Maša Derganc v vlogi odvetnice navdušuje v predstavi Bog, ki obravnava aktualno etično temo – vprašanje evtanazije. V pogovoru nam je razkrila, kako je pristopila h kompleksni vlogi, kakšne moralne dileme odpira predstava in kako lahko gledališče prispeva k pomembnim družbenim razpravam.
Drama Bog priznanega nemškega odvetnika in pisatelja Ferdinanda von Schiracha postavlja gledalce pred kompleksno moralno-etično vprašanje – ali ima posameznik pravico do pomoči pri samomoru in kakšna je pri tem vloga zdravnika? V predstavi, ki odpira pomembne razprave o odgovornosti in meji med zakonodajo in etiko, osrednjo vlogo prevzame izjemna igralka in dolgoletna članica ansambla SNG Drama Ljubljana Maša Derganc, in sicer kot odvetnica Biegler.
Schirach, ki je že v preteklih delih raziskoval zapletene moralne dileme, se tudi tokrat izogiba preprostim odgovorom. Drama Bog ne ponuja črno-belih rešitev, temveč odpira prostor za refleksijo in soočanje z argumenti obeh strani. Gledalci so v predstavi priča zasedanju etičnega sveta, ki obravnava primer 78-letnika (igra ga Ivo Ban), ki želi svoje življenje po smrti žene (3 leta je že vdovec) zaključiti s pomočjo zdravnikov. Etični svet tako medse povabi strokovnjake z različnih področij, in sicer pravnega, medicinskega in teološkega.
Maša Derganc s svojim nastopom v vlogi odvetnice Biegler, ki zagovarja interese svoje stranke, odpira vrata intenzivni argumentaciji na odru. Kako je pristopila k tej zahtevni vlogi, kaj jo je pri besedilu najbolj nagovorilo, kako vidi moč gledališča pri odpiranju težkih družbenih vprašanj ... O vsem tem smo se pogovarjali v nadaljevanju.
Kakšen je bil vaš prvi vtis o drami Ferdinanda von Schiracha, ko ste prebrali igro? Ali vas je tema, ki se je loteva, takoj pritegnila?
Že med prvim branjem drame Bog sem svoje mnenje o pomoči pri smrti večkrat zamenjala. Argumenti tistih za kot tudi tistih proti so me takrat in me še vedno prepričajo. Tema je seveda aktualna, naslov Bog pa pravzaprav zame poglavitna provokacija tega teksta: Kdo se bo odločil namesto mene, namesto nas, kdo bo namesto mene prevzel odgovornost. Zdi se mi, da ljudje radi prelagamo odgovornost na avtoritete, da se potem lahko jezimo nanje.
V predstavi vaš lik zastopa interese stranke Richarda Gärtnerja (igra ga Ivo Ban). Kako ste pristopili k raziskovanju čustvene in profesionalne plati vašega lika, ki se sooča z etično tako zahtevnim primerom?
Ferdinand von Schirach že v svoji drami Teror uvede lik odvetnika Bieglerja. Ker je tudi sam odvetnik, sem lik Bieglerjeve prepoznala kot avtorjev glas. Zato me je še toliko bolj zanimalo, kdo Ferdinand von Schirach sploh je, kakšna je njegova zgodovina, zakaj se v svojih dramah ukvarja z globokimi moralno etičnimi vprašanji. Prebrala in ogledala sem si nekaj njegovih intervjujev. V knjigi Coffe and cigatrettes opisuje svoje otroštvo, delo odvetnika in odnos do sveta. Iz vsega tega sem črpala inspiracijo za svoj lik. Zanimivo se mi je zdelo, da trdi, da je v sodnih dvoranah velikokrat zmagal, ker je s svojim nastopom naredil "teater".
Poleg tega, da je osrednja tema drame, je bilo vprašanje o smrti v zadnjem času tudi v Sloveniji precej medijsko izpostavljena tema. Ste spremljali polemike, vam je priprava na vlogo odstrla kakšno dimenzijo te tematike, o kateri prej niste razmišljali?
Zdi se mi, da je tekst zanimiv ne samo zaradi aktualnosti v našem prostoru, temveč tudi zato, ker se ukvarja z moralno etičnimi vprašanji, na katera ni mogoče enostavno odgovoriti. Ta vprašanja nosijo bistvene elemente antične drame. V vsakem primeru je srečen konec za vse nekaj nemogočega. Mislim, da je bistveno preizpraševanje in ozaveščanje vprašanj, ne pa iskanje enoznačnih odgovorov. Ljudje bi se morali poslušati, slišati, dopuščati različna mnenja in jih sprejeti, ne da bi ob tem morali žrtvovati svoja stališča. Mogoče se sliši naivno, ampak v gledališču lahko sanjamo.
Drama odpira veliko moralnih in etičnih dilem. Kako kot igralka pristopite k liku, ki mora te dileme zagovarjati na odru?
Zelo enostavno: Ne glede na to, ali gre za junakinjo ali antijunakinjo, iščem prepričljive človeške plati lika, ki nikoli niso samo slabi ali samo dobri. Človek je kompleksno bitje, polno nasprotij. V primeru Bieglerjeve sem v prvi vrsti zavezana profesionalni odvetniški drži. Njena intimna plat pa ostaja profesionalno prikrita. Sama sem si izrisala njeno intimno zgodbo, zaradi katere še bolj goreče zagovarja interese gospoda Gartnerja.
Igra Bog spodbuja gledalce k osebni refleksiji. Marsikdo po ogledu spremeni mnenje oziroma ga predstava hkrati poduči, da ni vse samo črno in belo. Kakšne odzive ste dobili od gledalcev?
Gre za to, da se o problematiki čim bolj informiramo, da ostanemo odprti za drugačna mnenja in morda ugotovimo, koliko dela nas še čaka, preden bomo sploh zmožni o problemu razmišljati, kaj šele odločati o tako občutljivih vprašanjih. V igri pa se seveda ne sprašujemo samo o pomoči pri smrti, temveč preizprašujemo avtoritete in argumentirano razpravljamo tudi o vprašanju splava, kontracepcije, paliativne medicine, krivdi in odgovornosti.
Kako ste z režiserjem Petrom Petkovškom sodelovali pri razvoju vloge? Ali ste imeli svobodo pri interpretaciji lika?
S Petrom sva sodelovala že pri predstavi Gospa Daloway in se že takrat odlično dopolnjevala. Avtor drame pri navedbi vlog že sam dopusti izbiro spola likov režiserju. Razen vloge škofa, ki ga seveda mora odigrat moški. V tem vidim avtorjevo širino in zavest o potrebi po enakopravnosti. Da je režiser zaupal vlogo Bieglerja ženski, se mi zdi pogumno in času primerno. V dramatiki redko naletimo na ženske vloge, ki premorejo toliko ostrine in racionalne misli. Rada sodelujem z mlajšo generacijo režiserk in režiserjev, ki vidijo v ženskih vlogah še kaj več kot razčustvovanost, iracionalnost in žrtev. Ne glede na avtorjev ali režiserjev odnos do vloge, ki jo igram, se vedno
trudim v ženskah, ki jih udejanjam, videti borke. Tako tudi njihovo žrtvovanje lahko dobi smisel.
Ste zaradi pereče tematike drame kot igralka, sploh glede na to, da v vlogi zagovarjate eno plat, občutili kaj večjo odgovornost kot običajno?
Ne, seveda ne! Vloge so uravnotežene, vsaka zagovarja določeno stališče. Nobeno stališče ni le pravilno ali ni samo napačno. Vse vloge nosijo enako odgovornost. In vsaka vloga zagovarja svoje stališče. Ravno to sili gledalce k razmišljanju. Kakovost besednih spopadov so argumenti in zelo civilizirana razprava, kakršnih v našem času nismo vajeni. Ta drama nam pokaže, da je kultiviran dialog možen, kljub strastem akterjev.
Drama nas postavlja v sivo cono med zakonom, etiko in posameznikovo svobodo. Kako vi vidite to "sivo cono" v kontekstu vloge odvetnice?
Življenje ni črno-belo. Kot pravi Bieglerjeva: "V svojem poklicu zagovornika v kazenskih zadevah
sem resnično doumela samo eno: človek je ambivalentno bitje, vsi smo dobri in zli obenem, pa klub
temu kolikor toliko verodostojna celota." In z našo družbo ni nič drugače ... kot razsvetljeno
družbo pa nas vendarle združuje ena stvar: nikoli ne moremo dokončno vedeti, kaj je prav in kaj
narobe, absolutna presoja o svetu ne obstaja. Ali ne bi moglo biti ravno to tisto, kar nas danes
definira kot evropsko, kot zahodno družbo - ne prisilni konsenz, temveč miroljubni disenz."
Predstava Bog v Mali Drami na Litostroju je v februarju na sporedu štirikrat. Vabljeni ...
Kot odvetnica Biegler zastopate pravico posameznika do odločitve o lastni smrti s pomočjo zdravniške stroke. Kako ste v tej vlogi našli čustveno ravnotežje?
Kot sem že povedala, je to profesionalno delo odvetnika, kjer ni prostora za čustva. Odvetnik je v
službi interesov svoje stranke.
Se je med vajami pojavila kakšna nepričakovana razprava ali vpogled, ki je spremenil vaše dojemanje predstave ali vašega lika?
V procesu in razčlenjevanju svojega lika sem spoznala virtuoznost, zmožnost prilagajanja, hitrost in intenzivnost prilagajanja situaciji, ki spominja na hitropotezni šah. Tak lik je lahko napisal samo odvetniški mojster, kot je Schirach.
Kako se počutite v vlogi, ki aktivno odpira občutljiva družbena vprašanja?
Predvsem koristno. Upam, da predstava pripomore k samorefleksiji in izboljševanju posameznika in družbe. Gledališče postavlja vprašanja, občinstvo pa naj svobodno o njih razpravlja in se opredeljuje.
Novo na Metroplay: "Treba je poznati žalost, nesrečo in poraz, da lahko ceniš vse te uspehe" | SIDDHARTA INTIMNO