Ana Schnabl, pisateljica, literarna kritičarka in novinarka, slovensko javnost tokrat nagovarja s svojim tretjim romanom September.
Ana Schnabl, ki si je z deli Razvezani in Mojstrovina že utrdila status ene najpomembnejših pisateljic sodobne slovenske književnosti, v Septembru raziskuje globoko osebne, a hkrati univerzalne teme družinskega nasilja, prebolevanja travm in iskanja notranje moči.
Roman September naslavlja problematiko patriarhalnega in družinskega nasilja. Zakaj je pomembno, da se te teme detabuizirajo? Zakaj so še vedno tako močno prisotne v slovenskem prostoru?
Dokler je prisoten problem, je prisotna tudi tema. Družinsko oziroma intimno partnersko nasilje, ki vodi tudi do femicidov, v Sloveniji, kolikor mi je znano, v zadnjih letih ne upada. Nasprotno, pandemija covida-19 je prispevala celo k porastu tovrstnih kriminalnih dejanj – več o statistiki, povezani s femicidi v Sloveniji, sicer lahko izveste na spletni strani Vrhovnega državnega tožilstva, na voljo pa je tudi Nacionalna raziskava o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih iz leta 2010, v kateri je bilo ugotovljeno, da je vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. To vključuje psihično, fizično, ekonomsko, spolno in druge oblike nasilja.
Da nasilja nad ženskami v naši družbi nismo odpravili, je povezano z več dejavniki, med katere spadajo delitev na javno in nedotakljivo zasebno sfero, v katero prištevamo družino oziroma partnerski odnos; patriarhalno razumevanje intimnih odnosov, v katerih je ženska podrejena lastnini; patriarhalna vzgoja dečkov in deklic, ki vodi tudi v določen tip samorazumevanja, razumevanja lastnega družbenega položaja ... Da ne naštevam. Z detabuizacijo tega problema bi na eni strani dosegli, da bi se žrtve hitreje obrnile na organe pregona in druge predstavnike javnih služb, da bi hitreje poiskale psihosocialno pomoč, na drugi pa bi bili prave obravnave deležni tudi storilci – tu se nanašam tako na kazen kot na potencialno rehabilitacijo.
Roman se ukvarja tudi z anoreksijo, ki je še vedno zelo pogosta motnja hranjenja med najstniki, predvsem najstniškimi dekleti. Kakšna je povezava med anoreksijo in nestabilnim družinskim okoljem, v katerem otrok oziroma najstnik odrašča?
Verjetno gre za tesno povezavo. Anoreksija ne nazadnje ni toliko motnja, ki izhaja iz neke abstraktne želje po lepoti, marveč gre za odziv na travmatično izkušnjo – ali več njih – za poskus vzpostavljanja nekakšnega nadzora. V Septembru anoreksija sicer ni predmet globoke analize, pojasnjen je njen začetek, a onstran tega je Evelinin odnos do lastnega telesa v pripoved vpet subtilno. V romanu zgolj namigujem, da je njen odnos do hrane in telesa – tudi telesnosti – izjemno zapleten, ta konflikt vztraja tudi, ko je odrasla. Njeno telo je pri štiridesetih letih republika, v kateri se še vedno bije ista vojna.
Zakaj ste za glavni fokus izbrali otroško travmo, povezano z družinskim nasiljem?
Otrok ni nič kriv in nikomur nič dolžan – če strnem. V skrb in varstvo je izročen drugim, odraslim, in kadar ti odrasli svoje naloge ne opravijo, nanj prenesejo breme, ki ga sploh ne more in ne zna nositi. V romanu torej prikazujem, kako se deklica, nato najstnica in nazadnje ženska spopada s tem absolutno prevelikim bremenom.
Ponavljanje starih družinskih vzorcev je zelo težko pretrgati. Kako se Evelin tega loteva?
Težko rečem, da se tega prav loteva. Evelin ne načrtuje svoje odrešitve, na sledi ji je povsem instinktivno. Včasih je njen instinkt pravi oziroma produktiven – kot denimo pri ustvarjanju, pisanju, spet drugič, kot recimo, pri stradanju, pa je uničujoč. Kot odrasla ženska se zateče po pomoč tudi v psihoterapijo, razume, da nosi veliko breme in ga sama samcata ne bo mogla razkleniti, pa naj o tem napiše še toliko pesmi. V tem oziru so zanjo pomembne še dobre socialne izkušnje, dobri novi odnosi – ljubeče prijateljstvo, ljubeče partnerstvo, njena Una in Boris. Žal pa ji odrešitve ne bo prinesel niti seštevek vseh teh elementov. Nasilje izdolbe luknjo v jedru njenega telesa, ki je ni mogoče povsem zapolniti. Upa lahko le na to, da ji bo postopoma uspelo zadelati karseda veliko primanjkljajev, občutiti dovolj ljubezni, izkusiti dovolj varnosti in sprejetosti, da bo spomin na grozo zbledel. Ne torej povsem izginil, marveč popustil.
September pa ni le roman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o prijateljstvu, ljubezni in pisanju. Kako pomembno se vam zdi, da v svoje ustvarjanje vpletate tudi elemente, ki ustvarjajo občutek upanja?
Ker si sebe težko zamislim kot bitje brez upanja, si kot take težko zamislim tudi like, ki jih oblikujem. Bolj kot predaja me zanima, zakaj in kako ljudje vztrajajo – ne glede na okoliščine, v katerih so se znašli, ali v katere so zašli, ali so jim celo prizadejane. Taka nas je, menim, večina in smiselno se mi zdi, da to odslikavam v svojih delih, čeprav ne znam pojasniti, kje se upanje ali - z drugimi besedami - volja do življenja sploh napaja. Fascinira me preprosto dejstvo, da si ljudje pogosto, čeprav nedoločno, zamišljamo prihodnost, ki je sedanjost sploh ne nakazuje, da si lahko torej zamišljamo dober izid na majavi osnovi ali celo sredi pekla. Slutim, da sta upanje oziroma volja do življenja povezana prav z našo ustvarjalnostjo, specifično z našo zmožnostjo ustvarjanja fikcij, zamišljanja tega, česar ni. Kakorkoli, brez upanja in brez fikcij bi bilo človeških civilizacij konec prej, kot jih dejansko bo.
Evelinin lik se v odraslosti ukvarja s pisateljevanjem in tudi skozi pisanje predeluje svoje spomine in posredno tudi travmo. Zakaj ste se liku odločili pridati ta poklic?
Najprej sem si želela ustvariti vizualno umetnico, a žal o zadoščenju, ki ga prinaša ustvarjanje platen, skulptur, instalacij in podobnega, ne vem prav nič. Zbala sem se, da bi bralke to opazile, začutile, da je tu nekaj fejk.
Roman je napisan v gostem, preciznem jeziku, ki ustvari poseben ritem pripovedi. Zakaj ste izbrali tak način pisanja?
Moj jezik ima, mi pripovedujejo bralke in bralci, visceralen učinek, se pravi, da ga ljudje občutijo v telesu – kot da so z Evelin, v njeni sobi, v njeni grozi, v njenem veselju. Torej mi je uspelo točno tisto, za kar sem si prizadevala: bralke in bralce zvabiti v zavest in telo glavne protagonistke. Z jezikom sem napeljala izkušnjo tega, kako je biti Evelin Oderlap, ki sicer nikoli ni in ne bo živela, a je še kako živa, saj smo v njej mi vsi.
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem