Maja Martina Merljak: Slekla se ne bom več!

Neko novinarsko kolegico je namreč zanimalo, ali se je kdaj počutila užaljeno, da (če) soigralec Marko Mandić v filmu Pokrajina številka dve v katerem od njunih seksualnih prizorih ni doživel erekcije.

Od tega filma so minila štiri leta in, kot ugotavlja Maja, jo bo najbrž preganjal še naslednjih 40 let. Zanj je sicer na portoroškem filmskem festi­valu dobila vesno za najboljšo žensko stransko vlogo, ampak kaj, ko to pri nas nič ne šteje in ne prinaša kakšnih večjih filmskih ugodnosti oziroma vlog. Zato zdaj Maja, štiri leta po vesni in štiri leta po diplomi na AGRFT, vodi resničnostni šov.

(Majo je za Playboy leta 2009 ovekovečil Aleš Bravničar)

Na televiziji lahko spremljamo resničnostni šov, ki ga vodite, toda kolikor vem, je bil posnet vnaprej in ste s tem opravili. S čim se zdaj ukvarjate?

Spet sem začela poučevati na Društvu študentov invalidov, počnem torej to, kar sem počela že prej. Napravili smo predstavo Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali in takrat sem imela občutek, da jim nimam več česa dati in da je to to. Zelo intenzivno je bilo, sama predstava je bila intenzivna in tudi naše dve­letno druženje je bilo tak šus, da ... Noro! Potrebovala sem odmor, da sem tudi sama dobila novo znanje, izkušnje. Zdaj sem jih torej spet začela učiti. Pri­pravljamo film, kar pa zahteva čas. Poleg tega priprav­ljam novo predstavo in snemam v studiu – pojem. In seveda, kot že nekaj let, predavam na šoli za javno nastopanje in retoriko Povej naGlas.

Ali bo film nastal po tej predstavi?

Ne, ne, z novimi zgodbami. Nabralo se je ogromno materiala. Na splošno me v življenju zanima resnica. Predstava je bila zato tako lepa, ker v njej govorijo o resničnih zgodbah, to, kar se jim je v njihovih življenjih dejansko zgodilo, pa brez kakršnegakoli jamranja, mora­liziranja, ker oni pač niso taki. Tudi v filmu bomo uporabili kaj resničnega, kar se jim je res zgodilo. Ampak prej morajo spoznati filmski jezik, filmski medij in na tem smo začeli delati. K projektu bom pova­bila cel kup ljudi, strokovnjakov. Sama jim lahko dam tisto znanje, ki sem ga v svoji kratki karieri dobila, ampak to je premalo.

Ali je film zasnovan podobno, kot je bila predstava?

Ne. Predstava je bila kolaž resničnih zgodb, vsak je prišel na rampo [oder] in imel na neki način sit down oziroma to formo pripovedovanja stand upa z vmesnimi filmčki. Kakšna zgodba je bila preprosto prekompleksna, da bi jo lahko povedali. Tako da, ne, film ne bo posneta predstava, zato zdaj pripravljamo filmsko strukturo, zgodbo v celoti. Ena sama zgodba, v katero bi bili vpleteni vsi. Film, ampak ne fikcija, resnična zgodba. Eno zanimivo že imamo, pa ne vem, ali jo bomo uporabili, ker je izvedbeno zelo zahtevna. Pred dvema letoma so šle štiri punce iz te moje skupine na road trip do Francije. Več od tega, kar se jim je, se že skoraj ne more zgoditi, je pa to zelo težko posneti. Računam, da bi film lahko po­sneli čez eno leto ali leto in pol, odvis­no od sredstev pa od tega, kdaj bomo seveda napisali scenarij. Tudi za žanr se še nismo odločili, čeprav mislim, da bo skoraj zanesljivo šlo za črno komedijo, ki pa bo tudi malo bittersweet. Pred kratkim smo se lotili intenzivnega dela – vaje s kamero, spoznavamo filmski jezik in se imamo res krasno. Ta prva faza se mi zdi najlepša. Potem pa ... Rekli smo ne­obvezujoče, ampak gotovo bo nekaj nastalo. Tudi naša gledališka predstava je bila najprej mišljena kot nekaj res maj­čkenega, potem je pa kar rasla in rasla. Če imaš dobro zgodbo, jo boš tudi povedal.

V predstavi je bila tudi zgodba invalidke, ki pa je umrla.

Tudi, ja. Napisala je čustveno zelo močno in do temeljev iskreno pismo svojemu prijatelju in ga nameravala uporabiti v predstavi – nikoli ga ni poslala. V predstavi je hotela plesati. Bila je distrofik, ampak hotela je vzeti besedilo iz tega pis­ma in ga pretvoriti v ples. In imeli smo že rešitev, kako bi to izvedli. Lebdela bi v zraku in plesala. Vsakič se naježim, ko pomislim na to. Dva tedna pred to premiero je umrla. Zato sem pismo sama prebrala, Brane Potočan, ki je sodeloval v predstavi kot gibalec, je pa prizor odplesal. Zelo lepo je bilo. Na zadnjo predstavo v Cankarjevem domu je prišel tudi ta fant, njen prijatelj, ki se je v pismu prepoznal, in mislim, da mi ni treba poudarjati, da je bil močno ganjen. Seveda je prosil za pismo.

So na te predstave prihajali invalidi ali normalni. Mislim, normalni ...

Hodeči, lahko rečete hodeči, na primer. Okoli teh imen je cela štala. Tudi in­validi si niso enotni, kako bi sebe imeno­vali, madona. Eni pravijo invalidi, drugi hen­dikepirani, tretji gibalno ovirani itd. Normalnim, kot si rekel, eni rečejo hodeči, drugi zdravi, tretji ... Jaz sem nehala komplicirati in uporabljam hodeči in invalidi. Tako zaobjamem tudi slepe, slabovidne, gluhe in naglušne. Na začetku, ko smo imeli premiero v Domu španskih borcev, je bilo med občinstvom seveda veliko invalidov, ampak več kot polovica občinstva so bili zdravi in hodeči ljudje. Na vseh drugih predstavah, zadnja v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma je bila deseta, so pa bili zdravi ljudje absolutno v večini. Sicer smo odstranili prvo vrsto sedežev in jo pustili za vozičke, kljub temu pa so veliko večino občinstva tvorili tisti, ki lahko hodijo. To je bil tudi namen, ko je predstava rasla in rasla in celo presegla prvotno. To ni bila več predstava, ki so jo invalidi naredili za svoje bližnje, kot je bilo to v večini primerov do zdaj, ampak je postala enakovredna vsem drugim predstavam na trgu. Upam si trditi, da je po sporočilnosti marsikatero presegla. Je pa bilo na začetku ljudi težko premakniti, da to ni bucibuci predstava za njihove bližnje, ja. To je bila posplošena miselnost. Ampak smo jih. Polne dvorane to dokazujejo.

Včeraj sem srečal režiserja Vinka Möderndorferja, ki je o vas dejal, da ste odlična igralka in da mu je žal, da ne igrate več v gledališču. Potem je pomislil in rekel: »No, saj ne vem, ali ne igra.« Torej?

Saj igram v teatru, ampak veliko manj kot recimo pred enim letom. Še vedno pa od predstav živim. Pa od vodenja prireditev, sinhronizacij ipd. Kot svobodnjakinji mi je zelo težko dobiti delo v institucionalnih teatrih. Seveda sem delala, ampak se je veliko predstav tudi ukinilo, ker se recesija zelo pozna tudi v teatrih. Igrala sem v predstavi Krst pri Savici pa v komercialnih predstavah pa ... Ni da ni. No, nekaj predstav je še živih in zdaj delam še eno novo, kot sem rekla. Svoboda ima prednost v notranjem smislu, da si ves čas živ, ohranja te živega in zato si v tem trenutku ne želim biti nikjer zaposlena, pa res nikjer. Bi pa z veseljem gostovala v kakšni dobri predstavi, s še večjim veseljem pa z dobro vlogo. V uprizoritveni umetnosti me najbolj zanimajo zgodbe, veliko manj kot režijski koncepti. Sicer me res bolj kot teater zanima film, ampak kaj, ko se v Sloveniji tako malo snema. Moj zadnji film je bil recimo Vlomilci delajo poleti, od katerega sta tudi že dve leti. Ko sem pustila službo v Gledališču za otroke in mlade v Ljubljani, so mi vsi govorili, da sem nora, pa mi ni bilo nikoli žal. Vinko je bil eden tistih, ki je rekel, da sem nora, zato se je njegova skrb nanašala verjetno na to norost. Že dolgo ni bil na kakšni moji predstavi, ja. Da sem laže pustila službo, je verjetno pomagalo tudi to, da nimam otrok. Ampak mislim, da bi tudi, če bi jih imela, ravnala enako. Srce je zelo jasno govorilo: dovolj. Se mi zdi pa na splošno redno zaposlovanje v teatrih slaba stvar. Sem za avdicije in projektno zaposlovanje. Kvaliteta bi bila boljša, igralci bi bili živi, nenehno bi napredovali, ker bi se morali boriti za vloge, vsi bi imeli priložnosti, ki jih zdaj ni, manj bi se jezili na druge, morda več nase, veliko bolj realno bi se delile nagrade. Skratka, škoda, ker nas ta vpliv iz tujine (še) ni dosegel.

Štiri leta so minila od vašega preboja v filmu Pokrajina številka dve. Kako zdaj gledate nanj? Vam je všeč?

Ja, zelo mi je všeč, čeprav sama ne morem biti nekdo, ki bi ta film ocenjeval. Preveč sem vpletena, ampak če ga skušam gledati, kolikor ga lahko, z distance, mi je pa absolutno všeč. Tako njegova družbenokritična nota, struktura, natan­čnost in jasnost.

V Sloveniji se na leto posname nekaj filmov, in to po silnem prerivanju za državni denar. Ste filmski ustvarjalci, od režiserja pa do igralcev, zaradi tega kaj bolj nervozni?

Seveda. Spomnim se občutka na filmskem festivalu, ko sem vprašala producentko Evo Rohrman, zakaj se počutim tako krivo. »A ti tudi?« me je vprašala. Vsi smo se počutili krive. Ni tega veselja, radosti v Sloveniji. V Italiji, na festivalu v Benetkah, je bila. V Portorožu smo vsi komaj čakali, da se festival konča, da opravimo projekcijo in gremo. Čeprav ti direktno nihče nič ne reče. Za vesno sem bila tako zelo vesela, od sreče sem skoraj počila, ampak imela sem občutek, da se nihče iskreno ne veseli z menoj, razen moje ekipe seveda. Čuden občutek je tole, res. Krivda in sram, če skušam opisati. Ne vem, morda smo samo mi to čutili, ampak dvomim.

Gre za žanrski film, erotični triler ...

[smeh] Tako ga ni pa še nihče poimenoval. Zakaj?

Ja, ker je. Vsebuje erotiko in je triler. Kako bi ga pa vi poimenovali?

Gotovo ne erotični triler, prej psihološki triler. Sama sem to erotiko čutila kot del žanra. Film je zelo neposreden. Kri je kri v tem filmu in točno toliko je je, kot bi je moralo biti pri takšni in takšni rani. Šli smo na to, da se nič ne skriva. A ni to super?

Ampak vendarle gre za iluzijo resnice. Ker če ne bi šlo, ali bi ne bil na trenutke pornič? Se ob prebiranju scenarija niste ustrašili, da boste igrali v filmu z najbolj eksplicitnimi prizori sekusalnosti v slovenski filmografiji?

Ja, zato smo pa prizor končali tam, kjer bi se pornič moral začeti. Zato je tudi prišel tisti fantek z liziko, da ne bi prišlo do porniča. [smeh] Seveda sem se ustrašila, in to zelo. Ni mi bilo lahko in nisem rekla: Tega sem si vedno želela! [smeh] Ampak film mi je bil všeč, scenarij mi je bil všeč, konec koncev pa mora nekdo tudi seksulje podelati. [smeh]

Smo Slovenci konservativni?

Absolutno. Na ta račun sem ogromno kasirala in se nenehno morala opravičevati, kar je bila tudi moja napaka. To, da sem se opravičevala. Nenehno sem morala govoriti, da ne sodim v ta predalček, da je bila to samo moja vloga, da to ni tip vlog, ki jih konstantno delam. Neki novinar, ki ni dobro poslušal obrazložitve moje nagrade, je celo rekel, da sem dobila vesno zato, ker sem se slekla. Bravo, če se za to po­deljujejo nagrade, se bom pa še kdaj. Samo očitno moram spet na tako nekre­dibilno in nestrokovno komisijo, ki da nagrade za gole joške in rit, 'nabasat' pa bo. No, zares, slekla se v slovenskem filmu prav gotovo ne bom več, ker se mi teh konservativnih misli res ne da več prenašati.

Nekje ste rekli, da na Akademiji filmske igre tako rekoč ne gojijo.

Ne vem, ali se je zdaj kaj spremenilo, ampak ko sem bila sama še študentka, je bilo točno tako. V tretjem letniku v enem semestru enkrat na teden malo gledaš filme, posnameš tisti dve vaji pred kamero, malo se pogovarjaš, se učiš teorije, potem je pa to že skoraj to. Sama sem imela srečo, da sem na Akademiji zelo veliko igrala, ogromno sem snemala, študentske filme in TV-etude. O tem, kako odigrati seksualne prizore, se seveda nismo nikoli niti pogovarjali! [smeh] Ampak saj tukaj ni no­bene težke filozofije, ne rabiš noter padat. Ni pa lahko in ni prijetno. Vinko naju je sicer zelo dobro pripravil, povedal, kje bo kamera, ampak se tudi z Markom nisva prav veliko pogovarjala, kako bova to od­igrala. Pač spustila sva se v prizor in to je to. Za to res ne potrebuješ velike filozofije. Vedela sem, da se ne bo nič zgodilo, da ne snemamo porniča. Marko je pa tako ali tako najboljši možen soigralec, ki se mi je zgodil za take scene. Neobremenjen, profesionalen, odprt, skratka super. Je pa očitno res nekaj na tem, da je to erotični triler. Toliko časa je že minilo od tega filma pa še kar odgovarjam na vprašanja o teh seksualnih scenah.

Kako ste sicer zadovoljni z AGRFT?

Akademija mi je ogromno dala, mi je pa tudi veliko vzela. Samozavesti, ženskosti, zavedanja same sebe, samozaupanja ... O tem sem veliko govorila s soigralci s podobnimi izkušnjami. O teh rečeh so mi govorili že, ko sem še študirala, pa jih nisem razumela. Ko sem jo končala in se začela uveljavljati na trgu, sem pa videla, kako sem se zgubila, zgubila tisto, kar sem imela prej. Po eni strani je to tudi dob­ro, po drugi sem pa imela priložnost delati s tujimi učitelji in sem videla, da se da to tudi drugače. Na Akademiji je velik prob­lem, vsaj pri nekaterih profesorjih, da te nikoli ne pohvalijo, nikoli ti ne povedo, da je pot, po kateri hodiš, dobra. Kar se tega tiče, si prepuščen samemu sebi in vse, kar kasiraš, je: »Pizda materna, boš ... Daj, misli, kaj govoriš, u pičku mat...« Veliko je tega, ne pretiravam. Eni pravijo, da te najprej potlačijo do dna zato, da bi te lahko na novo zgradili. Naj bo razlog karkoli, ampak da se tudi drugače, z enakim rezultatom.

Ali ni zbijanje samozavesti ne­kakšna splošna slovenska panoga?

Ja, precej, precej ... V tujini sem delala z nekaterimi coachi in je bilo super in prav z vsemi sem imela enako izkušnjo. Povedali so mi: »Tole in tole moraš popraviti, tole ni dobro zaradi tega in tega, ampak to si pa danes super naredila. Prav vidim napredek od včeraj.« In ta-da-ta-dam ...  Ko prideš zvečer domov, ti to da zagon, da delaš na področjih, na katerih nisi tako dober, ne pa da prideš domov in se zjokaš in ne veš, od kod pravzaprav pobrati energijo, da bi delal naprej. Saj pravzaprav niti ne veš, kaj bi moral delati, ko je pa bilo vse, kar so ti rekli ... [oponaša renčanje] Priznam, od prvega letnika sem tudi sama malo odnesla, ker sem mislila, da je že to, da so me sprejeli, dovolj, da sem carica in se mi ni treba nič več naučiti, in potem nisem veliko vložila v svoje delo. Ampak v drugem letniku sem pa že garala.

Nekje ste tudi rekli, da če pomislite na to, kaj je največ, kar lahko slovenski igralec doseže v domovini, se vam zdi to zelo malo, da vas ne bi izpolnilo. In ste odšli v tujino na izpopolnjevanje.

Ja, hotela sem prav študirati na UCLA, ampak so bile šolnine zelo drage, čeprav to niti ne bi bil problem, ker sem varčevala in bi s štipendijami vred nekako šlo. Ampak ko sem se natančno pozanimala, kako študij poteka, sem izvedela, da bi morala začeti z osnovami ne glede na to, da bi vpisala nadaljevalni študij. Tega se pa za 40 tisoč dolarjev na leto nisem hotela iti. Toliko bi me namreč to stalo z življenjem tam. Sem pa potem poiskala tako imenovane coache in delala z njimi, in to mi je ogromno dalo. Super je zato, ker gre pri tem izobraževanju za delo ena na ena in je zelo intenzivno in ga prilagajajo tvojim željam. Sama sem hotela kamero, da vidim, kako me kamera bere, kaj moram narediti, da me bo kamera prebrala tako, kot sama hočem. Veliko mi je pri tem pomagal Franci Slak, ki me je nekoč vzel v montažo in sem tako videla dobre glumce, kako igrajo in kaj to pomeni za montažo.

Angleško govorite dovolj dobro za preboj v tujino?

Govorim, ampak seveda z naglasom. Včasih me je zelo imelo, da bi šla v tujino, zdaj sem pa to idejo mogoče malo prerasla, ker me bolj zanima dober material kot pa to, s kom in kje ga izvajam. V tujini bi imela veliko manj možnosti dobiti dober material, ker bi verjetno velik del časa, preden bi se prebila, če bi se, igrala slovanske žene ali punce nekaterih likov, ki so za film pomembnejši.

Na novi paradržavni televiziji prav zdaj poteka vaš resničnostni šov Paradise hotel. Kakšen izgovor imate za to?

Hm, kakšen izgovor ... Čas sem imela, nekaj novega, nova izkušnja, denar seveda ... in to je to. Resničnostnih šovov sicer nisem nikoli spremljala. Ampak kar se mi zdi pri tem šovu zanimivo, čisto iskreno, in si ga zaradi tega niti nisem upala pogledati, ker se bojim, kako so ga zmontirali ... Resničnostne šove vsi kritiziramo, kar je prav, ker je med njimi res veliko neumnih. No, pri tem resničnostnem šovu se mi zdi pa zanimivo to, da nam nastavlja ogledalo, ker gre za strateško igro odnosov. Na začetku te strateške igre seveda ni bilo, ker so igrali skupinsko, mnogi niti niso
vedeli, zakaj so tam. Od dveh, treh tednov naprej, ko so se zavedli, kakšna je ta igra, in so jo začeli igrati, je postala stvar res zanimiva. Seveda so vedeli, da jih snemajo kamere, ampak so počeli vse tisto, česar nihče od nas ne prizna, da počnemo: manipulirali so, bili zahrbtni, skrivali so se po hotelu, prisluškovali. Ko jih je igra potegnila vase, so pozabili na kamere. Mogoče mi je postala zanimiva tudi zato, ker sem jo toliko časa spremljala. Kaj pa vem, ampak mislim, da ne. Vem, da so ti naši tekmovalci fejst ljudje, in sem jih vzljubila. Upam, da jih ne bodo prikazali kot kakšne debile ali da bi ljudje tako govorili o njih. Če pa, bi si pa morali priznati, da je bil vsak od nas že kdaj tak debil.

Rekli ste, da človeka v Sloveniji hitro popredalčkajo. Se ne bojite, da bi vas vtaknili v neki predal tudi zaradi tega resničnostnega šova?

Ne bojim se, me pa bodo. Prav res mi dol visi za tiste, ki niso na noben način povezani z menoj, ki mi v resnici globoko v srcu ne pomenijo veliko, in za to, kaj si mislijo o meni. Prej sem se ukvarjala s tem, kaj bo moja gledališka srenja mislila o vsaki stvari, ki sem jo delala, o vsaki moji frizuri, madona. Kaj je kdorkoli več od mene in kaj sem jaz več od kogarkoli, da lahko sodimo?! Kdor je brez greha in tako naprej, a ne? Če delaš popolnoma iskreno in brezpogojno profesionalno vsako stvar, si nimaš in ti nimajo kaj oči­tati. Glejte, vsi se prodajamo, vsi se prostitu­iramo. V Sloveniji in v tujini. To je narava našega posla. Potrebujemo ob­činstvo, ne? Ponosna sem na to, da sem delala ta resničnostni šov, zaradi njega imam za seboj močnejšo izkušnjo kot marsikateri od njih. Zelo dobro izkušnjo, kako se znajti v položajih, ko se ne moreš na nič opreti, ko ni sistema, ko se vse spreminja iz minute v minuto, ko si bolj ali manj popolnoma prepuščen samemu sebi, ko ti časovna kuzla skače v rit, in to konstantno. Zdaj me lahko postavite v katerokoli situacijo, pa jo bom takole razrešila [tleskne s prsti]. Ne glede na to, da sem prišla domov vsa zelena in shujšana, je bil ta šov res dobra izkušnja.

Na nič opreti? Čeprav je licen­čen, ameriški?

Ameriškega sem si ogledala, pa mi ni bil tako zelo všeč. Najbolj zanimiva sta se mi zdela danski in norveški. Med seboj se kljub istemu izvoru zelo razlikujejo in tudi naš je po vsebini precej drugačen od ameriškega. Našemu Paradise Hotelu vsi očitajo, da je kurbarija. Prosim, zaradi tistega poljubljanja na začetku, zaradi nedoločenega dogajanja pod rjuho pa zaradi Laure, ki je čez tri dni ni bilo več, potem pa itak ... No, tega ne smem povedati. Naš šov pač ni bil kurbarija, ameriški je pa bil brrr – pa kaj! Naš šov je še največji približek telenoveli. Tisti, ki čakajo, da se bodo tekmovalci na veliko dajali dol, bodo razočarani in tega tudi sama nisem nikoli komunicirala z mediji. Vse, kar sem rekla, je to, da gre za strateško igro odnosov, in to ta naš šov dejansko je. Dva meseca sem bila dol in vem, kaj se je dogajalo. Se pa sama ne bi nikoli prijavila za kaj podobnega. Nisem dovolj pogumna, na živce bi mi šlo, da me nenehno snemajo ... Ni šans. Preveč mi pomenita moj mir in intima. Da sem ga vodila, se mi zdi pa super.

Vrneva se še k vašemu sode­lovanju z invalidi. Menda ste se zavzemali za to, da bi fotografirali invalidko za Playboy, in sicer kot nagico, plejmejtko?

Takole je bilo. Lutfi [Abdulahu, nastopajoči v predstavi] je dal idejo, potem ko je prebral Playboy: »Zakaj pa ni notri nobene invalidke?« Vsi v moji ekipi, invalidi, so rekli: »Saj res, zakaj pa ne? Katera pa bo?« Javila se je Vesna, izključno zaradi sporočilnosti, dobila je tudi idejo in koncept. Vedela sem, da si Playboy najbrž ne bo upal fotografirati invalidke kot plejmejtke, in sem zato vprašala urednika, ali bi ta material objavili v kak­šni drugi rubriki. Da bi pač Vesno predstavili z vsebino, ne samo z goloto in erotiko neke invalidne ženske. Da se izpostavi to sporočilo: tudi oni so lepi in erotični. Ker so. Prav včeraj smo se pogovarjali o tem. Deset jih je v skupini, od tega so štiri v zvezah, s hodečimi fanti, da ne bo pomote. Ena je celo poročena, že kakšnih 14 let sta v zvezi. Ljudje mislijo, da so invalidi skupaj samo z invalidi, pa to sploh ni res.

Besedilo: Tadej Golob

Foto Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice