Intervju: Kitarista Mak Grgić in Nejc Kuhar

Oba imata daljše nohte na desni roki. Zakaj?

Mak: Nohti so nadomestilo za trzalico, ki jo uporabljam le, če igram električno kitaro. Dolgi nohti niso nič čudnega, tudi Adi Smolar igra z dolgimi nohti.

Nejc: V osnovni šoli je sošolcem bilo malo nenavadno, potem pa so se navadili.

Jih skrbno negujeta?

Nejc: Jih je treba.

Mak: Z nohti je velik križ, pa ne zaradi estetike, temveč ker so občutljiva zadeva pri igranju kitare. Dejansko se nam, če se noht spremeni za 1 mm ali še za manj, spremeni tehnika igranja. Nohti so zelo prefinjeno orodje, pripomoček pri igranju kitare, so kar naše prekletstvo. Violinisti imajo lok. Dražji je lok, več je možnosti, da izvablja lepši zvok.

Nejc: Če ima kdo slabe nohte, skoraj ne more biti kitarist.

To pomeni, da boljše nohte imaš, bolje lahko igraš kitaro?

Nejc: Ni ravno tako. Osebno imam kar težave z nohti, zato imam vedno kratke in sem se navadil igrati s kratkimi. Pomembno je, da imaš vedno enako dolge, saj imaš lahko kar velike težave, če se ti pred nastopom zlomi noht.

Običajno so se fantje za igranje kitare odločili zaradi punc. Pa vidva?

Mak: S kitaro sem začel kot s popoldansko aktivnostjo, nič takega ni bilo. Z očetom sva se sprehajala in zavila v glasbeno šolo. Pravzaprav sem želel igrati klavir ali violino, pa je oče rekel, da raje kitaro, ker bom zraven lahko še pel. Vadil sem kitaro in začelo mi je postajati vse bolj všče, nakar je preraslo v nekaj več. Ko sem se odločil, da grem v srednjo glasbeno šolo v Zagreb, me je še bolj zagrabilo.

Kaj se je zgodilo z vami, ko ste se povsem zagreli za kitaro?

Mak: Manj sem se ukvarjal s športom, pozneje pa sem povsem nehal. Bil sem svetovni prvak v karateju, vendar v nekem trenutku ni šlo več vzporedno. Enkrat sem si pri borbi še nalomil palec in ugotovil, da tako ne bo šlo. Sicer sem nekaj časa med obiskovanjem srednje glasbene šole še treniral karate, potem pa se je postavilo vprašanje, kaj mi je v življenju prioriteta. Vedno mi je bilo zanimivo, kako je Nejc usklajeval kompozicijo z igranjem kitare.

Nejc, kakšna je vaša zgodba?

Nejc: Oče je imel kitaro, čeprav je ni igral. Kupil si jo je, se naučil nekaj akordov, obupal in jo dal na omaro. Opazil sem jo šele, ko sem imel sedem let, in rekel, da bi jo začel igrati. Oboževal sem tudi Adija Smolarja, ga stalno poslušal, in ko sem začel igrati kitaro, preštudiral vse njegove komade, še preden sem sploh kaj vedel o teoriji. Za pusta sem dobil nagrado za najboljšo masko, ko sem bil zamaskiran v Adija Smolarja. Njegove komade sem igral pet let. Imel pa sem smolo, da sem zamenjal kar nekaj učiteljev kitare, ko pa sem dobil profesorja Antona Črnuglja, sem začel malo bolj resno. Teorijo sem moral opraviti še za nazaj. Ironično je, da sem študiral tudi kompozicijo, čeprav sem bil zelo slab v teoriji, saj mi je manjkalo znanja.

Kako to, da ste se odločili še za študij kompozicije?

Nejc: Že v osnovni šoli sem napisal kakšno skladbo v stilu Adija Smolarja. Sam sem pisal besedila, dodal Adijeve akorde ter jih pel. Potem je to preraslo v rok glasbo, hkrati pa besedila v poezijo, ki sem jo takrat pisal. V srednji šoli sem neko obdobje poslušal le metal, igral pa klasiko. Potem sem slišal Vivaldijeve Štiri letne čase. Bilo mi je enkratno, super skladba, ki me je tako prevzela, da sem začel poslušati klasiko, študij kompozicije pa je prišel na vrsto šele na akademiji. Sicer sem do akademije napisal nekaj skladb za hobi, potem pa začel resno študirati in naredil še magisterij.

Zanimivo je, da sta oba začela kitaro igrati brez kakšnih večjih ciljev.

Nejc: Začela sva malo pozno.

Kje so se vama križale poti?

Nejc: Mak je prav tako hodil k Antonu Črnuglju, ki je ekstremno dober profesor, sicer že na nižji stopnji, medtem ko sem ga imel jaz na srednji. Maka smo vsi poznali, ker nas je vedno premagal na vseh tekmovanjih in nam je šel na živce. Tako smo lahko računali le na drugo mesto, nakar je prišel še en njegov kolega, ki je bil prav tako dober, in računali smo lahko le na tretje mesto.

Mak: Potem sva šla študirat na Dunaj in bila oba v istem študentskem domu – Korotanu. Bila sva tudi cimra. 

Kako sta lahko vadila?

Nejc: Tudi jaz se sprašujem.

Mak: Nejc je ostal v Korotanu sedem let, ker je na Dunaju tudi magistriral.

Nejc: Najin profesor Álvaro Pierri je zelo znan in priznan, v njegove razrede je zelo težko priti. Nisem si takoj upal k njemu in sem najprej šel na konservatorij. Sčasoma sem se le opogumil in šel k njemu na sprejemca, bil sprejet in moral začeti študij od prvega leta.

Kdaj sta postala ambicioznejša, željna doseči nekaj več?

Mak: Že v Zagrebu, v srednji glasbeni šoli, sem igral v kitarskem kvartetu ter tudi ves čas študija na Dunaju. Kvartet je bil relativno uveljavljen med komornimi ansambli, a so bili preostali člani veliko starejši. Od najmlajše članice sem bil mlajši 12 let. V štirih letih smo kar veliko potovali, ko pa sem šel v Los Angeles, se nismo mogli več uskladiti, čeprav sem predlagal, da bi morda lahko nadaljevali skupaj.

Kakšne ambicije pravzaprav imate?

Mak: Zelo rad nastopam, to mi je nekaj najboljšega. Rad komuniciram z ljudmi, sem na odru, v soju žarometov. Počasi se mi odpira, je pa to trnova pot, treba je veliko delati, četudi imam dobrega agenta. Ta je še 'stare šole', kar pomeni, da vlaga vame in na splošno v mlade glasbenike.

Je vaš mecen?

Mak: Na neki način je. Mecenstvo je bilo včasih zelo priljubljeno, zdaj pa, če glasbenik ne prinese določene finančne kvote, ga kar odpišejo. Nikoli ne bom pozabil kolega, korejskega pianista, ki je zmagoval na različnih tekmovanjih in ga je prevzela agencija IMG, ki je največja za klasike. Sprejeli so ga kot drugega najmlajšega glasbenika, najmlajši je bil violinist David Garrett, ki je pozneje šel v crossover pop. Pri IMG-ju je bil že pri 13 letih in so ga po dveh letih eliminirali, ker jim ni prinašal dovolj denarja. Kruto. Ampak tudi to, da imam dobrega agenta, ne pomeni nič, za nastope še vedno kličem tudi sam.

Obenem imate tudi kariero predavatelja, drži?

Mak: Predavam kot asistent v Los Angelesu na univerzi Southern California's. Tako imam nekakšno materialno varnost.

Ste v precepu, ali se odločiti za univerzitetno ali koncertno kariero?

Mak: Gradim obe karieri. Dandanašnji si lahko popoln idiot, če misliš, da boš lahko šel skoz le z eno zadevo. Moraš imeti blazno srečo. Zato tudi ljudje delajo doktorate, študirajo, ker nas je precej in na univerzitetnih pozicijah od glasbenikov pričakujejo tudi takšne titule. Doktor glasbe – kaj je to? Ampak ljudje doktorirajo, ker se z doktoratom počutijo varneje.

Nejc, kdaj ste vi zaznali, da bi na področju glasbe radi naredili nekaj več?

Nejc: Tudi med študijem. V Sloveniji bi lahko živel udobno, hitro bi si dobil neki krog in veliko igral. Res pa je, da sem med študijem dobil dve ambiciji, za kitaro in kompozicijo, imam pa tudi ambicijo učiti, kar sicer že počnem v Frankfurtu. Trenutno poučujem v nižji glasbeni šoli, rad pa bi prišel do konservatorija. Če je za človeka poučevanje le dodatno služenje ob igranju, bo poučevanje slej ali prej opustil. Je pa zelo veliko znanih profesorjev, ki za nastope dobivajo veliko denarja, ampak enostavno želijo tudi poučevati. Profesorska kariera na univerzi je lahko zelo dobra kariera, če si jo želiš.

Mak: Na moji univerzi poučuje kar nekaj hudih glasbenih zvezd, recimo čelist Ralph Kirshbaum, violinistka Midori Goto, džezovski bobnar Peter Raskin ...

Kako vidita svet klasične glasbe iz vajinega zornega kota, se vama zdi podoben džungli?

Mak: Veliko je dobrih glasbenikov, stvari so šle naprej. Eden od dobrih kitaristov mi je rekel, da je kitarist pred 30 leti, če je bil sposoben zaigrati skladbo Asturias, kar nekaj veljal, danes to ni več nič posebnega. Tehnično smo šli zelo naprej in razlika je velika. Zato je violinist Jascha Heifetz bil tako poznan, ker je bil edini sposoben odigrati skladbe brez napake. Takih je zdaj malo morje. Rivalstvo je zelo veliko, saj je ogromno glasbenikov, ki so tehnično in interpretacijsko zelo dobri.

Nejc: Vse je zelo napredovalo, čedalje več je dobrih tekmovanj.

Kdo iz glasbenikov ustvarja zvezde? So za to tekmovanja?

Mak: Na zvezdniški sloves ne vplivajo več tekmovanja. Še pred desetimi, petnajstimi leti so tekmovanja producirala zvezde, zdaj pa je teh večkratnih zmagovalcev že toliko, da tudi to ni več nič posebnega.

Vidva si želita hoditi na tekmovanja?

Nejc: Tekmovanja so super, ker so ena od redkih strogih okolij, kjer moraš biti tako pripravljen, da ne delaš napak. Na koncertih lahko narediš napako, a se zna zgoditi, da imaš čez čas veliko koncertov v malih krajih, kjer so vsi navdušeni, ti pa lahko nazaduješ. Danes je vseeno, ali zmagaš na kakšnem velikem tekmovanju, moraš ga znati iztržit in ga seveda dati v svoj življenjepis.

Mak: Številni mislijo, da se bo, če hodijo na tekmovanja in zmagujejo, zgodilo samo od sebe. Zmage na tekmovanjih niso dovolj. Se pa na tekmovanjih postavlja določena šablona igranja, ki se ceni kot kvalitetno izvajanje, kar pomeni, da je zaželen določen tip kitarista. Ni rečeno, se pa dogaja. Posledično imamo malo vojsko kitaristov, za katere, če bi jih poslušal, ne bi vedel, kdo izmed njih igra, ker vsi igrajo isto.

V čem je po vajinem mnenju bistvo dobrega kitarista – izvajalca?

Nejc: Moraš izstopati od drugih. Seveda moraš zelo dobro tehnično obvladati igranje, ampak tudi slej ali prej moraš priti do nivoja, da si prepoznaven zaradi svojega načina igranja. Tudi da te najamejo za določene koncerte ravno zaradi tvojega sloga. Res pa je, da na tekmovanju lahko najbolj objektivno oceniš napake, saj je težko oceniti samo igranje kitare. Zato zmagajo tisti, ki igrajo najbolj čisto, brez napak. Kdaj se zgodi tudi, da zmaga nekdo, ki pokaže še kaj več.

Mak: V igranje moraš dati nekaj osebnega, svojega, da se ve, kdo igra.

Kaj sta vidva pripravljena narediti, da opozorita nase?

Nejc: Pripravljena sva veliko delati.

Mak: Duše ne bi prodal, slaba glasba me ne zanima. Recimo, če bi mi Lady Gaga ponudila sodelovanje, bi zelo dobro premislil, pod kakšnimi pogoji bi sodeloval z njo.

Kaj pa, če bi vaju na turnejo povabil Elton John?

Mak: Ne povem, sta pa oba glasbenika iz skupine 2 chellos moja prijatelja in jima privoščim.

Vsi jima privoščimo, sta pa tudi nekaj naredila za to.

Nejc: Zelo pametno sta izbrala glasbo in dala posnetek na YouTube ter dobila oglede. To je zelo dobra zgodba. Take stvari se dogajajo, lahko imaš srečo. Kdaj moraš biti ob pravem času na pravem mestu in se tudi zgodi, da te kdo najde prek interneta. Tega nikoli ne veš.

Mak: Drugo pa je, kako potem to človek spelje naprej.

Nejc: Osebno bi zelo rad igral to, kar igram, in pisal, kot si želim. Če delaš dobre stvari, si lahko slej ali prej utreš pot. Skladaš lahko dobro, če si do sebe iskren. Kdaj skladatelji začnejo pisati eksperimentalno glasbo, ker je za tovrstno skladanje zanimanje in je to tudi dobro plačano. Po mojem ne moreš skladati tako kakovostno, če pišeš le zato, da bi dobil dober denar. Ni pa rečeno, da tudi sodobna glasba, recimo atonalna, ni kakovostna ter nima svojega kroga poslušalcev.

Nista za uspeh čez noč?

Mak: Vse take zadeve se razvijajo počasi, človek se ne more spreminjati čez noč, bilo bi neiskreno do sebe. Koliko se razvija oseba, toliko se razvijajo nazori.

Nejc: Če se stvari počasi razvijajo, ostanejo dalj časa, če se hitro razvijejo, tudi hitro izginejo. Kdaj se stvari zgodijo tudi čez noč. Lahko se zgodi, da zelo veliko delaš in si pripravljen počasi graditi, pa se zgodi čez noč. Kar je tudi dobro, ker si ti še vedno ista oseba, ki gradi počasi.

Kaj si vidva želita?

Mak: Da pridem do nivoja, kjer bom finančno neodvisen, da lahko delam, kar delam. Ne pomeni mi toliko, da od tega obogatim. Če bi imel finančno stabilnost, da se ukvarjam, s čimer se ukvarjam, bi bil najbolj srečen človek.

Nejc: Rad bi igral in skladal. Kar se tiče komponiranja, bi zelo rad prišel do nivoja, kjer bi moje skladbe začeli igrati drugi, da krožijo. Svoje skladbe izvajam tudi sam, sem pa napisal tudi kar nekaj skladb za druge instrumente. So ljudje, ki so zelo aktivni, napišejo skladbe, ki se izvedejo, potem pa se vržejo stran. Osebno si zelo želim, da moje skladbe izvajajo tudi drugi glasbeniki, in to še za časa mojega življenja. Nimam ravno želje pisati po naročilih, da se skladba odigra in potem pozabi. Zelo bi mi ustrezalo, da dobivam ponudbe.

Nastopata kdaj tudi skupaj?

Mak: Pred kratkim sva nastopala v Washingtonu, v tamkajšnji narodni galeriji, kjer je bilo zelo fino. V tej galeriji sem nastopal že leto dni prej, a tokrat je bil program fokusiran na glasbi Bacha in slovenskih skladateljev. Tako sem potem imel svobodno pot, da več ali manj naredim, kar hočem, in sem k sodelovanju povabil Nejca kot izvajalca in skladatelja ter Nino Šenk, ki sem ji naročil eno delo. Za zdaj sem zadovoljen z razvijanjem svoje glasbene poti.

Ste realni?

Nejc: Težava pri realnosti je, da je premalo zahtevati od sebe le toliko, kolikor si sposoben. Vseeno si lahko zastaviš zelo visok cilj, kar ne pomeni, da je nerealen. Zelo težko dosežeš kaj več, če si zastaviš cilj glede na trenutne sposobnosti. Po mojem je vse realno, sploh če pogledamo različne zgodbe, recimo inovatorjev. So tudi zgodbe ljudi, ki so bili neambiciozni, pa so potem imeli super kariero.

Mak: Ambicije so zelo pomembne, so tisto, kar te goni naprej in te pripravi na to, da si pripravljen na to, kar prihaja. Mislim, da gre za zdaj obema dobro.

Si pomagata?

Mak: Zakaj ne, če lahko.

Nejc: Mak precej izvaja tudi moja dela in mi s tem pomaga. Slej ko prej te mora nekdo izvajati.

Napisala: Suzana Golubov, fotografije Goran Antley

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec