Mladi filmar, ki je Slovenj Gradec vpisal na filmski zemljevid sveta: "Prave zgodbe so tiste, ki v nas nekaj premaknejo!"

Tomo Novosel je mlad slovenjgraški režiser, scenarist in direktor neodvisnega mednarodnega festivala kratkega filma Shots. V film ga je po pesniških in proznih začetkih "izstrelilo" po naključju, a še dobro, da ga je: med drugim je zakrivil ali pomagal zakriviti prvi koroški celovečerec Tu se piše življenje, filmski festival Shots, ki v Slovenj Gradec vsako leto pripelje uveljavljena imena mednarodnega kratkega filma, festival animiranega filma Zebra, lokalno filmsko šolo za mlade filmarje in še kaj.

Festival Shots so z ekipo nadobudnih kolegov zasnovali velikopotezno, želeli so biti boljši od nekaterih festivalov, ki so jih do takrat obiskali, a se je izkazalo, da so se reči kljub visokim ciljem lotili pravilno. "Ko so že prvo leto k nam začeli hoditi tuji gostje, režiserji, igralci in producenti, se je nakazalo, da so nam zvezde naklonjene. S pravim pristopom in srčnostjo smo bili v nekem trenutku na pravem mestu in smo tako zagrabili zvezde. In jih še držimo," pravi Novosel, ki nam je poleg podrobnosti o organizaciji velikega festivala zaupal tudi, kje najde ideje za filmske zgodbe, kako kot filmski ustvarjalec premaguje finančne izzive, kaj si obeta od novih generacij filmarjev in še kaj.

Na predstavitvi na tvoji spletni strani preberemo, da film ni bila tvoja čisto prva izbira: najprej si se poskušal v poeziji in prozi, potem pa si ugotovil, da za posredovanje zgodb občinstvu potrebuješ drug medij. Kako se je ustvarjalni proces pisanja pesmi oziroma proze razlikoval od snovanja filmov? Kaj je tisto, kar film mora imeti, pa pri pisani besedi pač ni tako nujno?

To je čisto res. Enkrat sem rekel, da me je v film pač izstrelilo. Na neki način mislim, da smo kot biljardna krogla, ki potuje skozi prostor, potem pa se v nekem trenutku nekaj zaleti vanjo, trkne ob steno oziroma neko mejo ali pa pač zleti v luknjo.

Vsaka izmed teh sprememb kroglo potisne v drugo smer. Zaradi te prispodobe na neki način mislim, da mogoče film niti ni končna postojanka. Iz ustvarjanja poezije in proze ni tako težko presedlati dalje, gre namreč za podoben kreativni proces, le da pri filmu večkrat najprej razmišljam o koncu kot pa o začetku in potem vse usmerjam v to, da zgodba pripelje do tega konca.

Ker pa smo, kot sem rekel, na neki način samo "kugle", me je vmes vrglo tudi v pedagoške vode in svoje izkušnje zdaj kot mentor posredujem naprej na mlajše, ki jih zanima umetnost nasploh – pa naj bo to literatura ali film. 

Omenjaš iskanje najboljših zgodb – kje jih najdeš? Katere so tiste tematike, ki te navdihnejo, premaknejo?

Najboljša je tista, za katero si misliš, zakaj se je nisi sam spomnil oziroma sam spravil v film. To so po navadi zgodbe, ki v nas nekaj premaknejo ali pa v nas prebudijo nekaj, kar morda sploh nismo vedeli, da je tam.

Tak ključni premik v človeku je vsekakor mogoč prek dobre zgodbe (ne glede na medij) in na tak način skušam razmišljati v filmskem ustvarjanju. Zgodbe, s katerimi se poistovetimo ali pa v njih najdemo kanček sebe, so po navadi tiste, ki pritisnejo na prave gumbe. 

Tvoji vzorniki na področju filma ali na splošno v svetu umetnosti?

Tu bi v nekem trenutku rekel, da jih sploh nimam, a ugotavljam, da ne bo držalo. Vedno bolj vidim, da je to odvisno od specifičnega obdobja in ne nazadnje okolja v tistem trenutku. Tako sem romal od različnih bolj znanih režiserjev do tistih manj znanih.

Neko obdobje sem bil čisto nor na Quentina Tarantina in sem najbrž kje uporabil tudi kakšno njegovo "finto". Mislim, da smo v tem smislu vsi produkt različne umetnosti, ki smo ji izpostavljeni in potem iz te delno črpamo tudi svojo.

Ko na primer vidim neki odlični film nekega skoraj neznanega režiserja, si najprej mislim: "Bravo! Tako se to dela". Potem pa si rečem: "Daj se ti spet loti nečesa takega". Takšni filmi mi potem dajejo motivacijo za naprej. 

Tvoj film Tu se piše življenje velja za prvi koroški celovečerec. Čemu pripisuješ dejstvo, da se tega podviga pred tabo na tem območju ni lotil še nihče? Je problem centralizacija – zgoščenost filmskih dogodkov, delavnic ipd. v prestolnici? Pridobivanje sredstev? Premajhna podpora države filmarjem? 

Verjetno je mladostniška naivnost pravi izraz. Ker sem po horoskopu oven, morda pač zagrizem v najrazličnejše stvari, ko pa si mlajši in neizkušen, pa tako ali tako misliš, da bi moral odgrizniti še večji del pogače. Meni in takratni ekipi, s katero delim res najlepše spomine, se je zdelo edino logično, da gremo kar na celovečerni film in ne na kratkega. Danes bi verjetno izbral počasnejši in previdnejši pristop, pa vendar mislim, da smo takrat v tistem času in prostoru naredili največ, kar smo lahko in izredno ponosen sem na celotno ekipo.

Nihče od nas se poprej ni srečal s tako obsežnim projektom, a dal nam je dobre temelje za naprej. Marsikdo zdaj sicer počne kaj drugega, vendar pa je po drugi strani veliko ljudi, ki jih je ta film "sproduciral", tudi ostalo v filmu ali umetnosti nasploh. Ali ni to nek najlepši stranski produkt filma, da v tebi nekaj premakne in najdeš svoje poslanstvo?

Kar se tiče sredstev, pa je tako: seveda je statistično gledano kar veliko sredstev v centru in dejstvo je, da je sredstev premalo glede na to, koliko filmov se snema v Sloveniji. Nekdo, ki ni vajen razpisov, se verjetno kar hitro ustraši birokracije, povezane s tem in dejstvo je, da imaš veliko več možnosti, če študiraš film v Ljubljani in se prijavljaš na tovrstne razpise, kot pa če želiš ustvarjati v kakšni ruralni regiji.

Ampak ironično je v tem "boju" včasih tudi veliko čara, in če ti je sreča naklonjena, lahko sredstva pridobiš tudi na različne načine. Sam sem enkrat za financiranje svojega dokumentarca potoval po nekaj krajih in fotografiral ljudi za prostovoljni prispevek, skupaj smo popili kavico in rekli kakšno o filmu. Tako sem fotografiral več kot sto ljudi in zbral sredstva. Včasih so takšni ovinki najlepša pot do cilja. 

Morda vas zanima tudi:

• Pred dvajsetimi leti so njene knjige požirale slovenske najstnice, kaj počne danes?
• Na Netflix prihaja celovečerec slovenskega režiserja

Ko sva že pri budžetih in sredstvih za slovenski film: skoraj vsak filmski ustvarjalec mi pove, da je preživeti na tem področju izjemno težko. Tebe to kljub temu ni odvrnilo od ukvarjanja s filmom? 

Opažam, da ni samo začetek težak, ampak da gre za valovanje. Kot ustvarjalec filma imaš poleg umetniških projektov seveda tudi razna naročila iz področja filma – promocijski filmi, kratki in srednjemetražni dokumentarni filmi za razne ustanove in podobno. Ta naročila so včasih večja, včasih pa manjša in vsako leto je v tem smislu zelo netipično, tako da zaslužki tu zelo nihajo.

Kot samozaposlen v kulturi potem hitro ugotoviš, da je najbolje, če ne zagoniš vsega, kar si zaslužil, ker še ne veš, kaj bo v naslednjem letu. Marsikdo izmed mojih kolegov je imel ravno zaradi omenjene fluktuacije velike težave v obdobju koronakrize. 

Že od leta 2016 vodiš filmski festival Shots, ki je Slovenj Gradec vpisal na svetovni filmski zemljevid. Obenem se je pojavil tudi festival animiranega filma Zebra, kjer si prav tako del kreativne ekipe. Kako je zrasla ideja za Shots in Zebro, kaj vse zahteva organizacija takšnega festivala?

Mi smo kot filmarji imeli slabšo izkušnjo na nekem festivalu v Bosni in nazaj grede smo med osemurno vožnjo v avtu dobili idejo za lastni festival, ki bo "vsekakor boljši", češ, saj to pa ni tak problem. (smeh) No, seveda je problem delati festival na mednarodni ravni in to delo danes zavzame velik del našega osebnega časa in s tem zasebnega življenja. Zaradi tega je toliko bolj pomembno, da imamo kot ekipa zelo radi to, kar počnemo.

Mislim, da je recept za uspešen festival naša osnovna miselnost iz 2016: od samega začetka smo šli na to, da bomo v Slovenj Gradec in širše gledano Koroško pripeljali velik, mednarodni festival, ki se bo lahko ob bok postavil drugim festivalom – tako v kakovosti filmov kot tudi izvedbe.

In ko so že prvo leto k nam začeli hoditi tuji gostje, režiserji, igralci in producenti, se je nakazalo, da so nam zvezde naklonjene. S pravim pristopom in srčnostjo smo bili v nekem trenutku na pravem mestu in smo tako zagrabili zvezde. In jih še držimo.

Zebra je iz stranskega produkta festivala Shots (želeli smo vsebino prilagojeno otrokom – animirani film) kmalu prerasel v konkreten filmski festival, ki stoji čisto zase. Včasih smo se hecali, da je Zebra majhen bratec oz. sestrica Shotsa, danes pa dodobra napolni mestno jedro Slovenj Gradca in se s svojim programom animiranih filmov brez težav kosa s festivali animiranega filma doma in v tujini. O takšnih stvareh vedno govorim s ponosom, ker vem, koliko dela je bilo vloženega, da smo kot ekipa prišli do te točke in koliko odrekanja je potrebnega, da ohranjamo ta nivo. 

Stranski produkt festivala je tudi filmska šola Slovenj Gradec, kjer že od leta 2019 v svet filma vpeljujete mlade generacije. Kako zagreti za film so otroci, s kakšnimi pričakovanji in željami pridejo? 

Iskali smo format šole, ki bi si ga želeli sami obiskovati, če bi se lahko teleportirali v obdobje otroštva. Šolo smo zasnovali tako, da skozi tri področja, to so fotografija, animacija ter film, učence popeljemo v "filmski svet", saj se vsa področja prepletajo na različne načine. Tu smo torej ustvarili nekaj, česar nikjer ni, na kar smo izjemno ponosni. Učenci pa imajo tako možnost, da se v nekem področju tudi bolj najdejo, ker razumemo, da niso vsi enaki in tako dobijo priložnost, da razvijejo potenciale na področju, ki jih najbolj pritegne.

Otroci seveda pridejo z ogromno idejami, mi pa smo tu, da jih vodimo in jim pokažemo različne možnosti in tehnike, kako svoje ideje predstaviti skozi medij filma in fotografije. Vsako leto pripravimo zaključni dogodek in predstavimo igrane in animirane filme ter priredimo fotografsko razstavo.

To je po navadi tudi trenutek, ko se starši zavejo, koliko napredka so bili njihovi varovanci sposobni doseči v enem šolskem letu, predvsem pa so presenečeni, koliko potrpežljivosti so premogli, ko so se zavzeto lotili lastne ideje. 

Kakšne so tvoje želje in cilji za prihodnost? 

Želim si, da bi še naprej imel možnost dokaj brezskrbnega ustvarjanja, ne da bi kdorkoli omejeval mojo kreativnost. Imam dve ideji za lastna filmska projekta, ki sem ju zadnja leta potiskal na stran. Zdaj pa sem se odločil, da je čas, da sam sebi ponovno dam prednost.

Zato čim več ljudem omenjam, da bom ponovno nekaj snemal. Tako te potem čez čas, ko jih spet srečaš, vsi vprašajo, kako daleč si. Če nisi dovolj daleč, se počutiš tako slabo, da že samo zaradi tega sedeš za računalnik in nadaljuješ tipkanje scenarija, začneš telefonirati ljudem in ... evo, rodi se film. Počasi, seveda. (smeh)

Novo na Metroplay: "Če bi ljudje vedeli, kakšno je to mučenje, koliko je solz in trpljenja …" | Sara Isaković