Uredništvo | 13. 8. 2024, 09:35

Uspešno gostovanje predstave Kdo se boji Virginie Woolf na 70. festivalu Splitsko ljeto

Nemi Bulat

Uspešnica Kdo se boji Virginie Woolf? avtorja Edwarda Albeeja, v režiji Ivice Buljana in izvedbi Nataše Barbare Gračner, Branka Šturbeja, Benjamina Krnetića in Klare Kuk, ki je nastala v koprodukciji Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj, je minuli konec tedna gostovala na 70. festivalu Splitsko ljeto. Razprodana predstava, ki so jo izvedli v Plinari - dvorišče HNK Split, je požela odličen odziv občinstva ter izjemno pozitivne kritike.

Magdalena Mrčel je o predstavi za Dalmacija Danas zapisala: "Pravijo, da se režiserska veličina kaže v njegovi navidezni odsotnosti, medtem ko na odru vse deluje brezhibno. Če to drži, lahko upravičeno rečemo, da je Ivica Buljan prototip režiserske veličine, njegov ustvarjalni tim pa je prav tako na visoki ravni. Vizualni vtis predstave "Kdo se boji Virginie Woolf?", drame, ki je doživela svoje z oskarjem nagrajeno filmsko priredbo, nastaja na tisti tanki meji med "not trying too hard " in ekspresionističnim prizorom, ki s svojimi liki, barvami in čustvi preoblikuje emocije."

Nemi Bulat

Izpostavila in lepo je opisala tudi posamezne vloge: "Nataša Barbara Gračner in Branko Šturbej odlično upodabljata Martho in Georgea kot izjemno toksičen par. Martha je hodeči paradoks, saj možu hkrati govori, da ji gre na bruhanje zaradi njega in da ga že leta ne opazi, po drugi strani pa trpi zaradi pomanjkanja pozornosti in naredi vse, da bi možu vzbudila vsaj majhno zanimanje. On zamiži celo na očitno zapeljevanje med Martho in njegovim mlajšim kolegom Nickom, a kirurško natančno secira njegov odnos z ženo in kot patolog raziskuje čustvene travme, ki mu bodo, zbrane v eno žalostno, motečo, smrdečo gmoto, ki bi morala ostati zasebna, postale dragoceno orožje."

Nemi Bulat

V nadaljevanju je zapisala: "Benjamin Krnetić odlično gradi lik Nicka, ki se je začel kot tipičen zgleden intelektualec, a pod pritiskom nevarne psihološke igre, v katero je bil potegnjen kot naivni otrok, se bo na koncu vprašal, ali so njegove etične in humanistične vrednote še bolj pokvarjene od sosedov, ki so ga potisnili v to sobo nočnih mor. Mlada žena Honey, sprva za dogajanje pomembna toliko kot rdeč sončnik (ki jo je med pogovorom večkrat strateško skril!), v nasilno pripovedovani zgodbi o zakonu "ki se je moral zgoditi" ter o družinski travmi, ki se ji ni bilo mogoče izogniti, postane sod smodnika in skozi fino niansiranje čustev Klare Kuk hkrati tudi metafora razpada."

Nemi Bulat

V zaključku pa je zapisala: "Če bomo predstavo pomnili kot eno najbolj pretresljivih (poleg predstave Crvena voda, še enega Buljanovega trilerjevskega dragulja), bomo igralce pomnili kot utelešenje vrhunca njihovega poklica, fascinantno prilagodljive, osredotočene, neskončno razgaljene, ranljive in ranjene, eksplozivno dramatične v poplavi čustev, ki so jih tako surovo resnično vrgli pred nas. To je ena tistih predstav, zaradi katerih razumemo, zakaj igralci pravijo, da potrebujejo "močno glavo" – predstava, ki te tako pretresa, da si želiš, da bi ta agonija končala, a hkrati – izvedena tako, da si ne želiš, da bi umetniška imaginacija dosegla svoj konec."

"Hvala za doživetje"

Veliko navdušenje je po ogledu predstave izrazila tudi priznana hrvaška pisateljica Borica Jelušić, ki je dejala: "Sinoči v Plinari (dvorišče HNK Split) izjemna drama E. Albeeja KDO SE BOJI VIRGINIE WOOLF v Buljanovi režiji. Pravi poklon za sladokusce, ki sta ga pripravila Mini teater iz Ljubljane in Mestno gledališče Ptuj, gostujoča v Splitu. Močna, mračna energija v interakciji likov, ki prebija lupino meščanskega in akademskega življenja ter se preliva v cinične replike, inhibicije in frustracije, neizogibno dosega rob ekscesa. Občutek, da na odru vlada veliko več osebnosti, kot so štirje določeni protagonisti. Razpadanje v različnih fazah; laž in prevara kot sedativ v neznosni resničnosti. Neka drhteča anima, ki se poskuša prebiti skozi mračni labirint, da bi našla olajšanje v coni empatije."

Nemi Bulat

In za konec dodala: "Buljanov podpis je superioren, vedno povzdiguje besedilo v višji, provokativni ton, nas vleče v igro in nam ne dovoli, da bi "mislili na kaj drugega". Ali ima gledališče prihodnost kot tako? Moj odgovor je pozitiven. Vstopimo ranjeni in izstopimo ozdravljeni ali obratno. Zelo pomembno je, da smo dobili priložnost in je nismo zamudili. Čestitke ansamblu in režiserju. Hvala za doživetje."

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču