Magnifico: Zame je hedonizem to, da lahko živim od tega, kar počnem

Devetdeseta je zapakiral v Komplet, v katerem so njegove največje uspešnice. Pravi, da nima posebnega odnosa do svoje muzike. Niti do svojih filmov: Stereotip, Porno film in Poker. V vsakem naslednjem je imel manjšo vlogo, a v vsakem naslednjem je bil boljši. Njegovi trije filmi so dejansko trening za četrtega. Najrajši bi igral v partizanskem vesternu, skupaj z Isabelle Adjani.

Sharon mu ni preveč seksi. Nič čudnega, ima jo doma v Kosezah in ime ji je Barbara. Poročena sta dvajset let. Mimogrede. Dom svobode je njegov drugi dom. Atelje v centru, kjer nastajajo simpatični projekti. Shatzijev prvenec, Muca maca, Katice. Družinska delavnica. Nekaj računalnikov, kitare in bobni.

Robija poznam kakšnih deset let, zato sem ga v intervjuju hladnokrvno tikal. Karkoli drugega bi bilo smešno. Počutila bi se kot tujca. »Kdaj ste me nazadnje premagali v pikadu?« Ali pa: »Zakaj se toliko nervirate, ker vam nisem podal žoge?« Bedno, a ne. V slovenskem novinarstvu se športnike in glasbenike praviloma tika. Ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker so ambasadorji užitka. Mogoče zato, ker sta bonton in slovenščina preveč sofisticirana za preprost globalni »you«. Never mind. Itak smo v sveti vojni.

Recimo, da ti nekdo predstavi človeka iz močne tuje založniške hiše in ti imaš natanko pol minute, da ga prepričaš …

Ja, sem že razmišljal o tem. Prav ne vem. Nekaj v tem smislu, da se mi mudi, da nimam časa … Sploh si ne znam predstavljati, kako bi se obnašal. Odvisno od momenta.

Hm, kaj pa, če bi ti ta človek predlagal, da mu daš svoj najboljši CD in na njem izbereš najljubši komad? Kaj bi obkrožil?

Verjetno nič. Lahko posluša vse. Nimam kakšnega posebnega odnosa do kateregakoli izmed komadov. Ali bi mu dal vse ali pa mu ne bi dal nič. Nikomur še nisem nič poslal, ker se mi zdi, da nisem še nič takega naredil, da bi sploh kazal komu. Ker ne razume mojega jezika, mu zvenim kot kak uspešen litvanski pop pevec. Jezik je največja bariera.

Sploh obstaja kakšna formula, glede na tvoj karakter, da uspešen litvanski pevec preseka jezikovno blokado?

Morajo te videti in slišati, samo to je. Veliki ekran. Seveda, moraš imeti resen namen. Nekaj v tebi se mora spremeniti: to je velik korak v razmišljanju, da bi rad postal globalen. Ker s tem tudi veliko izgubiš. Izgubiš to, kar imaš tukaj. Nimam nobenih predsodkov, da so ljudje, ki živijo, ne vem, v Nemčiji, toliko bolj nadarjeni od nas, kolikor imajo več denarja.

Manjši proračuni se ponavadi kompenzirajo z večjo kreativnostjo. Naše domače okolje ima za to vse naravne pogoje. Gverila pač. Blažen mir. Ni dikature multinacionalk. Ravno prav, a ne?

Ne, ni. Meni ni nikdar OK. Sploh nisem tako zadovoljen. Moji prijatelji so velikokrat zelo depresivni. Prej je bilo tega manj. Ni mi OK, res mi ni, sploh mi ni kul. Veliko stvari mi gre na živce.

Recimo?

A?

Kaj ti gre na živce?

Ma, na različne dneve različne stvari. Ampak to, da mi gre nekaj na živce tolikokrat na dan, a veš, to je zoprno.

Kaj te je danes vrglo s tira?

Danes je dober dan, danes mi ni šlo preveč narobe. Imam tudi dobre dneve. Takrat sem tudi najbolj vesel.

No, to se lepo sliši. Kdaj si prvič v življenju stopil na oder?

V osmem razredu, v gostilni v Adlešičih. Pri Budetu. To je bilo prvič, da sem nastopil na odru kot muzičar in da sem dobil tudi honorar. Novo leto '79.

Ti, kitara in dvesto mark?

Ne, sto mark.

Osmi razred?

Ja. Hodil sem k stari mami v Belo krajino in tam smo vedno nekaj svirali, moj bratranec in ostala ekipa. Ko so enkrat domačini to izvedeli, so nas povabili, naj pridemo igrat za novo leto. Obvladali smo vse tiste komade, največji hit je bil »Zakuni se ljubavi na ramenu mom …«. Dvajsetkrat. In tako do konca, šest ur. Prav užival sem. Mi na odru, iz boksov muzika in na koncu honorar. Spektakularno.

In kdaj si potem debitiral s prvim svojim komadom?

Hmm, zdi se mi, da je bilo v Žužemberku z ansamblom U'redu. Ne vem točno, bila je neka mladinska zabava. Ja, Jani Kovačič je bil, tega se spomnim.

Iz Bele krajine prek Dolenjske si počasi prodiral proti centru.

(smeh)

Na zahod.

Ja, ja. Vmes je bilo še nekaj izletov …

Smer gibanja je jasna. Zahod je le še vprašanje časa. Si kdaj razmišljal, kakšna je tipična fenica Roberta Magnifica?

Hmmmm.

Bi lahko skiciral fotorobot ženske, ki redno konzumira tvojo muziko?

Sploh ne maram fenov. Res, to se mi zdi prav idiotsko. Fen klubi in podobno. Prav bolno. In ta način druženja. Ne maram tega in tudi upam, da nimam kakšne hude fenice, ki ji vse skupaj pomeni več, kot je v resnici. Razumeš, sploh nočem razmišljati o tem, nimam svojega fen kluba in si ga ne želim imeti.

Razumem. Govoriva o eni in edini, ne pa o čredi. Kakšna je, si jo predstavljaš?

Upam, da me posluša kakšna Silvija, Emanuelle. Jaz jih nonstop opisujem v štiklih. Včasih je blond, z velikimi joški, včasih je malo bolj suhljata, drobna, krhka, z majhnimi joški. Odvisno. Ne vem, kam točno meriš s tem vprašanjem.

A so ti kdaj kakšne hlačke priletele na oder?

So, dvakrat. Pa tudi kak modrc.

Revija spodnjega perila.

Ja, namenoma jih imajo v žepu. Ampak vseeno je lepa gesta. To je podobno, kot če bi jaz njim vrgel rožico. Tako mi one mečejo gate.

Kateri od tvojih komadov se ti zdi družbeno najbolj koristen?

Joj, stari, meni se zdijo prav vsi družbeno neodgovorni. Ne maram štiklov, ki bi bili družbeno koristni. Ne bi rad vzgajal ljudi s svojo muziko.

Res?

Nobeden ni. Prisežem, da ni nobeden.

Oh, če ne drugega, si rahlo demistificiral vsaj dve psovki: čefur in peder.

Vem, vem, kaj misliš, ampak, to me sploh ne zanima, prisežem, da nisem nikoli razmišljal o kakšnem rušenju tabujev. V enem momentu sem pomislil na to, ampak mene zanima čisto nekaj drugega: narediti stvar, ki me potegne, ki me zafura, ki me pelje, drajva, ki jo občutim, ki se me dotakne. Peder in čefur me zanimata zgolj v funkciji muzike, ritma, šova. Tukaj si dovolim vse in me čisto boli kurac, ali je stvar moralno neoporečna ali politično nekorektna.

Nikoli ne pogledaš nazaj?

Ja, pogledam, ja. Včasih se mi zdi kar OK, ampak navdušen nisem nikoli. Ne skačem od veselja. Največkrat se mi zdi, da je dobro, ker ni ravno najslabše. Zdi se mi, da bi bilo slabše, če bi bil ekonomist, ker sem hodil na ekonomijo. Bil bi slabši ekonomist kot to, kar sem. To se mi zdi zelo pomembno, da ne živiš samo zato, da nekaj ješ in serješ kot norec, a ne? Da najdeš neki svoj job, v katerem narediš najmanj škode. In če že obstaja kakšno poslanstvo, se mi zdi, da moraš prav to še najbolj upoštevati.

Kaj? Poslanstvo, s katerim narediš najmanj škode?

Magnifico: Poslanstvo, ja, sliši se kot kakšna usodna beseda. Kot da nekaj začutiš: uh, poslanstvo. Ne zgodi se naenkrat, minejo leta. Ampak, pomembno je, da vsaj razmišljaš o tem, kaj bi lahko naredil, ne da bi ves čas samo sral in scal. Tega se najbolj bojim.

Ampak po srcu si hedonist, a ne?

Magnifico: Ja, seveda sem. Kdo pa ni hedonist? Ne poznam niti enega. Mislim, da imajo ljudje to v sebi in da to ni nekaj, kar eni imamo, drugi pa ne. Eni mu ga damo, drugi mu ga dajo nekako drugače. Vsak ima svoj ventil.

Kaj je minimum tvojega hedonizma?

Hedonist, to je relativno. Jaz sem hedonist v primerjavi z mojim očetom, nisem pa hedonist v primerjavi s kom drugim. V bistvu živim tradicionalno družinsko življenje. Nimam ljubic, ne živim z dvema ženskama v nekem čudnem romantičnem razmerju, nisem biseksualec, nisem uporabnik virtualnega seksa, nimam jahte in ne hodim vsak mesec na Karibe. Sem natanko tak hedonist, kakršen sem lahko. Če bi hotel biti večji, bi bilo to že afnanje. Zame je hedonizem to, da lahko živim od tega, kar počnem. To je največji hedonizem.

Bi bil ti še vedno isti, če bi se zdajle pogovarjala na tvojem novem pershingu 88, nekje v Karibskem morju?

Bil bi jaz, samo ne bi bil isti. Ko imaš enkrat v roki sto milijonov dolarjev, dvomim, da si lahko isti. Sploh ni razloga, da bi bil isti. Nemogoče, ker imaš odgovornost do tistih sto milijonov. Temu se ne moreš izogniti. To ni za vsakega.

Misliš, da te lahko tako obremeni, da te popolnoma spremeni?

Ja, seveda. Pizda, sto milijonov … Imej jih, če si upaš? Si upaš imeti sto milijonov?

Dvomim, da je na svetu kdo, ki bi se jih branil. Si kdaj o tem resno razmišljal?

A da bi imel sto milijonov? Ja, ja, sem razmišljal. Mislim, da imam načrt, če bi jih kdaj fasal. Sem zelo pripravljen na to, če bi se mi ta jeba kdaj zgodila. Moraš vedeti, kaj boš počel s temi milijoni. To se mi zdi najboljša rešitev.

Dobro, kakšen je načrt?

Kakšnih sto milijonov! Stari, jaz ne vem, kako izgleda milijon. Res si ne predstavljam.

Si lažje predstavljaš Slovenijo na svetovnem prvenstvu v nogometu?

Ja, hmm. Imam občutek, da ne bomo šli.

To je heretična, zelo heretična teza.

Če sem objektiven, mislim, da bo zelo težko. Ne vem, tak občutek imam. Toda če jim uspe, so res junaki. Pravi vitezi. Viteški red. Kar so pokazali doslej, je res … David proti Goljatu. Pred reprezentanco sta še dve težki tekmi. In če jim uspe, so vitezi. Najmanj, kar si zaslužijo, so dobre majice in hlačke, da ne bodo nosili te kmetije na sebi.

Kdaj si začel verjeti v nogometni čudež?

Ko je prišel Katanec. Približno vem, kakšne sorte človek je. Človek z ulice. Fighter, čvrst, odločen. Vedel sem, da lahko, nisem si pa predstavljal, da lahko naredi overload. Zasluži si spomenik. Legenda za v učbenike.

Kako si doživljal njegov konflikt z Zahovičem?

Zelo verjamem v Katanca in sem prepričan, da ve, kaj počne. Ampak moraš vedeti, da Zlatko je pa džajo, a ne, in se ne more vedno strinjati s selektorjem. Normalno je, mora biti malo polaganja rok. Če tega ne bi bilo, ne bi bilo nobene atmosfere. Prav užival sem v tem spektaklu, uživam v stvareh, kadar se najdeta dva enakovredna.

Zgodi se, da se najdejo trije enakovredni in naredijo komad »Slovenija gre naprej«. Bi naredil svojo verzijo, če bi se uvrstili na svetovno prvenstvo?

Naj jo kar sami naredijo.

Kakšen pa je sicer tvoj odnos do Predina, Lovšina in Kreslina?

Jaz sem uletel precej za njimi in že od nekdaj smo si bili simpatični. Čeprav malo več komuniciram z Lovšinom in Predinom, so vsi trije moji prijatelji. Videvamo se občasno, kaj spijemo, kakšno rečemo, odvisno od situacije ali obdobja, kdaj je kdo bolj ljubosumen na koga.

Je veliko ljubosumja?

Ma ja. To je čisto OK, to je zdravo. To te špona.

A te je v teh letih kak priljubljen domači kantavtor prav globoko razočaral?

Ja, je … Če bi bil deset let mlajši, bi ti verjetno imel kaj povedati. Tako pa sem prevečkrat razočaral samega sebe in ne bi zdaj sodil o tem, kdo vse me je razočaral. Sploh me ne zanima in prav jebe se mi za to. Rajši mislim nase.

In ko takole razmišljaš o sebi in svojem življenjskem opusu … Povej mi, česa ti za zdaj še ni uspelo realizirati?

Vse sem uresničil. In to je najhuje. Vse! Hotel sem imeti mercedes in ga imam. Prstan, zlato, a veš, to, da sem v zlatu, da sem hopa, da imam blond ženo, da imam sina, da smo vsi živi in zdravi, da sem jaz faca. To, kar sem si od nekdaj želel, sem že zdavnaj naredil. Zdaj bi bil rad koristen.

Hm.

Svoje mladostniške želje sem izpolnil. Tega sicer nisem naredil v Ameriki, ampak tukaj, dobro, ajde. Meni je čisto OK, nisem razočaran, napravil sem to, kar sem si želel. In želel sem od tega živeti.

Koliko resnih žensk si imel v življenju?

Pizda, samo eno, stari.

Barbaro?

Ja.

Je to dobro ali slabo?

Nimam pojma. Ne vem. Veliko ljudi je zelo presenečenih, ko jim povem, da sva že dvajset let skupaj. Saj nisva planirala, ampak nekako je naneslo. Ali je dobro ali ni, ne vem, meni je dobro.

Dvajset let v isti postelji. Madona, s čim eksperimentirata, da ni dolgčas?

(smeh) Tega ti ne povem.

Verjamem …

Seks po dvajsetih letih je res nekaj odštekanega. Ko so emocije na vrhuncu, je silovito. Žbam. Ne najdem besede, da bi to razložil. Midva sva premlada za to, da bi bila skupaj že dvajset let! Res, ne poznam nobenega, niti enega. In vsake toliko časa se midva kar malo čudiva. Prava redkost je najti sorodne partnerje s podobno izkušnjo. Lahko se pogovarjam z nekom, ki je star šestdeset let.

Si predstavljaš, da voziš isti mercedes dvajset let? Poznaš ga v dno duše, čutiš zvok motorja, vsak gib je tako rekoč avtomatiziran, lahko ga čistiš z zavezanimi očmi … In naenkrat zagledaš najnovejši model. Božansko. Nova dimenzija. Vse je drugače. Kot bi prvič sedel za volanom. Kot da to počneš prvič.

Odvisno, kako se nafuraš. V bistvu bi se moral prav zaljubiti, če bi hotel biti s kakšno. Ne vem, ali to sploh zmorem. Jaz se sicer lahko afnam, ampak ne sodim med jebače, razumeš. Nisem imel petsto žensk, nisem jih imel, prav malo žensk sem imel. Res, prav malo žensk. Nikoli jih nisem iskal, vse so prišle v moj radij. Vse so me našle, jebiga, nekje v kotu, kjer sem se skrival.

Nekaj mojih dobrih prijateljev je resnih jebačev in zdijo se mi čisti djajoti, tarzani. Sploh ne vem, kako zmorejo: »Uh, stari, danes sem imel dve, jutri imam eno.« Tega sploh ne razumem, gledam jih kot kak film. Jaz tega ne zmorem niti me ne zanima. Izbira je velika, možnosti je ogromno, živimo v demokraciji, ampak ne vem, jaz bi imel s tem samo štalo. Ker meni so všeč vse, pizda. Ful žensk mi je všeč, vsak dan vidim vsaj dve, ki sta mi všeč in bi ju tudi …

In greš hladnokrvno mimo?

Pa saj ne greš hladnokrvno mimo. Nekje notri ti zaropota »tngdng«.

In?!

Ponavadi pogledam v tla, ko je sila.

Se spomniš prve, ki si jo dal dol?

Seveda se spomnim. Na eni žurki, bil sem star šestnajst, ona je bila eno leto mlajša od mene. In sem ji rekel: »Ej, a si ti jumfer?« Ona pa: »Ne, ne, valda ne. A si ti, ne?«. Pfff (smeh). Zdi se mi, da sva bila oba. Bilo mi je tako, kot da bi šel teč na sto metrov. Mislim, da se nisem ravno proslavil pri tej punci.

Formalnopravno si opravil, a ne?

Ja, sem šel do konca. Prav surovo se mi je zdelo. A zdaj jo moram pa kar sleči ali kaj! A zdaj ji moram pa kar nekaj dati noter, mislim, kaj, a to je to?! Tako nekako sem se počutil.

Si ji posvetil kak komad?

To pa ne. Nikomur, razen ženi, nisem napisal komada.

Katerega?

Vse ljubezenske.

Lepo. Silvija je potemtakem tvoja žena Barbara?

Druge ne poznam. Lahko si marsikaj domišljam, včasih je rdeča, lahko ima večjo rit, ampak še vedno je ona, težko si predstavljam kakšno drugo fizično osebo.

Čista muza.

Ja, taka metamorfoza.

Ti je kdaj žal, da ni bolj izkoristila svojih pevskih potencialov?

Zakaj bi bilo meni žal. Ona ni zavezana nobeni stvari. Lahko počne sto stvari naenkrat, veš. Sploh ni tako usmerjena kot jaz. Ko ji zapaše, enkrat Katice, potem Tina, malo slika, piše knjigo ...

Piše erotiko, a ne?

Ja, erotiko. Science fiction hard core erotika.

Sliši se zanimivo. Kaj pa Schatzi, brat Aco, ti je všeč njegova prva plošča?

Ja, meni se zdi super.

Kolikšen je vpliv starejšega brata?

Ne, nimam vpliva na njegovo glasbo, mogoče na njegov način razmišljanja. Približno toliko, kolikor on vpliva na moje razmišljanje. Dolgo sva že skupaj. Ljudje se pač navlečejo drug na drugega. V glavnem, teživa si ravno ne.

Koliko je star tvoj sin?

Osem. Bo.

Bi raje videl, da bi bil vrhunski nogometaš ali vrhunski glasbenik?

Prav vseeno mi je.

Nekje sredi devetdesetih, ko je najmlajši Pešut napravil prve korake, se je njegovemu fotru zazdelo, da bi bilo fino končati glasbeno kariero. Prišel si na Studio City in ekskluzivno izjavil, da je konec, da imaš dovolj, skratka, da se Magnifico poslavlja.

Ja, spomnim se. Čisto pedrska fora. Glupo. To se zgodi, če se preveč resno jemlješ.

V čem je bil problem?

Afnarija, kaj drugega.

Marketing?

Magnifico: Čista afnarija. Nečimrnost. Zdelo se mi je nobel, da nehaš takrat, ko ti uspe. Problem je, da se lahko nafuram na marsikaj, tudi na takšne neumnosti. Od tega lahko tudi zboliš. Sfukal’ me je to, da mi je nekaj ratal’ in potem – namesto da bi pičil dalje in ostal djajo – se vsega tega naenkrat ustrašiš. Jebiga, narava življenja je, da nadaljuješ neko početje, da se vržeš v ocean, ne da bi vedel, česa si res sposoben. Ali pa ti uspe narediti eno samo finto.

Na kaj pomisli človek, ko prvič izda greatest hits?

Malo se ti zdi fino. Kot ena inventura.

In to je vse?

Ko včasih gledam, se mi zdi, da ni tako slabo, včasih se mi zdi, da je čisti kurac, brez veze. Nič posebnega. Res, ne poslušam svoje glasbe, prav težko jo poslušam. Bežim od tega, res. Najrajši čim manj razmišljam o tem. To sem naredil in čao. S tem nimam nič. To je naredil človek, ki je nekoč živel.

In spet znova ali kaj?

Ne znova. Od tod naprej. Vedno je nekaj znova. Ne mislim, da sem se spet rodil. Tako je pač. In ljudje imajo radi kompilacije. Tudi jaz jih imam najrajši. To je moj najboljši album, boljšega nisem naredil.

Kompilacije se dobro prodajajo.

Recimo, če prodam deset jurjev, častim v Partiju.

Zdi se mi, da imaš vsako leto manj koncertov.

Ja, vsako leto manj. V Sloveniji lahko imaš petnajst, dvajset nastopov na leto. Kar je več, je čista inflacija. Ni smiselno. Lahko bi jih naredil sto. Vzamem kitaro in grem nastopat od gostilne do gostilne in vmes še na kakšno poroko.

Poroko?

Zakaj pa ne? Pred desetimi, petnajstimi leti sem ful igral na porokah.

In zdaj si lahko privoščiš, da vse manj nastopaš?

Veš, ne morem pojesti več kot kilo kruha na dan. Meni je to dovolj. Enostavno nima smisla nastopati, ker mi je čista afnarija, posiljevanje, stvar izgubi smisel, izgubi draž, čar, romantiko, vse gre v kurac. Vse pokvariš.

A sploh še rad nastopaš?

Ja, rad nastopam, ja. Rad bi imel kakšne daljše turneje.

Recimo balkansko turnejo z Rambom Amadeusom in Dinom Dvornikom, a ne?

Ja, imeli smo legendarni sestanek v Banjaluki. Rambo in Dino sta imela koncert in jaz sem bil gost. Bilo je super, vse smo se dogovorili, ampak smo že naslednji dan razpadli. Že takoj. Sto menedžerjev je bilo z nami. Iz Srbije, Hrvaške in Slovenije, vsi so bili navdušeni, kakšen posel bomo naredili. Mi trije se super razumemo, lahko bi naredili en koncert, ne pa turnejo. Ni teorije. Ni menedžerjev, ki bi nam lahko zagotovili popolno svobodo in se ukvarjali z vsakim posebej.

Si že kdaj klofnil kakšnega zoprnega novinarja?

To pa ne.

A si prepričan?

Ne. A sem? Ne spomnim se.

Kaj je bilo z Lucem?

Hm, ja, njega sem se res fizično lotil. Iz čiste objestnosti.

In?

Ma, veš kaj, lotil sem se takega, za katerega sem vedel, da se bo usral.

Kaj ti je ušpičil?

Magnifico: Saj pravim, čista objestnost. Razlog sem si že našel. Ne vem točno, za kaj je šlo, zdi se mi, da ni dovolj pohvalno pisal o meni v nekem članku, kjer je bil govor o zlatih notah. Takrat sem dobil štiri ali pet zlatih not in se mi je zdelo, da bi moral biti bolj spoštljiv do mene. V bistvu mi je žal, da sem ga napadel, obrukal pred vsemi, v rit nasuval in steral iz gostilne. Brez veze.

Kakšen je tvoj odnos do glasbenih kritik in kritikov?

Kaj pa vem. Eni kar nekaj napišejo. Mislim, da je pri nas to čisto nerazvito in da nima nobene teže. Prav nobene. Lahko te ful pokozlajo, pa ni nobene reakcije.

Hočeš reči, da je institucija glasbene kritike nekredibilna?

Ne. Ne vem. Kaj pa vem, ali je nekredibilna ali ni. Nima vage. Vsaj v primerjavi s filmsko kritiko. Mislim, da so glasbeniki in glasba že zdavnaj prerasli svoje kritike. Zgodi se ogromno stvari, ki jih sploh ne zaznajo, ker so neaktivni. Novinarji se pri nas z glasbo ravno ne ukvarjajo. Malo postrgajo iz kakšnih časopisov. Sama glasba je precej pred njimi, ne glede na vse, kar si kdo najbrž mislil. To sem prepričan.

Težko verjamem, da v Sloveniji ni vsaj dveh treh glasbenih kritikov, ki ne bi bili vsaj na nekem povprečnem globalnem nivoju.

Ne vem, mogoče obstajajo. Včasih naletim na kakšno spodobno recenzijo v Mladini, ampak ne vem, kdo jih piše, ker se podpisujejo z inicialkami. Vidi se, koliko časa se je kritik ukvarjal z materialom.

Se bolje kot s kritiki razumeš s politiki? Za koga ponavadi nastopaš?

Že lep čas za nobenega. V glavnem sem nastopal za tiste z levice. Pa še za to mi je prav žal. Samo zaradi denarja. Pa prav na kurac mi je šlo, da sem tako pogolten.

Dobro plačajo?

Plačujejo spodobno, ampak so ene navadne pičke. Preziram politike, res, vse po vrsti, in z veseljem si jemljem to svobodo, ker so ogabni. Samo serjejo, razumeš, veliko serjejo in nalagajo. Težko se jih znebiš, ko se ti userjejo, joj, modeli, zlepa se jih ne znebiš. Nimajo nobene ideje in mene prav znervira, če kdo nima vizije in se tako neodgovorno obnaša na tem položaju. Lahko imaš harem, ampak moraš skrbeti za vse ženske, razumeš, da lepo živijo. Ne moreš pa imeti harema …

In skrbeti zase.

Ja, ker drugače jih ne moreš imeti.

Misliš, da bi ženska lepše skrbela za moški harem?

Ma ne. To nima nobene zveze z relacijo moški – ženska. Ženske v politiki so iste kot moški. To nima veze s spolom. Gre za odgovornost.

So ti všeč pobrita ženska mednožja?

Ja, seveda so mi všeč, a komu niso? Misliš, da tudi takšni obstajajo?

Oh, kje pa živiš?

Všeč so mi takšne in drugačne, najbolj pa pobrite, seveda.

In to je vse?

Kaj pa vem. To je nekaj, kar imaš rad. Nekoga moraš imeti rad. Lahko je ogromna, majhna, široka, zoprna, sladka, kisla, vse je lahko, vse ob svoji uri, vse ob svojem času. Vsaka je kompatibilna.

Kaj te bolj fascinira, ritka ali joški?

Rit, rit. Ritka. Mene je imela mama rada, zato ne pogrešam jošk. (smeh)

Kakšna, majhna, čvrsta, atletska ali polna, baročna, Rubensova?

Ma rit kot rit. Tudi stodvajsetkilska je lahko za popizdit seksi. Sem že videl stodvajsetkilsko rit, ki se mi je zdela prav dobra.

Od blizu?

 A? Ne vem. Mimo mene je šla ženska z enormno ritjo, ki je bila seksi kot satan. Prav pogledal sem jo.

Je pogledala nazaj?

Ne vem. Nisem prvič videl ogromne riti, toda ne razumeš vedno. Enkrat poštekaš. Tega ne zmoreš pri osemnajstih letih, tisti, ki to zaštekajo pri osemnajstih, so izredni ljudje. Vsaka jim čast. To razumeš šele kasneje. Vsaj jaz.

Misliš, da se ženskam z obilnejšimi ritkami – v današnjem svetu, ko je ideal lepote diametralno nasproten njihovim postavam – godi velika krivica?

Mislim, da ne. Vsaka najde svoj prostor. To, kar diktirajo fashion in mediji, ljudem itak ni všeč. Veš, kaj je ljudem všeč? Meni je všeč home erotic video, kjer ni lepih ljudi. E, to je seksi.

Zakaj?

Ker je seksi. To je zmeraj seksi. Ne pa tista prefinjena afnarija. To je za tiste, ki imajo veliko denarja. Ki si lahko privoščijo hude modelke. Kaj naj z njo počne nekdo na kmetih? Lahko jo samo gleda.

Iluzija pač.

Lahko mu je iluzija, lahko ga zdrka nanjo. Evo, če to naredi, ima vse skupaj vsaj en smisel. Ampak to sploh ni za vsakega. Niti ni ona za vsakega. Ljudje to organsko čutijo. Meni je lahko všeč Naomi, ampak jaz se ne morem zares nakuriti nanjo. Res ne.

Mogoče bi se ona, če bi te videla v kakšni vroči sekvenci. V filmu se še nisi slekel?

Sem.

Ops, prvič slišim. Kje?

Doma imam posneto, ampak tega ne pokažem.

Čakaj malo, govoriš o svojem domačem videu ...

Ja, pa kaj, pizda, zame je vrhunski.

Aha.

Zame je to najbolj resna igra, kar sem jih posnel. Res je dober.

Koliko časa traja?

Kakšnih osemnajst minut.

Uf, brzina.

Kaj?

Pravijo, da hitrost ubija.

A tebi se to zdi prehitro?

Osemnajst minut ni ravno celovečerni film. A je to zmontirana verzija?

Ne. To je realka. V enem kadru. Moraš upoštevati, da nisem profi.

Razumem, razumem. S kom igraš?

Z ženo.

Krasno, potem bi brez problema tudi v kakšnem resnem celovečercu odigral erotični prizor.

Pizda, nisem prepričan. To sploh ni tako lahko. Težko se ti kar samoumevno dvigne pred kamero.

Ne govorim o porniču.

Ampak?

O igranem ljubezenskem prizoru v najbolj normalnem celovečernem filmu.

Hm, to je vedno malo zoprno. Najrajši ne bi.

Bežiš od takšnih scenarijev ali kaj?

Ja, v Pokru sem moral oni poriniti pištolo v pizdo in ji razfukat lobanjo.

Ja, ampak nisi bil gol.

Bil sem oblečen, ja, dovolj mi bilo že, da sem moral sleči njo in jo raztrgati. To mi ni kul.

Imel sem občutek, da si si bil v Pokru bolj podoben kot v Stereotipu.

Ja, to mi je reklo veliko ljudi.

Gangster je hvaležen lik.

Verjetno mi je pasal. Na snemanju se marsikaj naučiš. Recimo, Đuro mi je rekel, da moraš na filmu zmeraj paziti, da narediš manj, kot bi si mislil. Manj, kot bi hotel. Če narediš močno grimaso z usti, se vidijo ogromna usta. Na filmu je treba ves čas rahlo bremzat. Vedno si malo na ročni.

Se v vsakem prizoru napneš do konca ali si že pred snemanjem v scenariju obkrožiš dve ali tri močnejše sekvence, kjer boš napravil razliko v intenzivnosti?

Joj, ne vem. Sploh nisem toliko noter v filmu. Mene to samo zabava. OK mi je nastopati v filmih. Všeč mi je. Res se ne poglabljam preveč, kdo bi se s tem ukvarjal? Težko je to delati tako, da se obremeniš s kakšno antologijsko sekvenco.

Pač, razporediš energijo in udariš tam, kjer se film lomi, če že igraš opaznejšo vlogo.

Nisem profi, res ne. O tem se ne pogovarjamo ne vem koliko. Nimam neke tehnike. Ko se snema, se snema, potem se neha. V štirih, petih letih sem posnel tri filme. Kaj pa je to?

Oh, s tem dosežkom bi bila hudo zadovoljna večina profesionalnih igralcev in igralk.

Ja, vem, ampak nastopajo v gledališču. Ves čas nastopajo kot igralci.

Eno je teater, drugo je film.

Ja, ja. Absolutno je velika razlika, ampak nastopajo, izpopolnjujejo tehniko. Jaz poznam te stvari bolj na horuk.

Tehniko obvladajo do onemoglosti, ampak še vedno so tam, v teatru. Ko dobijo redko priložnost na filmu, ko na loteriji zadenejo kakšno večjo vlogo, večina zmrzne. Z vsem znanjem, ki ga premorejo. Neobremenjeni naturščiki pa eksplodirajo. In potem se odpre fronta očitkov.

Ma ja, vedno se najde kdo, ki mu ni kaj všeč. Meni se zdi, da je slovenski film zadnja leta v nezadržnem vzponu. Postal je popularen. In to doma, kar je najtežje. Ni čas za akademske filme, ki bi si jih mogoče kdo želel snemati. Res, ni čas za to. To se snema, kadar je splošna blaginja, ko ni nervoze, ko se lahko poglobljeno in poduhovljeno ukvarjaš s tem, kako nekdo trpi ob tem, ko mu je recimo poginil pes. Zdaj ni tak čas. Ljudje nimajo toliko potrpežljivosti, nimajo živcev, ampak hočejo imeti neko emocijo, ki jo takoj začutijo.

Koliko je Seksy boy pripomogel k popularizaciji gejevskega gibanja v Sloveniji?

Mmmm. Ne vem. Ne vem, ali je ravno kaj pripomogel. Mogoče je malo sprostil zavore. Res, nisem imel nobenega globljega namena.

Če bi bil Magnifico res peder z resnim ali globljim namenom spremeniti javno mnenje in bi se ob tem tudi jasno izrekel o svoji spolni usmerjenosti, bi bil efekt zagotovo večji …

Naj se izrečejo, če imajo to potrebo. Meni je to brez veze, da se mora kdo za kaj izreči. Boli me kurac, ali si peder ali nisi. Sploh ne vem, zakaj bi moral to kdo javno reči. Zakaj bi moral nekomu javno reči, ja, jaz sem peder.

Ne, sploh ne gre za etiketiranje, preštevanje ali kaj podobnega. Gre za občutljiv proces – grobo rečeno za dekriminalizacijo homoseksualnosti …

To se naredi z enim aktom, brez sprenevedanja. Res. Napiše se akt in konec. Sprejme se zakon in čao. Poročite se, pizda, v čem je problem?

Problem je, ker politika običajno caplja dva koraka za pobudami civilne družbe.

Zato sem pa rekel, da jih ne maram. Preziram jih. To se sprejme po hitrem postopku, to zame sploh ni stvar resnega im maratonskega debatiranja. Zakaj se dva moška ne bi mogla poročiti? Ne razumem.

V tej državi je vsaj trideset odstotkov ljudi, ki bi te za tole izjavo obesili za jajca.

Ah, kje pa! To se jim samo zdi. V bistvu se ljudem čisto jebe za to, kdo živi skupaj in kdo ne. Dolgčas jim je in radi komplicirajo. To so res neresne stvari. Prisežem. To so popolnoma neresne stvari, nedostojne resne debate o resnih stvareh. Oni so se odločili, da bodo tako živeli. Ne razumem, v čem je tu problem?

Povej mi, kakšna so tvoja bližnja srečanja s homoseksualci?

Normalna. Pač prijatelji, ki me tu in tam radi osvajajo. Ja, včasih so me ful osvajali.

Zdaj ne več?

Še, jasno mi rečejo, če sem jim všeč.

In?

Nič. Obnašam se kot pička. Ni grdo, če si moškemu všeč. To ni tako slab občutek. Pač, všeč si mu. Gleda te in gleda. Ker si mu všeč. Ni slab občutek, veš. Lahko bi se delal neumnega, ampak ni neprijeten občutek, če si nekomu všeč.

Kako je gledal Čefur? Komu si bil všeč in komu ne? Si imel kakšne probleme?

Ja, lahko bi tudi rekel, da sem jih imel. Našel se je kdo, ki mu je šlo to zelo na živce. Ampak tega nisem tako resno jemal. Ne bi zdaj pretiraval. Bila je kakšna neprijetna situacija, jebiga. Iskal sem to, kar sem hotel, in potem sem našel to, kar sem iskal.

Je čefur zaradi Čefurja danes izgubil tisto obsojajočo ostrino netolerantnosti?

Ta beseda bo vedno pomenila isto. V napeti situaciji bo zoprna in provokativna, v sproščeni bo bolj zabavna in osvobajajoča. Vedno bo ostala zanimiva oznaka, vsaj dokler bo nacionalizem moderen, dokler bo to neka realnost.

Besedilo: Bojan Krajnc

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc