Umrl je eden od velikih slovenskih slikarjev

Andraž Šalamun se je rodil leta 1947 v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Kopru, nato pa v Ljubljani študiral primerjalno književnost, iz katere je diplomiral leta 1975. Med letoma 1966 in 1971 je bil član konceptualnega gibanja skupine OHO. Po zaključku študija primerjalne književnosti se je vrnil v Koper.

Leta 1976 se je povsem posvetil slikarstvu in že leto pozneje prejel jugoslovansko nagrado za mlade umetnike sedam sekretara SKOJ-a. V 80. letih minulega stoletja je za svoje delo prejel številne nagrade po različnih kolonijah po Jugoslaviji, med drugim v Pazinu, Somborju, Dubrovniku, Sisku in Čačku. Leta 1993 je prejel nagrado Prešernovega sklada.

V času delovanja v skupini OHO, kjer je deloval z Markom Pogačnikom, Milenkom Matanovićem in Davidom Nezom, je ustvarjal predvsem dela v duhu arte povera in body arta. Po razpadu skupine se je usmeril v slikarstvo.

Že od začetka ga je zanimalo predvsem raziskovanje abstraktne slike in znotraj te razmerij med snovnostjo barve in nosilcem in v motivnem smislu živalska bitja.

V 80. letih je, kot je ob pregledni razstavi, ki so jo v Moderni galeriji pripravili leta 2017, zapisala kustosinja postavitve Martina Vovk, Šalamunovo slikarstvo tako rekoč eksplodiralo v podobi in koloritu. Tedaj je postal eden od osrednjih slovenskih predstavnikov slikarstva nove podobe, ki se kaže v živalskih kompozicijah. Najbolj znamenita serija iz tega časa je serija ogromnih platen bizonov.

Iz 90. let je bila tedaj na razstavi predstavljena slika iz cikla Sonca, ki pomeni prelomno točko Šalamunovega slikarskega razvoja. Sledila je serija grških otokov, ki jo zaznamuje intenzivno slikarjevo raziskovanje abstraktne krajine, serija t. i. mediteranskih krajin mračno melanholičnega naboja in serija Mah in srebro. Novo tisočletje pa je Šalamun začel z novimi krajinami, ki jih označujejo za sublimne ali kot "psihični pejsaž".

Šalamunovo delo v okviru skupine OHO je vključeno v pomembne preglede konceptualne umetnosti. Enako odmevnost je doživelo njegovo slikarsko delo, ki je bilo po prvih samostojnih predstavitvah v Beogradu in Zagrebu kmalu vključeno v jugoslovanske selekcije velikih svetovnih razstav - leta 1979 na bienale Sao Palo, leta 1982 pa na Beneški bienale.

Sodeloval je tudi pri novem organiziranju umetnikov mlajše generacije v okviru Trajne delovne skupnosti Equrna v Ljubljani in pri delovanju likovne scene na slovenski Obali, tako v sodelovanju z Obalnimi galerijami v Piranu, z Društvom likovnih umetnikov Severne Primorske - DLUSP (kasneje društvo Insula) ali z ateljejem Sqart iz Kopra.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču