žalost in melanholijo." Boste tudi vi zdaj drugače pili vodo?
