"Največji problem ni bil to, da sem pol Afričanka, ampak to, da izgledam kot Rominja" - Lina Akif o rasizmu v Sloveniji

Bi nam povedali nekaj malega o sebi?

Moje ime je Lina, stara sem 25 let. Sem rojena in vzgojena Mariborčanka. Moj oče prihaja iz Sudana, moja mama pa iz Lendave, njeni starši so Madžari in se bolj identificirajo kot Madžari, tako da lahko rečem, da sem pol Madžarka in pol Sudanka. Sama velikokrat rečem, da so za moje rojstvo odgovorne tri osebe: mama, oče in Tito. Tito je imel namreč z afriškimi državami pogodbo, da so lahko prišli njihovi prebivalci študirati v Jugoslavijo. Tako je moj oče dobil štipendijo in nekako zaradi Tita prišel v Maribor, kjer sta se spoznala z mojo mamo. 

Zdaj študiram na AGRFT, ta trenutek delam magisterij in pripravljam performans. Z mentorjem sva se pogovarjala, o čem bi rada pisala. Želela sem delati s slovenskimi maskami, potem pa mi je mentor predlagal, naj se osredotočim na to, kar me boli. Ko sva se o tem pogovarjala, sem ravno prišla z akademije in me je prek komentarjev režiserjev, umetniških vodji in drugih povratnih informacij zadelo, da bo moja barve kože malo problematična.

Nato sem se začela ukvarjati s svojim slovenstvom in pozicijo znotraj tega, ker v bistvu jaz ne znam ne arabsko ne madžarsko, nisem povezana s tema dvema svetovoma. Sem Slovenka, rojena tukaj. Toda ker ne izgledam kot Slovenka, za gledališki svet nisem Slovenka. Tako sem se začela nekoliko bolj ukvarjati s svojim odraščanjem v Sloveniji, kako je to potekalo, ker sem malo "drugačne" barve.

Bi nam zaupali nekaj več o svoji magistrski nalogi?

Na začetku nisem vedela, kako se te magistrske lotiti: ali bi nabrala slovenske vloge ali bi v bistvu samo pripovedovala svojo zgodbo. Toda želela sem pokazati, da je moja pot do tega slovenstva trnova. Zato sem si izbrala Triglav kot nek dobeseden fizični napor in tudi oltar slovenstva. Delovni naslov moje magistrske naloge je Slovenski pasijon, a bi se znalo to kasneje spremeniti. Načrtujem, da se bo performans izvedel nekje avgusta, septembra, par vikendov bomo morali rezervirati, urediti spalne razmere za gledalce in spremljevalce (želja je, da bi bila prisotna publika, vendar ne vemo, ali bo zaradi trenutnih razmer to mogoče). Snov še pripravljamo, sama struktura pa je pasijon, 14 Kristusovih postaj. Postaje bom zamenjala s svojimi lastnimi performativnimi vložki, v katerih bom reinterpretirala Kristusove postaje skozi svoj kontekst. Na vrhu Triglava bo potekal nek obred, jaz pa bom nosila svoj križ. Ideja je, da bi bil ta "križ" kurentova glava kot avtohtoni, etnografski, prepoznavni slovenski simbol, hkrati pa je kurent tudi neke vrste demon. Pogosto ga spremljajo tudi druge pustne maske, med katerimi je tudi hudič. In to je breme slovenstva, ki ga nosim na ramenih. 

S performansom raziskujem vse aspekte moje pozicije, ne želim izpasti kot žrtev. Ni vse tako slabo in grozno, ker sem temnopolta, obstajajo tudi pozitivne strani znotraj tega. Raziskujem vse od travm do rasizma v pozitivnem smislu – to bo zajelo teh 14 postaj. 

Ali so vam profesorji na AGRFT kdaj povedali, da bi znala biti barva vaše kože problem?

Da, že takoj na začetku! Na akademiji sem se pogovarjala s profesorji, ki so me podpirali, a so me želeli pripraviti na realno stanje. Rekli so mi, da ni problem to, da sem tako temna, ampak to, da nimam slovenskih potez. Na to so me med študijem pripravljali, ampak realnost te zadene šele po akademiji, ko dobiš prve povratne informacije. Kot problem se je na primer izkazalo, da ne morem igrati družine v realizmu in druge podobne stvari. Težko me je vključiti v igralsko zasedbo.  

Kako bi opisali položaj dela v Sloveniji za temnopolte v gledališču?

Poleg sebe vem za le eno temnopolto igralko, ki je končala AGRFT, Metko Trdin. Razen naju poznam na tej medijski sceni Josea, Mašo Kagao Knez kot plesalko, Ireno Yebuah, tako da nisem edina.

Pogosto je v gledališču govora o prevzgajanju publike. Ampak ne vem, če je "fora" prevzgojiti publiko, zdi se mi namreč, da publike moja barva kože ne bi toliko motila. Tudi v tujini obstaja praksa mešanja na odru, družine so na primer sestavljene iz igralcev različnih ras. Sicer se to dogaja v večjih državah, kjer je tudi reprezentacija barv večja. Ampak mislim, da imamo v Sloveniji res izvrsten teater, in žal mi je, da je to ovira.

Težko mi je na tej točki govoriti o tem, kakšen je položaj dela za temnopolte v gledališču, saj sem realno gledano še vedno na akademiji in za seboj še nimam petnajstih let kariere. Nekaj priložnosti imam; da, res je, da so vloge pogosto rasno profilirane, ampak jih imam.

Ali vas moti, da so vaše vloge tako rasno profilirane?

Po eni strani bi igralci radi igrali vse: pomembno se mi zdi, da zastopam zgodbe beguncev, Arabcev, temnopoltih, saj gre za moje korenine. Prek očeta vstopam v stik z arabsko skupnostjo in se pogovarjam z ljudmi, ki imajo podobne zgodbe kot liki, ki jih igramo. Gre za pomembne zgodbe, ki jih moramo obravnavati resno in delikatno.

Vendar to ne sme biti edino, mora obstajati nek prostor, da tudi nekdo, ki izgleda kot jaz, lahko igra Lepo Vido, neko klasično slovensko vlogo. 

Kako je bilo, ko ste bili mlajši?

Največji problem, ki sem ga imela ni bil toliko to, da sem pol Afričanka, ampak to, da izgledam kot Rominja. Pozicija Romov v Sloveniji je grozljiva. V okviru tega sem imela težave nesprejemanja, ampak takoj ko so sovrstniki izvedeli, da sem pol Afričanka, je bilo potem to v redu. Že znotraj rasizma obstaja neka hierarhija, kaj je v redu in kaj ne. Biti Rom "ni v redu", biti Afričan je "V redu, zanimivo, s tem se lahko igramo". Zagotovo sem razvila nek mehanizem, da sem med predstavljanjem ljudem rekla: "Jaz sem Lina Akif, mulatka, moj oče je iz Sudana." To sem takoj povedala in se rasno opredelila, da bo jasno, da sem pol Afričanka. To sem delala vso osnovno in srednjo šolo. Na akademiji sem začela to opuščati, saj menim, da mi ni treba samo sebe tako rasno opredeliti. 

Najhujši rasizem sem doživela pri zdravnikih, ko ni bilo zraven moje bele mame. Na sistematskih pregledih je bil odnos precej slab. V tretjem ali četrtem razredu so mi na pregledu našli karies. V zdravstvenem domu, kjer smo imeli sistematski pregled, je delala tudi moja osebna zobozdravnica, h kateri sem hodila že od rojstva, no, odkar imam zobe. (smeh)

Ko so mi odkrili karies, so me poslali k moji osebni zobozdravnici, da se naročim na nadaljnji pregled, vendar je ona začela zatrjevati, da nisem njena pacientka, kljub temu da sem bila kak teden prej pri njej na pregledu. Ni me želela vzeti ali naročiti. Zato sem poklicala mamo, ki je prišla pome, da sva šli skupaj k moji zobozdravnici. In naenkrat je bilo vse v redu, kot da se tisti incident prej sploh ne bi zgodil. Vedeli so, kdo je moja mama, kdo sem jaz. Za največ mojih neprijetnih dogodkov so torej poskrbeli zdravniki. 

Bi radi izpostavili še kakšno situacijo, ki vas je prizadela? Ali pa morda kakšno pozitivno izkušnjo?

Zelo pazim, kako o vsem tem razmišljam in govorim; ta bitka z rasizmom je seveda moja bitka, vendar pa se zavedam tudi, da nisem edina med mojimi sošolci, ki nima službe takoj po končani akademiji. Vsi imamo iste težave glede zaposljivosti, vsak bije neko svojo bitko, vsak je profiliran. Jaz preprosto padem v nek profil, ki ga je težko prenesti v naš slovenski prostor. To se pozna v gledališčih, v slovenskih televizijskih serijah. Če ne spadaš v nek profil, te ljudje pač ne bodo klicali na avdicije. Tukaj bi lahko govorila o nekem paradoksu: to, kar me na nek način onemogoča, me hkrati dela tudi posebno.

Sama imam bolj arabske kot črnske poteze in z aktualnim gibanjem beguncev so nastopile nove težave. Ta paranoja pred islamom je pri nas zelo velika. 

Ste kdaj razmišljali, da bi odšli v tujino?

To me velikokrat vprašajo, ampak bi tudi tam obstajale neke prepreke. Miselnost, da boš šel v tujino in tam uspel, zna biti zelo nerealna. Tam so pogoji povsem drugačni, konkurence pa je veliko. Z idejo tujine sem se poigravala, vendar mi je ta trenutek bolj pomembno ostati tukaj in biti v čim več rasno neprofiliranih vlogah. Mogoče lahko s tem naredimo korak naprej. V Sloveniji je namreč vedno več rasne raznolikosti.

Kakšno je vaše mnenje o Slovencih?

Precej standardno je, da bodo v trgovinah začeli z menoj govoriti angleško, sploh v času turistične sezone. Nikoli pa mi ni nihče na cesti v obraz rekel kakšne rasne zmerljivke. Imam tudi dve sestri, ki pa imata obe svetlejšo polt od mene. Sploh moja starejša sestra ima ravno obraten problem od mene. Če pove, da je njen oče iz Sudana, ji tega ne verjamejo!

Moj oče je Sudanec, v državi je prevladujoča religija islam. Tako je moj oče je zelo povezan z arabsko skupnostjo v Mariboru, kjer živi veliko ljudi, ki pridejo delat v Slovenijo ali pa se v Slovenijo poročijo. Njim je pa res grozno: možnosti zaposlitve so zelo nizke, težako je dobiti državljanstvo. Prijatelj mojega očeta, njegov rojak, je prav tako študiral v Jugoslaviji, nato se je vrnil v Sudan. Sedaj se je po mnogih letih vrnil v Slovenijo, da bi lahko sinu tukaj omogočil študij medicine, saj je položaj v Sudanu res slab. Vendar žal zdaj tukaj živi v slabih razmerah.

Je kakšna razlika med tem, kako vas obravnavajo v Ljubljani in v Mariboru?

Najbrž, vendar sem jaz živela v središču Maribora in se bolj ali manj gibala samo po njem. Morda bi bilo drugače, če bi živela v katerem drugem delu Maribora. Rasizem sem čutila predvsem, dokler sem bila ujeta v šolski sistem, predvsem osnovnošolski sistem, saj so majhni otroci neprizanesljivi, neposredni. Ko pa sem šla na srednjo šolo (hodila sem na Prvo gimnazijo), pa tega nisem več toliko čutila. 

Kaj pa primerjava s Slovenijo in drugimi državami, v katere ste potovali. Vas tam drugače sprejemajo?

V tujini imaš vedno izkušnjo turista, ne veš pa, kako je tam živeti. Gibaš se na primer po turističnih točkah, kjer je vedno veliko rasne raznolikosti, tako da nekega rasizma tam nisem čutila. 

Nekoč sem bila za dva tedna na obisku pri stricu, ki živi v Veliki Britaniji. Ko sem bila tam, so stricu ukradli avto in moram priznati, da sem bila zelo živčna, ko so prišli policisti. Sicer so bili korektni, vendar živi moj stric z družino v beli soseski in tako je bilo vse skupaj rahlo nerodno. Veliko so jih spraševali po državljanstvu. Prek takšnih izkušenj sem spoznala, da je rasizem problem v večjih državah, čeprav mu sama nisem bila podvržena. Morda ravno zaradi svoje pozicije turistke. 

Vse te zadeve, gibanja kot so "Črna življenja štejejo", preprosto niso tako reprezentativna za Slovenijo, ker nas tukaj ni veliko temnopoltih. Toda ravno zaradi te miselnosti, da "tukaj ni črncev", se tem, ki so tukaj, zna zgoditi grozljiva krivica. Vendar pa se, ko grem ven na cesto, ne bojim, da me bodo ubili. 

Ste se kdaj počutili prikrajšano, ko ste odprli revijo, prižgali televizijo, in niste imeli v teh medijih reprezentacije, s katero bi se lahko poistovetili?

Da, zagotovo. Vendar se mi zdi, da sem bila jaz zelo "belska" v svojih mislih. Ko sem bila mlajša, si nisem mogla priznati, da jaz nisem tako bela. Kot svojo reprezentacijo sem vzela kar te bele podobe in šele med odraščanjem (predvsem konec srednje šole in med študijem) sem začela bolj sprejemati črnsko kulturo. Dandanes še bolj kot temnopolto pogrešam arabsko reprezentacijo. Teh podob jaz nimam in mi manjkajo. Zdaj se bolj lačna teh podob, kot sem jih bila kot otrok.

Kot otrok si želiš biti sprejet in tako sem sama povsem prevzela bele podobe za svoje.

Kaj bi želeli sporočiti našim bralcem?

Mislim, da je največji problem ta, da na primer uredniki ali umetniški vodje predvidevajo, da nekaj (recimo temnopolta reprezentacija, ipd.) javnosti ne bi bilo všeč, vendar velja ravno obratno - javnost si tega želi. Publika ni neumna, ljudje so dovzetni, spremljajo svet in tudi oni pogrešajo raznovrstnost. 

Reprezentacija je zelo močna beseda, ki jo zdaj vsi izpostavljamo. Vsi moramo biti glasni glede tega, da smo lačni takšnih vsebin in tem. Pišite urednikom revij, da so vam všeč tovrstne teme in jih s tem naredite bolj družbenokritične. Prav različne slovenske revije imajo možnost, da o teh stvareh spregovorijo, a do sedaj še niso. Tovrstne spremembe bi pomenile velik korak naprej. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču