Nina Regina: "V svojem domu lahko imaš takšna in takšna pravila, ampak ko stopiš ven, si pa del družbe ..."

Direktorica Jezikovne šole in šole javnega nastopanja Verba ter licencirana lokalna vodnica v Ljubljani vodi predvsem špansko govoreče skupine, uči španščino, prebira sociološke in zgodovinske knjige, je zelo rada temeljita in celovita v poučevanju in doživljanju Ljubljane. Tako imajo obiskovalci jezikovnih tečajev kakor tudi turisti v njihovih prostorih na Študentovski ulici možnost tudi 'okusiti' nekdanjo Jugoslavijo.

Kako je bilo v Sevnici na dan zaprisege Donalda Trumpa?

mag. Nina Regina: Sem članica Društva regionalnih turističnih vodnikov Slovenije, kot društvo smo bili na predstavitvi turistične ponudbe Sevnice, ki je zdaj zelo aktualna. V Ljubljani imamo veliko gostov, ki jih zanimajo take stvari, prva dama ZDA, Melania Trump, je zdaj v tujini zgodba. Vodnice smo v Sevnico šle z vlakom, ker želimo promovirati trajnostni turizem, glede na to, da je do Sevnice dobra povezava z vlakom. Vožnja traja 75 minut, kar je za vse turiste, ki hodijo po Ljubljani, čudovit izlet. Ogledale smo si, kaj pravzaprav mesto ponuja, in poskusile tortico Melania, ki je zelo dobra, in Donaldov hamburger, ki je malo sladek in ima na vrhu sirček, ki simbolizira njegovo frizuro. Ogledali smo si čudovit grad, v Sevnici sem bila prvič. Menim, da je izlet v Sevnico primeren za vsakega Slovenca.

Sicer ste magistra sociologije, počnete pa precej različnih stvari. Lahko rečemo, da gledate na življenje široko?

mag. Nina Regina: Bo kar držalo. To, da lahko tako široko gledam, me gotovo bogati. Velikokrat sem se spraševala, kako vse to zmorem. Tudi kolegi me to sprašujejo. Vse, kar počnem v življenju, od tega, da vodim predvsem špansko govoreče skupine po Ljubljani, učim španščino, prebiram sociološke in zgodovinske knjige, počnem s srcem, ker me to veseli in je v bistvu moj hobi, tako tega dela ne jemljem kot službo. Dejansko se stvari med sabo prepletajo.

Vodite razen španskih še kakšne druge skupine?

mag. Nina Regina: Glede na to, da je portugalsko govorečih vodnikov v Sloveniji zelo malo, pokrivamo špansko govoreči tudi portugalske skupine. Moja prednost je tudi v tem, da malo govorim portugalsko, tako da z njimi govorim mešanico. Ena moja velika želja je, da bi svojo portugalščino toliko izpopolnila, da bi lahko vodila tudi portugalske skupine v portugalščini.

Koliko ste vi potovali po svetu?

mag. Nina Regina: Zelo veliko in še potujem. Z možem Primožem imava počitniški program, se pravi počitnice pri Nini in Primožu. Najini prvi udeleženci poletnih programov v okviru najine šole jezikov, ki so bili zastavljeni jezikovno-športno, so zdaj že tridesetletniki. Tako da zelo poznam tegobe mladih podjetnikov, ker sem šla sama čez vse skupaj. Nikoli nisem bila zaposlena pri nikomer. Ko sva s Primožem začela, sem še študirala, on pa je takrat že zaključil študij ekonomije, saj je od mene starejši dve leti. Začela sva poleti, ker poleti tudi nisem imela nobenih študijskih obveznosti, hkrati pa sem se takrat tudi naučila delati tudi z otroki. Na filozofski fakulteti, kjer sem študirala sociologijo in španščino, nas niso skoraj nič pripravili na delo z najmlajšimi. Sociologija je zame vedno predstavljala neko širino, v bistvu razumevanje družbe, dinamike družbe in znotraj te družbe potrebe določenih skupin, predvsem navad v povezavi z jezikom.

Kako to mislite?

mag. Nina Regina: Vedno me je zanimalo, zakaj Slovenci rinejo v južno Španijo, ki je za Slovence dolga leta bila samo bele hiške Andaluzije. Španija ni le to, je zelo velika dežela in želela sem to spremeniti, dodati širino v to razumevanje. Na sociologiji sem imela super profesorje, magistrirala sem pri prof. dr. Rudiju Rizmanu, ki je čudovit profesor, gospod, ki mi je odprl zanimanje za politiko v bolj življenjskem smislu. Mentor, dr. Avgust Lešnik, mi je predlagala, da narediva nekaj v zvezi s totalitarnimi režimi v špansko govorečih deželah. V četrtem letniku smo na njegovem izbirnem predmetu totalitarni režimi proučevali vse takšne režime, predvsem pa nacizem in fašizem, ker je to del evropske zgodovine. Zanimala me je druga plat in sem svojo diplomo končala v Buenos Airesu ter naredila diplomo v vezi s peronizmom, takrat še precej nekaj novega na naši fakulteti, ker je bilo treba kar znati špansko, če si želel prebirati literaturo na to temo.

Ste polni življenja?

mag. Nina Regina: Sem, ampak me tudi včasih zmanjka, in takrat je čas, da grem na potovanje.

So vam pravzaprav zanimivi ljudje?

mag. Nina Regina: So, a sem jih kdaj tudi sita, pravzaprav pri vseh poklicih, ki jih opravljam, imam stik z ljudmi in zato v soboto in nedeljo potrebujem tišino, nobenega radia in grem na ljubljanski grad ob sedmih zjutraj, ko še ni nobenega.

Ste Ljubljančanka?

mag. Nina Regina: Oba moja starša sta 'centraša', iz centra Ljubljane, zato mislim, da imam v genih, da se rada premikam v centru, čeprav sem otroštvo preživela v popolnem socialističnem okolju na Glinškovi ploščadi in poznam blokovsko sceno in kaj je krajevna skupnost. Zato se v našem muzeju, ki predstavlja nekdanjo Jugoslavijo, tudi dobro znajdem in znam povedati marsikatero zgodbo iz časov nekdanje Jugoslavije, tako kot smo jo doživeli. Ko smo recimo šli v zaklonišče in je soseda jedla sendvič s salamo poli leta 1991. Tega ne pozabiš. Menim, da je sociologija to, življenje.

In če se navežem na društvo lokalnih turističnih vodnikov, se v njem ukvarjamo ravno s tem, ker vsi pravijo, celo vodstva različnih turističnih organizacij, da vodnikov ne potrebujemo, ker imamo aplikacije. Dejstvo pa je, da ko se obrneš, pozabiš, katerega leta je kaj bilo, ostane pa ti zgodba. Svojim turistom zelo velikokrat povem, da je bilo moje prvo potovanje z letalom Ljubljana–Sarajevo na ogled smučarske tekme leta 1984. Bila sem še majhna punca, ampak mi je v spominu ostalo letalo, vsi vonji na avtobusu, spomnim se kave, rakije, vsega, kar so pili in jedli na avtobusu. Ne vem, kdo je zmagal, kdo je zmagal, lahko pogledam, ampak ti občutki, vonji, celovito doživetja je ena ključnih zadev pri potovanjih.

Menite, da bolj kot informacije štejejo doživetja?

mag. Nina Regina: Ravno to upoštevanje vseh naših čutov je ena ključnih zadev, ki jo tudi upoštevamo na jezikovnih tečajih, pravzaprav bi jo moral upoštevati vsak učitelj. Naše čute! In če recimo na vodenju paziš na vse čute, da podaš res čutno zgodbo, bo vsak od tistih 50 turistov v skupini nekaj dobil, moram paziti res na vse čute in jih peljati ravno tako čez tržnico kot obiskati cerkev, se sprehajati ob Ljubljanici. Ravno tako moram, ko imam tečaj, paziti na različne tipe tečajnikov, moram ugotoviti, ali mogoče ta gospa potrebuje malo več sistematike, ali malo več konverzacije, ali nekaj pogledamo, da si bomo to bolj zapomnili. Mož mi velikokrat reče: "Pa kaj se pripravljaš za to prvo stopnjo, saj si jo speljala že 600-krat?" Ampak razmišljam, kako bi jo lahko speljala še drugače.

Ni rutine?

mag. Nina Regina: Ne ni je, ker menim, da ko si enkrat v rutini, potrebuješ ogromno energije, da prideš ven. Kje to energijo dobiti? Potovanja so ena od tistih. Moram pa še povedati, da velikokrat potujemo v okviru učnih programov, kar za mene niso ravno počitnice. Grem z najstniki in prečešemo ves New York, Los Angeles, vsako leto srfamo na Kanarskih otokih, ampak to je delo. Kolegice mi pravijo: "Saj ti potuješ ves julij." Pred kratkim me je prešinilo, da ni treba iti daleč, da kaj naučiš otroke. Svoji hčerki sem stalno vlekla po muzejih, galerijah, tu v Ljubljani ali v Kranjski Gori.

Ne morete iz svoje kože vodnice?

mag. Nina Regina: Ne gre samo za to, ampak gre za vedoželjnost, ker tudi jaz vsega ne vem in se tega zavedam. In na tečaju tudi povem, da nimam pojma, kako se reče eni roži, lahko pa pogledamo, ali kar naj tečajniki pogledajo, ker imajo telefon in se jih naučijo uporabljati. Kot učiteljica nisem center dogajanja, vsi se učimo. Namreč na začetku tečaja je tako, da se ljudje usedejo, pripravijo knjigo, zvezek, svinčnik, me gledajo in čakajo, da jih začnem zabavati. Ne, tako pa ne gre! Delamo skupaj, kar od ljudi zahteva aktivnost. Zato verjamem, da jezikovna šola Verba ni za vsakogar, ker je samo za aktivne, budne. Velikokrat sem kot direktorica jezikovne šole v situaciji, ko mame komentirajo, da se jim ta tečaj ni zdel najboljši. Že pred 15 leti smo uvedli kriterije, na podlagi katerih potem mi rečemo: "Poglejte, naloge ni bilo niti enkrat, vmesni test je bil takšen in takšen, torej, če je bil narejen 40-odstotno ...," s tem pokažem, da je tečaj dober, če sem jaz dobra in ti kot tečajnik.

Gre za sodelovanje?

mag. Nina Regina: Gre za sociologijo. V svojem domu lahko imaš takšna in takšna pravila, ampak ko stopiš ven, si pa del družbe in se moraš naučiti, tudi otroci spoštovati neka pravila. Tukaj so pravila takšna in takšna, doma ti zaradi mene skači po kavču, tukaj ne boš. Menim, da otroci pogrešajo ravno jasna navodila. Tudi na Verbi smo med prvimi govorili, da sledimo mednarodnim nivojem. Ni me zanimala Slovenija. In če smo v EU, spoštujmo pravila EU. Moja filozofija je spoštovanje vseh odnosov, zelo pomembno pa mi je tudi zaupanje.

Kaj pa najraje predstavite v Ljubljani?

mag. Nina Regina: Profesionalno me je zanimalo obdobje Jugoslavije, ko pa sem začela dejansko gledati, kam bi turiste peljala v Ljubljani, da to vidijo, sem se zamislila. Saj najdeš te točke, je pa zelo ubogo, glede na to, kar sem videla v Budimpešti, Pragi, na Poljskem ... Začela sem se zanimati in potem le sestavila to turo, kamor peljem turiste pogledat te punkte, se mi je pa še vedno zdelo, da je to premalo.

Zato je tudi po nekaj letih dozorela ideja, da bi kljub vsem imela rada prostor, kjer je vse povezano. Tako je nastala naša SFRJ-kolekcija (Socialistična federativna republika Jugoslavija). Zdelo se nama je, da je SFRJ nekaj, kar moraš vedeti, kaj to je, saj smo s tem zrasli. Se pravi, da mi je iz profesionalnega vidika zelo zanimiva socialistična komunistična Ljubljana, zelo pa me veseli tudi srednji vek, ki je za Ljubljano precej pomemben, ker ga razumemo kot začetek Ljubljane, ki jo vidimo danes. Vemo, da v Ljubljani tudi ni veliko srednjega veka, tako da je videti, da si izbiram take zgodbe, ki jih je treba izkopati. Ravno pred kratkim smo imeli izobraževanje za vodnike v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, kjer smo obiskali tudi depoje. Najboljši del vseh teh predavanj so bili ravno depoji in Titova halja iz Kliničnega centra. Mogoče si res izbiram ravno takšne teme, ki niso tako zelo odkrite.

Tudi tile vaši prostori, torej muzej s kolekcijo SFRJ ni ravno na očeh. Se strinjate?

mag. Nina Regina: Meni je ulica, v kateri imamo prostore, Študentovska ulica, čarobna. Ne je prenavljat, pustite nekaj tako, kot je. V Ljubljani je vse 'zglancano'. Saj je Ljubljana lepa. In turo, ki jo zdaj pripravljam, je družinska. Ko smo mi kot družina potovali, smo se vedno znova soočali s tem, da sva se midva z možem med sabo že zmenila, kaj kdo od naju želi pogledati, in smo tudi oboje pogledali. Kaj pa otroci? Ko so majhni, se dolgočasijo, zato za letošnje poletje pripravljam turo, na kateri bi staršem pokazali to, kar po mojem zanima odrasle, seveda prek zgodb, tudi s kakšno letnico, hkrati pa posebej še neko zgodbo za otroke v smislu igre.

Vidim, da je tudi pri jezikovnih tečajih velika tendenca, da idejo igrice vpeljejo v učenje, kar je precej inovativno. To pomeni, da otrokom daš neke zadolžitve, in če hočem priti od Zmajskega mosta do Tromostovja, morajo otroci na tej poti imeti neke dražljaje, naloge.

Se strinjate, da za vse, kar počnete, potrebujete dobro komunikacijo in smiselno izražanje?

mag. Nina Regina: Ja, drži in se tudi ukvarjam še z javnim nastopanjem. V Verbi sem imela veliko stikov z 'native speakerji', predvsem iz Kanade in Amerike, ki so res zelo močni v tem. Imajo namreč predmet javno nastopanje od prvega razreda osnovne šole naprej. To ni tako kot mi razumemo, da so Američani važni in znajo nastopati, oni so naučeni.

Ko sem leta 2007 začela s tečaji javnega nastopanja, sem se zavestno osredotočila izključno in samo na male ljudi – na fizične osebe. Mali človek mora tudi znati nastopati v smislu, da dvigne roko in učiteljici na govorilni uri pove, da se z njo ne strinja, seveda na lep način, s spoštovanjem. To je tudi del dela turističnega vodnika. Recimo ponovno proučujem literaturo srednjeveške Ljubljane, pred sabo imam 15 knjig, o tem pa bom govorila, pa ne pretiravam, mogoče dve minuti, ampak moram poznati vsa ta dejstva in presejati, kaj mi lahko pride prav za Latinskoameričane, slovensko skupino ali špansko govorečo skupino. Tako imam več teh sit, ker moram vedeti, kaj kam prav pride, kot vodnica pa potrebujem tudi tehniko nastopanja. Vodniki imamo posebne tehnike komuniciranja, zdaj so ponovno v modi slušalke. Skratka – tehnik je več, gre pa za nastopanje.

Ste vi tisti, ki turiste spodbudite k zanimanju za to, kar pripovedujete?

mag. Nina Regina: Samo jaz, zato se tudi vodniki želimo v društvu na nekakšen način javnosti predstaviti, našo vlogo v mestih. Turistični vodniki ravno za 21. februar, ko je svetovni dan turističnih lokalnih vodnikov, pripravljamo akcijo, ko bodo naša vodstva brezplačna, ker želimo prebivalcem pokazati, kdo smo mi.

Se pravi, ni toliko pomembno, koliko znamo, ampak kako znamo to posredovati naprej?

mag. Nina Regina: Tako je, to velja na vseh področjih življenja. Lahko znam vse, ampak moram to znati procesirati, predstaviti turistom, jih pritegniti. Verjamem tudi, da moj način doživljanja življenja ne more ustrezati vsem. Eni potrebujejo bolj dejstva, informacije. To sem tudi že doživela in se mi je tudi na vodenju že zgodilo, da je bil gospod veliko večji strokovnjak na nekem področju kot jaz. Prosila sem ga, da nam vsem skupaj pove to, kar ve. Ljudje radi sodelujejo.

Kaj pa učite svoji hčerki?

mag. Nina Regina: Všeč mi je Trumpova ideja, čeprav grdo govorijo o njem in mi je tako beden, da se mi o njem sploh ne da govoriti niti razmišljati. Skratka ta ameriška ideja, da veličino človeka vidiš po tem, kaj naredi, ko pade, kako se pobere. To mi je izziv. Z možem sva se spoznala, ko sem imela 16 let, on pa 18.

In kaj sta iz tega naredila?

mag. Nina Regina: Še vedno sva skupaj, s tem, da tudi poslovno sodelujeva. Nisva pa zmenjena, da se morava ves dan klicati, če nisva skupaj. Pomembno se mi zdi, da imam ob svojem možu svoje življenje, kakor tudi on. Dopolnjujeva se in nimava težav delati skupaj. Spričkava se bolj zaradi zasebnih drobnarij.

Tekst Suzana Golubov. Foto Igor Zaplatil.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču